ponedeljek, 16. april 2018

1. okrogla miza z rektorskimi kandidati: Mobing na delovnem mestu

Univerza v Mariboru, Univerzitetna galerija, 19. 4. 2018, 15:00

Sodelujejo:
doc. dr. Marina Tavčar Krajnc (moderatorka)
prof. dr. Zdravko Kačič
prof. dr. Žan Jan Oplotnik
prof. dr. Niko Samec
prof. dr. Jernej Turk

Uvodno predavanje:
doc. dr. Elizabeta Zirnstein (Univerza na Primorskem)

petek, 06. april 2018

Poziv sindikatom KSJS k sodelovanju



Po številnih razočaranih odzivih, ki so nam jih zaposleni na univerzah posredovali ob zastoju pogajanj, smo štirim sindikatom iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja naslovili naslednje pismo - v upanju, da bi bili sindikati sposobni preseči ozke interese in se povezati v enotnem prizadevanju za boljši položaj zaposlenih, a tudi za boljše materialne pogoje dela. Naša prizadevanja bodo še naprej uravnotežena: ob visoki gospodarski rasti morajo plače navzgor, obenem pa zahtevamo tudi boljše pogoje za študij in raziskovanje. Ne pristajamo na razmere, ko so nižje ravni izobraževanja financirane v celoti, univerze pa so v velikem delu prepuščene same sebi.
 
---
Visokošolski sindikat Slovenije
Trg OF 14
1000 Ljubljana


Poziv sindikatom iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja k sodelovanju


Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije
Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije
Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije
Policijski sindikat Slovenije


Spoštovane kolegice in kolegi,

V Visokošolskem sindikatu Slovenije (VSS) se ne želimo več udeleževati javnih polemik o odgovornosti za prekinitev pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja. Zaposleni in javnost imajo na razpolago vsa ključna dejstva, na podlagi katerih si lahko mnenje ustvarijo sami. Po našem prepričanju je za prodor ozko interesne, občasno že darvinistične tekmovalnosti med poklicnimi skupinami odgovorna predvsem vlada dr. Mira Cerarja, ki je nekaterim po njenem mnenju »močnim« skupinam, kot so zdravniki in policisti, oportunistično in nenačelno namenila nekatere neutemeljene privilegije. S tem je sprožila plaz, pred katerim se je predsednik vlade tik pred volitvami preračunljivo umaknil in "vroči kostanj" prepustil naslednji vladi. Nepoučenemu posamezniku, ki dogajanja ne spremlja, a je spričo gospodarske rasti pričakoval izboljšanje svojega materialnega položaja, bi se lahko zdelo, da sindikati zanj niso naredili ničesar. Glede na trenutni rezultat bi imel v veliki meri prav.

V VSS na enotni plačni sistem ne prisegamo zato, ker bi se nam trenutna ureditev zdela idealna. V enotnem sistemu, ki ga je vlada začela nepremišljeno rušiti, smo ves čas videli predvsem oporo za enotno nastopanje zaposlenih v javnem sektorju in mehanizem, ki spodbuja k solidarnosti. Poleg tega smo izhajali iz načelnega prepričanja, da morajo med plačami javnih uslužbencev vladati smiselna razmerja. Kompromisni predlog naše koordinacije, ki ga je vlada tako rekoč sprejela in ga odslej razumemo kot absolutni minimum, bi pomenil zvišanje vseh plač (razen zdravniških) za 2-3 plačne razrede (8-12%). Pri tem bi se plače visokošolskih učiteljev, ki jim kolektivna pogodba zagotavlja enake plače kot zdravnikom specialistom, zvišale nekoliko bolj, za 3 PR. Res je sicer, da so si zdravniki izborili zvišanje za povprečno 5 PR, vendar samo teoretično, saj še vedno velja omejitev najvišje plače na 57. plačni razred. Pri tej omejitvi bomo v sedanjih razmerah vztrajali.

Ker so zdravniški privilegiji porušili razmerja v celotnem sistemu, želimo najmanj za 2 plačna razreda izboljšati tudi plače v drugih skupinah, na univerzah zlasti v skupini J (tehnični in administrativni delavci).

Pri učiteljih v osnovni in srednji šoli smo na lastno pobudo predlagali dodaten plačni razred za razredništvo. To je bilo mišljeno kot koncesija SVIZ-u, saj smo iskreno želeli priti do dogovora z vlado. Nasprotovali pa smo dodatnemu zviševanju plač učitelja svetovalca in svetnika, saj ne vidimo razloga, da bi npr. učitelj tujega jezika v osnovni šoli še bolj kot zdaj prehiteval lektorja, ki na univerzi izobražuje učitelje tujih jezikov, ali pa asistenta medicine s specializacijo, ki izobražuje zdravnike in bi lahko bil kot zdravnik že ta hip 16 plačnih razredov višje.

V trenutnem položaju, ko smo realno dosegli le manjši dvig plač zaposlenih do 26. plačnega razreda, pogajanja pa so zastala, se nam zdi nujno, da skušamo tudi med sindikati obnoviti enotnost, ki nam je v preteklosti pomagala omejevati samovoljo strankarske politike. Sogovornik sindikatov je Vlada RS ne glede na strankarsko sestavo; v razmerah, ko so lokalne politične elite vedno bolj marionete v rokah globalnega kapitala, se nam zdi pogubno razmišljanje, da je odstop nekega predsednika vlade usoden dogodek, ob katerem se je treba nemo sesesti in sprijaznjeno čakati na novega vladarja. Vsaj v VSS so odzivi članstva povsem drugačni: članstvo je ogorčeno nad mislijo, da bi nas predsednik vlade s poceni predvolilno potezo "zamrznil" za tri mesece in nato še za 100 dni "miru", ki jih bo zahtevala naslednja vlada. Predvolilna poteza predsednika vlade se zdi prepričljiva in načelna zgolj zato, ker jo sindikati s svojimi rivalstvi potrjujejo. Če bi bili sposobni ta rivalstva za hip preseči, bi se odstop v trenutku razblinil v to, kar je: slepilni manever. Predpogoj za skupen nastop pa je argumentirana razprava, v kateri bi si izmenjali mnenja o stališčih, ki so imela doslej zelo pavšalno obliko (npr. "učitelji za 500 evrov zaostajajo za javno upravo", "poklic policista je odgovornejši od vojakovega" ipd.). Tovrstne zahteve bi učinkovale veliko bolj prepričljivo, če bi jih bili sposobni utemeljiti s konkretnimi primerjavami in predlagati popravke pri čisto določenih primerljivih delovnih mestih. Prepričani smo, da bi ob takem pristopu med sindikati prevladala racionalnost in bi bili sposobni v strpnem dialogu ustvariti predlog s prepričljivo večinsko podporo. Če skupnega predloga zaradi ozkih interesov ne bomo sposobni oblikovati, bodo napetosti med sindikati ostale, delavci pa bodo razočarani in prikrajšani.

Poleg tega vaši konfederaciji in vsem sindikatom javnega sektorja predlagamo, da več pozornosti posvetimo naši odgovornosti do uporabnikov in se dosledno zavzamemo za proračunsko financiranje plačnih dvigov. Menimo, da bi morali enako pozornost kot plačam posvetiti tudi drugim pogojem dela, ki vplivajo na kvaliteto storitev, in se skupaj zoperstaviti prelaganju stroškov na uporabnike. Prav v času, ko se bodo strankarske elite obredno menjavale, bi morali ljudem jasno pokazati, da se sindikati morda še edini organizirano zoperstavljamo plenilski politiki, ki ji potrebe ljudi predstavljajo nepotreben strošek. 

Če tega konceptualnega obrata ne bomo zmogli, nas bodo ljudje upravičeno in še v večji meri dojemali kot interesne združbe, ki jih druži zgolj grob materialistični interes.

V pričakovanju novih pobud za sodelovanje vas lepo pozdravljamo,


Ljubljana - Maribor - Koper, 6. 4. 2018


za stavkovni odbor Visokošolskega sindikata Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, prof. dr. Marija Javornik Krečič, doc. dr. Gorazd Kovačič in doc. dr. Elizabeta Zirnstein

petek, 23. marec 2018

Sporočilo zaposlenim na univerzah o plačnih pogajanjih


Spoštovane kolegice in kolegi, zaposleni na univerzah,
v imenu Visokošolskega sindikata Slovenije se vam zahvaljujemo za številčno udeležbo v stavki in na stavkovnem shodu javnega sektorja 24. 1. 2018. Zaposleni v visokem šolstvu smo prispevali veliko udeležencev in močno sporočilo, pomembna je bila tudi podpora rektorjev vseh treh javnih univerz in številnih dekanov.
Stavki so sledila pogajanja z vlado o stavkovnih zahtevah po odpravi varčevalnih ukrepov in anomalij v javnem plačnem sistemu, zlasti tistih, ki so nastale z nesorazmernim dvigom zdravniških plač. Z vladno stranjo smo se že na začetku dogovorili, da javnosti ne bomo obveščali o podrobnostih pogajanj, dokler bodo ta potekala, zato vas doslej nismo informirali o njih. Zdaj je vlada po odstopu sporočila, da se ne bo več pogajala, zato nas ta konstruktivna zaveza ne obvezuje več. Povedati pa je treba tudi, kakšna so bila razmerja med sindikati in kje se je zalomilo.
Pogajanja so sprva napredovala zelo počasi in minister Koprivnikar je dvig plač ponujal le visokošolskim pedagogom, raziskovalcem in še nekaterim manjšim poklicnim skupinam v drugih delih javnega sektorja. Tak predlog ni imel možnosti, da dobi sindikalno večino; poleg tega je šlo za simbolične dvige. Potem ko je vodenje vladne skupine prevzela Lilijana Kozlovič, smo dosegli razširitev nabora delovnih mest in v ponedeljek, 12. 3. je vladna stran dala ponudbo, ki je bila bistveno izdatnejša in bi poleg tega nekaj prinesla vsem:
- delovna mesta z izhodiščnim plačnim razredom (PR) pod minimalno plačo in tista do 26. izhodiščnega PR, ki lani niso dobila nobenega zvišanja, bi dobila 2 PR;
- ostala delovna mesta do 26. izhodiščnega PR bi dobila 1 PR, kar pomeni da bi vsi do 26. izhodiščnega PR lani in letos skupaj pridobili 2 ali 3 PR, nekateri celo več;
- vsa delovna mesta nad 26. izhodiščnim PR v VI. in VII. tarifnem razredu (TR) bi dobila 2 PR; to pomeni, da bi administrativni in tehnični delavci iz skupine J z višjo ali univerzitetno izobrazbo pridobili 2 PR;
- delovna mesta v VIII. in IX TR, za katera je vlada že aprila lani priznala, da so primerljiva z zdravniki, bi dobila 3 PR; to vključuje visokošolske učitelje in večino visokošolskih sodelavcev, vprašanje tistih v VII/2 TR pa je bilo še odprto; enako bi se dvignile plače raziskovalcev;
- vladna stran je pristala na našo zahtevo, da bi delodajalcem dodatno financirala plačne dvige, kar bi finančno okrepilo fakultete in tudi raziskovalce.
Delno odprta so bila še vprašanja postopnosti plačnih dvigov, nekajletnega podaljšanja nekaterih splošnih varčevalnih ukrepov, kot so zamiki napredovanj in delovne uspešnosti, ter formule usklajevanja plač z rastjo produktivnosti od leta 2020 dalje. Stavkovno zahtevo po splošnem zvišanju vrednosti PR za 8 % smo v pogajanjih zamenjali za formulo eskalacije, in sicer zato, da smo lahko dosegli zvišanje izhodiščnih PR tudi za skupino J in ostale poklicne skupine na sredini in v spodnjem delu plačne lestvice. S tem bi se popravila porušena razmerja do zdravnikov, direktorjev, ravnateljev, pa tudi podsekretarjev, ki so s svojim (pre)velikim številom vzrok za povprečno plačno odstopanje javne uprave.
Na pogajanjih v ponedeljek, 12. 3., smo okvirno sprejeli vladni predlog. Kje se je zapletlo?
Zapletlo se je pri tem, da naša pogajalska skupina (ne samo VSS, temveč celotna »Počivavškova« skupina) ni pristala na to, da bi učitelji v OŠ in SŠ v skladu z nepremišljeno vladno ponudbo 12. 3. pridobili 2 do 4 PR, medtem ko bi vsi ostali v javnem sektorju v VII. TR pridobili samo 2 PR. Tako odstopanje smo razumeli kot načelni problem, kot še en privilegij neki poklicni skupini, ki ruši razmerja znotraj enotnega plačnega sistema. Temeljni razlog za našo stavko je bil ta, da je vlada pred dobrim letom porušila plačna razmerja s privilegijem zdravnikom in zatem še direktorjem in ravnateljem. Zdaj je hotela napako ponoviti še pri učiteljih. Ti bi že po našem predlogu, ki smo ga z vlado uskladili 12. 3., pridobili 2 PR in še dodatno, za 1 PR višje uvrščeno delovno mesto razrednika, torej skoraj vse, kar je zahteval SVIZ. Toda SVIZ je hotel za učiteljstvo še več, medtem ko za ostale poklice ni zahteval ničesar (razen za 200 evrov višjega regresa za tiste pod minimalno plačo). Ko je med zadnjimi pogajanji 12. 3. vladna stran priznala, da je SVIZu na sočasnih pogajanjih ponudila 3 PR za višja naziva učiteljskega delovnega mesta, smo ostali, tudi dva sindikata iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ta privilegij blokirali. Ga. Kozlovič je umaknila ta del ponudbe SVIZu, ta pa je izglasoval ponovitev stavke in nato po besedah premierja Cerarja zahteval še več, in sicer celo višje plače za učitelje, kot jih imajo univerzitetni profesorji in zdravniki. SVIZ je Cerarjevo trditev sicer zanikal, a v vladnem zapisniku o pogajanjih piše, da je ves čas in tudi še v zadnjem krogu pogajanj 12. 3. zahteval določbo, ki bi mu omogočila kasnejše zahteve po dodatnih plačnih dvigih. V vsakem primeru je dejstvo, da je bil cilj SVIZove druge stavke zgolj ta, da učitelji dobijo več od ostalih.
Zdaj, ko je SVIZ z nesorazmernimi zahtevami prispeval svoj delež k padcu vlade in propadu sindikalnih dosežkov, je potrebno povedati ključna dejstva o njegovi stavki. Ta je bila po svoji vsebini poklicna stavka učiteljstva, ostalih poklicnih skupin sploh ni bilo na njeni agendi. Govorjenje v imenu »vseh zaposlenih od vrtcev do univerz« in o »strokovnih delavcih« je bilo zavajanje. SVIZa nista zanimala zvišanje plač v skupini J in dodatno vladno financiranje delodajalcev, saj je MIZŠ že pred uradno napovedjo njegove stavke rezerviralo denar za zvišanje plačne mase učiteljev. S svojim ekskluzivizmom je SVIZ povzročil celo prestop dveh zdravstvenih sindikatov iz njegove konfederacije v našo pogajalsko skupino. O sindikatu NSDLU, ki je podprl SVIZ-ovo stavko, ni pa z izjemo dveh fakultetnih enot hotel podpreti naše, čeprav v njem prevladujejo člani iz skupine J, ni vredno izgubljati besed.
Po odstopu premierja smo pozvali vlado k nadaljevanju pogajanj, ki so bila tik pred koncem. Odhajajoča vladna ekipa mora prevzeti odgovornost za napetosti v javnem sektorju, ki jih je povzročila z nesorazmernimi dvigi plač zdravnikov, direktorjev in ravnateljev, in urediti razmere in razmerja. Vlada je naš poziv zaenkrat zavrnila. Pretvarja se, da lahko na naslednjo preloži problem plačnih nesorazmerij med privilegiranimi poklici in ostalimi, ki ga je sama povzročila kar trikrat. Upa, da z odstopom predsednika vlade to ne bo postalo predvolilna tema. Upa, da se 160.000 javnih uslužbencev ne bo uprlo njenemu sprenevedanju in koristoljubnemu političnemu manevriranju.
Koordinacija stavkovnih odborov, v kateri je večina sindikatov javnega sektorja, ki pokrivajo vse dejavnosti, je 19. 3. vladi postavila ultimat: ali naj se odloči za vrnitev na pogajanja, ali pa bomo morali stopnjevati sindikalne aktivnosti.
Konkretnih odločitev o njih ta hip še ni in vas bomo o njih obvestili kmalu. Vsekakor bo ponovno potrebna vaša čim bolj množična udeležba. Obraniti bomo morali izpogajano, pri tem pa se ne bomo mogli ozirati na izgovore te vlade, ki se odgovornosti izmika s sklicevanjem na »tekoče posle«, ali prihodnje, ki bo hotela imeti 100 dni miru. Računamo na vas!

Stavkovni odbor Visokošolskega sindikata Slovenije, 23. 3. 2018



Poziv vladi k uskladitvi stavkovnega sporazuma

Vlada je Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja (v nadaljevanju: KSO) sporočila, da bi bilo neodgovorno, da bi zadnji dan, ko je še imela polna pooblastila, sklepala dogovore s sindikati javnega sektorja. Iz sporočil Vlade in njenih izjav za javnost je tudi razbrati, da pogajanj v času opravljanja tekočih poslov ne more nadaljevati. V KSO smo prepričani, da ni nikakršne pravne ovire za to, da ne bi Vlada tudi v času opravljanja tekočih poslov nadaljevala pogajanj s sindikati javnega sektorja. Temu stališču pritrjujejo vsa mnenja, stališča in komentarji, ki smo jih doslej proučili. Nikakršnega dvoma pa ni glede tega, da je Vlada poleg polnih pooblastil izgubila tudi pogum, da se sestane s sindikati javnega sektorja in jim predstavi svoja stališča v razmerju do pogajanj z njimi. V tem trenutku je po našem prepričanju povsem jasno, da odločitev o (ne)nadaljevanju pogajanj ni pravno, temveč povsem politično vprašanje in gre torej za politično odločitev o tem, da se pogajanja ne nadaljujejo. Za to odločitvijo je izključno preračunljiv premislek o tem, koliko političnih točk lahko nadaljevanje pogajanj prinese ali odnese na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Situacija, v kateri se Vlada pogaja s sindikati javnega sektorja v času opravljanja tekočih poslov se sicer ne pojavlja prvič. Leta 2014 so se sindikati javnega sektorja več kot dva meseca intenzivno pogajali z Vlado po odstopu takratne predsednice Vlade Alenke Bratušek in uskladili besedilo dogovora, ki je bil v tistem trenutku po presoji udeleženih potreben za zagotovitev javnofinančne stabilnosti države. Javni uslužbenci so takrat pristali na podaljšanje varčevalnih ukrepov in s tem na zamrznitev številnih pravic. Pogajanja je na vladni strani tedaj vodil takratni minister Gregor Virant, dokončni dogovor, ki v bistvenem ni odstopal od usklajenega z Vlado, ki je opravljala tekoče posle, pa je nato sprejela Vlada Mira Cerarja. Danes, ko bi se morala nadaljevati pogajanja o realizaciji sprejetih zavez s strani te Vlade in katerih rezultat bi moral biti vsaj delna vrnitev pravic javnih uslužbencev na raven pred znižanjem in odprava nesorazmerij, ki jih je s sklepanjem ločenih dogovorov povzročila taista Vlada, pa je slednja presodila,  da bi takšna pogajanja presegla pooblastila Vlade v odstopu. Nauk zgodbe torej je: ko je treba pravice zniževati, so pogajanja s sindikati stvar tekočih poslov, ko bi jih bilo potrebno zviševati, pa pogajanja presegajo pooblastila Vlade, ki opravlja tekoče posle!

Dejstvo je, da bi se realizacija dogovorjenega v vsakem primeru začela najprej s 1.9.2018 in da torej odstop predsednika Vlade ni spremenil popolnoma ničesar v smislu posledic dogovora, ki bi začele učinkovati v mandatu prihodnje Vlade. V luči vsega navedenega pa v KSO pozivamo Vlado, da tako kot leta 2014 nadaljuje začeta pogajanja in jih pripelje do točke usklajenosti na ravni pogajalskih skupin, odločitev o sprejemu ali zavrnitvi usklajenega dogovora pa prepusti v odločanje prihodnji Vladi. S tem bi Vlada prevzela svojo odgovornost za realizacijo dogovora iz leta 2016 in za zaključek pogajanj, hkrati pa dala novi Vladi možnost, da bo lahko usmerjena v prihodnje izzive, s tem ko bo lahko nemudoma odvrgla breme velike večine nerešenih zavez do sindikatov javnega sektorja in si s tem zagotovila miren začetek novega mandata s stotimi dnevi miru, ki ga sicer ne bo.

Ob tem v KSO opozarjamo tudi na Sklepno informacijo o poteku pogajanj o razrešitvi stavkovnih zahtev reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, s katero se je dne 21.3.2018 seznanila Vlada. Nekatere navedbe v tem dokumentu, vsaj kar se tiče KSO, ne držijo. Posebej izpostavljamo navedbo, da naj bi sindikati menili, da je samoumevno, da se omejitve glede povračila stroškov, odpravnine ob upokojitvi itn. odpravijo, kar ne drži, smo pa med ukrepi, ki bi po našem mnenju terjali prioritetno odpravo izpostavili 8% znižanje vrednosti plačnih razredov po ZUJF. Prav v zvezi s tem pa je Vladna stran predlagala, da bi bil namesto odprave tega ukrepa možen dogovor o usklajevanju vrednosti plačnih razredov, na kar je KSO načelno pristala, vendar do konkretnega predloga s strani Vlade in posledično tudi do pogajanj v zvezi s tem ni prišlo. Ne drži niti trditev, da bi KSO vztrajala na tem, da se usklajevanje izvede že v letu 2018, temveč smo na pogajanjih dne 12.3.2018 izrecno dopustili možnost, da bi se uskladitev prvič izvedla v letu 2020, seveda pod pogojem dogovora o ustrezni formuli.

Sicer pa Informacija na eni strani demantira nekatere izjave predsednika Vlade, dane v tem tednu o višini zahtev sindikatov javnega sektorja, po drugi strani pa iz Informacije jasno izhaja prav to, na kar smo v KSO že večkrat javno opozoril: da je bilo med  KSO, Sindikatom zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Sindikatom delavcev v zdravstveni negi in Vlado doseženo soglasje o praktično vseh bistvenih elementih dogovora in je prav zato popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo, da so bila pogajanja z odstopom predsednika Vlade prekinjena, vsi javni uslužbenci pa so tako talci dejstva, ki prav tako izhaja iz Informacije, da Vlada s SVIZ in policijskima sindikatoma ni dosegla dogovora. Povsem jasno je, da sindikati v KSO v katerih koli nadaljnjih pogajanjih na manj od tega, kar je bilo usklajeno v tokratnih pogajanjih ne bomo pristali.

Vlado smo že in jo tokrat ponovno pozivamo k nadaljevanju pogajanj in uskladitvi dogovora na ravni pogajalskih skupin in s tem tudi k zagotovitvi socialnega miru v zvezi z nerešenimi stavkovnimi zahtevami. V kolikor ne bo odziva na ta poziv, za sprejem katerega ponovno poudarjamo ni popolnoma nikakršnih pravnih zadržkov, smo v KSO sklenili, da  v roke delavcev predamo odločitev o stavkovnih aktivnostih, ki utegnejo v primeru statusa quo potekati v času te, prihodnje ali obeh Vlad. V zvezi s tem poudarjamo tudi to, da nikakor ne pristajamo na (samo)omejevanje sindikalnega delovanja v času, ko Vlada opravlja tekoče posle, na kar namiguje Služba Vlade za zakonodajo v svojem škandaloznem mnenju, ki kaže tudi na popolno nepoznavanje vsebin, o katerih potekajo pogajanj med Vlado in sindikati javnega sektorja.

Koordinacija stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja, 23.3.2018




ponedeljek, 19. marec 2018

Zahteva za nadaljevanje pogajanj, 19. 3. 2018


V Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja zavračamo stališče Vlade, da se pogajanja ne morejo nadaljevati, ker bi bilo glede na dejstvo, da bo Vlada RS z jutrišnjim dnem pričela opravljati tekoče posle, neodgovorno, da bi zadnji dan sklepala dogovore, ki bi imeli posledice za javne finance. Prepričani smo, da je neodgovorno, da Vlada naslednji Vladi prepušča odpravo anomalij, ki jih je z neodgovornimi odločitvami sama povzročila, tudi na delovnih mestih tistih z nižjimi plačami, po tem, ko je plače močno izboljšala zdravnikom, direktorjem in ravnateljem.
Odstop predsednika Vlade po našem trdnem prepričanju glede na čas do rednih ali izrednih parlamentarnih volitev in glede na stanje v pogajanjih ničesar ni spremenil z vidika sklenitve dogovora s sindikati javnega sektorja in z vidika odgovornosti Vlade, da izpolni svoje zaveze do javnih uslužbencev. Hkrati smo prepričani, da ne le da pogajanja o razreševanju stavkovnih zahtev sodijo med tekoče posle, temveč bi si Vlada glede na možne posledice stavkovnih aktivnosti tudi v času opravljanja tekočih poslov morala  prizadevati doseči dogovor s stavkajočimi sindikati.
Pogajanja o prvi stavkovnih zahtevi Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja so bila dne 12.3.2018 praktično zaključena, saj smo se sporazumeli o vseh bistvenih elementih te stavkovne zahteve, na Vladi pa je bila odgovornost, da ta dogovor na svoji seji formalno potrdi. V Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja zato zahtevamo, da Vlada odločanje o tem izvede in zaključi začeto.
Vladi za odločanje o sklenitvi dogovora dajemo teden dni časa, v nasprotnem primeru bomo z našimi aktivnostmi poskrbeli, da bo vprašanje plač delavcev v Republiki Sloveniji in spoštovanje dogovorjenega postala osrednja tema v volilni kampanji.
Sindikati, ki delujejo v Koordinaciji stavkovnih odborov bodo na svojih organih v prihodnjih dneh obravnavali nastalo situacijo in odziv Vlade, za katero smo prepričani, da je bila vnaprej načrtovana in se bodo odločali o aktivnostih, s katerimi bodo terjali realizacijo dogovorjenega s to ali prihodnjo Vlado.
19. 3. 2018

Poziv k nadaljevanju pogajanj, 16. 3. 2018


KOORDINACIJA STAVKOVNIH ODBOROV SINDIKATOV JAVNEGA SEKTORJA

PREDSEDNIK VLADE RS
dr. Miro Cerar

PREDSEDNIK SOCIALNIH DEMOKRATOV
mag. Dejan Židan

PREDSEDNIK DeSUS
g. Karl Erjavec

VODJA POSEBNE VLADNE POGAJALSKE SKUPINE
mag. Lilijana Kozlovič

Datum: 16. 3. 2018

ZADEVA: ODPRTO PISMO IN POZIV K POGAJANJEM

Spoštovani,

v izjavi, s katero je predsednik Vlade RS dne 14.3.2018 podal svoj odstop in v izjavah predstavnikov koalicijskih strank, ki so sledile, je bilo v javnost posredovanih kar nekaj zavajujočih in netočnih informacij v zvezi s pogajanji s sindikati javnega sektorja, na katere želimo javno odgovoriti in vas hkrati tudi javno pozvati k nadaljevanju pogajanj in zaključku le-teh s sklenitvijo sporazuma.

Medtem ko pogajanj med SVIZ-om in Vlado ne moremo komentirati, ker pri njih nismo sodelovali, pa je v zvezi s pogajanji s Koordinacijo stavkovnih odborov potrebno izpostaviti naslednje:

Zadnja pogajanja med Koordinacijo stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja in Vlado so potekala v ponedeljek, 12.3.2018. Ne drži trditev, da je bilo že vse dogovorjeno in da je Vlada sindikatom podala predlog, ki so ga sindikati zavrnili. Na sestanku pri predsedniku Vlade, ki je potekal pred pogajanji, so bila predstavljena izhodišča in razmisleki o nekaterih rešitvah, ki jih je za popoldanska pogajanja oblikoval vrh koalicije, prisotni smo se do nekaterih od predstavljenih izhodišč in razmislekov tudi kritično opredelili. Predlog, ki je bil kasneje na pogajanjih podan sindikatom, ni bil popoln, saj je vladna pogajalska skupina napovedala naknadno posredovanje dela predloga, ki se nanaša na usklajevanje plač (pri čemer je bilo načelno dogovorjeno, da bi rešitev lahko pričela učinkovati z letom 2020), predlog, ki se tiče odprave anomalij z novim vrednotenjem delovnih mest pa je bil sindikatom skupaj s še nekaterimi dodatnimi predlogi podan ustno na licu mesta, nikoli posredovan v pisni obliki, nanašal pa se je samo na koncept novega vrednotenja orientacijskih delovnih mest, ne pa na vsa delovna mesta v javnem sektorju. Prav tako je bilo dogovorjeno nadaljnje delo glede uvedbe nekaterih novih delovnih mest, katerih oblikovanje terja veljavna zakonodaja in v obstoječem sistemu ne obstajajo. Na podlagi opozoril sindikatov s področja izobraževanja je Koordinacija stavkovnih odborov sprejela tudi predlog drugačnega vrednotenja delovnega mesta razrednika.

Koordinacija stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja je koncept novega vrednotenja orientacijskih delovnih mest sprejela, prav tako je sprejela predlog vlade v zvezi s podaljšanjem ukrepov zamrznitve redne delovne uspešnosti v leto 2019 in podaljšanjem ukrepa zamika izplačila napredovanj. Usklajeno je bilo tudi izplačilo novega vrednotenja delovnih mest, ki bi se izvedlo v treh letih, neusklajen je ostal zgolj datum izplačila v letu 2020. Da obstaja posledično velika možnost za dosego dogovora smo tudi javno izrazili že v torek, 13.3.2018, torej še pred odstopom predsednika Vlade. Edino, kar je v zvezi s tem Koordinacija stavkovnih odborov pogojevala je to, da dogovorjene rešitve veljajo pod pogojem, da Vlada ne sklepa ločenih dogovorov s posameznimi sindikati, ki bi vrednotenje delovnih mest v določenih dejavnostih urejali  ugodneje in s tem odstopala od enotnega koncepta in s tem od izhodišč, ki naj bi bila na Vladni strani enaka za pogajanja z vsemi sindikati javnega sektorja. To stališče smo konsistentno zastopali tudi tekom celotnega mandata te Vlade.

Koordinacija stavkovnih odborov pred seboj nikoli ni imela Vladnega predloga dogovora, do katerega bi se lahko opredelila in ga sprejela ali zavrnila, še več, na zadnjih pogajanjih je bilo izrecno rečeno, da gre za predloge vrha koalicije, ki jih mora sprejeti in potrditi šele Vlada RS na svoji seji, za katero je bilo povedano, da naj bi se odvila v četrtek, 15.3.2018, torej dan po tem, ko je predsednik Vlade podal svoj odstop, kot se je kasneje izkazalo.

Trditve, da naj bi sindikati zavrnili vladni predlog in sklenitev dogovora so zato napačne, vsaj kar se tiče Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja. Če je bil očitek, da različne skupine gledajo samo vsak svoje interese, slučajno namenjen Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja, takšen očitek ostro zavračamo. Sindikati, ki delujejo v okviru Koordinacije stavkovnih odborov, so se zavestno, s ciljem lažjega doseganja dogovora, tekom pogajanj odpovedali vsak svojim parcialnim, čeprav tudi mnogim upravičenim interesom, predlogom in pričakovanjem in s tem prispevali k poenotenemu in uravnoteženemu predlogu, ki prinaša pravičnejše plačilo za praktično vse javne uslužbence in je temu predlogu nazadnje sledila tudi vladna pogajalska skupina. Sindikati smo bili smo edini, ki smo dosledno do konca branili enoten plačni sistem in spoštovali dogovor med Vlado in sindikati javnega sektorja iz decembra 2016.

Prav tako ne drži trditev, da se je Vlada več mesecev intenzivno dogovarjala s sindikati v javnem sektorju. Prejšnji prvi vladni pogajalec, minister Koprivnikar, je z mesta prvega pogajalca odstopil 16.2.2018, torej slab mesec dni pred odstopom predsednika Vlade. Do takrat so bila pogajanja povsem jalova, kar je odstopu tudi botrovalo in pogajanja so zares stekla prav po tem, ko je vodenje vladne pogajalske skupine prevzela generalna sekretarka Vlade, ga. Kozlovič.

Prav to dejstvo in pa  izjava predsednika Vlade RS ob odstopu o tem, da je bila odločitev o odstopu premišljena (preračunljiva?), skupaj še z nekaterimi dogodki (npr. dejstvom, da predlogi, podani sindikatom, očitno niso bili usklajeni z ministrico za finance, ki je bila po pogajanjih do teh predlogov javno kritična) ustvarja neprijeten občutek, da volje in pripravljenosti za sklenitev dogovora v resnici nikoli ni bilo.

Pozivamo vas, da nam dokažete nasprotno, izpeljete do konca začeta pogajanja in na ta način prevzamete svojo odgovornost, ki ji imate do zaposlenih v javnem sektorju, izpolnite svoje zaveze, dane javnim uslužbencem v dogovoru iz leta 2016 ter naslednji Vladi olajšate začetek mandata, ki ga bo sicer morala začeti z reševanjem nevzdržnih razmerij v javnem sektorju, za katere nosi glavno odgovornost ta Vlada s sklepanjem ločenih dogovorov, s katerimi je v bolj ugoden položaj postavila določene poklicne skupine. V tem trenutku Vlada še ne opravlja tekočih poslov in dela s polnimi pooblastili, zato ni nikakršnega razloga za to, da se najkasneje v ponedeljek, 19.3.2018, za katerega je bilo dogovorjeno nadaljevanje pogajanj, le-ta ne bi nadaljevala in tudi zaključila s sklenitvijo dogovora. Glede na navedeno pričakujemo hiter, trezen razumen in konstruktiven pristop k nadaljevanju pogajanj s ciljem sklenitve dogovora.

Morebitno zavrnitev nadaljevanja pogajanj bomo lahko razumeli le kot potrditev naše domneve, da Vlada nikoli ni imela resnične volje in pripravljenosti za sklenitev dogovora s sindikati javnega sektorja in da je uprizorjeni odstop predsednika Vlade zgolj način za to, da se med drugim izogne svoji odgovornosti v zvezi s pogajanji in v zvezi z uresničitvijo zavez, ki jih je sprejela ta Vlada. V vsakem primeru pa je na podlagi vsebine tega pisma povsem jasno, da predsednik Vlade ali kdorkoli drug odgovornosti za razultat pogajanj med Vlado in sindikati javnega sektorja nikakor ne more valiti na sindikalno stran.

Lep pozdrav,

Jakob Počivavšek
Vodja Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja



Izjava ob drugi stavki SVIZ, 14. 3. 2018


Ker se v zvezi z današnjo stavko sindikata SVIZ pojavljajo številne nejasnosti in dezinformacije glede stavke na univerzah in glede zahtev SVIZ-a za visoko šolstvo, želimo zaposlene na univerzah in javnost seznaniti s poglavitnimi dejstvi:

- Na univerzah za ta dan ni bila napovedana stavka, delo poteka normalno.

- Visokokošolski sindikat v pogajanjih sodeluje s Počivavškovo koordinacijo in od ponedeljka, 12. 3., tudi z obema zdravstvenima sindikatoma Konfederacije sindikatov javnega sektorja; povsem samostojno in za parcialne interese se pogajajo samo še SVIZ in policisti.

- Omenjena skupina predstavlja kvorum, ki več kot zadostuje za podpis sporazuma, zavezujočega za ves javni sektor. Tak širok kvorum je za spreminjanje orientacijskih delovnih mest, kot sta docent in asistent z doktoratom, nujno potreben.

- V Visokošolskem sindikatu Slovenije se še nismo mogli dokončno opredeliti do morebitnega dogovora, vendar smo udeleženci pogajanj v ponedeljek, 12. 3., ocenili, da se je vlada zelo približala skupnemu predlogu sindikatov, ki vključuje vse skupine zaposlenih in skuša popraviti anomalijo, ki je nastala z zdravniškim sporazumom in je povzročila velike neenakosti. Žal gre za napako, ki je ni mogoče popraviti npr. z odpovedjo kolektivne pogodbe zdravnikov, temveč kvečjemu z amortizacijo teh neenakosti. Zato za najzahtevnejše in z zdravniškimi primerljive poklice nismo zahtevali 5-7 plačnih razredov, kolikor bi jih v primeru, če omejitve na 57. plačni razred ne bi bilo več, dobili zdravniki, temveč 3, torej manj, kot so že doslej dobili zdravniki. Ob tem smo zahtevali tudi dodatna 2 plačna razreda za vse do vključno VII. tarifnega razreda, pri čemer je vlada pristala na zahtevo, da bodo v skupnem seštevku lanske in letošnje odprave anomalij vsi delavci pod 26. izhodiščnim plačnim razredom, tudi tisti, ki lani niso dobili ničesar, dobili vsaj dodatna 2 plačna razreda.

- V pogajanjih in v javnih razpravah smo se z argumenti zavzemali za ohranitev enotnega plačnega sistema in za ohranitev smiselnih plačnih razmerij med poklici. Vladna ponudba Počivavškovi skupini sindikatov iz 12. 3. to prinaša in zajema ves javni sektor, tudi vzgojitelje in učitelje. SVIZ danes stavka zgolj za to, da bi večji del učiteljev v OŠ in SŠ dobil več kot ostali na primerljivih delovnih mestih v javnem sektorju. Njegovo zahtevo razumemo kot reprizo zdravniškega sporazuma, saj temelji na izrecni zahtevi "za nas več kot za druge" (z drugimi besedami: "za druge manj kot za nas"). Čeprav SVIZ vztraja z geslom "od vrtca do univerze" in se sklicuje na dostojanstvo vseh zaposlenih v dejavnosti, njegove stavkovne zahteve presegajo pogajalski dosežek Počivavškove skupine samo pri ekskluzivnem interesu enega poklica. Njegove zahteve povsem izključujejo tehnične in strokovne delavce (razen tistih pod minimalno plačo), med izobraževalci pa izkazujejo neverjetno samozavest. Javno SVIZ razglaša, da zahteva več kot "uradništvo" (ta slabšalna oznaka se nam že sama po sebi ne zdi korektna), v resnici pa zahteva tudi več kot univerzitetni učitelji. Zahteva, da se učiteljem, ki imajo naziv "svetovalca" ali "svetnika" in so razredniki (lahko tudi na razredni ravni), plača poveča za 4 plačne razrede, medtem ko vlada vsem ostalim v javnem sektorju v VII. tarifnem razredu ponuja 2 plačna razreda.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije na poglabljanje razlik, ki so že zdaj prevelike, tako kot večina sindikatov v javnem sektorju ne bomo pristali. Ne zato, ker bi podcenjevali delo učiteljev na nižjih ravneh izobraževanja, temveč ker dajemo pravičnim razmerjem in solidarnosti po potrebi celo prednost pred lastnimi materialnimi interesi. Nikakor pa ne sprejemamo logike, po kateri število zmaguje nad argumenti in temeljnimi načeli pravičnosti.

Ljubljana - Maribor - Koper, 14. 3. 2018

Stavkovni odbor Visokošolskega sindikata Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, prof. dr. Marija Javornik Krečič, doc. dr. Gorazd Kovačič, doc. dr. Elizabeta Zirnstein

torek, 13. februar 2018

Ob stavki SVIZ: proti poklicnemu cehovstvu




Sporočilo za javnost ob stavki sindikata SVIZ

V Visokošolskem sindikatu Slovenije ostro nasprotujemo vsem poskusom izvršne oblasti in neposrednih delodajalcev, da bi sindikatom ali posameznikom omejili ustavno pravico do stavke. Zato protestiramo proti gesti Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je skušalo stavko  sindikata SVIZ ovirati in diskreditirati z okrožnicami in javnimi sporočili o tem, da bodo šole in vrtci na dan stavke odprti. Tak pritisk na javne uslužbence in starše je neokusen in uperjen zoper ustavno pravico do stavke.

Ker so nekateri lansirali v javnost netočno informacijo, da danes poteka tudi stavka na univerzah in da je cilj stavke izboljšanje plač vseh zaposlenih v izobraževanju, želimo javnost obvestiti o nekaterih ključnih dejstvih. SVIZ in Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze ne organizirata stavke na univerzah, temveč zaposlene le vabita na shod. Vodstva univerz in delavci niso bili obveščeni o kraju in času stavke, npr. na delovnem mestu, na shodu itd. Vendar to spričo ustavne pravice do stavke ni odločilno. V vsebinskem pogledu je ključna presoja vsakega posameznika o vsebini stavkovnih zahtev. Žal obstajajo bistvene konceptualne in vsebinske razlike med stavko, ki jo je Visokošolski sindikat skupaj s 15 drugimi sindikati organiziral 24. 1., in med SVIZovo današnjo stavko:

1. Zahteve SVIZ-a, ki niso bile javno objavljene, a so bile posredovane vladi, niso bile usklajene z nikomer, še posebno ne z največjim sindikatom v visokem šolstvu. Zato ne preseneča, da dajejo izrazito prednost nižjim ravnem izobraževanja, kjer predvidevajo zvišanja plač za 3-5 plačnih razredov. Ker smo v visokem šolstvu tudi sami izobraževalci učiteljev, se jasno zavedamo podcenjenosti tega poklica in si želimo, da bi se njegov položaj izboljšal. Obenem pa na moremo spregledati, da je že trenutno visokošolski lektor ali asistent, ki izobražuje bodoče učitelje, v veliki večini primerov plačan bistveno slabše kot učitelj v osnovni šoli. Da bi se to nesorazmerje še poglabljalo, namesto da se odpravi, se nam ne zdi sprejemljivo.

2. SVIZ pri učiteljih predvideva nadomestitev starih delovnih mest z novimi, na katera bodo nujno premeščeni vsi učitelji s strokovnim izpitom, torej vsi. V primeru visokošolskih učiteljev pa ne gre za nadomestitev slabše plačanih delovnih mest z novimi, temveč za uvajanje vzporednih delovnih mest, na katera bodo premeščeni samo nekateri, in sicer po presoji dekanov. Tako delovno mesto, ki mu še najbolj ustreza poimenovanje "dober prijatelj bogatega dekana", zavračamo in namesto njega zahtevamo enoten dvig vseh za 4 plačne razrede. Hkrati s tem zavračamo pritiske vlade, naj se dekane-profesorje nadomesti z dekani-menedžerji. Dekanom je treba omogočiti, da poleg vodstvenega deloma še naprej opravljajo tudi pedagoško in raziskovalno delo in da so glede na odgovornost svoje funkcije ustrezno plačani.

3. Zahteve SVIZ povsem izključujejo skupino J, tj. administrativne in tehnične delavce, pri katerih VSS in koordinacija 16 sindikatov zahtevata dvige za 2-3 plačne razrede, tudi pri tistih pod 26. plačnim razredom, ki so bili deležni premajhnih povišanj, pa za 2 plačna razreda. Predlog SVIZ-a glede zvišanega regresa za najnižje plačane se nam ne zdi ustrezen, saj učinkuje karitativno. Poleg tega je zvišanje regresa mogoče doseči le na krovnih pogajanjih vseh sindikatov, ki jih SVIZ zavrača. Namesto višjega regresa je potrebno čimhitrejše usklajevanje najnižje plače z minimalno.

4. V skladu z dogovorom decembra 2016 zahtevamo takojšnji začetek odpravljanja varčevalnih ukrepov po ZUJF-u, zlasti linearnega znižanja plač za 8 %. Na ta način bi bili vsi dobili nazaj, kar jim je bilo odvzeto, obenem pa bi se najnižji plačni razred skoraj izenačil z minimalno plačo.

Čeprav smo načeloma solidarni s sindikati kot interesnimi organizacijami, ki si prizadevajo za boljši položaj svojih članov, je cehovski oz. poklicno interesni pristop v nasprotju z našim razumevanjem poslanstva sindikatov v današnjem svetu. Hegemonijo večjih poklicnih skupin nad manjšimi in v škodo manjših zavračamo. Prepričani smo, da je prihodnost sindikatov samo v sodelovanju, tudi v sodelovanju s sindikati zasebnega sektorja, ki so se pri izboljševanju svojega položaja že pogosto v preteklosti učinkovito naslonili na sindikate javnega sektorja. Značilen primer take soodvisnosti je vprašanje minimalne plače. Prebivalci naj zaposlene v javnem sektorju še naprej razumejo kot izvajalce zdravstvenih, izobraževalnih, varnostnih, socialnih in drugih storitev, ki jih nujno potrebujejo, ne pa kot grupacije, ki se druga zoper drugo prerivajo za večji delež javnega proračuna. Zato nasprotujemo logiki ozkih poklicnih interesov ter hegemoniji "prebivalcem nevarnih" in številčnih poklicev nad maloštevilnimi in "neškodljivimi". V ospredje postavljamo smiselna razmerja med delovnimi mesti, ki jih ta hip predvideva enotni plačni sistem. Poleg tega odločno zahtevamo, da se izpolni tretja točka zahtev naše koordinacije, po kateri mora vlada za višje plače zagotoviti tudi dodatna sredstva. Nikakor ne bomo pristali na to, da bi sindikati, ki so blizu posameznim vladnim strankam, črpali iz državnega proračuna v škodo drugih dejavnosti, ki bi bile ob zvišanju plač prepuščene same sebi in izročene na milost in nemilost trgu.

Zato SVIZ in druge sindikate Konfederacije javnega sektorja pozivamo, da resno razmislijo o smiselnosti tolikšne fragmentacije stavk in sindikalnih zahtev in se vrnejo k skupnim pogajanjem, ki jih narekuje veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Sindikalni darvinizem, ki ga je vlada dr. Cerarja sprožila z zdravniškim dogovorom, je treba ustaviti zaradi odgovornosti do uporabnikov javnih storitev. Če je neodgovorna in anarhična vlada, bodimo odgovorni vsaj mi!

14. 2. 2018

Visokošolski sindikat Slovenije
zanj dr. Marko Marinčič

petek, 09. februar 2018

Pripombe na nacionalni reformni program 2018

Vlada je pripravila osnutek Nacionalnega reformnega programa za leto 2018 in nam ga februarja 2018 poslala v mnenje. Podali smo dve pripombi.
Osnutek NRP vsebuje čuden zapis, ki prikazuje, kot da je visoko šolstvo v Sloveniji primerjalno gledano dobro financirano in v prednosti pred nižjimi ravnmi izobraževanja. Predlagali smo popravek in to, da naj se država v NRP zaveže k hitrejši rasti proračunskega financiranja visokega šolstva.
Poleg tega osnutek NRP povzema že pripravljeni predlog novega zakona o raziskovanju, ki zlasti prek instituta delovne uspešnosti omogoča izplačevanje do 200 % osnovne plače. Zavzeli smo stališče, da je tak institut treba urediti v ZSPJS, podrobnejša ureditev bi sodila tudi v kolektivno pogodbo.
MIZŠ je v končni verziji NRP večinoma upoštevalo naše pripombe.


petek, 26. januar 2018

Podpora žerjavistom, proti netransparentnim investicijam

Ob zadnjih dogodkih v Luki Koper je Visokošolski sindikat Slovenije začel z zbiranjem sindikalne podpore
Sindikatu žerjavistov pomorskih dejavnosti. Podpisu se je poleg Konfederacije sindikatov Pergam pridružilo več sindikatov javnega sektorja.


Spoštovani sindikalni kolegi iz Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti,

iz medijev in iz vaših objav smo izvedeli za namero uprave Luke Koper po odpovedi pogodbe o zaposlitvi vašemu članu, aktivistu in sindikalnemu zaupniku Mladenu Jovičiću. Strinjamo se z vašo trditvijo, da napovedana izredna odpoved zaradi delovne nesreče, za katero ni dokazano, da bi bil zanjo odgovoren kolega Jovičić, ne zadeva le posameznika, ampak pomeni grožnjo vsem sindikalistom v vašem kolektivu. Ker so vsi roki za izredno odpoved potekli oz. ker po premestitvi na drugo delovno mesto ni pravne osnove zanjo, ‘obnovo’ postopka po tako dolgem obdobju razumemo kot represivni ukrep uprave, ki jo je SDH po nareku vlade ravnokar nastavil zato, da zatre notranjo opozicijo vladnim netransparentnim načrtom glede luke, drugega tira in preplačila udeležbe Madžarske v investiciji v drugi tir Divača-Koper. Cenimo to, da je Sindikat žerjavistov pod vodstvom Mladena Jovičića presegel pogosto omejevanje sindikalnega delovanja na neposredne ekonomske interese zaposlenih in je s političnim angažmajem proti škodljivim potezam vlade pokazal več državotvornosti od nje same. Podpiramo vas v odločenosti, da preprečite politično kaznovanje sindikalista z vsemi sredstvi pravnega in sindikalnega boja.

Ob tej priložnosti se vam tudi lepo zahvaljujemo za podporo, ki ste jo ob stavki izrekli stavkajočim v javnem sektorju!

V Ljubljani, 26. 1. 2018



Visokošolski sindikat Slovenije, dr. Marko Marinčič, predsednik
Sindikat VIR, Ana Jakopič, sekretarka
Sindikat GLOSA, Mitja Šuštar, predsednik
Sindikat novinarjev Slovenije, Iztok Jurančič, glavni tajnik
Sindikat Univerzitetnega kliničnega centra, Vladimir Lazić, tajnik
Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam, Jakob Počivavšek, predsednik
Sindikat Ministrstva za obrambo, Darko Milenković, predsednik
Sindikat carinikov Slovenije, Dušan Pečnik, predsednik
Sindikat medicinskih sester FLORENCE, Miha Benet, predsednik
Sindikat farmacevtov Slovenije, Damir Domjan, predsednik
Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, David Švarc, sekretar
Sindikat veterinarjev Slovenije, Nataša Ajdič, predsednica
Sindikat sevalcev Slovenije, Robert Kokovnik, predsednik
Sindikat laboratorijske medicine Slovenije SILMES, Mojca Završnik, predsednica
Sindikat Centrov za socialno delo Slovenije SINCE07, Perica Radonjić, predsednik

četrtek, 25. januar 2018

Stavkovni shod VSS je uspel

Visokošolski sindikat Slovenije je 24. 1. 2018 izvedel stavko na vseh treh javnih univerzah. Ob 11.15 pripravil shod visokošolskih delavcev pred sedežem UL. Udeležba je bila zelo visoka, med 500 in 600 oseb. Z UM sta prispela 2 avtobusa. Protestniki so s seboj prinesli tranparente, številne prapore in druge rekvizite, razdelili smo jim broške in piščalke. Prišli so zaposleni iz vseh poklicnih skupin, številni dekani UL, rektor in predsednik UO UL terprorektor UM. Tolikšna udeležba in podpora vodstev vseh treh javnih univerz sta stavki v visokem šolstvu dali značaj institucionalne stavke. Padel je mit, da v visokem šolstvu zaradi individualizma in hierarhije ni mogoče organizirati stavke. To je močno sporočilo aktualni in prihodnji vladi.

Zbrane so nagovorili rektor UL, prof. dr. Igor Papič, predsednik VSS, prof. dr. Marko Marinčič, in predsednik VSS SUL, doc. dr. Gorazd Kovačič. Svoj primer absurdne plačne krivice na prehodu iz nižje glasbene šole na akademijo je predstavila Brigita Pavlinc. Hudomušni pesniški utrinek je prispeval Prešernov nagrajenec, prof. dr. Boris A. Novak. Po kratkem programu se je kolona podala pred sedež vlade in se pridružila skupnemu shodu 16 stavkajočih sindikatov. Tam je bila v središču dogajanja ekipa VSS PeF UL, ki je z lutkami nastavila zrcalo vladi.




Video posnetek skupnega shoda sindikatov javnega sektorja pa tule.


ponedeljek, 22. januar 2018

Zakaj moramo stavkati?

(Dopis vsem zaposlenim na UL, 22. 1. 2018)

Spoštovane kolegice in kolegi, zaposleni na Univerzi v Ljubljani,
v sredo, 24. 1. 2018 se na univerzah pridružujemo širši stavki javnega sektorja. Ustavili bomo vse delo razen izvedbe izpitov, če se izvajalec tako odloči. Vabim vas na shod visokošolskih delavcev pred sedežem univerze na Kongresnem trgu ob 11.15 in nato na skupni shod pred vlado ob 12.05. Zakaj moramo čim bolj množično priti na shod?
V petek se je odvil prvi krog pogajanj z vlado o naših stavkovnih zahtevah. Vladna stran je izjavila, da se je pripravljena pogajati le o odpravi splošnih varčevalnih ukrepov, vključno z odpravo 8 % znižanja plač, in o dvigu delovnih mest, primerljivih z zdravniki. Toda visokošolskim učiteljem in raziskovalcem ponuja samo 2 plačna razreda, čeprav je zdravnikom odobrila povišanje za 3 do 7 plačnih razredov. Čas je, da visokošolski učitelji in raziskovalci stopijo iz svojih kabinetov in laboratorijev na ulico in vladi povedo, da je njihovo delo vredno več.
Asistentov in ostalih visokošolskih sodelavcev ne priznava kot primerljivih z zdravniki, s čimer krši lastni kriterij primerljivosti, ki ga zamejuje na VIII. in XI. tarifni razred. Ker resno jemlje samo tiste, ki stavkajo, morajo asistenti, predavatelji, lektorji, pedagoški strokovni sodelavci, organizatorji praktičnega usposabljanja in bibliotekarji na protestu povedati, da štejejo.
O strokovnih delavcih iz skupine J se vlada noče pogajati. Tudi sindikati, ki bodo februarja izvedli samostojne stavke, so jih pustili na cedilu v korist nosilnih poklicev svojih dejavnosti. Mi jih ne bomo. Vladi moramo sporočiti, da so tudi strokovna dela v visokem šolstvu zahtevna in podplačana in da najboljši odhajajo v gospodarstvo, kjer jim ponujajo precej več. Zasebni sektor ponuja npr. informatikom rektorsko plačo, v javnem sektorju pa imamo v razmerah ene najvišjih stopenj gospodarske rasti v Evropi še vedno krizne plače.
Ministrstvo za izobraževanje je univerzam zavrnilo izplačilo denarja, potrebnega za višje stroške dela zaradi odprave plačnih anomalij pri najslabše plačanih, s čimer je prekršilo pisni dogovor s sindikati. Zato je dodatni denar za zvišanje plač in za razvoj visokošolske dejavnosti ena od stavkovnih zahtev. Dovolj je bilo zategovanja pasu, ki se vleče že od bolonjske prenove, pri kateri država ni priznala stroškov 5. letnika. Tudi na širitev šolnin kot izhod v sili ne bomo pristali. Država mora univerzam finančno priznati njihov pomen.
Vlada naj ne govori, da ni denarja. Pojasni naj, zakaj je lahko letošnji proračun za osnovne šole zvišala za 57 milijonov evrov, domnevno za plačne dvige OŠ učiteljev, in to še preden je šolski sindikat napovedal stavko, medtem ko proračunska sredstva za visoko šolstvo, izražena kot delež BDP, niža in njihova rast ne dohaja niti stroškov sprostitve napredovanj. Denar je, vprašanje je, kako ga vlada deli! Očitno ga usmerja predvsem k tistim skupinam in institucijam, ki se oglasijo. Zato moramo v sredo priti čim bolj množično na shod.
Vlada je s svojim sprenevedanjem povzročila nastanek zavezništva med sindikatom in rektorji. Vodstva vseh treh javnih univerz podpirajo stavko. Rektor UL, prof. dr. Igor Papič nas bo nagovoril na shodu pred sedežem UL ob 11.15, ki se ga bodo udeležili tudi številni dekani in prodekani. Stavka 24. 1. na univerzah dobiva obliko institucionalne stavke. V sodelovanju je naša moč in protest 24. 1. mora biti šele začetek.
Zaradi vsega tega se moramo v sredo ob 11.15 zbrati na Kongresnem trgu. Vabljeni!

Za zvočne rekvizite bo poskrbljeno. Transparente prinesite s seboj. Ne glede na to, na kateri članici ste zaposleni, se lahko pridružite delavnicam za izdelavo transparentov na PeF ob 8.30, FDV ob 9.00 ali FF ob 10.00.
Stavkovni odbor

petek, 19. januar 2018

torek, 16. januar 2018

Izjava Koordinacije stavkovnih odborov, 15. 1. 2018

Ljubljana, 15. 1. 2018
IZJAVA ZA JAVNOST

24. 1. 2018 bo potekala splošna stavka javnega sektorja, istega dne pa bo ob 12:05 organiziran tudi protestni shod v podporo stavki pred prostori Vlade Republike Slovenije na Gregorčičevi ulici. Stavko je do danes napovedalo 16 sindikatov javnega sektorja, protestni shod in s tem stavkovne zahteve stavkajočih pa bo podprlo 22 sindikatov javnega sektorja iz dejavnosti državne uprave, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, kulture, okolja, obrambe, socialnega varstva, socialnega zavarovanja, pravosodja, poklicnega gasilstva ter zaposleni v plačni skupini J v teh dejavnostih. Od Vlade zahtevamo, da se ustrezno ovrednoti delo vseh zaposlenih v naštetih dejavnostih v okviru enotnega plačnega sistema, upoštevajoč načelo enakega plačila za primerljivo delo in odpravo še preostalih varčevalnih ukrepov, ki so bili uveljavljeni v času največje krize, saj Slovenija letos že peto leto zapored beleži gospodarsko rast, in to eno najvišjih v Evropski uniji. Za vse dvige plač brezpogojno zahtevamo tudi zagotovitev potrebnih sredstev za njihovo izplačilo. Ne pristajamo na neodgovorno stališče ministra za javno upravo, ki je večkrat izjavil, da je to »pač stvar delodajalcev«.

Vlada ni pripravljena odpraviti neustreznega vrednotenja delovnih mest z izhodiščnim plačnim razredom nad 26. plačnim razredom, ki izvirajo še iz časa uveljavitve plačnega sistema leta 2008, in se ni pripravljena pogajati o odpravi plačnih nesorazmerij, ki jih je povzročila s sklepanjem dogovorov in višanjem plač posameznim skupinam zaposlenih v javnem sektorju na način, da bi odpravila ta nesorazmerja, ki jih je povzročila sama. Predlogi Vlade so povsem neuravnoteženi in nestrokovni in vodijo v razpad enotnega plačnega sistema. Trditvi, da je Vlada razrahljala enotni plačni sistem pritrjujejo tudi javne izjave predstavnikov koalicije, mi pa dodajamo, da Vlada s svojimi ravnanji še naprej spodbuja njegovo nadaljnjo razgradnjo. Trditve ministra za javno upravo, da si Vlada prizadeva za ohranitev enotnega plačnega sistema, so tako zgolj prazne besede, saj so ravnanja Vlade v praksi drugačna, in kažejo popolno nepoznavanje in nerazumevanje enotnega plačnega sistema. Odražajo tudi odsotnost zgodovinskega spomina, neznosno aroganco Vlade in njeno prepričanost, da se je čas pričel šteti z njo, saj se očitno ne zaveda dejstva, da je bila situacija v javnem sektorju skoraj do potankosti enaka že leta 1996, rešitev tedanjega konflikta pa je bil prav obstoječ enotni plačni sistem.

Prav tako ni res, da Vlada spoštuje vse sklenjene zaveze, saj Vlada zavrača pogajanja o odpravi anomalij, nastalih zaradi dviga plač zdravnikov in zobozdravnikov, zaposlenih pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti, ki bi jih skladno z dogovorom, sklenjenim decembra 2016, morala začeti že pred skoraj letom dni. Prav Vladno zavlačevanje z začetkom teh pogajanj je razlog, da smo sindikati med stavkovne zahteve uvrstili tudi odpravo preostalih osmih varčevalnih ukrepov, ki so še vedno v veljavi, od skupno osemnajstih, ki so bili uveljavljeni v času krize, zlasti leta 2012. Postaja namreč očitno, da želi Vlada, z zavlačevanjem pogajanj o posameznih vsebinah, reševanje posledic lastnih neodgovornih odločitev ter zavez, ki jih je dala, prevaliti na naslednjo Vlado, česar niti ne skriva. Poleg tega obstaja utemeljen strah, da bo z razpadom enotnega plačnega sistema, k čemur očitno teži Vlada, onemogočena tudi odpravo tistih varčevalnih ukrepov, ki so neposredno povezani z enotnim plačnim sistemom, kar zlasti velja za 8 % znižanje plač iz leta 2012.

Da Vlada vodi taktiko zavlačevanja, jasno potrjujejo tudi sklepi, sprejeti na četrtkovi seji Vlade, ki je bila očitno zrežirana izključno kot predstava za javnost, katere edini cilj je bil na zavajajoč način predstaviti zahteve sindikatov in obrniti javnost proti njim. Vlada namreč ni sklenila ničesar, kar bi lahko pripomoglo k razreševanju situacije, saj ni niti sprejela finančnih izhodišč za pogajanja, niti še ni imenovala pogajalske skupine za pogajanja s sindikati. Namesto tega je zgolj izpostavila domnevne finančne posledice zahtev sindikatov, ki jih je ovrednotila z zneskom 991 milijonov evrov. Glede na to, da se Vladne ocene finančnih posledic vsak dan povečajo za nekaj 100 milijonov evrov, utemeljeno dvomimo v verodostojnost teh ocen, na drugi strani pa poudarjamo, da bomo o finančnih posledicah sindikalnih zahtev lahko govorili šele tedaj, ko bo jasno, kdaj in na kakšen način bodo realizirane, kar bo predmet pogajanj med Vlado in sindikati javnega sektorja. Ob tem pa poudarjamo, da so bili stroški dela v javnem sektorju zaradi varčevalnih ukrepov od leta 2012 za več kot 2,5 milijarde evrov nižji, kot bi bili, če varčevalnih ukrepov na račun prejemkov zaposlenih v javnem sektorju ne bi bilo. Vladno oporekanje legitimnosti zahteve po odpravi preostalih varčevalnih ukrepov in finančnih posledic te odprave pa kaže tudi na to, da se Vlada ob sklenitvi dogovora decembra 2016 ni imela namena dogovoriti o tej vsebini, čeprav se je v dogovoru za pogajanja o tem zavezala.

Vlada je tudi sklenila oblikovati posebno pogajalsko skupino, ki se bo pogajala enotno s sindikati javnega sektorja. Odločitev o oblikovanju in sestavi pogajalske skupine je sicer v pristojnosti Vladne strani, dejstvo pa je, da je Vladna stran v isti sapi prekršila svoj lastni sklep, in se že naslednji dan ločeno sestala s sindikatom SVIZ. Že tako je po našem prepričanju nerazumljivo, da se je Vlada za vodjo posebne pogajalske skupine odločila imenovati ministra, ki je pogajanja pripeljal do točke, ko smo sindikati primorani uporabiti stavko kot skrajno orodje, ki nam je na razpolago. Po njegovi udeležbi na petkovih pogajanjih s SVIZ pa ocenjujemo, da je minister nekredibilen sogovornik, in pogajanja z njim na čelu ne bodo zagotavljala zaupanja med obema stranema, ki je nujno potrebno za sklenitev dogovora, zato pozivamo Vlado, da za vodjo pogajalske skupine imenuje drugo, primernejšo osebo.

V podobnih situacijah v preteklosti se je v pogajanja vključil predsednik Vlade. Tokrat pa se je aktualni predsednik namesto za vključitev v pogajanja v javnem sektorju raje odločil za umik v ozadje. Pričakovali bi, da se bo aktivno vključil in prevzel odgovornost za razreševanje trenutne situacije, če ocenjuje, da gre za tako pomembno temo, da zahteva »širši družbeni konsenz«. Da je Vlada na čelu s predsednikom Vlade v stiski, kaže tudi njen predlog, da se z zahtevami sindikatov javnega sektorja seznani Ekonomsko socialni svet. Če bo do tega prišlo, bo imela Vlada delodajalskim organizacijam priložnost pojasniti svoja neodgovorna ravnanja in njihove posledice, odprla pa bo tudi dobrodošlo širšo razpravo o ravni in rasti plač v Sloveniji, zlasti v zasebnem sektorju. Sindikati javnega sektorja takšno razpravo podpiramo, podpiramo tudi zaposlene v zasebnem sektorju v prizadevanjih za nov dogovor o politiki plač ali novi splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, katerih cilj mora biti dvig plač v zasebnem sektorju.

Podcenjujoč odnos Vlade do večine sindikatov javnega sektorja in njihovih predlogov in zahtev kaže na podcenjujoč odnos Vlade do lastnih zaposlenih. Napovedana stavka in protesti so zato posledica neznosnega sprenevedanja Vlade, ki se ne drži svojih zavez, in ki je nekaterih skupinam zaposlenim plače povišala do 28%, medtem ko zavrača celo nižje, a prav tako legitimne in enako upravičene zahteve ostalih zaposlenih.

Zato pozivamo vse delavce javnega sektorja in vse druge, ki jim je mar, da se, ne glede na članstvo v sindikatu, pridružijo stavki v dejavnostih in pri delodajalcih, kjer je stavka napovedana, in čim bolj množično podprejo protestni shod, ki bo na dan stavke potekal med 12:05 do 14. ure pred vladno palačo na Gregorčičevi v Ljubljani.

Za dostojanstvo vseh zaposlenih gre!!!

Jakob Počivavšek, Vodja koordinacije stavkovnih odborov

Podpora rektorja UL stavki

(Pismo vsem zaposlenim na Univerzi v Ljubljani, 15. 1. 2018)

Drage kolegice in kolegi, študentke in študenti,

Univerza v Ljubljani se jasno zaveda svoje družbene vloge, ki jo ima kot največja in najstarejša izobraževalna in znanstvenoraziskovalna ter umetniška visokošolska ustanova v državi. Z izjemnimi napori izpolnjujemo svoje poslanstvo javne službe, saj se z nezadostnimi sredstvi trudimo zagotavljati mladim generacijam odlično univerzitetno in doktorsko izobrazbo ter dosegati vrhunske znanstvenoraziskovalne in umetniške rezultate. Že dlje časa državo opozarjamo, da je varčevanje na področjih izobraževanja, raziskovanja in kulture za družbo vedno škodljivo in povsem neučinkovito; nezadostno financiranje javnega šolstva prinaša veliko družbeno škodo z dolgoročnimi posledicami, s katerimi se moramo žal že soočati. Prav tako vztrajno opozarjamo, da je nedopustno kakršnokoli državno poseganje v ustavno pravico do avtonomije univerze, ki jo bomo kot akademski prostor svobode misli in ustvarjanja vedno branili.

In namesto, da bi sedaj, ko smo po nekaj letih krize končno dočakali boljše čase, več vlagali v znanje, razvoj in kulturo, mora univerzitetna skupnost učiteljev, raziskovalcev, študentov in sodelavcev Univerze v Ljubljani s stavko opozoriti na številne anomalije v še vedno nesistemsko urejenem financiranju. Lani je bila v noveli Zakona o visokem šolstvu sprejeta zaveza o približevanju obsega financiranja 1% BDP. Letos ugotavljamo, da gremo v nasprotno smer, saj bo relativni obseg financiranja visokega šolstva, glede na BDP, manjši kot lani. Želimo si končno razvojno naravnano financiranje naših strok, ki ne bodo zgolj razmišljale o golem preživetju, temveč bodo lahko z zaposlovanjem mladih in perspektivnih kadrov ustvarile družbeno dodano vrednost in z ustreznimi delovnimi pogoji privabile k sodelovanju tudi tuje strokovnjake.

K stavki sindikatov javnega sektorja in Visokošolskega sindikata Slovenije se bomo pridružili tudi zaposleni in študenti Univerze v Ljubljani. Zaposleni Univerze v Ljubljani se bomo zbrali v sredo, 24. 1. 2018, na ploščadi pred sedežem rektorata UL, na Kongresnem trgu 12, v Ljubljani, ob 11:15 in se nato pridružili skupnemu shodu javnega sektorja pred Vlado ob 12:00.

Vodstvo UL podpira vse skupne stavkovne zahteve sindikatov po urejanju plačnih anomalij in sprostitvi varčevalnih ukrepov na univerzah. Še posebej pa od države zahtevamo, da spoštuje avtonomijo univerz, katerih osnovno poslanstvo je samostojen in od politike neodvisen razvoj znanosti ter kritične in ustvarjalne misli, ter da z zadostnim in razvojno naravnanim financiranjem pedagoškega, raziskovalnega in umetniškega dela zagotovi našo neodvisnost od političnih in drugih interesov.

prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani