Skladno
z Zakonom o visokem šolstvu je Svet za visoko šolstvo, ki je sestavljen iz
predstavnikov vseh deležnikov v visokem šolstvu, po dveh obravnavah in vmesnih
usklajevanjih 9. 4. 2021 sprejel
Izhodišča za pripravo Nacionalnega
programa visokega šolstva 2021–2030 (v nadaljevanju: NPVŠ). 20. 8. 2021 je
obravnaval tudi osnutek NPVŠ. Na seji in med javno obravnavo so deležniki
poslali dodatne pripombe, od katerih so bile nekatere tudi upoštevane, npr.
glede jezikovne politike oz. zakonskega omogočanja izvajanja študijskih
programov izključno v angleščini. V besedilu Predloga Resolucije
o NPVŠ, ki ga je 13.
1. 2022 določila Vlada RS in ga poslala Državnemu zboru v sprejem, pa se je
znašlo tudi nekaj novih vsebin, med njimi dva pomembna »podtaknjenca«, s
katerima Svet za visoko šolstvo in javnost predhodno nista bila seznanjena in
se nista mogla opredeliti do njiju.
Eden od njiju
je dostavek v cilju C 2.5., ki se glasi: »Ob zagotavljanju izobraževalne,
raziskovalne in umetniške odličnosti bo sposobnost visokošolskih zavodov za
samostojno pridobivanje drugih virov, ki ne izhajajo iz proračuna Republike
Slovenije, eden izmed pomembnih kazalnikov, ki bodo stimulativno vplivali na
financiranje visokošolskih zavodov.« Ta določba je nenavadna, saj relativizira zavzemanje
NPVŠ za povečanje proračunskega financiranja visokega šolstva zaradi njegovega
družbenega pomena. Ima tudi vsebinske učinke, saj spodbuja zavode (tudi s
prenosom tega načela v notranje mehanizme distribucije proračunskega denarja) k
usmerjanju v tiste poddiscipline, ki lahko poleg pridobivanja raziskovalnih
projektov, ki jih financira EU, pridobivajo tudi aplikativne projekte zasebnih
financerjev. Finančni mehanizem, kakršnega zagovarja predlog NPVŠ, torej
spodbuja širjenje aplikativne dejavnosti na račun bazičnega raziskovanja.
Aplikativne vede so legitimen del javnih univerz, njihovo sodelovanje z
gospodarstvom in drugimi uporabniki lahko spodbujajo druga ministrstva, ne more
pa biti to temeljna usmeritev proračunskega financiranja visokega šolstva.
Drugi »podtaknjenec«
se nahaja v naknadni dopolnitvi cilja C 2.2., ki se glasi: »Odpravljene bodo upravne
ovire s področja zakonodaje in v postopkih akreditacije, tudi z odpravo uporabe
Zakona o splošnem upravnem postopku ter osredinjanjem na vsebino in kakovost
presojanega.« Gre za osrednjo idejo osnutka Zakona o kakovosti v visokem in
višjem šolstvu, ki jo forsira direktor agencije Nakvis, dr. Franci Demšar.
Navedeni zakon bi agenciji omogočil, da zgolj »smiselno« uporablja določbe ZUP
pri vodenju postopkov akreditacij visokošolskih zavodov in študijskih programov,
pri tem pa sam ne predpisuje drugačnih postopkov. Dr. Demšar meni, da bi se Nakvis
s tem izognil sodnim sporom zavrnjenih zavodov, vendar bi bilo teh zaradi zakonske nedoločenosti
postopkov in ob še vedno veljavni ustavni pravici do pravnih sredstev sodnih
sporov dejansko še več in v njih bi se Nakvis težje branil očitkov o
samovoljnem odločanju. Potem ko je Visokošolski sindikat Slovenije oktobra lani
objavil osnutek zakona, o katerem visokošolska skupnost ni vedela ničesar, je o
njem znotraj univerz stekla omejena javna razprava. Njen rezultat je odklonilno
stališče Univerze v Mariboru in večinskega dela delovne skupine Univerze v
Ljubljani do koncepta tega zakona, še posebej do ideje o avtonomiji od določb
ZUP. Toda namesto da bi Nakvis in MIZŠ prisluhnila dobronamernim strokovnim opozorilom,
sta se očitno odločila podkrepiti svojo pravno slabo domišljeno idejo tako, da
sta jo netransparentno vključila v predlog NPVŠ.
Poleg tega v
Visokošolskem sindikatu Slovenije ugotavljamo, da ukrep U 3.10. še vedno
vključuje javno objavljanje in rangiranje rezultatov študentskih anket, čeprav
smo resorno ministrstvo in rektorsko konferenco z več dopisi opozorili na
prakso zlorab anonimnega ocenjevanja pedagogov. Večkrat se dogaja, da študentje
z nizkimi numeričnimi ocenami kaznujejo zahtevnejše učitelje, nekateri se tudi z
žaljivimi komentarji maščujejo učiteljem za slabe ocene, nakar predstojniki izkoriščajo
javno objavljene rezultate anket za pritiske na določene kolege. Ker je
izpolnjevanje anket za študente obvezno, jih izpolnjujejo in prispevajo k
numeričnim ocenam tudi tisti, ki so redko ali celo niso nikoli obiskovali
predavanj oz. vaj. Objavljanje rezultatov tako izvedenih anket zato žal ne
prispeva k višanju kakovosti pedagoškega dela. Bistveno boljši mehanizem so
analitične kvalitativne ocene, ki bi jih lahko pripravljal študentski svet kot
uradni organ fakultete ali akademije. Rektorja dveh univerz sta pritrdila pomislekom
sindikata glede objavljanja rezultatov anket, tretji (ki bi rad prek NPVŠ posplošil
sporno prakso z Univerze v Mariboru kot nov standard kakovosti za vse
visokošolske zavode) pa v svojih pisnih odzivih ni uspel odgovoriti na
vprašanje, kako javno objavljanje (ne ocenjevanje samo!) in
rangiranje pedagoških delavcev prispevata k višanju kakovosti pedagoškega dela.
Visokošolski
sindikat Slovenije poziva člane Odbora DZ za izobraževanje, znanost, šport in
mladino in poslanske skupine DZ, naj vložijo in podprejo amandmaje, ki bi iz
predloga NPVŠ črtali sporni cilj C 2.5. in sporne dele cilja C 2.2 in ukrepa U
3.10.
Ljubljana, Maribor in Koper, 26. 1.
2022
Za Visokošolski sindikat Slovenije
dr.
Gorazd Kovačič, predsednik VSS