V Visokošolskem sindikatu Slovenije
smo z velikim nelagodjem spremljali dogodke, povezane s stoletnico Univerze v
Ljubljani. Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena kmalu po tem, ko je
general Maister Sloveniji priključil pomemben del njenega sedanjega ozemlja. Za
Slovenijo kot državo sta oba dogodka zgodovinsko odločilna. Toda v
demokratičnih državah vladajo institucionalne razmejitve, ki med drugim
zagotavljajo avtonomijo civilnim ustanovam. Ideja o avtonomiji civilne sfere
sega že v čas rimske republike in pomeni eno temeljnih civilizacijskih
pridobitev. Poleg tega Ustava Republike Slovenije univerzi zagotavlja poseben
položaj tudi v smislu univerzitetne avtonomije. Slovenske javne univerze
definira kot »državne«, vendar obenem poudarja, da so avtonomne, kar
tradicionalno pomeni zaščito znanosti in poučevanja pred zunanjimi političnimi
pritiski.
Sodelovanje vojske (četudi samo
častne čete) na univerzitetnih prireditvah je bilo nepredstavljivo v času »prve«
Jugoslavije, nato celo v času okupacije, v času socialistične Jugoslavije, v
neodvisni Sloveniji pa samo do trenutka, ko sta rektor in predsednik republike
začutila potrebo, da se v zgodovino zapišeta z odvečnim in tragikomičnim
vojaško-akademskim spektaklom. Brezpredmetno se zdi ugibanje, ali je bila v
ozadju predvsem nerazgledanost organizatorjev prvega dela proslave, ali pa
morda tudi spontani refleksi totalitarne estetike. Ista dilema se je zdela
brezpredmetna že ob (na srečo neuspešnem) poskusu uveljavitve novega
»podjetniškega« znaka univerze, pospremljenega z gesloma »Uprizarjamo Lepoto,
Ustvarjamo Ljudstvo«.
Določila o eksteritorialnosti, kar
pomeni tudi prepoved vstopanja uniformiranih oseb v prostore univerz, so
zgodovinsko povezana tudi z izkušnjo nedemokratičnih režimov. Skrajna in
neposredna oblika takega vmešavanja je vdor uniformiranih oseb s političnimi
pooblastili na univerzitetne prireditve; znameniti primeri so znani iz časa
nacistične Nemčije. Take primerjave so nedvomno pretirane, saj je bila
ljubljanska proslava kvečjemu operetni eksces in dokaz za čedalje večjo
perifernost naše države. Toda grozeče znamenje te perifernosti je ravno
pomanjkanje splošne razgledanosti in političnega takta pri dveh ključnih
akterjih, rektorju osrednje univerze in predsedniku države. Načelo
eksteritorialnosti ima konkretno ozemeljsko, a tudi simbolno razsežnost, še
posebno v demokratičnih časih, ko naj bi s posebno občutljivostjo gojili in
razvijali avtonomijo civilne sfere. Razmejitev ne zadeva samo teritorija univerz,
ampak tudi »ozemlje« njihovega dela ter njihovo dejansko in simbolno vlogo. Zato nasprotujemo grobi simbolni zlorabi Slovenske vojske
in Univerze v Ljubljani, ki jo univerza povrhu še ta hip reklamira na svoji
spletni strani. Opravičila za salutiranje rektorju na odru Cankarjevega
doma ali drugje ni, še najmanj pa ga je mogoče iskati v zahtevah protokola.
Danes so razumevanja avtonomije
različna. Številna univerzitetna in fakultetna vodstva so prepričana, da
avtonomija lahko pomeni samovlado in nenadzorovano razpolaganje z javnim
denarjem. Čeprav jih očitno ne moti npr. prisotnost vojske na proslavi, jih
nadvse moti javni nadzor nad poslovanjem in pravila plačnega sistema, ki
omejujejo pridobitniške priložnosti posameznikov. Toda ko gre za državne
univerze, avtonomija nujno vključuje tudi odgovornost do skupnosti. Predvsem pa
jo je treba razumeti kot zagotovilo, da bo delovanje univerz simbolno in
dejansko neodvisno od politike.
Zato ob zadnjem dogodku odločno
protestiramo proti političnim manipulacijam z vojsko in univerzo. Delitev
odgovornosti med rektorjem in predsednikom nas ne zanima, saj sta predstavo, v
kateri sta nastopila, zrežirala skupaj. Politično in univerzitetno oblast
pozivamo, naj namesto prirejanja vodvilskih fars univerzo in njeno skupnost
zaščitita pred pohlepom posameznikov in skupin, odgovornih za to, da univerza namesto
temeljnega poslanstva, ki prinaša dolgoročne ekonomske in kulturne koristi, čedalje
bolj postavlja v ospredje dejavnosti, ki posameznikom prinašajo hiter dobiček. Ni
naključje, da vzporedno s tem, ko se univerza izneverja svoji temeljni družbeni
vlogi, strmo pada tudi njen javni ugled.
V Ljubljani, 15. 12. 2019
za Visokošolski sindikat Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič,
predsednik