Izjava za javnost ob vrnitvi znan. svet. dr. Urše Opara Krašovec na delovno mesto in zahvala sindikatom za solidarnostno podporo

Konfederacija sindikatov Slovenije PERGAM in Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) se zahvaljujeta vsem sindikalnim konfederacijam, sindikatom in drugim skupinam, ki so nas podprli v primeru nezakonite odpovedi zaposlitve sindikalni zaupnici, znanstveni svetnici dr. Urši Opara Krašovec na Univerzi v Ljubljani. Sporočamo, da je bila odpoved zaposlitve dne 25. 2. 2020 preklicana s podpisom dogovora, po katerem se dr. Opara Krašovec vrača na delovno mesto.

Ob tem dogodku opozarjamo na dvoje. Najprej na zaskrbljujoče dejstvo, da se je tak primer pojavil ravno na univerzi, ki bi morala glede spoštovanja pravne države dajati zgled ostalim segmentom družbe. Nesprejemljivo bi bilo, če bi ravno univerza iz gospodarstva in javnega sektorja jemala najslabše zglede nespoštovanja delavskih in sindikalnih pravic in jih s svojo avtoriteto propagirala kot sprejemljive. S tem ko se je angažiral v skladu s svojimi pooblastili, je rektor dr. Igor Papič jasno pokazal, da je šlo dejansko za lokalni incident na eni od fakultet in za prakso, ki jo univerza kot ustanova zavrača.

Drugič. Onemogočanje dr. Opare Krašovec se je začelo z izključitvijo iz stabilno financirane programske skupine, ker ni pristajala na to, da si vodja prilašča soavtorstvo pri njenih člankih. Zato nas njen primer uči, da bi morala biti uporaba javnih sredstev, ki jih univerza prejema za raziskovalno področje, bolj skladna z etičnimi načeli, transparentna in odvisna od dejanskega prispevka posameznikov. Skrajno problematičen je pojav vzporednih hierarhij in središč odločanja, ki stabilno dotekajoči denar z Javne agencije za raziskovanje razumejo kot fevd posameznikov, povsem neodvisnih od uradnih organov univerze, vendar neposredno ali posredno vpetih v odločanje na paradržavni agenciji. Ključni odločevalci na agenciji se v nekaterih primerih celo personalno ujemajo z vodji t. i. programskih skupin na univerzah in inštitutih. V primeru univerz tak vzporedni sistem, ki paradržavno agencijo uporablja kot špansko steno, pomeni zanikanje ustavnega načela avtonomije. Zgovoren primer je člen pravilnika agencije, po katerem vodje programske skupine ni mogoče zamenjati brez njegovega ali njenega soglasja – pri čemer mandati sploh niso določeni. Zato ne preseneča, da se je ob nekaterih preteklih primerih, ko je bila kakšna programska skupina izjemoma ukinjena (primer dr. Marko Noč), pojavil celo sum političnih ozadij.

V torkovem pogovoru z rektorjem prof. dr. Igorjem Papičem in dekanom prof. dr. Gregorjem Dolinarjem, ko je dr. Opara Krašovec podpisala dogovor o vrnitvi na delovno mesto, smo načeli tudi tovrstna vprašanja. Pogovor smo razumeli kot zagotovilo, da bo univerza ne glede na zadnji dogodek odslej spoštovala vlogo sindikalnih zaupnikov, ki je zavarovana z zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Da osrednja slovenska univerza ne zametuje odličnih znanstvenikov s preverjenimi dosežki in z opaznim prispevkom k znanstvenemu in moralnemu ugledu institucije, pa bi moralo biti samoumevno.

Visokošolski sindikat Slovenije                                                                  KSS PERGAM

dr. Marko Marinčič, predsednik                                                                Jakob Počivavšek, predsednik

Izjava ob potrditvi sprememb splošnega akta UM

Maribor, 27. 2. 2020

Sindikat Univerze v Mariboru je ob potrditvi sprememb Statuta UM v delu, ki določa pogoje za kandidiranje na dekanskih volitvah na Medicinski fakulteti, pripravil izjavo.

Poziv rektorju UM in dekanu MF k umiku diskriminatornih sprememb Statuta UM

Maribor, 23. 2. 2020

Sindikat Univerze v Mariboru je rektorja UM in dekana MF UM pozval k umiku predlaganih spornih sprememb Statuta UM.

Pravilnik UL o premostitvenih skladih za raziskovalce

UL je pod rektorjem Papičem pristopila k urejanju pogodb o zaposlitvi raziskovalcev. Tisti, ki izpolnjujejo pogoj iz Zakona o delovnih razmerjih (več kot ena pogodba za isto vrsto dela, to je za raziskovalno delo, v skupnem trajanju več kot dve leti), naj bi dobili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi strukturnega neskladja med normo ZDR-1 in med razpisnim načinom financiranja raziskovalcev je VSS že na začetku procesa urejanja delovnopravnega položaja raziskovalcev predlagal ustanovitev sklada za premoščanje finančnih vrzeli med projekti. Sklad bi se  sprva napajal iz obveznih prispevkov iz vseh projektov in programov in bi deloval podobno kot obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Kasneje, po pridobitvi pasovnega financiranja raziskovalne dejavnosti univerz, kar je obetal novi raziskovalni zakon, pa izdatneje še iz tega vira. Seveda bi bilo treba s pravilnikom določiti zahtevane pogoje in trajanje koriščenja sredstev sklada.

UL nam je februarja 2020 poslala v mnenje osnutek Pravilnika UL o premostitvenih skladih. V njem je na zahtevo dekanov članic z obsežno projektno in tržno dejavnostjo predlagala, da bi imela vsaka članica svoj sklad, s čimer bi onemogočili solidarnost med bogatejšimi in revnejšimi članicami. Pogoj za koriščenje je po tem predlogu že odobren projekt, ki pa se še ne izvaja; v praksi ne gre za projekte ARRS, saj ta obvešča prijavitelje o rezultatih razpisov šele nekaj dni pred začetkom izvajanja projektov. Tako bi bili ti skladi namenjeni le za finančno premoščanje v času čakanja na začetek izvajanja določenih evropskih ali industrijskih projektov, sicer pa bi dejansko učinkovali kot skladi za odpravnine. Koriščenje sredstev sklada ni opredeljeno kot posameznikova pravica, potem ko izpolni določene pogoje, temveč je odvisno od diskrecijske odločitve vodje raziskovalne skupine in dekana. Viri in obseg napajanja skladov niso opredeljeni, to je prepuščeno politiki članic.

Rektorju smo sporočili, da je predlog pravilnika razočaranje, da pomeni odpoved ambiciji, da bi UL odločneje zmanjšala finančno negotovost raziskovalcev in da bi posegla v prakse ravnanja z raziskovalci in notranje privatizacije tržnih virov po članicah.

Rektor je aprila 2020 odgovoril, da ima univerza do sprejema novega raziskovalnega zakona zvezane roke pri javnih virih, zasebni pa bi bili na razpolago za sklad, če bi članice najprej izkazale dobiček in od njega plačale 19% davek. A ponekod si v okviru organizacijskih enot izplačujejo tolikšne honorarje, da fakulteta sploh nima dobička in dekani ne morejo upravljati z njim, podrejeni raziskovalci pa ostajajo ranljivi. UO UL je julija 2020 sprejel Pravilnik, kakršen je bil zastavljen.

Povezava na dokumente je tule.

Navodila UL za določanje plač in izplačil

UL je februarja 2020 poslala sindikatom v mnenje predlog sprememb Navodil za določanje plač in drugih izplačil zaposlenih. VSS - Sindikat UL je izpostavil več spornih točk:

- dokument določa obvezno elektronsko evidentiranje delavcev skupine J, kar naj bi bilo pogoj za izplačevanje nadur; predlagali smo več bolj fleksibilnih opcij, pri katerih morajo večjo odgovornost prevzeti predstojniki;

- ocenili smo, da je predlog Navodil nenavadno ohlapen pri regulaciji honorarnega dela, čeprav je bila UL zaradi tega v zadnjih letih in mesecih vpletena v več afer; predlagali smo strožjo časovno in vrednostno regulacijo honorarnega dela;

- predlagali smo, naj Navodila določijo, da se pri določitvi delovnega mesta v pogodbi o dopolnilni raziskovalni zaposlitvi upošteva posameznikov naziv (npr. učiteljski naziv delavca, ki je zaposlen na delovnem mestu visokošolskega sodelavca);

- opozorili smo, da je predlog spregledal novelo Zakona o minimalni plači ZMinP-B.

Rektor je aprila 2020 odgovoril in vztrajal pri uvedbi "štempljanja", in sicer tako za strokovne, kot tudi za akademske delavce. Za poglavje Navodil o honorarjih pa je predlagal dopis omejitve, ki pa je taka, da jo bo lahko vsakdo zaobšel, če bo v pogodbo z naročnikom zapisal, da se avtorski honorar izplača v kosu in ne po urah.

V maju smo z UL vodili dialog o spornih točkah Navodil, pa tudi o vprašanju nadomestila za uporabo sredstev zaposlenega ob delu od doma v času epidemije in po njej. Rektor je 1. 6. 2020 sprejel Navodila za določanje plač in drugih izplačil, v katerih so vključene naslednje sindikalne pripombe in predlogi:

- Pri povečanem obsegu dela (D020) v primeru sistemiziranih, a nezasedenih delovnih mest, odprt razpis v teku ni več pogoj za izplačilo. To je zelo pomembna pridobitev za strokovne delavce.

- "Štempljanje" na registracijski uri je opredeljeno kot pogoj za izplačilo nadur, ne pa tudi kot pogoj za povračilo stroškov prihoda na delo in z dela. Namesto o elektronskem evidentiranju je tam govora o verodostojnem evidentiranju, kar pomeni, da se vprašanje "štempljanja" seli na raven članic.

- Dodano je poglavje II.7.3, ki določa nadomestilo za uporabo sredstev zaposlenega za vse skupine zaposlenih v višini 2 EUR/dan, če uporabljajo službeno opremo, ali 3 EUR/dan, če uporablja lastno računalniško opremo.

- Avtorski honorarji so omejeni s 60 urami mesečno, vendar neomejeni, če je v pogodbi z naročnikom določeno, da se jih izplača v kosu.

Povezava na dokumente je tule.

Odgovor organoma ARRS in vnovični poziv k nepotrditvi kandidata za direktorja

Nekaj dejstev o delovanju ARRS v obdobju direktorovanja dr. Józsefa Györkösa

Odgovor na javni odgovor članov UO in ZS ARRS na pismo VSS in SVIZ in vnovični poziv k nepotrditvi kandidata za direktorja

Na javni poziv SVIZ in VSS, naj pristojni minister dr. Jernej Pikalo in Vlada RS ne potrdita dr. Jósefa Györkösa za še en petletni mandat na čelu Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), je ARRS objavila javni odgovor, ki so ga podpisali vsi člani Znanstvenega sveta ARRS (ZS) in večina članov Upravnega odbora ARRS (UO). V njem (a) pozdravljajo javne razprave, ki prispevajo k večji kakovosti delovanja ARRS in na podlagi katerih naj bi Agencija v preteklosti uvedla številne izboljšave, in (b) izjavljajo, da ugotovitve Računskega sodišča in Protikorupcijske komisije ne potrjujejo navedb sindikatov v zvezi z oceno o obstoju institucionalizirane korupcije. Naj opomnimo, da so ugotovitve Računskega sodišča javno dostopni dokumenti, mnenje Protikorupcijske komisije pa ni objavljeno.

V zvezi z javnim odgovorom ARRS podajamo naslednje pojasnilo:  

(a) Javne razprave o nujnosti izboljšanja sistema so v mandatu dr. Györkösa dejansko potekale, a brez posebnega učinka. Naj spomnimo na več javnih razprav v začetku mandata trenutnega v. d. direktorja, ali pa na delo usmerjevalne skupine ARRS, sestavljene iz 13 uglednih članov in članic akademske skupnosti, ki je v zelo kratkem času (januar – april 2015) pripravila in javno podala podroben seznam nujnih sprememb. Med prednostnimi je izpostavila cilje pri evalvaciji projektov in programov, ki bi morali biti vključeni že v prvo spremembo Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti ARRS (Pravilnik) iz leta 2016, pa so bili prezrti. Primer je zahteva za enofazni postopek javnega razpisa za ocenjevanje projektov. Ta možnost je bila dodana dvofaznemu postopku šele po kritiki s strani Računskega sodišča (junij 2019), in sicer 14. 11. 2019, torej že po zaključenem petletnem mandatu dr. Józsefa Györkösa, pa čeprav so pred tem spreminjali Pravilnik že 29. 7. 2016 in 28. 12. 2017. Prav tako je zavajajoča trditev, da je bil v času direktorovanja uveden opazen premik od kvantitativnega k vsebinskemu vrednotenju. Agencija je sicer po lastni navedbi že leta 2014 pričela proces postopnega odmika od kvantitativnih metod vrednotenja znanstvenoraziskovalnega dela in je junija 2019 podpisala Deklaracijo iz San Francisca o vrednotenju raziskovalne dejavnosti (DORA). Toda v primeru programskega, tj. dolgoročnega in stabilnega financiranja, se še vedno uporablja kvantitativni kriterij A3 – ki ni kriterij znanstvene uspešnosti! – kot ključno merilo za povečanje obsega financiranja raziskovalnih programov. Drugi primer je uporaba kvantitativnega merila – točk A'' – kot izključnega merila za pridobitev sredstev za nove mlade raziskovalce v okviru razpisa MR+. Ta razpis naj bi bil ciljno namenjen potencialnim mentorjem in mentoricam, ki nimajo sredstev programskega financiranja. Seveda je problematično že dejstvo, da nečlani programskih skupin po redni poti že nekaj let ne morejo več postati mentorji mladim raziskovalcem.   

 (b) Institucionalizirana korupcija je lahko vgrajena tudi v interne pravne akte, procese odločanja in upravne prakse, ki jih kot celoto jasno opišemo takole: »Delovanje osebe A vključuje spremembo uradnega postopka tako, da posledice tega procesa bolj koristijo osebi C kot osebi B. Ne moremo govoriti, da A krši zakon, a je vseeno storil koruptivno dejanje v širšem smislu«.[1] Na osnovi javno dostopnih podatkov se ponuja sklep, da je bilo v obdobju direktorovanja dr. Józsefa Györkösa tovrstnih delovanj »A-ja« v okviru ARRS-ja veliko, pri čemer ni naša naloga, da ocenjujemo, ali je pri tem prišlo do kršitve dolžnega ravnanja, ali pa je šlo preprosto za malomarnost oziroma nesposobnost odgovornih za upravljanje s to javno institucijo. A dejstvo ostaja: zaradi neenakih izhodišč, ki so nasledek tovrstnega delovanja »A-ja«, slovenskim raziskovalcem in raziskovalkam niso bili dani pogoji za enakopravno kandidiranje za razpoložljiva javna sredstva.

Besedna zveza »institucionalizirana korupcija« je zato v zvezi z delovanjem ARRS-ja v preteklem direktorskem mandatu povsem na mestu. Kaj naj porečemo na dejstvo, da člani ZS-ja na podlagi 33. člena Statuta ARRS in 29. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS posredno vplivajo na izbiro recenzentov pri razpisih za projektna in druga sredstva, kjer tudi sami kandidirajo, bodisi kot prijavitelji bodisi kot raziskovalci. Kakšen sklep je moč ugotoviti iz dejstva, da »razčlenjena« ocena A3, ki ne opredeljuje znanstvene uspešnosti in s katero je mogoče manipulirati oz. se je z njo v preteklosti tudi dejansko manipuliralo, predstavlja tri od petih kriterijev ocenjevanja na ARRS-jevih pozivih za povečanje obsega raziskovalnih programov? In naprej: na projektnih razpisih je višina sredstev določena na ravni področja (kapaciteta področja) znotraj posamezne vede, medtem ko so obvezni deleži glede na vrsto projekta (mlajši, aplikativni, podoktorski) določeni na ravni vede. Šele po objavi rezultatov evalvacije se izkaže, da za določeno vrsto projekta na nekaterih področjih sploh ni bilo sredstev. Zakaj ni nikjer definirano, kdo odloča o tej delitvi, na podlagi katerih kriterijev in kdaj? Iz izkušnje namreč vemo, da do teh odločitev prihaja takrat, ko so ocene že znane, s tem pa je mogoče razvrednotiti višjo oceno.

Naj še enkrat dodamo nekaj najbolj perečih problemov iz časa direktorovanja dr. Györkösa, ki neposredno zadevajo obveznosti direktorja – tem očitkom sta se namreč UO in ZS »spretno« izognila:

- Agencija se pri letnem razpisu za raziskovalne projekte ne drži svojih lastnih časovnic, kot to določajo pravila. Poleg že standardnega zamikanja objave razpisa iz meseca v mesec, njegovega časovnega umeščanja v čas dopustov in šolskih počitnic ter neživljenjskih rokov med objavo rezultatov in začetkom izvajanja izbranih projektov (leta 2018 so med enim in drugim minili zgolj trije (!) dnevi) si je Agencija na nedavno zaključenem razpisu privoščila še eklatantno zavajanje, ko je vseskozi obljubljala najmanj 60 dnevni rok med objavo in oddajo projektnih predlogov – koliko dni, vključno s prazniki, je med 13. decembrom in 29. januarjem naslednjega leta, pa si lahko izračuna vsak sam.

- Agencija vseskozi razpisuje raziskovalne projekte v evrskem znesku (100.000,00 EUR temeljni projekti in 50.000,00 EUR projekti v polovični vrednosti) namesto v številu raziskovalnih ur. Posledica je, da je število razpoložljivih raziskovalnih ur za isti tip projekta odvisno od vrednosti raziskovalne ure.

- Agencija ne opravlja nobenega nadzora nad kvaliteto recenzij projektnih predlogov, obenem pa tujim recenzentom izplačuje honorarje ne glede na kakovost opravljenega dela. Tako priznava kot merodajne tudi recenzije, ki prijavo v enem od treh razdelkov ocenijo z dvema vrsticama besedila in celo take, kjer recenzenti priznajo, da niso strokovnjaki za področje recenzije in da ne poznajo ocenjevalnega sistema ARRS, ali pa uporabljajo kriterije, ki niso elementi ocenjevanja, ter si privoščijo izrazita odstopanja med opisno in številčno oceno.  Naštete primere je nedavno pokazal dr. Marko Fonović z Inštituta Jožef Stefan in recenzije, ki so bile zbrane v okviru iniciative Shod za znanost. To ne sproža zgolj vprašanja objektivnosti ocenjevalnega postopka, temveč tudi smotrne porabe davkoplačevalskega denarja.

- Agencija ni zagotovila pravočasnega in učinkovitega reševanja pritožbenih postopkov. Nekatere pravnomočno dobljene tožbe proti Agenciji le-ta rešuje več let (primer odločbe Upravnega sodišča RS I U 1426/2017-10).

Ko vsa ta in podobna dejstva sestavimo v mozaik, se pokaže jasna podoba o delovanju ARRS v času direktorovanja dr. Györkösa. A ta podoba je še toliko nazornejša, če podrobneje proučimo mnenje Računskega sodišča, ki po mnenju piscev in podpisnikov odzivnega pisma ARRS ne potrjuje stališča sindikatov. Vendar Računsko sodišče govori ravno o manipulacijah pri izbiri recenzentov, to pa je eden od glavnih argumentov, da smo delovanje agencije opisali s sintagmo »sistemska korupcija«. Če citiramo samo del ugotovitve Računskega sodišča v zvezi z dodeljevanjem recenzentov posameznim projektnim prijavam: »Ugotovili smo, da je občasno strokovno telo za projekte v prvi in drugi fazi javnega razpisa za projekte 2018 (enako pa tudi pri razpisu za projekte 2015 in 2017) imenovalo oziroma potrdilo zamenjave recenzentov iz nabora recenzentov šele, ko so zamenjani recenzenti že izvedli ocene projektov. Iz zapisnikov občasnega strokovnega telesa za projekte ni bilo razvidno, kdo je predlagal dodatne recenzente, ki so nato ocenjevali raziskovalne projekte.«[2] Na to se je 30. oktobra 2019 odzval ARRS tako, da je v Metodologiji ocenjevanja prijav za razpise dodal vsebino, ki legalizira dodajanje in zamenjevanje recenzentov v samem procesu ocenjevanja, če je le to izvedeno preden recenzenti podajo oceno (IV. poglavje, Imenovanje dodatnih recenzentov in zamenjava recenzentov). Zanimivo bo spremljati, ali bodo tudi letos anonimne osebe predlagale dodatne recenzente in s tem ključno vplivale na končni rezultat izbora.

Če zaključimo: Zapisano potrjuje, da je obstoječe vodstvo ARRS morda sposobno izvesti zgolj (pre)počasne in delne spremembe upravljanja z javnimi sredstvi za raziskovanje, ne glede na obširnost in tehtnost javnih razprav, zaznane nepravilnosti in celo tožbe. Zato je skrb za javno dobro v raziskovalni sferi, ki je temelj javnega poziva VSS in SVIZ, popolnoma na mestu, očitek populizma pa je pri tem zgolj dimna zavesa. Soavtorji tega pisma namreč nismo samo sindikalni zaupniki na javnih raziskovalnih organizacijah, pač pa tudi raziskovalke in raziskovalci – naši zaključki zato temeljijo na preverjenih dejstvih in neposrednih izkušnjah. Članic in članov ZSA in UO ARRS naj zato ne skrbi, da se v obeh sindikatih ne bi še naprej zavzemali za izboljšanje delovnih pogojev raziskovalk in raziskovalcev, še zlasti pa za povečanje obsega javnih sredstev za znanost. Vendar pri tem ne bomo pristajali na neznosno lahkotnost oportunizma, preračunljivosti, brezbrižnosti in samozadostnosti pri delitvi teh sredstev.

V luči obrazloženega tako predvsem ponavljamo poziv ministru za izobraževanje, znanost in šport, naj Vladi RS ne predlaga imenovanja novega-starega direktorja ARRS dr. Józsefa Györkösa. V primeru imenovanja bo namreč soodgovoren za nadaljevanje slabih praks, ki so se uveljavile v preteklih petih letih.

Obenem UO ARRS pozivamo, naj objavi predložene vizije vseh kandidatov za direktorja agencije, ki se z objavo strinjajo. Tako bo javnost lahko ocenila, ali je UO ARRS, skladno s svojo nalogo, res izbral kandidata z najboljšim programom. Zadržka pri objavi vizije dr. Józsefa Györkösa  ne bi smelo biti in pričakujemo, da ne bo skrival svojega programa oz. da ga bo objavil kar sam.

Visokošolski sindikat Slovenije,

predsednik dr. Marko Marinčič,

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije,           

glavni tajnik Branimir Štrukelj