Ljubljana, 22. 1. 2017
Visokošolski sindikat Slovenije je od leta 2012 vodstvu in Upravnemu odboru Univerze v Mariboru večkrat posredoval stališča glede vsebin, ki so posegale v delovnopravni položaj zaposlenih. Ta stališča so zadevala tudi 9. člen Pravilnika o napredovanju na UM in sistemizacijo delovnih mest, ki je po oceni sindikata UM pomenila poskus nezakonitega izločanja iz veljavnega sistema javnih uslužbencev. Za dialog o teh vprašanjih na strani vodstva Univerze žal ni bilo posluha, zato je bil sindikat prisiljen uporabiti pravna sredstva in v letu 2016 mu je v stališčih pritrdilo tako Vrhovno sodišče z razveljavitvijo 9. člena Pravilnika kot tudi pristojna Inšpekcija Ministrstva za javno upravo, ki je Univerzi naložila uskladitev sistemizacije z zakonodajo in izplačila razlik v plači zaposlenim za celotno obdobje, ko se določitev višine plače ni usklajevala z doseženim nazivom pedagoških delavcev.
Glede na finančne posledice zadnjih razsodb v korist sindikata (okoli 5 milijonov evrov) smo v mandatu aktualnega vodstva Univerze v Mariboru pričakovali več posluha za dogovore o tej in o sorodnih problematikah. Ta pričakovanja so izhajala tudi iz nekaterih medijskih nastopov rektorja, kjer se je skliceval na ''podedovanost'' problemov. Žal pa rektor tudi po enoznačnih odločitvah sodišč vztraja pri ureditvi, s katero je v letih 2015 in 2016 omejitve horizontalnih napredovanj celo zaostril, saj je zaposlenim na Univerzi v Mariboru, ki izpolnjujejo vse (v primerjavi z zaposlenimi drugje v javnem sektorju bistveno višje) kriterije za horizontalno napredovanje za dva plačna razreda, omogoči napredovanje zgolj za enega. S tem so zaposleni na UM ponovno postavljeni v neenak položaj z zaposlenimi v osnovnih šolah, vrtcih in na drugih dveh javnih univerzah, kjer si ravnatelji in oba rektorja ne lastijo podobnih diskrecijskih pravic. Posebej nerazumljivo je ravnanje trenutnega vodstva UM zato, ker so s takšno odločitvijo oškodovani nepedagoški delavci, ki drugih možnosti napredovanj in s tem izboljšanja svojega položaja v primerjavi s pedagoškimi delavci (napredovanje v nazivih) sploh nimajo. Hkrati gre za kategorijo najnižje plačanih zaposlenih na univerzi (strokovnih sodelavcev, tehničnih delavcev, čistilk), med katerimi številni z osnovno plačo ne dosegajo niti minimalne plače. Številni pozivi sindikata ne samo k spoštovanju zakonodaje, ampak tudi k ustreznejšemu odnosu do šibkejše poklicne skupne, so naleteli na gluha ušesa. Odnos je bil podoben kot v primeru napredovanj pedagoških delavcev v naziv, kjer smo osnovne pravice uveljavili šele na sodišču. Še posebej nas je presenetilo, da nas je rektor na sestanku 28.10.2016, na katerem smo se želeli o vprašanju horizontalnih napredovanj dogovoriti, izrecno napotil na sodišče. Ker članstvo od sindikata upravičeno pričakuje zaščito svojih pravic, nam ni preostalo drugega, kot da to nenavadno sugestijo sprejmemo. Zato je Odvetniška pisarna Mihurko za VSS SUM na Delovno sodišče v Mariboru, 20. 1. 2017, vložila kolektivni delovni spor zoper 6. člen Pravilnika o napredovanju, v naslednjih dneh pa bodo sledili tudi vzorčni individualni zahtevki zaposlenih.
Ob tem sindikat že zdaj postavlja vprašanje odgovornosti za plačilo sodnih stroškov in finančnih posledic za Univerzo v primeru izgubljenih sporov (kot se je to zgodilo v primeru spora, ki je zadeval samo pedagoške delavce). Podatek, da bi zakonska realizacija napredovanj za nepedagoške delavce na celotni univerzi bržkone predstavljala minimalen strošek v primerjavi s povečanimi obsegi dela in avtorskimi pogodbami, ki se na UM sicer izplačujejo nekaterim (pedagoškim in drugim) delavcem ter privatnim inštitutom oz. zasebnikom, je ima jasno simbolno sporočilo. Pove skoraj vse o odnosu vodstva Univerze do svojih ljudi, sploh tistih na dnu univerzitetne hierarhije.
Red. prof. dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije
Izred. prof. dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS, Sindikata Univerze v Mariboru
Visokošolski sindikat Slovenije je od leta 2012 vodstvu in Upravnemu odboru Univerze v Mariboru večkrat posredoval stališča glede vsebin, ki so posegale v delovnopravni položaj zaposlenih. Ta stališča so zadevala tudi 9. člen Pravilnika o napredovanju na UM in sistemizacijo delovnih mest, ki je po oceni sindikata UM pomenila poskus nezakonitega izločanja iz veljavnega sistema javnih uslužbencev. Za dialog o teh vprašanjih na strani vodstva Univerze žal ni bilo posluha, zato je bil sindikat prisiljen uporabiti pravna sredstva in v letu 2016 mu je v stališčih pritrdilo tako Vrhovno sodišče z razveljavitvijo 9. člena Pravilnika kot tudi pristojna Inšpekcija Ministrstva za javno upravo, ki je Univerzi naložila uskladitev sistemizacije z zakonodajo in izplačila razlik v plači zaposlenim za celotno obdobje, ko se določitev višine plače ni usklajevala z doseženim nazivom pedagoških delavcev.
Glede na finančne posledice zadnjih razsodb v korist sindikata (okoli 5 milijonov evrov) smo v mandatu aktualnega vodstva Univerze v Mariboru pričakovali več posluha za dogovore o tej in o sorodnih problematikah. Ta pričakovanja so izhajala tudi iz nekaterih medijskih nastopov rektorja, kjer se je skliceval na ''podedovanost'' problemov. Žal pa rektor tudi po enoznačnih odločitvah sodišč vztraja pri ureditvi, s katero je v letih 2015 in 2016 omejitve horizontalnih napredovanj celo zaostril, saj je zaposlenim na Univerzi v Mariboru, ki izpolnjujejo vse (v primerjavi z zaposlenimi drugje v javnem sektorju bistveno višje) kriterije za horizontalno napredovanje za dva plačna razreda, omogoči napredovanje zgolj za enega. S tem so zaposleni na UM ponovno postavljeni v neenak položaj z zaposlenimi v osnovnih šolah, vrtcih in na drugih dveh javnih univerzah, kjer si ravnatelji in oba rektorja ne lastijo podobnih diskrecijskih pravic. Posebej nerazumljivo je ravnanje trenutnega vodstva UM zato, ker so s takšno odločitvijo oškodovani nepedagoški delavci, ki drugih možnosti napredovanj in s tem izboljšanja svojega položaja v primerjavi s pedagoškimi delavci (napredovanje v nazivih) sploh nimajo. Hkrati gre za kategorijo najnižje plačanih zaposlenih na univerzi (strokovnih sodelavcev, tehničnih delavcev, čistilk), med katerimi številni z osnovno plačo ne dosegajo niti minimalne plače. Številni pozivi sindikata ne samo k spoštovanju zakonodaje, ampak tudi k ustreznejšemu odnosu do šibkejše poklicne skupne, so naleteli na gluha ušesa. Odnos je bil podoben kot v primeru napredovanj pedagoških delavcev v naziv, kjer smo osnovne pravice uveljavili šele na sodišču. Še posebej nas je presenetilo, da nas je rektor na sestanku 28.10.2016, na katerem smo se želeli o vprašanju horizontalnih napredovanj dogovoriti, izrecno napotil na sodišče. Ker članstvo od sindikata upravičeno pričakuje zaščito svojih pravic, nam ni preostalo drugega, kot da to nenavadno sugestijo sprejmemo. Zato je Odvetniška pisarna Mihurko za VSS SUM na Delovno sodišče v Mariboru, 20. 1. 2017, vložila kolektivni delovni spor zoper 6. člen Pravilnika o napredovanju, v naslednjih dneh pa bodo sledili tudi vzorčni individualni zahtevki zaposlenih.
Ob tem sindikat že zdaj postavlja vprašanje odgovornosti za plačilo sodnih stroškov in finančnih posledic za Univerzo v primeru izgubljenih sporov (kot se je to zgodilo v primeru spora, ki je zadeval samo pedagoške delavce). Podatek, da bi zakonska realizacija napredovanj za nepedagoške delavce na celotni univerzi bržkone predstavljala minimalen strošek v primerjavi s povečanimi obsegi dela in avtorskimi pogodbami, ki se na UM sicer izplačujejo nekaterim (pedagoškim in drugim) delavcem ter privatnim inštitutom oz. zasebnikom, je ima jasno simbolno sporočilo. Pove skoraj vse o odnosu vodstva Univerze do svojih ljudi, sploh tistih na dnu univerzitetne hierarhije.
Red. prof. dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije
Izred. prof. dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS, Sindikata Univerze v Mariboru