V Visokošolskem
sindikatu Slovenije ostro nasprotujemo vsem poskusom izvršne oblasti in
neposrednih delodajalcev, da bi sindikatom ali posameznikom omejili ustavno
pravico do stavke. Zato protestiramo proti gesti Ministrstva za izobraževanje,
znanost in šport, ki je skušalo stavko sindikata SVIZ ovirati in diskreditirati z
okrožnicami in javnimi sporočili o tem, da bodo šole in vrtci na dan stavke
odprti. Tak pritisk na javne uslužbence in starše je neokusen in uperjen zoper
ustavno pravico do stavke.
Ker so nekateri
lansirali v javnost netočno informacijo, da danes poteka tudi stavka na
univerzah in da je cilj stavke izboljšanje plač vseh zaposlenih v izobraževanju,
želimo javnost obvestiti o nekaterih ključnih dejstvih. SVIZ in Neodvisni
sindikat delavcev ljubljanske univerze ne organizirata stavke na univerzah,
temveč zaposlene le vabita na shod. Vodstva univerz in delavci niso bili
obveščeni o kraju in času stavke, npr. na delovnem mestu, na shodu itd. Vendar
to spričo ustavne pravice do stavke ni odločilno. V vsebinskem pogledu je
ključna presoja vsakega posameznika o vsebini stavkovnih zahtev. Žal obstajajo bistvene
konceptualne in vsebinske razlike med stavko, ki jo je Visokošolski sindikat
skupaj s 15 drugimi sindikati organiziral 24. 1., in med SVIZovo današnjo
stavko:
1. Zahteve
SVIZ-a, ki niso bile javno objavljene, a so bile posredovane vladi, niso bile
usklajene z nikomer, še posebno ne z največjim sindikatom v visokem šolstvu.
Zato ne preseneča, da dajejo izrazito prednost nižjim ravnem izobraževanja,
kjer predvidevajo zvišanja plač za 3-5 plačnih razredov. Ker smo v visokem
šolstvu tudi sami izobraževalci učiteljev, se jasno zavedamo podcenjenosti tega
poklica in si želimo, da bi se njegov položaj izboljšal. Obenem pa na moremo
spregledati, da je že trenutno visokošolski lektor ali asistent, ki izobražuje
bodoče učitelje, v veliki večini primerov plačan bistveno slabše kot učitelj v
osnovni šoli. Da bi se to nesorazmerje še poglabljalo, namesto da se odpravi,
se nam ne zdi sprejemljivo.
2. SVIZ pri učiteljih
predvideva nadomestitev starih delovnih mest z novimi, na katera bodo nujno
premeščeni vsi učitelji s strokovnim izpitom, torej vsi. V primeru visokošolskih učiteljev pa ne gre za nadomestitev
slabše plačanih delovnih mest z novimi, temveč za uvajanje vzporednih delovnih
mest, na katera bodo premeščeni samo nekateri, in sicer po presoji dekanov.
Tako delovno mesto, ki mu še najbolj ustreza poimenovanje "dober prijatelj
bogatega dekana", zavračamo in namesto njega zahtevamo enoten dvig vseh za
4 plačne razrede. Hkrati s tem zavračamo pritiske vlade, naj se
dekane-profesorje nadomesti z dekani-menedžerji. Dekanom je treba omogočiti, da
poleg vodstvenega deloma še naprej opravljajo tudi pedagoško in raziskovalno
delo in da so glede na odgovornost svoje funkcije ustrezno plačani.
3. Zahteve SVIZ
povsem izključujejo skupino J, tj. administrativne in tehnične delavce, pri
katerih VSS in koordinacija 16 sindikatov zahtevata dvige za 2-3 plačne
razrede, tudi pri tistih pod 26. plačnim razredom, ki so bili deležni
premajhnih povišanj, pa za 2 plačna razreda. Predlog SVIZ-a glede zvišanega
regresa za najnižje plačane se nam ne zdi ustrezen, saj učinkuje karitativno.
Poleg tega je zvišanje regresa mogoče doseči le na krovnih pogajanjih vseh
sindikatov, ki jih SVIZ zavrača. Namesto višjega regresa je potrebno čimhitrejše
usklajevanje najnižje plače z minimalno.
4. V skladu z
dogovorom decembra 2016 zahtevamo takojšnji začetek odpravljanja varčevalnih
ukrepov po ZUJF-u, zlasti linearnega znižanja plač za 8 %. Na ta način bi bili
vsi dobili nazaj, kar jim je bilo odvzeto, obenem pa bi se najnižji plačni
razred skoraj izenačil z minimalno plačo.
Čeprav smo načeloma
solidarni s sindikati kot interesnimi organizacijami, ki si prizadevajo za
boljši položaj svojih članov, je cehovski oz. poklicno interesni pristop v
nasprotju z našim razumevanjem poslanstva sindikatov v današnjem svetu. Hegemonijo
večjih poklicnih skupin nad manjšimi in v škodo manjših zavračamo. Prepričani
smo, da je prihodnost sindikatov samo v sodelovanju, tudi v sodelovanju s
sindikati zasebnega sektorja, ki so se pri izboljševanju svojega položaja že
pogosto v preteklosti učinkovito naslonili na sindikate javnega sektorja. Značilen
primer take soodvisnosti je vprašanje minimalne plače. Prebivalci naj zaposlene
v javnem sektorju še naprej razumejo kot izvajalce zdravstvenih,
izobraževalnih, varnostnih, socialnih in drugih storitev, ki jih nujno
potrebujejo, ne pa kot grupacije, ki se druga zoper drugo prerivajo za večji
delež javnega proračuna. Zato nasprotujemo logiki ozkih poklicnih interesov ter
hegemoniji "prebivalcem nevarnih" in številčnih poklicev nad
maloštevilnimi in "neškodljivimi". V ospredje postavljamo smiselna
razmerja med delovnimi mesti, ki jih ta hip predvideva enotni plačni sistem.
Poleg tega odločno zahtevamo, da se izpolni tretja točka zahtev naše
koordinacije, po kateri mora vlada za višje plače zagotoviti tudi dodatna
sredstva. Nikakor ne bomo pristali na to, da bi sindikati, ki so blizu
posameznim vladnim strankam, črpali iz državnega proračuna v škodo drugih
dejavnosti, ki bi bile ob zvišanju plač prepuščene same sebi in izročene na
milost in nemilost trgu.
Zato SVIZ in
druge sindikate Konfederacije javnega sektorja pozivamo, da resno razmislijo o
smiselnosti tolikšne fragmentacije stavk in sindikalnih zahtev in se vrnejo k
skupnim pogajanjem, ki jih narekuje veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju.
Sindikalni darvinizem, ki ga je vlada dr. Cerarja sprožila z zdravniškim
dogovorom, je treba ustaviti zaradi odgovornosti do uporabnikov javnih
storitev. Če je neodgovorna in anarhična vlada, bodimo odgovorni vsaj mi!
14. 2. 2018
Visokošolski
sindikat Slovenije
zanj dr. Marko
Marinčič