Javni odziv na video agencije SPIRIT

Javno pismo je nastalo znotraj Skupine za vzpostavljanje alternativnih infrastruktur za enakost spolov v akademskih ustanovah (skupina Alt+G):

JAVNO PISMO

Z javnim pismom se odzivamo na promocijski video Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, v nadaljevanju SPIRIT Slovenija. Promocijski video z naslovom Slovenija. Zelena. Ustvarjalna. Pametna. želi prikazati Slovenijo kot napredno, okoljsko ozaveščeno, vključujočo in varno deželo, ki je dobra priložnost za tuja vlaganja. Menimo, da video tega učinka ne doseže. Slovenija je prikazana kot država, v kateri ustvarjalni potencial nosijo le moški, druge polovice slovenskega prebivalstva, žensk, skorajda ni prikazanih, oziroma se pojavljajo le v podpornih vlogah. Pojavijo se le kot vizualno všečne statistke, vidimo lahko gospodinjo, ki tujemu vlagatelju ponudi sadež, potem aktivno mamo z družino, natakarico in proizvodno delavko v farmacevtskem podjetju. SPIRIT Slovenija tako spregleda pomembno vlogo, ki jo imajo ženske v slovenski družbi, znanosti in v gospodarstvu. Dejstvo namreč je, da imajo v Sloveniji ženske višjo izobrazbo kot moški in hitreje ter uspešneje zaključijo študij od svojih vrstnikov. Kljub temu so si težko utrle pot na znanstvenih področjih, kjer so tradicionalno dominirali moški, vendar jim je uspelo in so danes priznane znanstvenice in inženirke z mnogimi odkritji in inovacijami, ki pomembno prispevajo tako k tehnološkemu kot gospodarskemu razvoju, so uspešne podjetnice in dvigujejo ugled slovenske znanosti v svetu. Kljub uspehom so za isto delo plačane manj kot moški in so nezadostno prisotne na vodilnih in pomembnih položaji odločanja tako v znanosti kot v gospodarstvu, kar pa ne zmanjšuje vrednosti njihovega prispevka k dobrobiti celotne družbe.

Slovenske univerze in znanstvenoraziskovalne ustanove so zavezane k zagotavljanju pogojev dela, ki omogočajo razvoj ustvarjalnih potencialov raznolikih družbenih skupin, zavedajo se, da je doseganje enakosti med spoloma tudi pot k napredku, saj je le tako mogoče izkoristi ves potencial družbe. Da bi to dosegli, je potrebno premagati trda in zakoreninjena prepričanja o nezmožnosti žensk za obvladovanje kompleksnih problemov in posledični omejitvi njihovega delovanja na reproduktivno delo in tradicionalne družbene vloge. Promocijski video SPIRIT Slovenija utrjuje prav to podobo žensk in s tem ne le uvršča Slovenijo med države, ki ženskam ne omogočajo možnosti za udeležbo pri ustvarjanju napredka, ampak krši tudi deklarirano zavezanost Slovenije k spodbujanju in ustvarjanju enakih možnosti za vse. V zvezi s tem je država sprejela zavezujočo zakonodajo in ustanovila ustrezna telesa. Načelo enakosti spolov je omenjeno tudi v Resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije, ki jo, predvsem na načelni ravni, radi izpostavljamo kot dobro in napredno strateško usmeritev, ki Slovenijo predstavlja kot dober primer uspešne in inovacijske družbe. Kot javna agencija, SPIRIT Slovenija krši te zaveze države in s tem krni javno podobo naše države. Pričakujemo, da bo javna agencija SPIRIT Slovenija umaknila promocijski video, oziroma, bo naredila novega, v katerem bo upoštevala standarde enakosti spolov in sprejela ustrezne ukrepe in dokumente o enakosti spolov, ki bodo v prihodnje preprečevali prakse neenakosti, predvsem pa, da bo te zaveze tudi upoštevala pri svojem delu.

Podporo javnemu pismu so izrazile naslednje institucije in organizacije:

Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Pedagoški inštitut

Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne politične in družbene študije

Nacionalni inštitut za biologijo

Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Zavod Metina lista

Visokošolski sindikat Slovenije

Inštitut za proučevanje enakosti spolov

Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Znanstveno-raziskovalno središče Koper

Univerza v Ljubljani (rektorat)

Univerza v Mariboru

Kemijski inštitut

Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ)

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani

Zahteva za uvedbo nazivov četrte stopnje nazivov in povečanje števila plačnih razredov, v katere je mogoče napredovati na delovnem mestu

POGAJALSKA SKUPINA REPREZENTATIVNIH SINDIKATOV JAVNEGA SEKTORJA

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

Gregorčičeva 20, 25

1000 Ljubljana



Datum: 16. 1. 2020

ZADEVA: ZAHTEVA ZA UVEDBO NAZIVOV ČETRTE STOPNJE NAZIVOV IN POVEČANJE ŠTEVILA PLAČNIH RAZREDOV, V KATERE JE MOGOČE NAPREDOVATI NA DELOVNEM MESTU

Spoštovani!

V Pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja smo z velikim zanimanjem spremljali objave na spletni strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport v času božičnih in novoletnih praznikov, ki so spremljale pripravo, usklajevanje in nazadnje 8.1.2020 tudi podpis Dogovora o izvrševanju stavkovnega sporazuma o prenovi kariernega razvoja zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ki naj bi omogočil lažje napredovanje v najvišji naziv in predstavljal podlago za uvedbo novega, četrtega naziva v tej dejavnosti.

Na dosedanjih pogajanjih med Vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja je bilo sicer razumeti, da tudi vladna pogajalska skupina Analizo možnosti kariernega napredovanja javnih uslužbencev razume na način, da je potrebno zmanjšati razlike med različnimi sistemi napredovanja v nazive in zlasti nasloviti razlike, do katerih prihaja med delovnimi mesti, na katerih je možno napredovanje v nazive, in delovnimi mesti, kjer možnosti napredovanja v nazive ni in so posledično možnosti za napredovanje z vidika hitrosti in preskokov plačnih razredov manjše. Takšna dejstva namreč izhajajo iz omenjene analize in edino smiselno bi bilo, da bi analiza kot celota (in ne njeni morebitni parcialni deli) predstavljala enega od temeljev za sprejemanje odločitev na področju sprememb plačnega sistema, pri čemer je seveda potrebno imeti pred očmi razmerja med vsemi skupinami zaposlenih v javnem sektorju.

Ker pa očitno Vlada ugotovitvam svoje analize ne namerava slediti, pozdravljamo njen pogumen korak v smeri vzpostavitve nove stopnje nazivov v javnem sektorju in ugotovitev, ki jo je ob podpisu omenjenega dogovora izjavil minister, da je potrebno podaljšati karierni razvoj učiteljev, ki so tako kot številni drugi zaposleni v javnem sektorju javni uslužbenci. Z ministrom se strinjamo in dodajamo, da bi moral biti karierni razvoj, tako z vidika hitrosti, kot tudi z vidika razpona plačnih razredov, ki jih je iz naslova napredovanja mogoče doseči, primerljiv tudi med posameznimi skupinami javnih uslužbencev.

V Pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja zato zahtevamo, da Vlada nemudoma pripravi vse potrebno za uvedbo četrte stopnje naziva v vseh dejavnostih, kjer se pojavljajo delovna mesta, na katerih je možno napredovanje v nazive oziroma večji razpon plačnih razredov med posameznimi nazivi v primerih, ko uvedba četrtega naziva ni možna ali smiselna. Hkrati zahtevamo ustrezno spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki bo zaposlenim na delovnih mestih, na katerih ni mogoče napredovati v nazive (npr. delovna mesta plačne skupine J, zaposleni v dejavnostih zdravstva, obvezne socialne varnosti, varstva narave itd.), omogočila napredovanje na delovnem mestu za največ 15 plačnih razredov, da bi bile njihove možnosti napredovanja na delovnem mestu primerljive z zaposlenimi na delovnih mestih, na katerih je mogoče napredovanje v nazive. Glede na to, da se bo ob tovrstnih predlogih nujno moralo odpreti vprašanje pogojev za napredovanje v nov naziv, posledično pa najbrž tudi za napredovanje v obstoječe nazive, je takšen predlog tudi odlična priložnost, da se ob sodelovanju sindikatov skušajo poenotiti nekatere razlike v zahtevnosti pogojev za napredovanje v višji naziv, zaradi katerih danes prihaja do razlik v javnem sektorju.

Pričakujemo tudi, da možnosti napredovanja tako v šolstvu kot tudi na drugih področjih ne bodo odvisne od razpoložljivosti (ne)proračunskih virov in posameznikovega položaja v hierarhični strukturi. Sporni primeri, ko si zgolj vodilni sloji pri delodajalcih javnega sektorja zagotavljajo dodatna plačila prek civilnih pogodb, obstajajo že zdaj. Najnovejši predlogi o »dvojnih plačah« v raziskovanju in visokem šolstvu pa ne bi pomenili samo nadaljnjega in nepredvidljivega razpadanja plačnega sistema, ampak še dodatno razslojevanje glede na umeščenost v hierarhijo. Zato poudarjamo, da morata biti v javnih službah edini merili nagrajevanja (del katerega je tudi napredovanje) obseg in kakovost dela.

Če za zaključek parafriziramo izjavo ministra za izobraževanje, dr. Jerneja Pikala ob podpisu dogovora, ni prav, da javni uslužbenci, ki dosežejo najvišji naziv po 20 do 22 letih delovne dobe, ne morejo več napredovati, zato bi si v pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja želeli, da javni uslužbenci še bolj vlagajo vase, saj se to na koncu pozna pri delu javnih uslužbencev in zadovoljstvu prebivalcev. Tako kot si minister želi, da bi tokratnim spremembam sledili tudi ostali deli kariernega sistema v vzgoji in izobraževanju, pa si v pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja želimo in zahtevamo, da tem spremembam sledijo oziroma se vzporedno na enak način napredovanje omogoči tudi javnim uslužbencem v ostalih delih javnega sektorja. Ob enakih merilih takšna enaka obravnava ne bi smela biti vprašljiva, ampak samoumevna.

Ko smo že pri enaki obravnavi, nenazadnje izražamo tudi pričakovanje, da bo Vlada enako resno pristopila tudi k realizaciji tistih točk stavkovnega sporazuma med Vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja iz decembra 2018, ki do danes ostajajo nerealizirane. Še več, opozarjamo na to, da Vlada nekatere točke omenjenega sporazuma tudi izrecno krši (npr. glede pogajanj o odpravi še preostalih varčevalnih ukrepov, glede zagotavljanja sredstev za stroške dela, ki izvirajo iz dogovora (zlasti recimo glede RTV), glede podanih zavez o vsebini in načinu usklajevanja Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, glede sprejema standardov in normativov v zdravstvu, itd.), krši pa v več točkah tudi nekatere druge stavkovne sporazume, ki jih je sklenila (npr. s Sindikatom policistov Slovenije).

V pričakovanju, da bodo zahteve iz tega dopisa predmet naslednje seje pogajalske komisije, vas lepo pozdravljamo,

Jakob Počivavšek,

vodja pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja

Proti »dvojnim plačam« in honorarjem, za ustrezne plače vseh v visokem šolstvu in raziskovanju (Ob podpisu dogovora med vlado in sindikatom SVIZ)

Vlada je s sindikatom SVIZ nedavno mimo krovnih pogajanj s sindikati javnega sektorja podpisala dogovor o novem, četrtem nazivu za učitelje, s katerim bi karierni vzpon učitelja segel natanko do plače izrednega profesorja oz. višjega znanstvenega sodelavca. To obljubo, ki pomeni nov enostranski prispevek k rušenju obstoječega plačnega sistema, je vlada dala, čeprav je na leto trajajočih pogajanjih s sindikati še pred kratkim zagotavljala, da ne bo sprejemala parcialnih dogovorov mimo svoje lastne »analize« sistemov napredovanj javnih uslužbencev. Mimogrede opozarjamo, da je četrti učiteljski naziv očitno zadnja in edina točka »bele knjige« o vzgoji in izobraževanju (2011), ki se je vladi zdela še neuresničena. Skupina za novo »belo knjigo«, ki jo je minister dr. Pikalo pravkar z velikim pompom predstavil, se s trivialnimi podrobnostmi, kot so plače, ne bo več ukvarjala, saj bo kot nekakšen navdihnjeni »svet modrecev« začrtala najširši horizont naše intelektualne prihodnosti in sploh razvoja naše družbe.

Formalno veljavna zaveza o novem učiteljskem nazivu je že sprožila upravičene zahteve v drugih delih javnega sektorja. Ti si prav tako želijo možnosti kariernega napredovanja – sploh ne višjih plač »kar tako«, temveč možnost, da posameznik glede na uspešnost svojega dela pač napreduje. Pričakovanja učiteljev so legitimna. Prav tako pa so legitimna pričakovanja drugih skupin.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije bomo v zvezi s tem in v zvezi z že obstoječimi, pogosto v nebo kričečimi nesorazmerji med nižjimi in višjimi ravnemi izobraževanja, vladi postavil povsem konkretne zahteve. Že zdaj pa ostro in v celoti zavračamo ponudbo »dvojnih plač« ter neomejenih izplačil na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, s čimer želi vlada v osnutku raziskovalnega zakona (očitno pa je podobna rešitev predvidena tudi za visokošolski zakon) »potolažiti« raziskovalce in visokošolske delavce, ki za razliko od učiteljev ne bodo imeli možnosti novih napredovanj, razen če si bodo za to sami zagotovili denar. Razumljiv je razmislek vlade, ki s proračunskim denarjem varčuje, kjer se le da. Vendar je pri tem nenavadno selektivna. Je tudi naivna, če misli, da bomo visokošolski delavci in raziskovalci v »dvojnih plačah« in dodatnih plačilih na podlagi civilnih pogodb prepoznali ustrezen nadomestek za normalna karierna napredovanja. Glede na dosedanje izkušnje je jasno, da bodo tovrstni materialni privilegiji (kot že zdaj honorarji) dostopni samo posameznikom, umeščenim dovolj visoko v hierarhiji in dovolj blizu finančnim virom. Tem skupinam želi vlada karseda ustreči, celotna akademska skupnost pa je ne zanima; da bi pomislila tudi na tehnične in administrativne sodelavce, je nepredstavljivo.

V sindikatu bomo odločno nasprotovali izstopu iz enotnega sistema javnih uslužbencev, od katerega bi imela korist samo peščica, in to sploh ne nujno na podlagi obsega in kvalitete dela. Pač pa bomo v sodelovanju z drugimi sindikati Pogajalske skupine javnega sektorja tudi zase zahtevali možnosti napredovanj in nagrajevanja, primerljive s tistimi, ki jih imajo učitelji na nižjih ravneh že zdaj in ki naj bi jih imeli na novo.

Sem sodijo:

- uskladitev plačnih razredov visokošolskih sodelavcev z učitelji začetniki na tak način, da bodo najboljši diplomanti v posamezni generaciji motivirani za izbiro akademske kariere (trenutno že učitelj v prvem nazivu, kot »mentor«, takoj prehiti univ. asistenta);

- uskladitev plač lektorjev na način, da bodo najboljši diplomanti motivirani za poklic, katerega bistvena vsebina je poučevanje učiteljev tujih jezikov na nižjih ravneh izobraževanja (trenutno je lektor izenačen z učiteljem v prvem nazivu, »učiteljem mentorjem« – torej s svojim dovčerajšnjim učencem);

- uskladitev plač bibliotekarjev v visokem šolstvu s plačami v drugih dejavnostih in glede na večjo zahtevnost;

- razpon plač visokošolskih učiteljev v treh nazivih (docent, izredni in redni profesor) v proporcionalnem obsegu, ki bi ustrezal štirim učiteljskim nazivom; v povezavi s tem dvig »stropa« (najvišjega plačnega razreda) s 57 na 60;

- možnost napredovanja v skupini J za 15 namesto za 10 plačnih razredov.

Kot že v času pred padcem prejšnje vlade, ko je prišlo do zelo podobnega poskusa privilegiranja samo ene (četudi številčno zelo močne) skupine uslužbencev, ponovno izražamo zavezanost sistemu javnih uslužbencev, ki temelji na smiselnih razmerjih glede na zahtevnost dela in ki na stimulativen način omogoča napredovanja. Vendar morajo enaka merila veljati za vse skupine ne glede na številčnost in politično všečnost.

19. 1. 2020

Visokošolski sindikat Slovenije

zanj dr. Marko Marinčič, predsednik

Pobuda Upravnemu odboru UM za obravnavo problematike faktorizacije

Maribor, 14. 1. 2020

Sindikat Univerze v Mariboru je na Upravni odbor Univerze v Mariboru naslovil pobudo za obravnavo problematike faktorizacije.

Bistvene spremembe raziskovalne zakonodaje so čisto drugje

Predhodni odziv Visokošolskega sindikata Slovenije na besedilo, ki ga ni

V zadnjem času se je zlasti v tiskanih medijih in na družabnih omrežjih razplamtela razprava o predlogu Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki se omejuje na vprašanje o omejitvah proračunskega financiranja in umika z vodstvenih funkcij v primeru, če nekdo doseže pogoje za upokojitev. Naj poudarimo, da podobne ali še strožje omejitve obstajajo v večini evropskih držav, njihova odprava pa je imela v Združenih državah Amerike zelo kvarne učinke na zaposlovanje mlajših, kot je z empiričnimi podatki dokazal Richard C. Larson (revija Science, 1.11.2018, https://www.sciencemag.org/careers/2018/11/semiretirement-treating-me-well-and-it-made-room-younger-scientist). V sindikatu te omejitve podpiramo, vendar so trditve, da gre za prisilno upokojevanje, najnavadnejše zavajanje. Po prvotnem predlogu bi šlo za omejevanje zaposlitve iz proračunskih virov RS na 20%, po novem predlogu kar 50%, pri čemer bi bila v primeru evropskega projekta še vedno možna 100% zaposlitev. Se to res lahko imenuje prisilno upokojevanje?

Predvsem nas čudi, da je v tej in v številnih drugih objavah nastal vtis, da gre za najpomembnejšo, če ne kar edino točko zakona, o kateri smo se v Visokošolskem sindikatu Slovenije opredelili. Sindikat kljub dejstvu, da se približno polovica proračunskega denarja za raziskovanje steka na univerze, ni bil vključen v delovno skupino za zakon. S svojimi predlogi je sodeloval med javno razpravo in v usklajevanjih s predstavniki ministrstva. Nekateri so bili upoštevani, npr. tisti o avtonomnem oblikovanju programskih skupin in o ločitvi organizacije in evalvacije stabilno financirane znanosti: prva bi bila stvar raziskovalcev na ustanovah, druga stvar agencije. Vendar bi bilo delovanje takega sistema odvisno od učinkovitosti evalvacij na ARRS, ki pa na tem področju kaže katastrofalne rezultate, saj stabilno financiranje prek programskih skupin razume kot vzdrževanje statusa quo, ki zlasti na univerzah, a ne samo tam, pogosto pomeni povsem fevdalne razmere, nezamenljive vodje skupin in vzdrževanje položajnih rent (20% dopolnilno delo). Ta fevdalni sistem je v resnici že zdaj »varen«; situacije, ko kakšna programska skupina postane manj varna, če ne kar nevarna, so redke in politično zanimive – primer Marko Noč.

V kolikšni meri so upoštevani ali bodo upoštevani tudi drugi predlogi, še ne vemo, saj se osnutek zakona spreminja, kroži več različic, vse pa so zelo oddaljene od besedila, ki je bilo pred časom v javni razpravi.

Upati je, da namen ognjevitih razprav o upokojevanju ni v tem, da bi odvrnili pozornost od ključnih sprememb, ki bi s svojimi učinki segale daleč onkraj vsake posamezne akademske kariere, vendar o njih resne strokovne razprave ni bilo. Prva taka novost je uvedba Razvojnega sveta na ravni vlade, ki bi bil za razliko od sedanjega Sveta za znanost in tehnologijo v zelo majhni meri sestavljen iz raziskovalcev, v največji pa iz politično izbranih predstavnikov in delegatov ustanov ter interesnih skupin. Na dlani je, da bi to lahko vodilo v eksplicitno podrejanje znanosti političnim in korporacijskim interesom. Druga novost je »odprti dostop« pri objavah izsledkov raziskav, financiranih iz javnih sredstev. Kolikor je razprave o tem sploh bilo, je pokazala, da se vodilne evropske države in vodilne univerze učinkovito zoperstavljajo novi paradigmi, ki bi pomenila »plačevanje objav« in prelivanje proračunskega denarja v založniške korporacije, in sicer celo v primerih, ko si visokih naročnin ne moremo privoščiti. Slovenija ima kot država na periferiji očitno ambicijo, da bi se uveljavila kot mecen mednarodnih založniških in bibliometričnih korporacij, ki izčrpavajo in uničujejo znanost. Tretja novost so zloglasne »dvojne plače«, pri čemer ni jasno, kaj bi izstop iz veljavnega krovnega sistema javnih uslužbencev pomenil za sorazmernost plačil z opravljenim delom (tj. kdo in po kakšnih kriterijih bo dvojne plače deležen) in za stabilnost celotnega plačnega sistema – da o možnih političnih posledicah sploh ne ugibamo. Glede na dosedanje izkušnje bo institut dvojne plače, če bo to v Vladi in v Državnem zboru slučajno potrjeno, zanesljivo privilegij vodilnega sloja in neformalno orodje korporativnega upravljanja.

V Visokošolskem sindikatu se bomo na končni predlog zakona, ko bo naposled le objavljen, natančno in argumentirano odzvali. Vendar je treba že zdaj poudariti, da starostne omejitve niso niti edini niti ključni problem, čeprav bi nekateri očitno želeli ustvariti tak vtis. Ključni problem zakona je, da z »dvojnimi plačami« omogoča izstop iz javnega plačnega sistema, 20% dopolnilno delo (tudi iz proračunskih virov in tudi v programski skupini) na podlagi krovne zakonodaje ostaja, ob tem pa predlog zakona sploh ne prepoveduje civilnih (avtorskih in podjemnih) pogodb, s katerimi bo mogoče še naprej neomejeno črpati tudi iz proračunskih in posredno proračunskih virov, in to celo pri istem delodajalcu.

Žal se zdi, da bo skušal predlagatelj zakona ustreči predvsem apetitom vodstvenih struktur, ki se sicer ponašajo s svojo sposobnostjo pridobivanja evropskih sredstev, v resnici pa so karseda navezane na neposredne in posredne proračunske apanaže. Pogosto visoko nad 100% plačo.

Toliko o uspešnem pridobivanju evropskih virov in o priložnostih za mlade.

V Ljubljani, 9. 1. 2020

za Visokošolski sindikat Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, predsednik

Proti manipuliranju z vojsko in univerzo

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo z velikim nelagodjem spremljali dogodke, povezane s stoletnico Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena kmalu po tem, ko je general Maister Sloveniji priključil pomemben del njenega sedanjega ozemlja. Za Slovenijo kot državo sta oba dogodka zgodovinsko odločilna. Toda v demokratičnih državah vladajo institucionalne razmejitve, ki med drugim zagotavljajo avtonomijo civilnim ustanovam. Ideja o avtonomiji civilne sfere sega že v čas rimske republike in pomeni eno temeljnih civilizacijskih pridobitev. Poleg tega Ustava Republike Slovenije univerzi zagotavlja poseben položaj tudi v smislu univerzitetne avtonomije. Slovenske javne univerze definira kot »državne«, vendar obenem poudarja, da so avtonomne, kar tradicionalno pomeni zaščito znanosti in poučevanja pred zunanjimi političnimi pritiski.

Sodelovanje vojske (četudi samo častne čete) na univerzitetnih prireditvah je bilo nepredstavljivo v času »prve« Jugoslavije, nato celo v času okupacije, v času socialistične Jugoslavije, v neodvisni Sloveniji pa samo do trenutka, ko sta rektor in predsednik republike začutila potrebo, da se v zgodovino zapišeta z odvečnim in tragikomičnim vojaško-akademskim spektaklom. Brezpredmetno se zdi ugibanje, ali je bila v ozadju predvsem nerazgledanost organizatorjev prvega dela proslave, ali pa morda tudi spontani refleksi totalitarne estetike. Ista dilema se je zdela brezpredmetna že ob (na srečo neuspešnem) poskusu uveljavitve novega »podjetniškega« znaka univerze, pospremljenega z gesloma »Uprizarjamo Lepoto, Ustvarjamo Ljudstvo«.

Določila o eksteritorialnosti, kar pomeni tudi prepoved vstopanja uniformiranih oseb v prostore univerz, so zgodovinsko povezana tudi z izkušnjo nedemokratičnih režimov. Skrajna in neposredna oblika takega vmešavanja je vdor uniformiranih oseb s političnimi pooblastili na univerzitetne prireditve; znameniti primeri so znani iz časa nacistične Nemčije. Take primerjave so nedvomno pretirane, saj je bila ljubljanska proslava kvečjemu operetni eksces in dokaz za čedalje večjo perifernost naše države. Toda grozeče znamenje te perifernosti je ravno pomanjkanje splošne razgledanosti in političnega takta pri dveh ključnih akterjih, rektorju osrednje univerze in predsedniku države. Načelo eksteritorialnosti ima konkretno ozemeljsko, a tudi simbolno razsežnost, še posebno v demokratičnih časih, ko naj bi s posebno občutljivostjo gojili in razvijali avtonomijo civilne sfere. Razmejitev ne zadeva samo teritorija univerz, ampak tudi »ozemlje« njihovega dela ter njihovo dejansko in simbolno vlogo. Zato nasprotujemo grobi simbolni zlorabi Slovenske vojske in Univerze v Ljubljani, ki jo univerza povrhu še ta hip reklamira na svoji spletni strani. Opravičila za salutiranje rektorju na odru Cankarjevega doma ali drugje ni, še najmanj pa ga je mogoče iskati v zahtevah protokola. 

Danes so razumevanja avtonomije različna. Številna univerzitetna in fakultetna vodstva so prepričana, da avtonomija lahko pomeni samovlado in nenadzorovano razpolaganje z javnim denarjem. Čeprav jih očitno ne moti npr. prisotnost vojske na proslavi, jih nadvse moti javni nadzor nad poslovanjem in pravila plačnega sistema, ki omejujejo pridobitniške priložnosti posameznikov. Toda ko gre za državne univerze, avtonomija nujno vključuje tudi odgovornost do skupnosti. Predvsem pa jo je treba razumeti kot zagotovilo, da bo delovanje univerz simbolno in dejansko neodvisno od politike.

Zato ob zadnjem dogodku odločno protestiramo proti političnim manipulacijam z vojsko in univerzo. Delitev odgovornosti med rektorjem in predsednikom nas ne zanima, saj sta predstavo, v kateri sta nastopila, zrežirala skupaj. Politično in univerzitetno oblast pozivamo, naj namesto prirejanja vodvilskih fars univerzo in njeno skupnost zaščitita pred pohlepom posameznikov in skupin, odgovornih za to, da univerza namesto temeljnega poslanstva, ki prinaša dolgoročne ekonomske in kulturne koristi, čedalje bolj postavlja v ospredje dejavnosti, ki posameznikom prinašajo hiter dobiček. Ni naključje, da vzporedno s tem, ko se univerza izneverja svoji temeljni družbeni vlogi, strmo pada tudi njen javni ugled.

V Ljubljani, 15. 12. 2019

za Visokošolski sindikat Slovenije

prof. dr. Marko Marinčič, predsednik

Javni odziv po reakcijah rektorja Univerze v Mariboru in Upravnega odbora na revizijska in druga poročila o poslovanju univerze

Visokošolski sindikat Slovenije, Sindikat Univerze v Mariboru pozorno spremlja dogajanje, povezano z objavo revizijskih in drugih poročil o poslovanju Univerze v Mariboru.  Po objavi dolgo napovedovanega »neodvisnega« revizijskega poročila, ki ga je univerza naročila pri zasebnem inštitutu za finance in računovodstvo in za katerega se je navkljub drugačnim napovedim izkazalo, da ni revizija, temveč mnenje, ter po današnji obravnavi na Upravnem odboru se je potrdila bojazen, da se vodstvo UM nima resnega namena ukvarjati z vsebino očitkov o njenem poslovanju. Namesto tega svojo vest in javnost miri z ugotovitvami, da z izjemo napačno izbranega arhitekta pri prenovi ene od stavb vsebinskih kršitev praktično ni bilo, minimalna formalna odstopanja pa bo odpravila centralizacija, in to na ustanovi, na kateri o ključnih finančnih in drugih vprašanjih že zdaj odloča zelo ozek krog (vedno istih) ljudi. Tudi današnja obravnava na upravnem odboru, ki so jo s sklicevanji na zaupne podatke in varstvo podatkov zaprli za javnost, in to s soglasjem predstavnic ministrstva, potrjuje, da smo priča samo še eni v vrsti univerzitetnih afer, ki je zatresla institucijo, zgodilo pa se ni nič. Upravni odbor je sicer dolgo razpravljal, vendar ni zmogel ničesar drugega, kot da je rektoratu samemu predlagal ponovni pregled stanja – in sicer »najkasneje« (!) do junija 2020.

Vodstva univerz že dolgo neuspešno opozarjamo, da na univerzah nemoteno delujejo posamezniki, ki preko svojih zasebnih podjetij, avtorskih in podjemnih pogodb v zasebne žepe prelivajo izplačila, ki bi jim bila kot posameznikom brez imena univerze in (brezplačne) uporabe njene infrastrukture na tako opevanem prostem trgu nedosegljiva. S tem ne nastaja le materialna škoda, temveč se med splošno javnostjo nepopravljivo krnita ugled in verodostojnost univerze kot izobraževalne in raziskovalne ustanove. Posebej zaskrbljujoče je, da si vodstvo Univerze v Mariboru na vse kriplje prizadeva ščititi izbrance in ohranjati obstoječa razmerja ter bizantinske prakse, hkrati pa sistematično zavrača odpravo nezakonitosti in neutemeljenih razlik, ko gre za nižje vrednotenje dela (z nezakonito »faktorizacijo«), neskladje med nazivi in delovnimi mesti pedagoških delavcev ali neenakopraven položaj nepedagoških delavcev na različnih članicah.

Rektor namesto konkretnih ukrepov pričakuje rešitev v predaji dokumentov organom pregona in v novi zakonodaji, kar je po mesecih prostega teka mogoče komentirati le: Hic Rhodus, hic salta! V obstoječem sistemu je namreč več kot dovolj vzvodov za ureditev razmer, a očitno rektorju manjkata volja in pogum, da bi se soočil z univerzitetnimi mandarini. Ker ob tem najde čas za pisanje dolgih užaljenih pisem novinarjem, za sestanek s sindikatom pa stežka najde čas, smo mu primorani javno sporočiti:

 1. Od Univerze v Mariboru pričakujemo, da bo v celoti javno objavila vsa revizijska poročila, preglede transakcij ter druga poročila in javnosti omogočila, da si sama ustvari mnenje o upravičenosti ali neupravičenosti izplačil.

 2. Ker vodstvo vztraja pri stališču, da so bila plačila za mentoriranje nalog na Pravni fakulteti v letu 2016 zakonita – v sindikatu pa se zelo strinjamo, da je potrebno opravljeno delo tudi plačati, pričakujemo, da bodo delavci tudi na vseh drugih članicah deležni plačila, seveda po jasnih pravilih, ki bodo upoštevala sorazmerni delež opravljenega dela na ravni posameznika. V tej zvezi pričakujemo tudi ustrezno posredovanje ministrstva.

 3. Ker rektorjeva prioriteta očitno ni odprava nezakonite faktorizacije ter pri delu zaposlenih tako še vedno ni vzpostavil zakonitega stanja, težko kredibilno govori o potrebnosti različnih dodatnih izplačil (kot obliki nagrajevanja), saj ponovno veča razkorak med zaposlenimi na isti pravni osebi in pri istem delodajalcu. V zvezi s to problematiko bo torej sindikat prisiljen uporabiti pravne postopke (kot v primerih neizplačevanja nadobveze in neizvajanj napredovanj, ki so UM nazadnje stale okoli 8 milijonov evrov) javnost pa že zdaj obveščamo, da odgovornost za materialne posledice pravnih postopkov v v celoti nosi izključno vodstvo univerze oz. rektor kot varuh zakonitosti.

 4. Skupščina Visokošolskega sindikata Slovenije je sprejela jasno stališče, da sindikat ne podpira zakonodajnih sprememb, na katere po izjavah na organih UM sodeč stavi rektor in ki bi legalizirale in legitimirale obstoječe prakse. Nasprotno, rešitev vidimo v še večjem poenotenju in uporabi legalnih načinov nagrajevanja znotraj obstoječega plačnega sistema, pri čemer favoriziranje profitnih dejavnosti na ustanovi, kot je univerza, ne pride v poštev. Če ministrstvo s svojimi deklariranimi stališči o družbeni vlogi javnih univerz in transparentnosti njihovega delovanja misli resno, od njega pričakujemo, da ne bo uzakonjalo dodatnih privilegijev (npr. v obliki t. i. dvojnih plač) in spodbujalo podivjane pridobitne logike, ki univerze preobraža v (polzasebna) podjetja. Namesto da frazari o avtonomiji in prek svojih predstavnikov pomaga zapirati seje organov za javnost, naj ministrstvo dejavno prevzame svoj del odgovornosti, ali pa naj se zamisli in potegne ustrezne politične konsekvence.

red. prof. dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije

izred. prof. dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS na Univerzi v Mariboru

Maribor, 21. 11. 2019