Nadomestilo za čakanje in dodatki v času epidemije ter nadomestilo za uporabo lastnih sredstev

Protikoronski interventni zakon ZIUZEOP je v 26. členu samo za napotene na čakanje v zasebnem sektorju, ne pa tudi za javne uslužbence, določil, da nadomestilo plače na čakanju, ki sicer znaša 80 % plače, ne sme biti nižje od minimalne plače. Sindikati smo med nastajanjem zakona opozarjali, da gre za diskriminacijo, a takrat se je mudilo z njegovim sprejemom. Nato sta vlada in DZ v noveli ZIUZEOP-A popravila to krivico samo na pol, z jasno veljavo šele od začetka maja dalje, ne pa tudi od uradnega začetka epidemije, 13. 3. 2020 dalje. KSS Pergam je dosegla, da je MJU 22. 5. izdalo pisno pojasnilo vsem delodajalcem v javnem sektorju, da minimum nadomestila na čakanju velja od 13. 3. in da naj tistim, ki so prejeli nadomestilo, nižje od minimalne plače, izvedejo poračun.

Rektorji javnih univerz so se pred tem že dogovorili, da bodo krivico poravnali na način izplačila delne solidarnostne pomoči. Opozorili smo jih, da bi to lahko bilo pravno sporno, saj je znesek solidarnostne pomoči fiksen in bi jo bilo težko upravičiti pri tistih pod 36. PR, ki so bili z napotitvijo na čakanje oškodovani pri svojem dohodku v znesku, ki je manjši od zneska solidarnostne pomoči. Namesto tega smo napore vložili v to, da je MJU s pojasnilom priskrbelo pravno podlago za doplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo zaradi epidemije.

Kdor je bil zaradi epidemije oškodovan na drugačne načine in lahko to dokaže, naj izkoristi možnost in vloži zahtevek za delodajalčevo solidarnostno pomoč. Članom sindikatov pripada 20 % višja. Opozarjamo pa pred populistično in neutemeljeno kampanjo nekaterih sindikatov, ki so javnim uslužbencem obljubljali, da lahko vsi po vrsti prejmejo delodajalčevo solidarnostno pomoč zgolj zato, ker se je zgodila epidemija.

***

V javnem sektorju je v času epidemije zaradi vladne neresnosti prišlo do velikih in neupravičenih razlikovanj zaposlenih v različnih medsebojno primerljivih ustanovah pri dodelitvi 65% dodatka za delo v rizičnih razmerah po 39. členu KPJS in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po 71. členu ZIUZEOP. Ta člen je zajamčil, da bo vlada delodajalcem financirala stroške izplačila obeh dodatkov, v praksi pa je vlada pošiljala protislovne signale delodajalcem. Univerze niso dobile od MIZŠ nobene usmeritve glede dodatka za delo v rizičnih razmerah, glede dodatka za nevarnost in posebne obremenitve pa je vlada 23. 4. sprejela razrez in smernice, po katerih visoko šolstvo dobi 63.799 EUR za tiste, ki so bili v prvih dveh tednih epidemije najbolj obremenjeni s prehodom na delo od doma.

VSS Sindikat UL je vodstvu UL 27. 4. 2020 predlagal proaktiven pristop, sicer bi bile možnosti, da bi vlada refundirala stroške dodatkov, minimalne. Predlagal je tudi, naj pičla vladna sredstva za dodatek za nevarnost in posebne obremenitve prednostno razdeli informatikom in izvajalcem praktičnih predmetov, ki so na daljavo izvajali zahtevne simulacije laboratorijskih ipd. vaj. 19. 5. je VSS pisal rektorjem treh univerz na temo dodatkov in nadomestila plače na čakanju (ko je kazalo, da MJU ne bo izdalo pojasnila).

UL je 20. 5. predlagala tri stopnje kombinacije obeh dodatkov. Dodatnih 100 % naj bi dobili zaposleni na določenih inštitutih UL MF, kjer izvajajo laboratorijsko delo za zdravstveno dejavnost in preučujejo brise za test okužbe z novim koronavirusom. 65 % naj bi dobili tisti, ki so v času epidemije delali na delovnem mestu s strankami, pošto ali v čiščenju in vzdrževanju. UL je predlagala 20 % dodatek za tiste, ki so v času epidemije delali v stavbah članic in pri tem niso imeli fizičnega stika s strankami. VSS SUL je podprl ta predlog, hkrati pa predlagal univerzi, naj v sklepih jasno navede, za kateri dodatek gre, in naj dodatka za delavce v zdravstveni dejavnosti izterja od Ministrstva za zdravje, zato da bo denar, ki ga je vlada namenila študijski dejavnosti, lahko izplačala tistim, ki so bili najbolj obremenjeni pri prehodu na delo na daljavo. Glede teh je ponovil svoj predlog, naj sredstva dodeli predvsem informatikom in izvajalcem praktičnih predmetov, ki so na daljavo izvajali zahtevne simulacije laboratorijskih ipd. vaj.

***

VSS je predlagal univerzam določitev nadomestila za uporabo sredstev zaposlenega (J150) tistim, ki v času epidemije ali tudi po njej delajo od doma. Ta pravica izhaja iz zakona, ni pa bila doslej konkretizirana v kolektivni pogodbi. MIZŠ kljub prizadevanjem UL ni podalo jasne usmeritve, kot standard, ki ima lahko nek orientacijski pomen tudi za ostale dele javnega sektorja, pa smo predlagali pravilnik MORS. V dejavnosti obrambe zaposleni, kadar delajo od doma, prejmejo nadomestilo v višini 1 EUR dnevno, če uporabljajo lasten računalnik, 1 EUR dnevno za uporabo lastnega telefona in 2 EUR dnevno za ostale stroške prostora in vzdrževanja.

UL je 28. 5. 2020 poslala sindikatom v mnenje predlog Navodil za občasno delo strokovnih delavcev na domu po dogovoru. Uporabljalo se bo v času, ko je epidemija že preklicana, ukrepi pa še veljajo in je zaželeno, da vsaj del strokovnih delavcev dela od doma. Uporabljalo se bo tudi potem, ko ukrepov ne bo več, in sicer na željo zaposlenega in ob odobritvi nadrejenega en dan v tednu. UL je predlagala nadomestilo za uporabo sredstev zaposlenega v višini 2 EUR na dan, in sicer pod predpostavko, da strokovni delavci pri delu na domu uporabljajo službene računalnike, kar pa večinoma ne drži. Predlog Navodil je prav tako zmotno domneval, da vprašanja nadomestila pri delu pedagogov in raziskovalcev na domu ni treba rešiti tu ali drugod, saj naj bi bilo vse v zvezi s tem urejeno že v Pravilniku o delovni in pedagoški obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev. VSS SUL je 31. 5. opozoril UL, da je potrebno pri višini nadomestila upoštevati, ali zaposleni doma uporablja službeno ali lastno opremo, in da je potrebno nekje določiti tudi višino nadomestila za akademske delavce, seveda v enaki višini kot za strokovne. Rektor je upošteval obe pripombi in je v Navodilih za občasno delo na domu po dogovoru in v Navodilih za določanje plač in drugih prejemkov (oboje je sprejel 1. 6.) določil, da zaposlenim, kadar delajo zunaj prostorov delodajalca, pripada dnevno nadomestilo v višini 2 EUR, če delajo na službeni opremi, ali 3 EUR, če delajo na lastni opremi.

***

Dokumenti so dostopni tule. Razvrstite jih kronološko.

Poziv univerzam k doplačilu nadomestila za čakanje in izplačilu kriznih dodatkov

Poziv javnim univerzam k izpolnitvi obveznosti po kolektivnih pogodbah in interventnih zakonih v obdobju ukrepov zoper COVID-19 po načelu enakopravne obravnave vseh zaposlenih v javnem visokem šolstvu

Spoštovani,

Visokošolski sindikat Slovenije (v nadaljevanju: VSS) poziva Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Mariboru, da pristopijo k uresničevanju obveznosti do delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb in interventne zakonodaje zaradi  epidemije COVID-19 na način, da se na meduniverzitetni ravni in v sodelovanju z reprezentativnimi sindikati dogovorijo in zagotovijo enak obseg pravic oziroma enaka višina izplačil glede na primerljive situacije. To je nujno zaradi uresničitve ustavnega načela enake obravnave pred zakonom. Konkretno to razumemo kot enotno prakso izplačevanja pomoči, dodatkov in nadomestil znotraj iste dejavnosti in primerljivih delodajalcev. Pri tem gre za naslednje obveznosti univerz kot delodajalcev (za naslednje vsebine):

a) poračun nadomestila za čas čakanja najslabše plačanih delavcev na javnih univerzah do višine minimalne plače.

b) dodatek za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena KPJS,

c) dodatek za nevarnost in posebne obremenitve po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane

in gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 49/20 in 61/20),

d) nadomestilo za uporabo lastnih sredstev za tiste, ki so bili napoteni na delo na domu po določbah ZDR-1,

e) solidarnostna pomoč.

Ad a)

Visokošolski sindikat javne univerze poziva, da zagotovijo zaposlenim, ki so bili v času razglašene epidemije COVID-19 od 13. 3. 2020 dalje napoteni na čakanje na delo doma, izplačilo nadomestila plače najmanj v višini minimalne plače in s tem zagotovijo delavcem na javnih univerzah uresničitev ustavnega načela enake obravnave pred zakonom.

Prepričani smo, da ni mogoče razumeti Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in za omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) in novele ZIUZEOP-A na način, da javnim uslužbencem napotenim na čakanje na delo doma, za čas do uveljavitve novele, ne pripada minimalno nadomestilo plače za čas čakanja najmanj v višini minimalne plače.

Kljub temu, da je bilo določilo 70. člena ZIUZEOP dopolnjeno z besedilom »(5) Nadomestilo plače, določeno v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena, ne sme biti nižje od minimalne plače.« šele z novelo ZIUZEOP-A, in da spremenjeni 70. člen osnovnega zakona ni omenjen med določbami, ki se po 54. členu novele uporabljajo od 13. 3. 2020 dalje, menimo, da navedeno minimalno nadomestilo pripada javnim uslužbencem že od 13. 3. 2020 dalje.

Dopolnitev 70. člena ZIUZEOP je sledila ureditvi v 26. členu ZIUZEOP. Ta določa, da ima javni uslužbenec v času začasnega čakanja na delo in v času, ko zaradi višje sile ne opravlja dela, pravico do nadomestila plače v višini, kot je določena z zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga, pri čemer nadomestilo plače v navedenih primerih ne sme biti nižje od minimalne plače v Republiki Sloveniji.

Tako 26. člen ZIUZEOP kot (dopolnjeni) 70. člen ZIUZEOP skladno z 20. členom ZIUZEOP veljata od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Določilo novele je s sprejetjem v Državnem zboru in objavo v Uradnem listu postalo sestavni del osnovnega zakona in tudi za dopolnjene člene velja osnovno določilo o veljavnosti členov iz ZIUZEOP, ki je tudi sicer retroaktivno poseglo v pravna razmerja in retroaktivno določilo pravice in obveznosti (tudi) iz delovnih razmerij, tako delavcev v javnem kot v zasebnem sektorju.

Ne obstaja utemeljen razlog, da bila ureditev v javnem sektorju glede višine nadomestila, ki ne sme biti nižje od minimalne plače, drugačna od ureditve, ki velja za zasebni sektor. V  skladu z ustavnim načelom enakosti je treba enake položaje obravnavati enako. Minimalna višina nadomestila čakanje na delo v višini minimalne plače je v zakonodajo vnesena prvič, očitno z namenom blaženja socialnih stisk v času razglašene epidemije. S tem namenom so bili sprejeti številni drugi ukrepi za druge dele prebivalstva, vsi ali velika večina retroaktivno od 13. 3. 2020 dalje. Ni utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno ali primerno delavce javnega in zasebnega sektorja pri minimalni višini nadomestil za čakanje obravnavati različno.

Pri tem opozarjamo še na načelo in favorem, skladno s katerim je potrebno v delovnem pravu nejasna zakonska določila razlagati v korist zaposlenim. Namen dopolnjenega 70. člena ZIUZEOP je bil očitno določiti enako minimalno nadomestilo za čas čakanja za delavce z najnižjimi prejemki (za druge to določilo tako ne pride v poštev!). Nikakršnega razloga ni videti in tudi ni bil predstavljen, da bi ta izenačitev z delavci v zasebnem sektorju veljala šele od uveljavitve novele (1. 5. 2020) dalje in da bi torej imeli najnižje plačani javni uslužbenci minimalno nadomestilo zagotovljeno samo za potencialno manjši del čakanja (za čas 1 meseca od 1. 5. 2020 dalje, ne pa tudi za čas od 13. 3. 2020 do 1. 5. 2020, t. j. mesec in pol), delavci v zasebnem sektorju pa za celotno obdobje.

Podobno stališče je zavzela tudi Zakonodajno pravna službe Državnega zbora. V mnenju z dne 23. 4. 2020 k 54. členu zakona opozarja: »V členu, ki je sicer namenjen določitvi začetka veljavnosti zakona, je v drugem odstavku določen začetek uporabe posameznih členov zakona. Takšna določba ni potrebna, saj je obdobje njihovega trajanja, s tem pa tudi začetka uporabe relevantnih zakonskih določb (ne glede na to, da se s Predlogom zakona nekateri ukrepi spreminjajo in dopolnjujejo, nekateri pa dodajajo na novo), že določeno v prvem odstavku 20. člena zakona, oziroma v drugih določbah, ki urejajo posamezen ukrep (glej na primer prvi odstavek 96. člena zakona). Drugi odstavek obravnavanega člena odstopa od takšnega zakonodajno-tehničnega koncepta in pomeni nepotrebno podvajanje, ki nima posebne normativne vrednosti, hkrati zaradi podvajanja urejanja istih vprašanja lahko povzroča celo morebitna  neskladja v zakonskem besedilu. Zato je treba določbo črtati.«

Upoštevaje vse navedeno in mnenje ZPS DZ k 54. členu predloga ZIUZEOP-A je po našem mnenju edina možna in ustavno skladna razlaga veljavnosti ZIUZEOP ta, da tudi dopolnjeni 70. člen ZIUZEOP velja od 13. 3. 2020. Skladno s tem vas pozivamo, kot navedeno v začetku, da izvedete poračun nadomestila za čas čakanja najslabše plačanih delavcev na javnih univerzah do višine minimalne plače za obdobje od 13. 3. 2020 do 1. 5. 2020.

Ad b)

Dodatek za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena KPJS (65 %) pripada vsem zaposlenim na javnih univerzah, ki so v času epidemije delali na svojem delovnem mestu (niso bili napoteni na delo od doma). Žal vlada ni pravočasno predlagala hitre spremembe tega člena s primerno (npr. trostopenjsko) gradacijo glede izpostavljenosti. Namesto tega je interventno uvedla nov rizični dodatek, ki ga določajo predstojniki, in s tem ustvarila popolno zmedo. Zelo verjetno bodo javni uslužbenci, ki niso delali od doma, množično vlagali sodne spore za 65% dodatek. Na univerzah (za razliko od drugih področij) to ne predstavlja zelo velikega stroška, zato je povsem možna rešitev, da se tak dodatek preprosto izplača, še posebno, ker gre za neposredno izpostavljene delavce (v zdravstvu) in po drugi strani za zaposlene z nižjimi dohodki.

Ker pa je šlo v konkretnih primerih po naših podatkih za različne stopnje ogroženosti, dopuščamo možnost, da se na relaciji med reprezentativnimi sindikati in univerzami pogovorimo in uskladimo konkretne rešitve iz tega naslova. Opozarjamo pa, da bi bila zaželena poenotena rešitev na vseh univerzah in zlasti da se z izvedbo zelo mudi, saj je ta hip še mogoče uveljavljati finančne zahteve do vlade, pozneje pa bo to težko. Po medijskih poročilih (npr. na MMC RTV SLO 18. 5. 2020) je rok za zahtevke zavodov do Ministrstva za zdravje za povračilo stroškov tega dodatka, izplačanega za marec in april, že 20. 5. 2020. Z izplačilom dodatka zaposlenim v zdravstveni dejavnosti, ki poteka na nekaterih članicah univerz, se torej izjemno mudi. Informacije o roku MIZŠ nimamo, domnevamo pa, da gre za podobno časovnico, zato vas pozivamo k takojšnjim aktivnostim.

Ad c)

Opredelitev kriterijev za izplačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve ter upravičencev do tega dodatka (1. odstavek 71. člena omenjenega zakona) je v dokumentu vlade, sprejetem 23. 4. 2020, po našem mnenju preohlapna, dodelitev sredstev visokemu šolstvu pa preskromna. Tak dodatek bi kot dopolnilo dodatku pod b) vsekakor pripadal tistim, ki so bili neposredno izpostavljeni okužbi (skupni dodatek bi bil v teh redkih primerih 65 + 35, torej 100 %). Univerzi v Ljubljani smo že 27. 4. 2020 predlagali proaktivnost za zagotovitev večje mase sredstev. Med drugim smo predlagali dodelitev tega dodatka tudi najbolj izpostavljenim poklicnim skupinam ob prehodu na delo od doma, kot so informatiki in izvajalci vaj, ki so izvajali zahtevnejše simulacije vaj. Podoben primer so receptorji v študentskih domovih UM, ki so zaradi neizselitve nekaterih (predvsem tujih) študentov v času epidemije delali.

Ad d)

V času epidemije je bila na delo na domu napotena večina zaposlenih na univerzah, tako visokošolski učitelji, visokošolski sodelavci, raziskovalci kakor tudi zaposleni v strokovnih in tehničnih službah. Po naših informacijah je šlo pri napotovanju za delo na domu za odredbo univerze kot delodajalca (po 169. členu ZDR-1), zaradi česar se zastavlja vprašanje nadomestila za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu po 70. členu ZDR-1. V »običajnih« primerih dela na domu gre za dogovor med delavcem in delodajalcem po 68. do 72. členu ZDR-1, pri čemer se v pogodbi o zaposlitvi za delo na domu določi tudi nadomestilo za uporabo lastnih sredstev. Čeprav je bilo delo na domu v konkretnem primeru univerz odrejeno na podlagi 169. člena ZDR-1, to po našem mnenju ne pomeni, da delavcem omenjeno nadomestilo za uporabo njihovih sredstev pri delu na domu ne pripada. Smiselno pa bi bilo, da se univerze in reprezentativni sindikati medsebojno uskladimo o višini izplačil za uporabo lastnih sredstev pri delu od doma. Ker na nekaterih članicah pogojev za delo v prostorih fakultete tudi v normalnih razmerah ni, pričakujemo, da bo rešitev veljala tudi za naprej, pri čemer se nam zdijo zneski, kot je 1 evro na dan, žaljivi in smešni.

Ad e)

Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list 40/2012, 13. člen) določa, da je delodajalec  dolžan izplačati javnemu uslužbencu solidarnostno pomoč v višini 577,51 EUR v primerih in po postopku, določenem v kolektivni pogodbi, pri čemer pripada članom reprezentativnega sindikata podpisnikov navedenega aneksa med katerimi je tudi VSS, za 20 odstotkov višja solidarnostna pomoč.

VSS meni, da bi morale biti odločitve UP, UL in UM kot delodajalcev v primerljivih situacijah primerljive. Ker gre za vprašanje izvajanja konkretne določbe kolektivne pogodbe, bi bilo smiselno, da se mnenja v zvezi s tem soočijo in da se dosežejo kriteriji, ki pomenijo uresničitev načela enakosti. Predlagamo, da se izplačevanje solidarnostne pomoči omeji na posameznike, ki lahko dokažejo konkretno materialno škodo, ki je posledica epidemije. Pri tem predlagamo, da se problem najnižjih nadomestil za čakanje na delo uredi s poračunom, kot ga predlagamo pod točko a), izplačila solidarnostne pomoči pa so upravičena v drugih primerih oškodovanosti zaradi epidemije.

Prepričani smo, da je treba Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in za omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) in novele ZIUZEOP-A, kakor tudi KPJS in ZDR-1 uporabljati in razlagati na način, da se enake primere obravnava enako in različne primere različno. To lahko zagotovimo le z medsebojnim dialogom. Pri tem opozarjamo še na delovno-pravno načelo in favorem, skladno s katerim je potrebno v delovnem pravu nejasna zakonska določila razlagati v korist zaposlenim.

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 18. 5. 2020

za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Marko Marinčič, predsednik

dr. Marija Javornik Krečič, predsednica sindikata Univerze v Mariboru

dr. Gorazd Kovačič, predsednik sindikata Univerze v Ljubljani

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica sindikata Univerze na Primorskem

Poziv novi vladi k neimenovanju Józsefa Györkösa za direktorja ARRS

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

dr. Simona Kustec, ministrica

Masarykova cesta 16

1000 Ljubljana

gp.mizs@gov.si

Ljubljana, 9. aprila 2020

Zadeva: Predlog kandidata za direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

Spoštovana ministrica,

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) ter Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) sta 5. februarja letos na tedanjega pristojnega ministra dr. Jerneja Pikala naslovila poziv, naj Vladi RS v vnovično imenovanje ne predlaga dosedanjega direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) dr. Józsefa Györkösa. Do imenovanja direktorja ARRS za nov mandat naj bi prišlo v kratkem, a ker je v vmesnem času od našega februarskega poziva prišlo do zamenjave vlade in seveda ministra za izobraževanje, znanost in šport, tudi vas kot novo pristojno ministrico želimo seznaniti z našimi stališči, predstavljenimi že vašemu predhodniku. Razumljivo je, da stališče SVIZ in VSS glede direktorskega kandidata ostaja nespremenjeno, zato želimo v nadaljevanju tudi vam kot novi ministrici predstaviti naša stališča v predmetni zadevi ter vas, enako kot vašega predhodnika, pozvati k enakemu ravnanju, torej, da Vladi RS v vnovično imenovanje za nov mandat ne predlagate sedanjega direktorja ARRS dr. Józsefa Györkösa.

30. januarja 2020 je Upravni odbor ARRS po naši oceni sprejel škandalozno odločitev in še za en mandat na mestu direktorja ARRS izbral dr. Józsefa Györkösa. Izbira novega-starega direktorja kaže na to, da se je UO ARRS s to izvolitvijo odločil za vzdrževanje »statusa quo« na področju raziskovalne dejavnosti. Predvsem se je zavestno odločil za neizpolnjevanje svoje pristojnosti, ki je skrb, da Agencija deluje v javnem interesu, in za nadaljevanje docela netransparentnega upravljanja z javnimi sredstvi za raziskovanje, s čimer se uveljavitev temeljnega poslanstva ARRS, tj. financiranje odlične znanosti, še naprej odmika v nedoločeno prihodnost.

V preteklih petih letih, ko je Agencijo vodil dr. Györkös, so raziskovalke in raziskovalci ob številnih priložnostih argumentirano opozarjali na mnoge pomanjkljivosti v delovanju ARRS: denimo na pomanjkljivo evalviranje raziskovalnih projektov in programov; na nedodelane pravilnike, ki zanesljivim kadrom dopuščajo veliko svobode pri podeljevanju javnih sredstev; in predvsem na površne in neustrezne recenzije prijav na vsakoletnih projektnih razpisih. Nad takšnimi recenzijami tudi formalno ni nobenega pravega nadzora, ki bi omogočal popravo ali izločitev dokazano nestrokovnih recenzij, ki temeljijo na očitnih (stvarnih oziroma postopkovnih) napakah. To načenja tudi vprašanje smotrne porabe proračunskega denarja, glede na to, da ARRS honorira vse recenzente ne glede na raven strokovnosti in količino napak v njihovih recenzijah. Raziskovalke in raziskovalci so se bili obenem prisiljeni navaditi na neresen odnos Agencije do načrtovanja njihovega poklicnega dela in predvsem do njihovega prostega časa. Razpisna obdobja za ključne projektne razpise je ARRS pod vodstvom Józsefa Györkösa v preteklih petih letih praviloma umeščala v čas počitnic in praznikov, pri tem pa se v razpisnem postopku nikoli ni držala lastnih časovnic. Tako so bili rezultati razpisov kot po pravilu objavljeni z večmesečno zamudo, pri čemer je nato med objavo rezultatov o izboru financiranja in začetkom izvajanja projektov lahko minil le en sam vikend (kot npr. leta 2018). Še bolj nerazumni časovni zamiki so pri reševanju pritožb. Ob neresnem in podcenjujočem odnosu vodstva ARRS-a, ki ovira smotrno načrtovanje raziskovanja, pa so se bili raziskovalke in raziskovalci prisiljeni soočiti tudi z elementi institucionalizirane korupcije. S prirejanjem kriterijev domnevne znanstvene uspešnosti (famozni A3) so nekatere programske skupine z dobrimi zvezami v strukturah ARRS izjemno povečale obseg pridobljenih raziskovalnih ur.

Ker je znanost, tako v običajnih kot toliko bolj, v teh izrednih razmerah, temeljna vrlina naše družbe in če je naša želja ustaviti množični odhod mladih nadarjenih znanstvenikov ter znanstvenic v tujino in ne zgolj pasivno opazovati padanje kakovosti znanosti, je nujno potrebna sprememba oziroma menjava vodstva agencije, ki ima za slovensko znanost največjo vlogo.

Vloga ARRS je opravljanje strokovnih, razvojnih in izvršilnih nalog v zvezi z izvajanjem sprejete Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije oziroma njegovih posameznih delov kakor tudi izvajanje drugih nalog pospeševanja raziskovalne in razvojne dejavnosti ter tehnološkega razvoja, skladno z namenom, določenim v aktu o ustanovitvi. Agencija mora skladno z zakonom opravljati naloge v javnem interesu z namenom, da zagotovi trajno, strokovno in neodvisno odločanje o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna.

Skladno z vsem navedenim vas pozivamo, spoštovana ministrica, da v tem negotovem času ne predlagate potrditve oziroma imenovanja dosedanjega direktorja ARRS za še en mandat, saj se le tako lahko prepreči nadaljevanje izvajanja (opisanih nesprejemljivih) praks, ki so se uveljavile v preteklem obdobju, ko je ARRS vodil dr. József Györkös.

S spoštovanjem,

Visokošolski sindikat Slovenije Slovenije       Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture 

dr. Marko Marinčič, predsednik                       Branimir Štrukelj, glavni tajnik

Priloga:

-        Javni odgovor SVIZ, VSS z dne 19. 2. 2020

V vednost:

-        Vladi Republiki Slovenije gp.gs@gov.si gp.kpv@gov.si

Nasprotujemo zviševanju plač ministrov in državnih sekretarjev

20.3.2020

IZJAVA POGAJALSKE SKUPINE REPREZENTATIVNIH SINDIKATOV JAVNEGA SEKTORJA

V Pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov Slovenije smo osupli nad novico z včerajšnje 4. redne seje Vlade Republike Slovenije, na kateri je Vlada, sicer v okviru predvidenega razpona plačnih razredov za državne sekretarje in ministre, veliki večini povišala osnovne plače.

Ne zanikamo dejstva, da je nova Vlada nastopila svoj mandat v času izjemno zaostrenih razmer zaradi širitve novega koronavirusa, kar tudi od članov Vlade in njihovih najtesnejših sodelavcev terja težko delo in še zahtevnejše odločitve in večjo odgovornost, kot to sicer velja v običajnih razmerah. A mandat je nastopila tudi v času velike negotovosti, ko zelo številna podjetja v zasebnem sektorju svoje zaposlene napotujejo na čakanje na domu z 80% nadomestilom plače. Ko starši mlajših otrok in tisti, ki do službe ne morejo drugače kot z javnim prevozom, ostajajo doma zgolj s 50% nadomestilom plače. Ko so zaradi negotovosti glede trajanja ukrepov ogrožena delovna mesta številnih zaposlenih. Ko deset tisoči samozaposlenih in lažno samozaposlenih ter drugih prekarno zaposlenih ostajajo brez vseh dohodkov. Ko številni zaposleni, ki še opravljajo delo, svoje delo opravljajo brez ali s pomanjkljivimi zaščitnimi sredstvi oziroma ukrepi. Ko je že znano, da bo veliko količino dela, ki trenutno stoji, potrebno opraviti in nadoknaditi po koncu veljavnosti sprejetih ukrepov, kar bo povzročilo izjemne obremenitve zaposlenih, za katere ne vemo, v kolikšni meri bodo nagrajene. Zaradi navedenih stisk velikega dela zaposlenih v Republiki Sloveniji, ko se neizogibno poslabšuje njihov socialno ekonomski položaj, smo prepričani, da je v tem trenutku ta odločitev neprimerna, zato ji nasprotujemo.

Poudarjamo, da je v aktualnih razmerah v prvi vrsti nujno nemudoma poskrbeti za varnost in zdravje ljudi, zlasti pa zaščititi delavce v »prvih bojnih vrstah«, delavce v zdravstvu, socialnem varstvu, vojski, policiji, sodelujočih v civilni zaščiti in drugih, ki so pri svojem delu pri stikih s preostalim prebivalstvom najbolj izpostavljeni možnosti okužbe in katerih zaščitna oprema je v tem trenutku marsikje nezadostna. Nujno je potrebno zanje zagotoviti zadostno količino ustrezno kakovostne zaščitne opreme (mask, rokavic, razkužila in testov na koronavirus).

Ob tej priložnosti bi vas pa še enkrat spomnili, da pričakujemo, da bo Vlada dosledno izvršila 11. alinejo prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe, in bo vsem javnim uslužbencem, ki delajo v rizičnih razmerah, na območju epidemije, izplačala dodatek za delo v teh razmerah, med katerimi je izrecno izpostavljeno tudi delo v času razglašene epidemije. Morebitno zakonsko določanje kroga upravičencev do tega dodatka, ki je določen v kolektivni pogodbi, je nesprejemljivo in neustavno! Nadalje pričakujemo, da bo nadomestilo za primer višje sile, tako za zaposlene v javnem kot tudi v zasebnem sektorju, zvišano iz 50% na najmanj 80% plače in da bodo sprejeti tudi ustrezni interventni ukrepi za neposredno pomoč samozaposlenim, da se prepreči izpad njihovega dohodka in dostop do pravic iz socialnih zavarovanj.

Čas aktualnih kriznih razmer zaradi širjenja novega koronavirusa je čas solidarnosti. V tem trenutku je je v Sloveniji med ljudmi veliko, zato pričakujemo, da sprejeti ukrepi ne bodo poslabševali socialno ekonomskega položaja delavcev v Sloveniji. To hkrati pomeni ukrepe za ohranjanje delovnih mest in za ohranjanje kupne moči delavk in delavcev, vsakršnim poskusom zniževanja plač ali zmanjševanju števila zaposlenih pa se bomo z vsemi močmi uprli. Ali če parafraziramo izjavo ministra Počivalška v Odmevih, dne 19.3.2020: »Državljani bodo delili usodo članov Vlade«.

Jakob Počivavšek

vodja Pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja

Poziv LIDL-u k opustitvi pritiskov na sindikalno zaupnico Tjašo Kozole

Visokošolski sindikat Slovenije
Trg OF 14
1000 Ljubljana

Lidl Slovenija d.o.o. k.d.

Pod lipami 1

1218 Komenda

uprava@lidl.si

Spoštovani,

obveščeni smo bili, da je Tjaša Kozole, predsednica sindikata LIDL Slovenija (SDTS), poslovodja v prodajalni Lidl-a in mati samohranilka dveh otrok, pred dnevi prejela vabilo na zagovor pred odpovedjo delovnega razmerja. Uprava ji očita nevestno opravljanje dolžnosti oziroma “hudo malomarnost”. V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo prepričani, da je to le izgovor. Resnični razlog odpovedi Tjaši Kozole vidimo v tem, da se je Lidl želi znebiti, saj se s svojim sindikalnim delovanjem ob pomoči sodelavk in sodelavcev upira kapitalističnemu izkoriščanju, ki je v vašem podjetju še posebej brezobzirno. Menimo tudi, da uprava perverzno izrablja trenutno epidemijo koronavirusa, da bi postopek odpovedi izpeljala čim tišje in čim dlje od oči ostalih delavk in delavcev Lidla ter splošne javnosti. Potem ko je Lidl svoje delavke v preteklih dneh brez vsakršne zaščite neusmiljeno izpostavljal nevarnostim okužbe in celo tveganju prenašanja okužbe koronavirusa na ostale ljudi, skuša to isto krizno situacijo še dodatno izkoristiti za najbolj podel obračun z delavkami.

Upravo podjetja Lidl Slovenija zato pozivamo, naj svojo odločitev še enkrat premisli in prekine proces odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsednici sindikata, Tjaši Kozole. Če uprava zahtev ne bo upoštevala, smo v Visokošolskem sindikatu Slovenije pripravljeni na stopnjevanje sindikalnih aktivnosti, vključno s pozivom članstvu k bojkotu trgovine Lidl.

S spoštovanjem,

dr. Marko Marinčič,

predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije



Ljubljana, Maribor, Koper, 19. 3. 2020





v vednost:

●     Sindikat Lidl Slovenija: sdts@sindikat-zsss.si

●     Tjaši Kozole: tjasa_kozole@yahoo.com 

●     zainteresirani javnosti in medijem

Izjava za javnost ob nastopu nove vlade

V Visokošolskem sindikatu Slovenije se zavedamo, da bodo naloge nove vlade

podrejene trenutni kritični situaciji. Nesmiselno se nam zdi prerekanje, kdo je bolj ali manj

pravočasno ukrepal. Na področju visokega šolstva so po našem mnenju vsekakor pravilno

ukrepale Univerza na Primorskem ter Filozofska fakulteta in druge fakultete Univerze v

Ljubljani, ki so študijski proces takoj začele prenašati v virtualno okolje. To je na univerzitetni

ravni vsekakor lažje izvedljivo kot na nižjih ravneh izobraževanja. Zavedamo se, da je taka

izvedba pri nekaterih predmetih lahko povsem ustrezna, pri drugih (zlasti praktičnih) pa

nekoliko okrnjena. Poleg tega smo se izvajalci študija že v nekaj dneh spoznali, da študij te

vrste pomeni bistveno več dela kot klasične oblike študija v obliki neposrednega kontakta. Da

je živi stik s študenti nenadomestljiv, se bo pokazalo prav zdaj. Kljub temu bomo s svoje

strani naredili vse, da se študijsko leto nadaljuje in da ne pride do zamikov, ki bi tudi

študentom onemogočili napredovanje v višji letnik ali zaključek študija.

Koalicijske pogodbe že pred epidemijo nismo komentirali, ker se visokega šolstva ne

dotakne niti z besedo, raziskovalnega področja pa samo megleno (»dograditev sistema

financiranja raziskovanja«). To nedorečenost v skladu z nastopom ministrice pred

parlamentarnim odborom razumemo v smislu nadaljevanja dosedanjih prizadevanj. Nekatera

usklajevanja zakonov potekajo že skozi dva ali več mandatov, zato razumemo, da se koalicija

v prihajajočem dvoletnem mandatu ni odločila za radikalne vsebinske novosti. Kljub temu od

te ekipe enako kot od prejšnje pričakujemo, da bo skušala na področju visokega šolstva in

raziskovanja uveljavljati javni interes tudi v nasprotju s pričakovanji posameznih interesnih

skupin.

S tem imamo v mislih zlasti naslednje:

1) Nadzor nad oblikami izplačil, ki jih sistem ne opredeljuje (npr. avtorski honorarji)

ter zasebnimi ali polzasebnimi odvodi znotraj univerz.

2) Ohranjanje smiselnih razmerij med plačami na različnih ravneh izobraževanja.

Podpiramo vse dosežke sindikata SVIZ, ki je s prejšnjo vlado tik pred njenim odhodom

podpisal dogovor o lažjem napredovanju učiteljev do najvišjega naziva »učitelj svetnik« in o

postopni vzpostavitvi četrtega naziva, vendar obenem ugotavljamo, da se s tem razkorak

poglablja do absurda: univerzitetni lektor, ki izobražuje učitelje tujih jezikov, je za njimi v

povprečju daleč zaostajal že zdaj, po zadnjem dogovoru pa naj bi učitelj z napredovanji

dosegel celo izrednega profesorja. V trenutnih razmerah nam ne pride na kraj pameti, da bi

zase zahtevali boljši materialni položaj, kljub temu pa pod črto opozarjamo, da taka

nesorazmerja vodijo v tip periferne države brez višjih intelektualnih in razvojnih ambicij.

3) V nastopih nove ministrice smo večkrat zaznali, da zaradi prej omenjenih

dogovorov v resornem proračunu zeva stomilijonska vrzel. Slutiti se je dalo, da bo to morda

treba »odvzeti« komu drugemu, npr. visokemu šolstvu, ki v koalicijski pogodbi ni omenjeno,

ali raziskovanju, ki je omenjeno bežno. Napovedujemo, da se bomo takim poskusom uprli z

vsemi sredstvi, tudi iz popolne karantene, in da bomo v tem pogledu zanesljivo imeli tudi

podporo vodstev univerz. Pričakujemo, da bodo univerze ne glede na posredno obliko

financiranja v celoti prejela vsa nadomestila, ki bi jih terjala interventna zakonodaja, in to

za vse delavce brez razlike. Poleg tega pričakujemo, da bo relativna rast visokošolskega

proračuna ostala neokrnjena, saj pomeni zgolj usklajevanje s sprotnimi obveznostmi, ki jih

univerzam nalaga država. Poleg tega bi bilo prelaganje stroškov študija na pleča študentov in

njihovih družin v nasprotju s temeljnim nacionalnim poslanstvom državnih univerz, še

posebno ravno v pričujoči situaciji.

4) Upamo, da krizno stanje ne bo izgovor za potrditev staro-novega direktorja

Agencije za raziskovalno dejavnost. Ko bo šla epidemija mimo, bomo morali živeti naprej.

Nobene potrebe ni, da bi nam sedanja kriza vnaprej poslabšala prihodnost. Ne le, da ostro

nasprotujemo potrditvi staro-novega direktorja: zahtevamo ponovitev razpisa, ob tem pa

pričakujemo takojšnji angažma ministrstva glede pojavov klientelizma in institucionalne

korupcije v tej ustanovi. Raziskovalna dejavnost je podhranjena, obenem pa je sedanja delitev

sredstev preveč podrejena personalnim mrežam, napletenim med agencijo in institucijami.

Novi vladi čestitamo ob izvolitvi in napovedujemo, da bomo z njo sodelovali enako

konstruktivno in enako kritično kot z vsemi prejšnjimi. Tudi sami bomo prispevali vse

potrebno k prebroditvi trenutne izjemne situacije, obenem pa ne vidimo razloga, da se nova

vlada ne bi lotila nekaterih najbolj aktutnih sistemskih problemov, zlasti tam, kjer javne

ustanove delujejo po robu javnega interesa, mimo njega ali celo v nasprotju z njim.

Članstvo VSS je že doslej pokazalo izrazito pripravljenost, da se s trenutnimi

razmerami spoprime požrtvovalno in v duhu solidarnosti. Interesi posameznikov ali

interesnih skupin ne igrajo nobene vloge več. Tudi od nove vlade pričakujemo, da bo

zanemarila posamezne interese in dala prednost interesu vseh.

Visokošolski sindikat Slovenije

zanj dr. Marko Marinčič, predsednik

Pravilnik UL o povračilih stroškov prevoza na delo

UL je 10. 3. 2020 poslala sindikatom v mnenje predlog Pravilnika o povračilih stroškov prevoza na delo in z delo. VSS - Sindikat UL je v svojem mnenju predlagal dve spremembi predloga:
- Nasprotujemo temu, da delodajalec bremeni delavce s tem, da morajo ugotavljati in sporočati točne podatke o cenah vozovnic in o tem, kdaj so upravičeni do izplačila kilometrine in kdaj do izplačila vrednosti vozovnice. Sporno je zlasti to, da pravilnik grozi delavcu s krivdno odpovedjo zaposlitve tudi v primeru, ko bi pri ceni vozovnic naredil napako.
- Če je delavec na začetku meseca kupil mesečno vozovnico in je nato zaradi nepričakovalnih okoliščin, npr. obolelosti, ni mogel koristiti, naj mu delodajalec izplača vrednost celotne mesečne vozovnice in ne le nekaj dni na začetku meseca.
UL je naša predloga zavrnila, vendar je pri tem navedla stališče, na katerega se bo v primeru individualnih zapletov mogoče sklicevati, da delavca ni mogoče odpustiti zaradi napake pri navedbi cene vozovnic, saj bi bil potrebni pogoj za odpustitev delavčev naklep ali huda malomarnost.
Povezava na dokumente je tule.