torek, 26. december 2017

Poziv Upravnemu odboru Univerze na Primorskem k razrešitvi rektorja Marušiča in k izterjavi škode

Visokošolski sindikat Slovenije je že po prvostopenjski obsodbi rektorja Univerze na Primorskem zaradi trpinčenja in spolnega nadlegovanja pozval rektorja, naj razmisli o odstopu. Rezultat je bila prekinitev komunikacije s sindikatom. Rektor je poziv k razmisleku dojel kot osebni napad in žalitev. Če drži, da je po prvostopenjski obsodbi na seji senata izjavil, da ne bo odstopil niti v primeru pravnomočne obsodbe, pozivi k odstopu očitno ne bodo dovolj.
Zato Visokošolski sindikat Slovenije k ukrepanju v tej zadevi poziva organe Univerze na Primorskem, zlasti Upravni odbor. V kolikor rektor ne bo podal odstopne izjave, naj Upravni odbor Univerze na Primorskem sproži postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga povzročitve finančne in moralne škode univerzi. Upravni odbor UP, v katerem sedijo tudi predstavniki ustanovitelja — Vlade RS — tudi pozivamo, naj od rektorja zahteva povračilo stroškov, ki jih je univerza imela zaradi njegovih nezakonitih ravnanj v zadnjem in preteklih pravnomočno zaključenih sodnih primerih. To vključuje stroške izplačila odškodnin žrtvam ter sodne in odvetniške stroške. Opustitev dolžnih ravnanj Upravnega odbora UP bomo razumeli kot opravljanje funkcije v nasprotju z načelom skrbnosti in standardi vestnosti in poštenja ter kot delovanje v nasprotju z interesi in koristmi Univerze na Primorskem. 
Opozarjamo, da izgubljene tožbe in reakcije nanje povzročajo sramoto celotni visokošolski skupnost ne le na Primorskem, temveč v Sloveniji nasploh. Ostro protestiramo zoper izjave, češ da so rektorjevi nespodobni ekscesi del uveljavljene komunikacije na univerzi. Javnost mora nedvoumno vedeti, da so etični standardi in standardi obnašanja na univerzah daleč od tega, kar kot uveljavljeno navaja rektor.
Čeprav so po prvostopenjski obsodbi v zadevi trpinčenja na delovnem mestu in spolnega nadlegovanja nekateri najožji sodelavci rektorju UP izražali podporo, na seji Senata Univerze na Primorskem pa se je rektor skliceval na to, da sodba ni pravnomočna in s tem dosegel sramotni molk Senata UP, so zdaj vsi omenjeni ponovno pred pomembno odločitvijo, pri kateri tudi sami prevzemajo odgovornost. V Visokošolskem sindikatu Slovenije računamo na to, da bodo kljub avtoritarni atmosferi na univerzi člani Senata in Upravnega odbora zbrali pogum in naredili tisto, kar od njih zahtevajo pravo, morala in interesi ustanove.

Koper, Ljubljana, Maribor, 26. 12. 2017
Visokošolski sindikat Slovenije,

zanj dr. Marko Marinčič, predsednik


sreda, 20. december 2017

Stavka v javnem sektorju 24. 1. 2018

Pogajalska skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja organizira celodnevno stavko v sredo, 24. 1. 2018. Stavkali bomo tudi na univerzah.
Stavkovni odbor Visokošolskega sindikata Slovenije poziva vse zaposlene, ne glede na članstvo v našem ali drugih sindikatih, naj se pridružijo stavki. Pedagogi naj odpovedo predavanja, vaje in govorilne ure, strokovni delavci naj zaprejo referate, tajništva in knjižnice ter omejijo servisna dela na minimum, ki je potreben za preprečevanje morebitne škode. Učiteljem, ki imajo na dan stavke razpisane izpite, prepuščamo, naj se individualno odločijo, ali jih bodo izvedli ali preložili.
Stavka je ustavno zajamčena pravica vsakega delavca. Stavka bo zakonita. Nihče ne sme preprečevati stavkanja podrejenim ali kolegom, prav tako pa stavkajoči ne smejo pritiskati na tiste, ki ne stavkajo.
Na dan stavke bo v Ljubljani organiziran skupni shod vseh sindikatov, ki organiziramo stavko. Podrobnosti o shodu in o zborih visokošolskih delavcev pred shodom bomo še objavili.
Skupne stavkovne zahteve sindikatov so:
· Ohranitev enotnega plačnega sistema, ki ga vlada ruši s parcialnimi uslugami posameznim sindikatom.
· Hkratna odprava anomalij pri vrednotenju delovnih mest nad 26. PR in anomalij, nastalih zaradi nedavnega dviga zdravniških delovnih mest, kar pomeni dvig delovnih mest nad 26. PR za 3-4 PR.
· Na področju visokega šolstva konkretno zahtevamo dvig delovnih mest visokošolskih učiteljev in sodelavcev ter raziskovalcev za 4 PR, dvig delovnih mest v skupini J nad 26. PR pa za 3 PR.
· Dvig plačnih razredov delovnih mest do 26. PR za 2 PR.
· Odpravo vseh varčevalnih ukrepov pri plačah v javnem sektorju, vključno z 8 % znižanjem vrednosti PR, kar je uvedel ZUJF.
· Vlada naj delodajalcem nameni dodatni denar za financiranje plačnih dvigov. Dovolj je bilo varčevanja na univerzah, ki so financirane kosovno.
· Plačilo stavke.

Legitimnost naših stavkovnih zahtev je prepoznalo več akterjev v visokem šolstvu. Stavko soorganizirata sindikata VIR in SVS. Podpira jo več fakultetnih sindikatov na UL, med drugim SVIZ na PeF, NSDLU na BF in FF ter Sindikat veterinarskih higienikov. 18. 1. jo je podprl tudi SVIZ. Podpirajo jo vodstva Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in Univerze na Primorskem ter številni dekani in dekanje. Ponosni smo, da nas bo na shodu pred sedežem UL nagovoril rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Papič.

Dolgo smo sedeli za pogajalsko mizo. Zdaj imamo sprenevedanja vlade dovolj. Stopimo skupaj in si izborimo plače, ki so primerne za zahtevno in odgovorno delo, ki ga opravljamo!

Stavkovni odbor VSS


Povezave:

Stavkovna navodila.

Dokumenti v zvezi s stavko v visokem šolstvu.

Grafika: plakati in letaki za stavko.

Tiskovno središče koordinacije stavkajočih sindikatov javnega sektorja.

Poročilo in video o stavkovnem shodu VSS.







sreda, 06. december 2017

Sodišče oprostilo predsednico VSS SUM rektorjeve obtožbe o razžalitvi

Sodišče v Mariboru je 6. 12. 2017 oprostilo predsednico Sindikata Univerze v Mariboru, prof. dr. Marijo Javornik Krečič obtožbe kaznivega dejanja razžalitve, katerega jo je obtoževal rektor Univerze v Mariboru.


VSS in KSS PERGAM pozdravljata odločitev sodišča v Mariboru, s katerim je to oprostilo predsednico Sindikata Univerze v Mariboru, prof. dr. Marijo Javornik Krečič obtožbe kaznivega dejanja razžalitve, katerega jo je obtoževal rektor Univerze v Mariboru, in je sledilo njeni načelnosti in argumentaciji, ki sta jo zastopala z njenim zastopnikom.  Sodišče je s to odločitvijo pritrdilo pomembnosti varovanja dveh svoboščin, ki ju ščiti Ustava Republike Slovenije, in sicer svobode govora in svobode sindikalnega organiziranja in delovanja. Odločitev je zato izjemnega pomena za vse državljane, še zlasti za vse sindikalne zaupnike, ki so se s svojim delovanjem pripravljeni izpostaviti v imenu članov, ki jih zastopajo.

Na nujnost učinkovitega razreševanja škandalov spolnega nadlegovanja na Univerzi v Mariboru je prof. dr. Marija Javornik Krečič dosledno, glasno in kritično opozarjala, kar je bila tudi njena naloga in dolžnost kot predstavnice zaposlenih na Univerzi v Mariboru, kjer so se sporna ravnanja tudi odvijala. V luči razkrivanja škandalov spolnega nadlegovanja širom po svetu po vseh porah javnega življenja, ki smo mu priča v zadnjih tednih, vključno z vprašanjem, ki se neizogibno postavlja v zvezi s tem  - o odgovornostih tistih, ki so bili s temi ravnanji seznanjeni, pa niso pravočasno ukrepali, je sporočilo sodišča jasno: javni diskurz o tej problematiki in tudi kritično izpostavljanje nesprejemljivih praks je dopusten, sami pa dodajamo, da je tudi nujen.

Sodišče je očitno prepoznalo pomen vloge sindikata in njene predsednice, ki ga predstavlja in ki se je namesto žrtev nadlegovanja izpostavila na eni strani kot glas žrtev, kot tudi na drugi strani kot glas zaposlenih, ki so bili spričo dogajanja na Univerzi v Mariboru ogorčeni in so pričakovali, da se sindikat, ki kolektivno zastopa in artikulira njihove interese in stališča, na dogajanja na Univerzi v Mariboru kritično odzove, kar je prof. dr. Marija Javornik Krečič tudi storila. Sindikat je namreč v svojem bistvu organizacija delavcev, katere namen je boj za pravice zaposlenih in njihovo spoštovanje.

V VSS in v KSS PERGAM se bomo tudi v prihodnje z vsemi prizadevali za zaščito svobode govora, svobode sindikalnega delovanja in za večjo zaščito sindikalnih zaupnikov, ki so predani svojemu delu za zaščito pravic delavcev ter za spoštovanje njihove integritete in dostojanstva.

Ljubljana, Maribor, Koper, 6. 12. 2017



Zaključni govor Marije Javornik Krečič na zadnji sodni obravnavi, 5. 12. 2017


V kazenskem sodnem procesu sem se znašla, ker se rektor Univerze v Mariboru počuti razžaljenega zaradi dveh citatov, ki sta bila  izrečena v kontekstu sindikalnega boja. Da se je rektor Univerze v Mariboru odločil za zasebni kazenski pregon predsednice visokošolskega sindikata na UM  sindikalne predstavnice (upam, da na svoje lastne in ne na davkoplačevalske univerzitetne stroške) glede na njegovo vodenje Univerze niti ne bi bilo presenetljivo. Že v  začetku svojega mandata po  izvolitvi v letu 2015 je namreč na Univerzi pričel zamirati  že predhodno šibek socialni dialog (po vložitvi kazenskega pregona zoper sindikalno predsednico pa je popolnoma zamrl), splošna kultura obnašanja in medsebojnega spoštovanja pa je dosegla dno. Rektor se je javno razglasil za vrhovnega poveljnika, nasploh mu je vojaška terminologija blizu (govori o zaposlenih kot vojakih in sebi kot generalu)  in tako tudi ravna. Ne le da zavrača in onemogoča predstavitve argumentov na organih in komisijah Univerze, kjer naj bi z demokratično razpravo kot akademska skupnost prihajali do rešitev, prepoveduje razprave, koncentrira odločanje na rektorsko funkcijo, njegov odnos do kogar koli, ki se izpostavi (sploh do žensk), pa odkrito izraža argument moči in ne moč argumenta. Hkrati rektor sebe in svojo funkcijo dojema kot brezmejno oblast, večkrat poimenovano univerzitetna avtonomija. Predstavlja si jo tudi kot nespoštovanje delovne zakonodaje, v primeru svoje upokojitve tudi kot nespoštovanje interventne zakonodaje.

A kljub tej nepresenetljivosti ''ukrepa'', ki se ga je poslužil rektor, je njegovo radikalno obračunavanje z zaposlenimi in njihovo zastraševanje vendarle nesprejemljivo. Najprej zato, ker je Univerza javna institucija in rektor  javna oseba, nadalje pa tudi zato, ker rektorjevo razumevanje univerzitetne avtonomije nima nikakršne potrditve v kateri koli razsodbi tako Ustavnega kot Vrhovnega sodišča, v katerem koli naloženem inšpekcijskem ukrepu, niti nima potrditve v pogledih slovenske akademske skupnosti. Tako rektorjevo držo razumem kot nemoč, ker je povsem osamljen, a zato obračunavati s svojimi sodelavci, ki jih poudarjeno postavlja v pozicijo podrejenih???  Če bi rektorja besede, za katere me toži, res prizadele (kakor trdi v tem postopku),  bi se najprej poskusil pogovoriti z mano, pa me pred tem, da mi je bila zasebna tožba vročena, ni NITI enkrat neposredno ali posredno opozoril. Nekaj dni, preden sem prejela zasebno tožbo, smo imeli celo sindikalni sestanek, 28. 10. 2016, za katerega smo prosili dva meseca, pa na sestanku svoje razžaljenosti ni niti omenil!  Ni to povsem neprimerno (hinavsko) ravnanje? Nadalje bi lahko rektor, če je sodil, da so bile uporabljene neprimerne besede,  zahteval popravke oz. opravičila v časopisih (pa ni niti enega) ali (če bi bil dosleden) tudi kazenske pregone zoper druge osebe, ki so ga na primer  okarakterizirale za  duševno neuravnovešenega in nesposobnega (vloženo v spisu). Pa ni sprožil niti enega tovrstnega zahtevka, niti enega pregona, niti enega poskusa pogovora o tem.

Sama sem kot sindikalna predsednica (VSS SUM) od leta 2012, ko sem to funkcijo prevzela, dosledno na sejah organov univerze (torej znotraj univerze) in v javnosti zagovarjala temeljne pravice zaposlenih: mdr. pravico do poštenega in zakonitega plačila za opravljeno delo, pravico do varnega delovnega okolja in pravico do integritete zaposlenih, torej vse tiste pravice, ki so bile s strani rektorja grobo kršene in imajo za posledico tudi moje izrečene kritične besede. Prav tako so bila sindikalna stališča in način, kako sem jih predstavljala zaposlenim, javnosti, vodstvu, konsistentna in povsem enaka v obeh mandatih – prejšnjega rektorja dr. Rebolja in aktualnega rektorja dr. Tičarja. To so potrdile vse priče, tudi prorektorica dr. Vaupotič. Zato moji kritiki nikakor ni mogoče očitati namena razžalitve, povzela sem namreč DEJSTVA. In to resnična DEJSTVA! Legitimnost moji kritiki dajejo člani in članice sindikata, ki so me ravno v času, ko mi je bila vročena tožba,  izrekli zaupnico s soglasno podporo na volitvah za nov mandat predsednice sindikata (VSS SUM).

Pri rektorjevem zaslišanju se je izkazalo, da rektor pravzaprav niti ne ve, zakaj me toži (navajal je nekaj povsem drugega, kot je zapisano v članku in v citatu, ki naj bi ga razžalil in ga navaja v obtožnici). Rektorskih volitev namreč nikoli nisem problematizirala, kot mi podtika – rektor je bil na funkcijo res izvoljen, legalno in legitimno, a to ne pomeni, da potem lahko počne karkoli in kakor koli – tudi v nasprotju z zakonodajo in z akademskimi etičnimi standardi. Izvoljenost v bistvu pred njega postavlja še večjo odgovornost.

V tem kontekstu sem problematizirala pridobivanje pravnega mnenja pri zasebnem inštitutu brez sklepov univerzitetnih organov in na račun univerze v trenutku, ko istočasno kot delodajalec ni izpolnjeval zakonskih obvez do zaposlenih - kljub razsodbi Vrhovnega sodišča o razveljavitvi 9. člena Pravilnika o napredovanju in inšpekcijskih odločbah, ki so prišle ravno v tistem obdobju. Primanjkljaje pri plačah je univerza nazadnje zaposlenim morala izplačati v znesku skoraj 8 milijonov in to je naredila šele v letu 2017!

To nedopustno ravnanje rektorja sem izpostavila že pred javno izjavo v Dnevniku na seji Upravnega odbora in je zapisano v priloženem zapisniku.

Glede na to, da je bila interventna zakonodaja ZUPPJS16 jasna in je določala možnost zgolj enoletnega podaljšanja delovnega razmerja v primeru izpolnjevanja pogojev za upokojitev, rektor kot odgovorna oseba in oseba, ki ga je vprašanje upokojitve zadevalo v eni osebi, pa je  z načinom predstavljanja zakonodaje s plačanim pravnim mnenjem zasebnega inštituta umetno ustvarjal  nejasnosti, temu lahko upravičeno izrečemo MALVERZACIJE in poskus zaobida zakonodaje. Sploh še zato, ker so se rektorjeva stališča in njegovo pri zasebniku pridobljeno pravno mnenje za 12.000 evrov izkazali za brezpredmetne, saj mu je bilo delovno razmerje na koncu podaljšano za ENO leto, kot je velevala interventna zakonodaja, in ne za tri leta, kot je trdilo njegovo pravno mnenje.

Nadalje je rektor v zaslišanju v nasprotju s svojim pooblaščencem, ki je skušal obe sporni navedbi objektivizirati, izpostavil, da ga slovarski pomeni sploh ne zanimajo, da je pomembno samo, kako besede razume in doživlja on sam. To za kazenski pregon gotovo ne more biti podlaga.

Obe inkriminirani besedi oz. besedni zvezi  ''malverzacija'' in  ''osebni seksizem'' objektivno namreč nista žaljivi ne po slovarskih pomenih, ne po strokovni in znanstveni literaturi ter tudi ne po splošni pogovorni rabi.

Glede malverzacije sem bistvo že izpostavila (nezakonito neplačevanje zakonskih obveznosti do zaposlenih na eni strani in plačevanje pravnega mnenja za vprašanje ureditve svojega lastnega položaja na drugi strani), o osebnem seksizmu pa tole:

o   Decembra 2015 je rektor prejel  prošnjo za pomoč in zaščito pred spolnim nadlegovanjem,  pa je žrtev najprej nagovarjal, da obtožbe umakne.  Čeprav rektorjev pooblaščenec navaja, da je sprejel neformalne ukrepe in storilca fizično odstranil, to ne drži. Nasprotno, takrat je storilcu  (kot je potrdil tudi inšpekcijski nadzor in po končanem nadzoru izdal odločbo o prekršku) mimo določil zakona brez javnega razpisa podaljšal pooblastilo za delovno mesto glavnega tajnika in nato na predlog storilca v februarju 2016 celo podpisal ukinitev delovnega mesta žrtve!

o   Komisijo za razjasnitev okoliščin prijave je imenoval šele meseca marca 2016, po tem, ko je na predlog storilca podpisal ukinitev delovnega mesta žrtvi, ko je v zvezi z delovnim mestom glavnega tajnika na Univerzi že potekal inšpekcijski nadzor in ko ga je javnost pozivala k ukrepanju.

o   Po soglasnih ugotovitvah Komisije, ki je delo končala 22. 6. 2016, zoper storilca ni ukrepal več kot pet tednov. 27. 7. 2017 smo ga k ukrepanju pisno in javno pozvali sindikati (vsi), 3. 8. 2016 poleg sindikatov javno še Komisija za ženske v znanosti. Sama sem bila 4. 8. 2016 s strani novinarke Večera zaprošena za komentar in 4. 8. sem ga pisno odposlala. Ob tem bi poudarila, da sem imela sama o prijavi in o dogajanju na rektoratu kot sindikalna zaupnica zelo podrobne informacije in vpogled v razmere na rektoratu tudi s strani drugih zaposlenih in tudi znotraj rektorjeve ekipe – v komunikaciji z prorektorico Natašo Vaupotič.

o   7. 8. je bil objavljen članek (spletno) in 8. 8. v tiskani izdaji in šele po objavi članka 8. 8.  (ob 11. 20) je rektor obvestil javnost, da naj bi storilca opozoril. Moja izjava 4. 8. je bila resnična. Ko sem jo poslala in tudi še, ko je bila objavljena, nihče ni imel informacije o tem, da bi rektor kakor koli ukrepal.

o   Moja izjava o rektorjevem osebnem seksizmu je povsem resnična tudi zato, ker se rektor  nikoli ni opredelil do seksističnih izpadov vodje svoje volilne kampanjije in zaupnika (ki ga je imenoval za svoj alter ego) – ne javno, ne v odnosu do žrtve, ne v odnosu do zaposlenih.

o   Rektor ni zagotovil varnega delovnega okolja in ni zavaroval integritete, ne samo žrtve, pač pa vseh zaposlenih na Univerzi v Mariboru.

o   Rektorjevo ravnanje v tem konkretnem primeru torej  nedvomno kaže na njegov osebni seksizem. Osebni se nanaša na rektorjevo konkretno osebo in je razmejeno predvsem od ravnanja prorektorice Vaupotičeve, ki je v tej zgodbi podajala povsem enake kritike kot jaz, celo pozivala (sindikata in Komisijo za ženske v znanosti) in prosila je, da bi rektorja prisilili k drugačnemu ravnanju.

Sicer pa je v spornem citatu povzeto objektivno stanje na univerzi, ki jo preveva patriarhalna miselnost.  Če ponovim:

"Seksizem je viden v načinu komunikacije, predvsem z mlajšimi kolegicami in študentkami. Kako jih takoj, ko na njihova opozorila predvsem moški s pozicije moči ne morejo odgovoriti z vsebinskimi argumenti, degradirajo s seksistično oznako. Ob tem pa se zadnji medijsko izpostavljeni primer s komisijo soglasno potrjenega spolnega nadlegovanja, ko se rektor spreneveda in še vedno ne ukrepa, podaja kot dovolj jasen in nedvoumen odgovor o rektorjevem osebnem seksizmu. Ob takšnih sporočilih se bo upalo izpostaviti še manj zaposlenih, odkritih bo še manj tovrstnih primerov, pa bi morali biti, če želimo kaj spremeniti," poudarja Krečič Javornikova.

 Rektor kot oseba je v citatu res posebej izpostavljen (zaradi primera soglasno potrjenega spolnega nadlegovanja) tudi zato: ker kot vodilni delavec, kot odgovorna oseba in kot akademski starešina s svojim obnašanjem in ravnanjem to patriarhalno miselnost utrjuje: z obnašanjem in odnosom na sejah organov (kar sem izpostavila na začetku), s prikrito seksističnim označevanjem mene kot predsednice sindikata z »gospo, ki se podpisuje kot predsednica sindikata« (navajam zgolj kot primer); z naslavljanjem mlajših kolegic kot »moje deklice« in, kar je povedal sam kot zaslišanec pred sodiščem, s poimenovanjem žensk kot »BABE«.

Po sociološko strokovni, znanstveni pa tudi po pravni plati je evidentno, da je bila moja izražena kritika rektorjevega osebnega seksizma upravičena in oprta na dejstva.

Ob koncu želim povedati, da izrečenih besed nikoli nisem zanikala, tudi jih ne obžalujem, izrekla sem jih s polno zavestjo, a ne z namenom razžalitve, pač pa na podlagi svojega strokovnega znanja, poznavanja sindikalne problematike in informacij, ki sem jih imela o konkretnih primerih. Besede so izhajale iz dejstev in so predstavljale utemeljeno kritiko javne osebe, kar rektor nedvomno je in kar je potrdila prav za primere rektorjev tudi že sodna praksa.

Zato se za svoje besede nisem mogla opravičiti. Opravičilo z moje strani bi namreč pomenilo, da je bilo rektorjevo ravnanje v odnosu do akademske skupnosti, posebej še do žensk, ustrezno. Pa ni bilo. Prav nasprotno, zelo neprimerno in vsega obsojanja vredno je. Obsodilna sodba bi tako dala popolnoma napačno sporočilo: da lahko kot javni uslužbenec na vodilnem položaju slediš osebnim interesom, ki jim podrediš tudi (ne)spoštovanje zakonov te države in akademskih etičnih standardov, da lahko kot rektor dopustiš seksistično ravnanje, ga omogočiš in celo braniš. S tem se dobesedno tepta pravice človeka in državljana, posebej pa žensk in državljank. Je to v letu 2017 in v demokratični družbi dopustno?

Marija Javornik Krečič



Stavkovne zahteve pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja

4. 12. 2017

Pogajalska skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja (PSRSJS), v okviru katere deluje 28 sindikatov javnega sektorja, izmed teh sindikati iz štirih sindikalnih central, je v preteklem tednu zapustila pogajanja z vladno stranjo o odpravi plačnih anomalij, saj  vladna stran vztrajno zavrača možnost, da bi hkrati potekala pogajanja tako o odpravi anomalij na delovnih mestih nad 26. plačnim razredom, kot tudi pogajanja o odpravi anomalij zaradi spremenjenega vrednotenja zdravniških delovnih mest.  Po prepričanju PSRSJS je to edini način, ki bi preprečil nastajanje vedno novih anomalij in neskončno nadaljevanje pogajanj o spremenjenem vrednotenju posameznih skupin delovnih mest, kar se v tem trenutku nakazuje in v povezavi s preteklimi  dogovori med Vlado in posameznimi skupinami močno načenja enoten plačni sistem. PSRSJS je skladno s tem v preteklem tednu vladni strani tudi posredovala svoj pogajalski predlog spremenjenega vrednotenja orientacijskih delovnih mest in nazivov, ki bi morali predstavljati temelj za uvrščanje vseh ostalih delovnih mest in nazivov v plačne razrede s kolektivnimi pogodbami dejavnosti in poklicev.

Kljub dejstvu, da že zdavnaj potekli roki iz dogovora iz decembra 2016, v katerih bi se morala pričeti pogajanja o odpravi anomalij, tako tistih na delovnih mestih nad 26. plačnim razredom, kot tistih iz naslova spremenjenega vrednotenja zdravniških delovnih mest, smo iz sporočila za javnost po seji Vlade dne 30.11.2017 razbrali, da Vlada še naprej vztraja na ločenih pogajanjih. Takšna odločitev je po našem prepričanju nerazumna, izrazito kratkovidna in škodljiva. Zavračanje razumemo kot odločitev Vlade, da se dokončno poruši enoten plačni sistem, k čemur je sama že doslej izdatno prispevala in še prispeva s svojimi odločitvami. Razumeli ga bomo tudi kot nadaljevanje vladnega sledenja interesom posameznih vplivnih skupin v javnem sektorju, ki jim plačni sistem ne ustreza, saj računajo, da bodo sami v ločenih pogajanjih z Vlado dobili več, pa čeprav na račun drugih skupin javnih uslužbencev. Sindikati, ki delujejo v Pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja se bomo takšnim poskusom ostro uprli, saj je edina alternativa našemu predlogu in ohranitvi enotnega plačnega sistema v tem trenutku, ko vladna stran ne ponuja nikakršne alternative, popoln kaos na področju plač v javnem sektorju z neobvladljivimi, čeprav verjetno marsikje tudi utemeljenimi interesnimi zahtevami posameznih skupin. Morda pa si Vlada želi prav tega, pri tem pa ima očitno pred očmi zadovoljitev partikularnih interesov nekaterih konkretnih skupin in izogib pogajanjem o sprostitvi še veljavnih varčevalnih ukrepov, med katerimi je tudi 8% znižanje vrednosti plačnih razredov z ZUJF.

Da gre za ozke partikularne interese nenazadnje kaže tudi odločitev vladne strani, s katero smo bili sindikati PSRSJS seznanjeni naključno in mimogrede, in sicer da je Vlada zgolj s sindikati Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS), ki jo vodi g. Branimir Štrukelj, zaključila pogajanja o odpravi anomalij na delovnih mestih nad 26. plačnim razredom na način, ki dejansko v ničemer ne prinaša odprave anomalij. Že bežen pogled na dogovor med KSJS in Vlado kaže, da razen orientacijskih delovnih mest v plačni skupini J, ki se dvigujejo za 1 plačni razred, nobeno drugo orientacijsko delovno mesto ne pridobiva ničesar. Hkrati je to bistveno manj, kot je zahteva največjega sindikata v KSJS za delovna mesta v izobraževanju.

V PSRSJS takšnemu načinu odločno nasprotujemo. Zdi se, da je posiljevanje z bliskovito uskladitvijo parcialnega dogovora o odpravi anomalij nad 26. plačnim razredom v funkciji odpustka za kasnejše lažje dogovarjanje o še bolj partikularnih in netransparentnih zahtevah SVIZ-a in za čimprejšnji prehod za vsako ceno k pogajanjem o teh zahtevah. Kakšen je interes drugih sindikatov v KSJS za takšen način pogajanj in podporo predlogom SVIZ-a, ni jasno.

Opozarjamo, da bi bili morebitni dogovori, sklenjeni na takšen način in očitno na škodo velikega števila javnih uslužbencev, tako z vidika legalnosti, kot tudi z vidika legitimnosti, sporni. Tako Vlada, kot sindikati iz KSJS se očitno niso ničesar naučili iz izkušnje z aneksom št. 4 h Kolektivni pogodbi za javni sektor, s katerim so ob nasprotovanju ostalih sindikatov v javnem sektorju javne uslužbence prikrajšali za odpravo tretje in četrte četrtine plačnih nesorazmerij, kar je vodilo v dolgotrajne sodne spore, ki so potrdili nezakonitost dogovora med Vlado in KSJS. Ob tem poudarjamo, da ne glede na javno poudarjanje preglasovanja kot načina sprejemanja vladnih odločitev v zvezi s plačnim sistemom v zadnjem obdobju po prepričanju PSRSJS odgovornost za vladne odločitve enako nosijo vsi člani Vlade kot kolektivnega organa.

Za sindikate v PSRSJS tudi v primeru sklenitve dogovorov med Vlado in sindikati v KSJS anomalije nad 26. plačnim razredom ne bodo odpravljene. Za zaščito interesov svojih članov so številni sindikati, ki delujejo v okviru PSRJS v zadnjih dneh oblikovali stavkovne odbore, nekateri sindikati pa bodo to storili v prihodnjih dneh, ko bo tudi potekalo odločanje o napovedi stavke v teh sindikatih.
Stavkovne zahteve, ki bodo skupne vsem sindikatom, ki bodo stavko napovedali, so:

1. V okviru enotnega plačnega sistema takojšnja in hkratna odprava preostalih anomalij pri vrednotenju delovnih mest nad 26. plačnim razredom in anomalij, nastalih zaradi spremenjenega vrednotenja zdravniških delovnih mest z dvigom plačnih razredov delovnih mest nad 26. plačnim razredom za 3-4 plačne razrede v skladu s predlogom, ki ga je dne 29.11.2017 podala Pogajalska skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja in z dvigom plačnih razredov delovnih mest do 26. plačnega razreda za 2 plačna razreda.

2. Najkasneje s 3.1.2018 začetek odpravljanja še preostalih varčevalnih ukrepov, vključno z 8% znižanjem vrednosti plačnih razredov po Zakonu za uravnoteženje javnih financ iz leta 2012;

3. Zagotovitev sredstev delodajalcem za povečane stroške dela iz predhodnih dveh točk.

Točen datum stavke v tem trenutku še ni določen, najverjetneje pa bo stavka potekala sredi meseca januarja, ko bodo potekale tudi sindikalne protestne akcije, ki jih bodo aktivno podprli tudi sindikati, katerih članstvo ima omejitve ali prepoved pravice do stavke.

V PSRSJS Vlado pozivamo k razumu, preden bo prepozno in preden bo enotni plačni sistem dokončno zašel v enosmerno ulico. Vlada lahko napako, ki jo je zagrešila s sklepanjem separatnih dogovorov, odpravi le s tem, da takšnih dogovorov ne sklepa več in da sprejme odgovornost in se sooči s posledicami svojih odločitev ter ponovno vzpostavi razmerja  v vrednotenju delovnih mest, ki so bila porušena, zlasti s tem, ko je pristala na povišanje delovnih mest zdravnikov v izhodišču za 3 do 7 plačnih razredov.  Ob vztrajanju na obstoječem stanju ob nespremenjenem zakonskem okvirju, se temeljno načelo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, po katerem pripada javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih in mu je zavezana tudi Vlada, zdi vedno slabša šala, ravnanje Vlade pa zavestno vzpostavljanje in ohranjanje stanja, ki s tem načelom nima več nikakršne povezave.

Pogajalska skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja


petek, 01. december 2017

Stališče VSS ob napovedi stavke SVIZ

V zadnjih dneh so različni mediji in posamezniki javne nastope sindikata SVIZ pomotoma povezovali z Visokošolskim sindikatom Slovenije (VSS), saj je SVIZ občasno omenjal tudi zaposlene v visokem šolstvu. Poudarjamo, da predlogi SVIZ-a v nobeni točki niso usklajeni z VSS, številčno daleč najpomembnejšim sindikatom v visokem šolstvu. Prav nasprotno: ti
predlogi izrazito favorizirajo nižje ravni izobraževanja, na področju visokega šolstva pa se vidno ujemajo z interesi vodstvenih slojev na posameznih fakultetah, na katerih je SVIZ dejaven. Predlog sindikata SVIZ namreč predvideva zvišanje plač visokošolskih učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev za 2 plačna razreda, kolikor je spomladi že sama od sebe predlagala vlada; za učitelje na nižjih ravneh izobraževanja predvideva 3 plačne razrede, za razrednike pa kar 5. Poleg tega predlaga uvedbo treh novih, za 5 plačnih razredov bogatejših delovnih mest "uveljavljenega docenta", "uveljavljenega izrednega profesorja" in "uveljavljenega rednega profesorja", pri čemer diskrecijsko pravico pri premeščanju na ta tri delovna mesta izrecno prepušča dekanu. Da tako precizno formuliran predlog kastnega sistema prihaja od nekega sindikata, bi bilo smešno, če ne bi bilo strašljivo.

VSS sodeluje v Pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, ki vključuje več sindikalnih konfederacij, ne pa sindikata SVIZ, ki je član Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Pogledi teh dveh sindikalnih skupin na prihodnost plačnega sistema se trenutno zelo razhajajo. Pogajalska skupina, ki ji pripada VSS in jo vodi Jakob Počivavšek, se zavzema za ohranitev razmerij med poklicnimi skupinami in za enotno nastopanje sindikatov. Zvišanja plač morajo biti enotna glede na delovno mesto in naziv, v primeru visokošolskega učitelja in sodelavca za 4 plačne razrede, kar je celo pod povprečjem zvišanja zdravniških plač od 1. oktobra letos. Druga razlika med sindikalnima skupinama zadeva delavce v skupini J nad 26. plačnim razredom, o katerih pravkar potekajo pogajanja. VSS skupaj z drugimi sindikati v pogajalski skupini zahteva tudi dvige plač za najmanj 2 plačna razreda pri visoko izobraženih tehničnih in administrativnih delavcih (tarifni razred VII), ki so na univerzah soočeni z bistveno zahtevnejšimi nalogami kot na nižjih ravneh izobraževanja. Pri veliki večini teh delovnih mest se predlog Konfederacije sindikatov javnega sektorja (SVIZ, Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze) ujema s predlogom vlade: predvideva namreč dvig za 0 plačnih razredov.

Od sindikata SVIZ pričakujemo, da bo svoje zahteve v javnosti odslej natančneje predstavljal kot svoje lastne oz. kot zahteve svojega članstva. Nastopanje v imenu "celotne izobraževalne vertikale" je neprimerno, če upoštevamo, da je število članov SVIZ na največji slovenski univerzi zanemarljivo majhno. Poleg tega je SVIZova napovedana stavka po svoji vsebini stavka za zvišanje plač učiteljev v osnovnem in srednjem šolstvu in nič drugega. V VSS bomo zaposlenim na univerzah izrecno in javno odsvetovali sodelovanje pri stavki, ki bi visokošolskim učiteljem in raziskovalcem izborila samo tisto, kar jim je vlada že tako ponudila sama, administrativnim in tehničnim delavcem ničesar, dekanovi kliki pa za 5 plačni razredov višje plače. Povabili jih bomo, da se v še večje številu pridružijo našemu sindikatu in našim sindikalnim aktivnostim.

Predsedstvo VSS  in predsedstva naših sindikatov univerz so se z današnjim dnem preoblikovala v stavkovne odbore, ki se pridružujejo koordinaciji stavkovnih odborov Pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja. Naše zahteve veljajo enako za vse, ki so zaposleni na določenem delovnem mestu in v določenem nazivu. Poleg tega od vlade pričakujemo, da bo financiranje univerz tako kot na drugih področjih izobraževanja začela usklajevati z gibanjem stroškov dela. V nasprotnem primeru bo dvig plač potisnil univerze v še slabši položaj kot doslej.


Ljubljana, Maribor, Koper, 1. 12. 2017