ponedeljek, 25. maj 2020

Nadomestilo za čakanje in dodatki v času epidemije ter nadomestilo za uporabo lastnih sredstev

Protikoronski interventni zakon ZIUZEOP je v 26. členu samo za napotene na čakanje v zasebnem sektorju, ne pa tudi za javne uslužbence, določil, da nadomestilo plače na čakanju, ki sicer znaša 80 % plače, ne sme biti nižje od minimalne plače. Sindikati smo med nastajanjem zakona opozarjali, da gre za diskriminacijo, a takrat se je mudilo z njegovim sprejemom. Nato sta vlada in DZ v noveli ZIUZEOP-A popravila to krivico samo na pol, z jasno veljavo šele od začetka maja dalje, ne pa tudi od uradnega začetka epidemije, 13. 3. 2020 dalje. KSS Pergam je dosegla, da je MJU 22. 5. izdalo pisno pojasnilo vsem delodajalcem v javnem sektorju, da minimum nadomestila na čakanju velja od 13. 3. in da naj tistim, ki so prejeli nadomestilo, nižje od minimalne plače, izvedejo poračun.

Rektorji javnih univerz so se pred tem že dogovorili, da bodo krivico poravnali na način izplačila delne solidarnostne pomoči. Opozorili smo jih, da bi to lahko bilo pravno sporno, saj je znesek solidarnostne pomoči fiksen in bi jo bilo težko upravičiti pri tistih pod 36. PR, ki so bili z napotitvijo na čakanje oškodovani pri svojem dohodku v znesku, ki je manjši od zneska solidarnostne pomoči. Namesto tega smo napore vložili v to, da je MJU s pojasnilom priskrbelo pravno podlago za doplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo zaradi epidemije.

Kdor je bil zaradi epidemije oškodovan na drugačne načine in lahko to dokaže, naj izkoristi možnost in vloži zahtevek za delodajalčevo solidarnostno pomoč. Članom sindikatov pripada 20 % višja. Opozarjamo pa pred populistično in neutemeljeno kampanjo nekaterih sindikatov, ki so javnim uslužbencem obljubljali, da lahko vsi po vrsti prejmejo delodajalčevo solidarnostno pomoč zgolj zato, ker se je zgodila epidemija.

***

V javnem sektorju je v času epidemije zaradi vladne neresnosti prišlo do velikih in neupravičenih razlikovanj zaposlenih v različnih medsebojno primerljivih ustanovah pri dodelitvi 65% dodatka za delo v rizičnih razmerah po 39. členu KPJS in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po 71. členu ZIUZEOP. Ta člen je zajamčil, da bo vlada delodajalcem financirala stroške izplačila obeh dodatkov, v praksi pa je vlada pošiljala protislovne signale delodajalcem. Univerze niso dobile od MIZŠ nobene usmeritve glede dodatka za delo v rizičnih razmerah, glede dodatka za nevarnost in posebne obremenitve pa je vlada 23. 4. sprejela razrez in smernice, po katerih visoko šolstvo dobi 63.799 EUR za tiste, ki so bili v prvih dveh tednih epidemije najbolj obremenjeni s prehodom na delo od doma.

VSS Sindikat UL je vodstvu UL 27. 4. 2020 predlagal proaktiven pristop, sicer bi bile možnosti, da bi vlada refundirala stroške dodatkov, minimalne. Predlagal je tudi, naj pičla vladna sredstva za dodatek za nevarnost in posebne obremenitve prednostno razdeli informatikom in izvajalcem praktičnih predmetov, ki so na daljavo izvajali zahtevne simulacije laboratorijskih ipd. vaj. 19. 5. je VSS pisal rektorjem treh univerz na temo dodatkov in nadomestila plače na čakanju (ko je kazalo, da MJU ne bo izdalo pojasnila).

UL je 20. 5. predlagala tri stopnje kombinacije obeh dodatkov. Dodatnih 100 % naj bi dobili zaposleni na določenih inštitutih UL MF, kjer izvajajo laboratorijsko delo za zdravstveno dejavnost in preučujejo brise za test okužbe z novim koronavirusom. 65 % naj bi dobili tisti, ki so v času epidemije delali na delovnem mestu s strankami, pošto ali v čiščenju in vzdrževanju. UL je predlagala 20 % dodatek za tiste, ki so v času epidemije delali v stavbah članic in pri tem niso imeli fizičnega stika s strankami. VSS SUL je podprl ta predlog, hkrati pa predlagal univerzi, naj v sklepih jasno navede, za kateri dodatek gre, in naj dodatka za delavce v zdravstveni dejavnosti izterja od Ministrstva za zdravje, zato da bo denar, ki ga je vlada namenila študijski dejavnosti, lahko izplačala tistim, ki so bili najbolj obremenjeni pri prehodu na delo na daljavo. Glede teh je ponovil svoj predlog, naj sredstva dodeli predvsem informatikom in izvajalcem praktičnih predmetov, ki so na daljavo izvajali zahtevne simulacije laboratorijskih ipd. vaj.

Po prejemu vladnih smernic je UL znižala svoj predlog in nam 1. 6. poslala v mnenje predlog Sklepa o določitvi del in nalog, ki se na UL v času epidemije opravljajo v nevarnih pogojih. Tam je za veterinarje in čistilke predvideno le 75% priznavanje 65% dodatka za delo v rizičnih razmerah, za poštne receptorje 40% in za ostale delavce v pisarna 20-odstotno, toreh 0,20 x 0,65 = 13 %. Sindikat je 3. 6. odgovoril, da je do tega modela faktorizacije zadržan, poudaril je avtorstvo in odgovornost vlade, podprl je, da upravičenci po dveh mesecih in pol epidemije končno dobijo izplačilo, kakršnega vlada pač dovoli, in opozoril na možnost individualnih dožb in poračuna vsem. Predlagal je, da se deleže priznavanja dodatka opredeli kot fiksne in ne kot maksimalne ter da naj zaradi izjemno zahtevnih delovnih in prostorskih pogojev na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo  UL MF polni dodatek prejmejo tudi administrativni delavci.

***

VSS je predlagal univerzam določitev nadomestila za uporabo sredstev zaposlenega (J150) tistim, ki v času epidemije ali tudi po njej delajo od doma. Ta pravica izhaja iz zakona, ni pa bila doslej konkretizirana v kolektivni pogodbi. MIZŠ kljub prizadevanjem UL ni podalo jasne usmeritve, kot standard, ki ima lahko nek orientacijski pomen tudi za ostale dele javnega sektorja, pa smo predlagali pravilnik MORS. V dejavnosti obrambe zaposleni, kadar delajo od doma, prejmejo nadomestilo v višini 1 EUR dnevno, če uporabljajo lasten računalnik, 1 EUR dnevno za uporabo lastnega telefona in 2 EUR dnevno za ostale stroške prostora in vzdrževanja.

UL je 28. 5. 2020 poslala sindikatom v mnenje predlog Navodil za občasno delo strokovnih delavcev na domu po dogovoru. Uporabljalo se bo v času, ko je epidemija že preklicana, ukrepi pa še veljajo in je zaželeno, da vsaj del strokovnih delavcev dela od doma. Uporabljalo se bo tudi potem, ko ukrepov ne bo več, in sicer na željo zaposlenega in ob odobritvi nadrejenega en dan v tednu. UL je predlagala nadomestilo za uporabo sredstev zaposlenega v višini 2 EUR na dan, in sicer pod predpostavko, da strokovni delavci pri delu na domu uporabljajo službene računalnike, kar pa večinoma ne drži. Predlog Navodil je prav tako zmotno domneval, da vprašanja nadomestila pri delu pedagogov in raziskovalcev na domu ni treba rešiti tu ali drugod, saj naj bi bilo vse v zvezi s tem urejeno že v Pravilniku o delovni in pedagoški obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev. VSS SUL je 31. 5. opozoril UL, da je potrebno pri višini nadomestila upoštevati, ali zaposleni doma uporablja službeno ali lastno opremo, in da je potrebno nekje določiti tudi višino nadomestila za akademske delavce, seveda v enaki višini kot za strokovne. Rektor je upošteval obe pripombi in je v Navodilih za občasno delo na domu po dogovoru in v Navodilih za določanje plač in drugih prejemkov (oboje je sprejel 1. 6.) določil, da zaposlenim, kadar delajo zunaj prostorov delodajalca, pripada dnevno nadomestilo v višini 2 EUR, če delajo na službeni opremi, ali 3 EUR, če delajo na lastni opremi.

***

Dokumenti so dostopni tule. Razvrstite jih kronološko.




torek, 19. maj 2020

Poziv univerzam k doplačilu nadomestila za čakanje in izplačilu kriznih dodatkov


Poziv javnim univerzam k izpolnitvi obveznosti po kolektivnih pogodbah in interventnih zakonih v obdobju ukrepov zoper COVID-19 po načelu enakopravne obravnave vseh zaposlenih v javnem visokem šolstvu


Spoštovani,

Visokošolski sindikat Slovenije (v nadaljevanju: VSS) poziva Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Mariboru, da pristopijo k uresničevanju obveznosti do delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb in interventne zakonodaje zaradi  epidemije COVID-19 na način, da se na meduniverzitetni ravni in v sodelovanju z reprezentativnimi sindikati dogovorijo in zagotovijo enak obseg pravic oziroma enaka višina izplačil glede na primerljive situacije. To je nujno zaradi uresničitve ustavnega načela enake obravnave pred zakonom. Konkretno to razumemo kot enotno prakso izplačevanja pomoči, dodatkov in nadomestil znotraj iste dejavnosti in primerljivih delodajalcev. Pri tem gre za naslednje obveznosti univerz kot delodajalcev (za naslednje vsebine):
a) poračun nadomestila za čas čakanja najslabše plačanih delavcev na javnih univerzah do višine minimalne plače.
b) dodatek za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena KPJS,
c) dodatek za nevarnost in posebne obremenitve po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane
in gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 49/20 in 61/20),
d) nadomestilo za uporabo lastnih sredstev za tiste, ki so bili napoteni na delo na domu po določbah ZDR-1,
e) solidarnostna pomoč.

Ad a)

Visokošolski sindikat javne univerze poziva, da zagotovijo zaposlenim, ki so bili v času razglašene epidemije COVID-19 od 13. 3. 2020 dalje napoteni na čakanje na delo doma, izplačilo nadomestila plače najmanj v višini minimalne plače in s tem zagotovijo delavcem na javnih univerzah uresničitev ustavnega načela enake obravnave pred zakonom.

Prepričani smo, da ni mogoče razumeti Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in za omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) in novele ZIUZEOP-A na način, da javnim uslužbencem napotenim na čakanje na delo doma, za čas do uveljavitve novele, ne pripada minimalno nadomestilo plače za čas čakanja najmanj v višini minimalne plače.

Kljub temu, da je bilo določilo 70. člena ZIUZEOP dopolnjeno z besedilom »(5) Nadomestilo plače, določeno v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena, ne sme biti nižje od minimalne plače.« šele z novelo ZIUZEOP-A, in da spremenjeni 70. člen osnovnega zakona ni omenjen med določbami, ki se po 54. členu novele uporabljajo od 13. 3. 2020 dalje, menimo, da navedeno minimalno nadomestilo pripada javnim uslužbencem že od 13. 3. 2020 dalje.

Dopolnitev 70. člena ZIUZEOP je sledila ureditvi v 26. členu ZIUZEOP. Ta določa, da ima javni uslužbenec v času začasnega čakanja na delo in v času, ko zaradi višje sile ne opravlja dela, pravico do nadomestila plače v višini, kot je določena z zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga, pri čemer nadomestilo plače v navedenih primerih ne sme biti nižje od minimalne plače v Republiki Sloveniji.

Tako 26. člen ZIUZEOP kot (dopolnjeni) 70. člen ZIUZEOP skladno z 20. členom ZIUZEOP veljata od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Določilo novele je s sprejetjem v Državnem zboru in objavo v Uradnem listu postalo sestavni del osnovnega zakona in tudi za dopolnjene člene velja osnovno določilo o veljavnosti členov iz ZIUZEOP, ki je tudi sicer retroaktivno poseglo v pravna razmerja in retroaktivno določilo pravice in obveznosti (tudi) iz delovnih razmerij, tako delavcev v javnem kot v zasebnem sektorju.

Ne obstaja utemeljen razlog, da bila ureditev v javnem sektorju glede višine nadomestila, ki ne sme biti nižje od minimalne plače, drugačna od ureditve, ki velja za zasebni sektor. V  skladu z ustavnim načelom enakosti je treba enake položaje obravnavati enako. Minimalna višina nadomestila čakanje na delo v višini minimalne plače je v zakonodajo vnesena prvič, očitno z namenom blaženja socialnih stisk v času razglašene epidemije. S tem namenom so bili sprejeti številni drugi ukrepi za druge dele prebivalstva, vsi ali velika večina retroaktivno od 13. 3. 2020 dalje. Ni utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno ali primerno delavce javnega in zasebnega sektorja pri minimalni višini nadomestil za čakanje obravnavati različno.

Pri tem opozarjamo še na načelo in favorem, skladno s katerim je potrebno v delovnem pravu nejasna zakonska določila razlagati v korist zaposlenim. Namen dopolnjenega 70. člena ZIUZEOP je bil očitno določiti enako minimalno nadomestilo za čas čakanja za delavce z najnižjimi prejemki (za druge to določilo tako ne pride v poštev!). Nikakršnega razloga ni videti in tudi ni bil predstavljen, da bi ta izenačitev z delavci v zasebnem sektorju veljala šele od uveljavitve novele (1. 5. 2020) dalje in da bi torej imeli najnižje plačani javni uslužbenci minimalno nadomestilo zagotovljeno samo za potencialno manjši del čakanja (za čas 1 meseca od 1. 5. 2020 dalje, ne pa tudi za čas od 13. 3. 2020 do 1. 5. 2020, t. j. mesec in pol), delavci v zasebnem sektorju pa za celotno obdobje.

Podobno stališče je zavzela tudi Zakonodajno pravna službe Državnega zbora. V mnenju z dne 23. 4. 2020 k 54. členu zakona opozarja: »V členu, ki je sicer namenjen določitvi začetka veljavnosti zakona, je v drugem odstavku določen začetek uporabe posameznih členov zakona. Takšna določba ni potrebna, saj je obdobje njihovega trajanja, s tem pa tudi začetka uporabe relevantnih zakonskih določb (ne glede na to, da se s Predlogom zakona nekateri ukrepi spreminjajo in dopolnjujejo, nekateri pa dodajajo na novo), že določeno v prvem odstavku 20. člena zakona, oziroma v drugih določbah, ki urejajo posamezen ukrep (glej na primer prvi odstavek 96. člena zakona). Drugi odstavek obravnavanega člena odstopa od takšnega zakonodajno-tehničnega koncepta in pomeni nepotrebno podvajanje, ki nima posebne normativne vrednosti, hkrati zaradi podvajanja urejanja istih vprašanja lahko povzroča celo morebitna  neskladja v zakonskem besedilu. Zato je treba določbo črtati.«

Upoštevaje vse navedeno in mnenje ZPS DZ k 54. členu predloga ZIUZEOP-A je po našem mnenju edina možna in ustavno skladna razlaga veljavnosti ZIUZEOP ta, da tudi dopolnjeni 70. člen ZIUZEOP velja od 13. 3. 2020. Skladno s tem vas pozivamo, kot navedeno v začetku, da izvedete poračun nadomestila za čas čakanja najslabše plačanih delavcev na javnih univerzah do višine minimalne plače za obdobje od 13. 3. 2020 do 1. 5. 2020.

Ad b)

Dodatek za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena KPJS (65 %) pripada vsem zaposlenim na javnih univerzah, ki so v času epidemije delali na svojem delovnem mestu (niso bili napoteni na delo od doma). Žal vlada ni pravočasno predlagala hitre spremembe tega člena s primerno (npr. trostopenjsko) gradacijo glede izpostavljenosti. Namesto tega je interventno uvedla nov rizični dodatek, ki ga določajo predstojniki, in s tem ustvarila popolno zmedo. Zelo verjetno bodo javni uslužbenci, ki niso delali od doma, množično vlagali sodne spore za 65% dodatek. Na univerzah (za razliko od drugih področij) to ne predstavlja zelo velikega stroška, zato je povsem možna rešitev, da se tak dodatek preprosto izplača, še posebno, ker gre za neposredno izpostavljene delavce (v zdravstvu) in po drugi strani za zaposlene z nižjimi dohodki.
Ker pa je šlo v konkretnih primerih po naših podatkih za različne stopnje ogroženosti, dopuščamo možnost, da se na relaciji med reprezentativnimi sindikati in univerzami pogovorimo in uskladimo konkretne rešitve iz tega naslova. Opozarjamo pa, da bi bila zaželena poenotena rešitev na vseh univerzah in zlasti da se z izvedbo zelo mudi, saj je ta hip še mogoče uveljavljati finančne zahteve do vlade, pozneje pa bo to težko. Po medijskih poročilih (npr. na MMC RTV SLO 18. 5. 2020) je rok za zahtevke zavodov do Ministrstva za zdravje za povračilo stroškov tega dodatka, izplačanega za marec in april, že 20. 5. 2020. Z izplačilom dodatka zaposlenim v zdravstveni dejavnosti, ki poteka na nekaterih članicah univerz, se torej izjemno mudi. Informacije o roku MIZŠ nimamo, domnevamo pa, da gre za podobno časovnico, zato vas pozivamo k takojšnjim aktivnostim.

Ad c)

Opredelitev kriterijev za izplačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve ter upravičencev do tega dodatka (1. odstavek 71. člena omenjenega zakona) je v dokumentu vlade, sprejetem 23. 4. 2020, po našem mnenju preohlapna, dodelitev sredstev visokemu šolstvu pa preskromna. Tak dodatek bi kot dopolnilo dodatku pod b) vsekakor pripadal tistim, ki so bili neposredno izpostavljeni okužbi (skupni dodatek bi bil v teh redkih primerih 65 + 35, torej 100 %). Univerzi v Ljubljani smo že 27. 4. 2020 predlagali proaktivnost za zagotovitev večje mase sredstev. Med drugim smo predlagali dodelitev tega dodatka tudi najbolj izpostavljenim poklicnim skupinam ob prehodu na delo od doma, kot so informatiki in izvajalci vaj, ki so izvajali zahtevnejše simulacije vaj. Podoben primer so receptorji v študentskih domovih UM, ki so zaradi neizselitve nekaterih (predvsem tujih) študentov v času epidemije delali.

Ad d)

V času epidemije je bila na delo na domu napotena večina zaposlenih na univerzah, tako visokošolski učitelji, visokošolski sodelavci, raziskovalci kakor tudi zaposleni v strokovnih in tehničnih službah. Po naših informacijah je šlo pri napotovanju za delo na domu za odredbo univerze kot delodajalca (po 169. členu ZDR-1), zaradi česar se zastavlja vprašanje nadomestila za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu po 70. členu ZDR-1. V »običajnih« primerih dela na domu gre za dogovor med delavcem in delodajalcem po 68. do 72. členu ZDR-1, pri čemer se v pogodbi o zaposlitvi za delo na domu določi tudi nadomestilo za uporabo lastnih sredstev. Čeprav je bilo delo na domu v konkretnem primeru univerz odrejeno na podlagi 169. člena ZDR-1, to po našem mnenju ne pomeni, da delavcem omenjeno nadomestilo za uporabo njihovih sredstev pri delu na domu ne pripada. Smiselno pa bi bilo, da se univerze in reprezentativni sindikati medsebojno uskladimo o višini izplačil za uporabo lastnih sredstev pri delu od doma. Ker na nekaterih članicah pogojev za delo v prostorih fakultete tudi v normalnih razmerah ni, pričakujemo, da bo rešitev veljala tudi za naprej, pri čemer se nam zdijo zneski, kot je 1 evro na dan, žaljivi in smešni.

Ad e)

Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list 40/2012, 13. člen) določa, da je delodajalec  dolžan izplačati javnemu uslužbencu solidarnostno pomoč v višini 577,51 EUR v primerih in po postopku, določenem v kolektivni pogodbi, pri čemer pripada članom reprezentativnega sindikata podpisnikov navedenega aneksa med katerimi je tudi VSS, za 20 odstotkov višja solidarnostna pomoč.

VSS meni, da bi morale biti odločitve UP, UL in UM kot delodajalcev v primerljivih situacijah primerljive. Ker gre za vprašanje izvajanja konkretne določbe kolektivne pogodbe, bi bilo smiselno, da se mnenja v zvezi s tem soočijo in da se dosežejo kriteriji, ki pomenijo uresničitev načela enakosti. Predlagamo, da se izplačevanje solidarnostne pomoči omeji na posameznike, ki lahko dokažejo konkretno materialno škodo, ki je posledica epidemije. Pri tem predlagamo, da se problem najnižjih nadomestil za čakanje na delo uredi s poračunom, kot ga predlagamo pod točko a), izplačila solidarnostne pomoči pa so upravičena v drugih primerih oškodovanosti zaradi epidemije.

Prepričani smo, da je treba Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in za omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) in novele ZIUZEOP-A, kakor tudi KPJS in ZDR-1 uporabljati in razlagati na način, da se enake primere obravnava enako in različne primere različno. To lahko zagotovimo le z medsebojnim dialogom. Pri tem opozarjamo še na delovno-pravno načelo in favorem, skladno s katerim je potrebno v delovnem pravu nejasna zakonska določila razlagati v korist zaposlenim.

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 18. 5. 2020

za Visokošolski sindikat Slovenije
dr. Marko Marinčič, predsednik
dr. Marija Javornik Krečič, predsednica sindikata Univerze v Mariboru
dr. Gorazd Kovačič, predsednik sindikata Univerze v Ljubljani
dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica sindikata Univerze na Primorskem