sobota, 03. april 2021

Volitve rektorja UL 2021

Visokošolski sindikat Slovenije - Sindikat UL je kandidatom za rektorja UL v mandatnem obdobju 2021-2025 zastavil 20 sindikalno pomembnih vprašanj. Pisne odgovore (brez lekture, le v poenotenem oblikovanju) objavljamo na spodnji povezavi, da bodo volilke in volilci lažje izbrali. Vprašanja smo kandidatom poslali 16. 3. 2021 in kandidate prosili za odgovore v roku enega tedna, preden se začnejo zoom soočenja. Trije so odgovore poslali v roku, kandidat prof. dr. Igor Lukšič pa jih do dneva prvega kroga volitev, 13. 4. 2021, ni poslal. Na sindikalnem zoom soočenju kandidatov 6. 4. 2021 je priznal, da zato, ker je spregledal vprašanja. Kljub temu odgovorov niti zatem nismo prejeli.

Sindikat organizira tudi zoom soočenje kandidatov v torek, 6. 4. 2021 ob 16h na povezavi https://uni-lj-si.zoom.us/j/93710004403 , kjer bo možnost postavljanja vprašanj, in s prenosom na povezavi https://youtube.com/playlist?list=PLHuFI9ewvHMPVRJVMyFRNCr92iC065j-H . Video posnetek soočenja bo objavljen tudi na tej spletni strani.

Na tejle povezavi so objavljeni:

- sindikalna vprašanja,

- odgovori kandidatov,

- videoposnetek sindikalnega soočenja kandidatov za rektorja UL 6. 4. 2021,

- programi kandidatov,

- dopis sindikata volilni komisiji, kjer smo se zavzeli za bolj demokratično izvedbo soočenj in glasovanja,

- dopis sindikata volilni komisiji, naj omogoči glasovanje tudi zaposlenim na porodniškem ali starševskem dopustu ali v dolgotrajnem bolniškem staležu; med glasovanjem v prvem krogu volitev smo namreč izvedeli, da je tem zaposlenim odvzeta volilna pravica, če jih kdo začasno nadomešča na delovnem mestu.


sreda, 31. marec 2021

Proti rušenju plačnega sistema, za pravičnejša razmerja v izobraževanju in znanosti

 

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo vse doslej odločno nasprotovali rušenju enotnega plačnega sistema. Pri tem stališču vztrajamo tudi danes. Enotni plačni sistem, ki je nastal z "Virantovo" reformo, je v veliki meri odpravil nesorazmerja in netransparentnost, ki ju je povzročilo neenotno dodeljevanje različnih dodatkov po dejavnostih in poklicnih skupinah. Bistveno idejo enotnega plačnega sistema zajema prvi člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki predvideva enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Princip smiselnih in pravičnih razmerij bi moral veljati vselej, ne glede na konkretno zakonodajo in vsakokratne kolektivne pogodbe. Da bi si kdo rušenje takih razmerij postavil za cilj, se že na prvi pogled zdi neodgovorno. Razen če si namesto stabilnega in pravično urejenega sistema zavestno želi anarhičnih razmer, v katerih bo tudi med sindikati zavladal darvinistični boj vseh zoper vse. V takem boju bo nedvomno predvladala pravica močnejšega in politično všečnejšega, vendar zanesljivo v škodo uporabnikov javnih storitev.

Izrazito nasprotujemo ideji, da bi bilo plačilo za delo v javnem sektorju odvisno od česa drugega kot od zahtevnosti in obsega dela. Podpiramo predvsem razmislek o tem, da se za določene plačne skupine in podskupine razmisli, ali trenutni plačni sistem dejansko odraža zahtevnost dela in da se v tem delu določena nesorazmerja odpravijo – eklatanten primer so plače v zdravstvu. Takšne spremembe plačnega sistema bi vsekakor podprli. Vendar pa razmišljanje vlade, da morajo nova razmerja nastati znotraj obstoječe mase plač, kažejo popolno nerazumevanje dejstva, da država in uporabniki ne financirajo plač, temveč sistem storitev. Obenem pa je to razmišljanje mogoče razumeti kot namig, da naj pri apetitih po višji plači čedalje večjo vlogo igrala komercialna uspešnost posamezne ustanove, zavoda, tudi posameznega javnega uslužbenca. Kjer takih virov ni, bi selektivno višanje plač na drugi strani nujno pomenilo zniževanje ali odpuščanja, s tem pa poslabšanje storitev samih.

Vse svetovne univerze, ki si postavljajo visoke znanstvene in pedagoške ambicije, stavijo predvsem na resno in zavzeto raziskovalno in pedagoško delo. Na številnih področjih, še posebno v visokošolskih strokovnih programih, ki so trenutno del univerzitetnega sistema, si študijske prakse ni mogoče predstavljati brez komercialnih dejavnosti, vendar mora ob tem ostati jasno, da je univerza neprofitna ustanova in da se morajo sredstva, pridobljena iz tržne dejavnosti, vračati nazaj na ustanovo. Vsaka resna univerza bo tudi tako pridobljena sredstva investirala v razvoj temeljne dejavnosti.

Prav tako je univerzi, ki kot avtonomna in demokratična skupnost zaposlenih in študentov sama voli rektorje in dekane, tuje razmerje direktor-zaposleni, kot je to običajno v gospodarstvu in v nekaterih delih javnega sektorja. Že samo dejstvo, da obstajajo neposredne volitve rektorjev in dekanov, kaže, da so razmerja drugačna in da je potrebno tudi vprašanja ekonomsko-socialnih pravic zaposlenih reševati bolj dogovorno.

Variabilno nagrajevanje omogoča že sedanji sistem, ki pa doslej še ni bil ustrezno implementiran. Za variabilno nagrajevanje zakon med drugim predvideva institut redne delovne uspešnosti. Predlagamo, da se sredstva za to področje uspešnosti povečajo.

Prav tako ne razumemo, zakaj tržno uspešne fakultete ne izkoriščajo v večji meri instituta delovne uspešnosti iz prodaje blaga in storitev na trgu, ki je že zdaj neomejena.

V celoti zavračamo misel o izločanju skupine J, torej administrativnih in tehničnih delavcev in delavk, iz dejavnosti, kot sta visoko šolstvo in raziskovanje. Ta skupina je in mora ostati konstitutivni del univerzitetne skupnosti. 

Vlado pozivamo, da namesto neodgovornega rušenja sistema in teženj h komercializaciji in privatizaciji pregleda absurdna nesorazmerja med plačami pedagoških in raziskovalnih delavcev na univerzi in na nižjih ravneh izobraževanja. Navajamo nekaj primerov eklatantnih nesorazmerij, ki bi jih bilo treba takoj popraviti:

- univerzitetni asistent, ki praviloma izhaja izmed najboljših študentov svoje generacije, začne v 34. plačem razredu, torej le dva plačna razreda nad učiteljem ali vzgojiteljem začetnikom;

- vzgojitelj doseže plačo, ki je enaka začetni plači docenta na univerzi; učitelj, ki je razrednik, pa celo za 1 plačni razred višjo;

- visokošolski učitelj lektor, ki izobražuje učitelje tujih jezikov, začne v 35. in konča v 40. plačnem razredu; njegov študent, ki dobi službo učitelja tujega jezika v osnovni šoli ali vzgojitelja v vrtcu, pa začne v 32. in konča v 46., če je razrednik, celo v 47. plačnem razredu;

- asistent, docent ali profesor medicine, ki se ukvarja z zahtevnim, v raziskovalno delo vpetim delom, s stališča plače nima interesa, da bi bil zaposlen na univerzi, saj kot zdravnik v kliničnem centru lahko dobi bistveno več, ima bistveno daljši dopust, ipd. V interesu države bi moralo biti, da so najzahtevnejša dela tudi na tem področju umeščena na univerzo kot raziskovalno ustanovo. Vendar trenutni razvoj vodi v čedalje večjo degradacijo univerzitetnega dela. Ob morebitni odpravi omejitve na 57. plačni razred bi lahko »višji zdravnik specialist ppd1«, ki že zdaj začenja 2 razreda nad rednim profesorjem, najvišji možni plačni razred rednega profesorja presegel kar za 7 plačnih razredov. Tudi v drugih zdravstvenih poklicih so izhodišča že zdaj višja kot v visokem šolstvu; 

- informatik na univerzi ima v trenutno veljavnem sistemu precej slabšo plačo kot na številnih drugih področjih javnih služb, kaj šele v gospodarstvu;  

- po zvišanju minimalne plače je v skupini J pri dnu lestvice nastala uravnilovka, ki pomeni degradacijo številnih strokovnih delavcev; to je treba odpraviti na ravni celotnega javnega sektorja. Tudi že pred tem pa smo pogosto opozarjali, da plače v tej skupini ne odražajo dejstva, da je delo administrativnih in tehničnih delavcev na našem področju pogosto že zaradi konteksta in vsebine nalog objektivno zahtevnejše kot na nižjih ravneh izobraževanja. Zato so v duhu prvega člena Zakona o sistemu plač tudi v tem pogledu potrebni dodatni popravki. 

Zato najostreje protestiramo proti načrtom vlade, ki nujno vodijo v še bolj krivična razmerja, v odvisnost od komercialnih virov, s tem pa tudi v privatizacijo, v slabšo dostopnost študija ter v neambicioznost univerz na področju znanosti. Namesto tega pričakujemo, da se vlada takoj loti popravkov nesmiselnih razmerij, do katerih je prišlo ravno zaradi neodgovornega popuščanja "močnejšim" poklicnim skupinam.

31. 3. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Marko Marinčič, predsednik



nedelja, 07. marec 2021

Strategija UL 2021-2027

UL je začela leta 2020 pripravljati svojo razvojno strategijo 2021–2027. Sindikati smo januarja 2021 dobili v mnenje analitična izhodišča za izdelavo strategije UL, ki so nastala na vrsti delavnic z vodstvenimi krogi. VSS SUL je v svojih pripombah opozoril na nekatere nenavadne trditve v dokumentu. Zakonska določitev normativov NPO naj bi bila »zastarela«, visoko šolstvo naj bi bilo »previsoko regulirano«, »vpliv sindikatov na politiko zaposlovanja na univerzah« naj bi bil prevelik, na UL naj bi bilo preveč študijskih programov in bili naj bi »nekonkurenčni«. Take trditve in terminologija so voda na mlin vladnim ideološkim in klientelističnim napadom na javne univerze. Opozorili smo tudi na nekatere slepe pege v dokumentu. Ta je spregledal problem nepravične notranje delitve sredstev za študijsko dejavnost med članice; nekatere porabijo prek 99 % teh sredstev za plače, nekatere pa le dve tretjini. Med strateškimi cilji tudi npr. ni navedel financiranja sobotnega leta. Na sestanku sredi januarja 2021 smo se dogovorili, da bodo pripravljalci strategije v delovno skupino vključili tudi predstavnike sindikatov.

Dokumenti so objavljeni na tej povezavi.



petek, 05. februar 2021

Pismo VSS FDV ministrici in kolegici Simoni Kustec

Spoštovana ministrica za šolstvo, znanost in šport, draga kolegica Simona Kustec!

Že teden dni mineva, odkar vlada ni podelila soglasja k razpisu za vpis v visokošolske študijske programe. Glede manevra, ki v resnici ni nič drugega kot novo izčrpavanje javnih zavodov na račun zasebnih, smo v Visokošolskem sindikatu FDV pričakovali vašo reakcijo. Do tega nimate zgolj politične dolžnosti, temveč tudi profesionalno in etično odgovornost. Žal ste se odločili uveljaviti »pravico« do molka.

Zadnji primer teptanja že usklajenih odločitev med (vašim) Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport in visokošolskimi zavodi ne dokazuje zgolj odsotnosti vaše avtoritete nad lastnim področjem, temveč tudi izgubo etične integritete, saj ne spoštujete in se ne zavzemate za lastne zaveze, ministrsko funkcijo pa zožujete na obskurno vlogo opazovalke. Z rušenjem zaupanja med ministrstvom, univerzami in študenti ste povzročili nepopravljivo škodo vsem udeleženim v visokošolskem izobraževanju.

S tem, ko se podrejate argumentu avtoritete namesto avtoriteti argumenta, izgubljate tudi vso akademsko kredibilnost. Neresnice predsednika vlade (tokrat o previsokem številu študentk in študentov na družboslovnih smereh), ste dolžni demantirati, saj smo po deležu novovpisanih v družboslovne programe na nižjem mestu od Velike Britanije; Francije, Švedske in bliže Nemčiji.[1] Te podatke glede na svojo funkcijo in akademsko ozadje zagotovo poznate, sicer pa so bili objavljeni tudi v medijih. Zakaj o njih molčite?

Zakaj kot družboslovka nemo opazujete in dopuščate blatenje vede in njenih strokovnjakov kot neperspektivnih in nezaposljivih? Če kaj, je ravno trenutna pandemija najbolje pokazala, da virus ni zgolj zdravstveni problem, temveč prebivalstvu povzroča pomembne dolgoročne ekonomske, socialne in psihične posledice. Poleg pandemije nas sodobnost sooča s perečimi posledicami podnebnih sprememb, globalizacije, migracij, pa tudi onemogočanja kritike oblasti, nujne predispozicije demokratičnih ureditev. Vsi omenjeni problemi so v osnovi družboslovne narave in kličejo po sistematičnem družboslovnem raziskovanju in izobraževanju. Ali res menite, da družboslovje in humanistika pri tem nista strateškega pomena in da bodo k njihovi odpravi najpomembneje prispevali menedžerji?

Če se vladni manever uresniči, bo največjo škodo utrpela prav Fakulteta za družbene vede – fakulteta v kateri ste, pred politično epizodo, poučevali kot redna profesorica. Zaradi zmanjšanja vpisnih mest bo prisiljena v krčenje programov in zmanjševanje števila zaposlenih. Kako hipokritično menite, da bi potemtakem delovala vaša vrnitev?

Morda pa čas, ki ga namenjate molku, lahko izkoristite za premislek o tezi, da v družboslovju nimamo težav s prevelikim vpisov na programe, temveč z diplomanti, ki si bodisi prisvajajo pravico do odločanja v zadevah, glede katerih nimajo kompetenc, bodisi imajo kompetence, pa nimajo hrbtenice.

Izvršni odbor VSS FDV

V Ljubljani, 4. 2. 2021



sreda, 03. februar 2021

Vlada naj namesto inkvizicijskega procesa proti javnim univerzam na Brdu takoj in brez pogojevanja potrdi razpis za vpis na študijske programe

Ljubljana, 4. februar 2021

 

Podpisane organizacije, predstavnice zaposlenih in študentov, ki tvorijo akademsko skupnost, protestiramo proti zasnovi »delovnega posveta« med vlado, visokošolskimi zavodi in delodajalskimi združenji, ki je sklican na Brdu pri Kranju danes ob 17h. Vlado pozivamo, da namesto uprizarjanja inkvizicijskega procesa proti javnim univerzam že na seji pred tem brez pogojevanja potrdi razpis za vpis na študijske programe za prihodnje študijsko leto, ki je bil po večmesečnih usklajevanjih usklajen med MIZŠ in zavodi. Strateškega razmisleka ni mogoče opraviti v enem večeru, je pa potreben in mora biti kontinuiran. Vključevati mora vse reprezentativne visokošolske partnerje in stroko, ne pa le vladnih izbrancev.

S podpisovanjem Peticije proti uničevanju visokega šolstva in znanosti, ki se nadaljuje, so naši zahtevi po takojšnjem soglasju k razpisu pritrdile vse ključne akademske institucije in okoli 13.000 posameznikov.

 

Predsednik vlade je ob blokadi obravnave in potrditve razpisa za vpis prejšnji teden razglasil, da je ta razpis strateški dokument, da v Sloveniji izobražujemo preveč družboslovcev, humanistov in umetnikov v primerjavi z drugimi razvitimi državami ter da bo MGRT v dveh delovnih dneh pripravilo strokovno prognozo prihodnjih kadrovskih potreb trga delovne sile. Sledilo je še večje presenečenje. Za danes ob 17h je predsednik vlade sklical »delovni posvet pred dokončno obravnavo soglasja k vsebini razpisa za vpis« in nanj povabil poleg več članov vlade tri rektorje javnih univerz, 11 rektorjev in dekanov malih, večinoma zasebnih visokošolskih zavodov in 8 predsednikov delodajalskih združenj. Ob tem ugotavljamo naslednje.

- Nesprejemljivo je, da namerava vlada odločati o razpisu za vpis na študijske programe šele po tem posvetu, torej morda celo šele čez en teden (dan pred informativnima dnevoma).

- Delovnega posveta s tako sestavo ne moremo imeti za strokovni posvet, ki bi lahko dal tehtne strokovne smernice za določanje disciplinarnih proporcev med vpisnimi mesti, saj na njem ne bo niti strokovnjakov za trg dela in za izobraževanje (ti bi lahko razložili razliko med izobraževanjem, ki je naloga univerz, in usposabljanjem, ki večinoma poteka v delovnih organizacijah), niti predstavnikov drugih skupin, kot so študentske skupnosti, sindikati ter  nevladni sektor.

- Neprimerno je, da bo predstavnikov malih zasebnih visokošolskih zavodov s po nekaj deset vpisanimi študenti skupaj skoraj štirikrat več kot rektorjev javnih univerz. To že vnaprej pomeni favoriziranje zasebnih zavodov in njihovih interesov.

- Nelogično in nesprejemljivo je tudi številčno razmerje med vabljenimi predstavniki delodajalskih združenj in javnih univerz. Poleg tega se sprašujemo, kakšen bo v razpravi o prihodnjih zaposlitvenih možnostih diplomantov doprinos zastopnikov tistih segmentov gospodarstva, ki zaposlujejo večinoma poklicno in srednješolsko izobražene kadre.

- Povsem nesprejemljivo je, da gradivo, ki bo podlaga za posvet, in morebitni »pogoji«, ki jih bo postavila vlada, niso znani vnaprej. Na tak nespodoben in ponižujoč pristop kot predstavniki akademske skupnosti nikakor ne pristajamo.

 

Trditev, da je razpis za vpis strateški dokument, je nesmiselna. Gre za vsakoletni izvedbeni dokument, ki sledi strateškim dokumentom, kot je Nacionalni program visokega šolstva.

Predsednik vlade trdi, da se v Sloveniji izobražuje preveč študentov na področjih družboslovja, humanistike in umetnosti (po njegovih navedbah 39 %) ter premalo na področjih naravoslovja, tehnike in informatike (po njegovih navedbah 37 %). V resnici je v študijskem letu 2019–2020 v RS programe terciarnega izobraževanja na področjih umetnosti in humanistike ter družbenih ved, novinarstva in informacijske znanosti (področji 02 in 03 po klasifikaciji KLASIUS P-16) obiskovalo 13.137 (17 %) študentov, programe naravoslovja, matematike in statistike, IKT, tehnike, proizvodnih tehnologij in gradbeništva pa 23.323 (30 %) od vseh študentov. Po podatkih EUROSTAT-a za leto 2018 je to razmerje v Sloveniji 18 : 29, medtem ko je v državah EU 27 to razmerje 21 : 28 (in v Avstriji 21 : 30, Nemčiji 21 : 37, VB 26 : 29, Švici 18 : 27, Franciji 22 : 26).  V Sloveniji je povprečno dejansko manj študentov družboslovja, humanistike in umetnosti kot v drugih evropskih državah kot v zahodni Evropi ter več na področjih tehnike, naravoslovja in informatike.

Študijske programe je tudi izjemno težavno povezovati s poklici na trgu dela. Razen nekaterih izjem (praviloma pri reguliranih poklicih) je nemogoče napovedati, v katerem poklicu se bo zaposlil diplomant visokošolskega programa, pa naj bo to diplomirani ekonomist ali diplomirani strojnik. Ta nepredvidljivost je bila velika že v času pred epidemijo, zdaj je tem večja. Zato bistveni vpliv na razvoj gospodarskih panog ali posameznih dejavnosti ne bo dosežen s spreminjanjem števil vpisnih mest, temveč le s spodbujanjem raziskav in razvoja na ciljnih področjih ter z zagotavljanjem ustreznih pogojev za študij na teh področjih.

Projekt spremljanja zaposljivosti diplomantov visokega šolstva se na pristojnem ministrstvu pripravlja že nekaj let. Deležniki smo v pripravo in izvedbo tega projekta vključeni, proces pa je dolgotrajen in zahteven. Pri dolgoročnem strateškem usmerjanju razvoja slovenskega gospodarstva ne gre za tematiko, ki jo je mogoče rešiti na eni sami večerni grajski seansi z administrativnim posegom v števila vpisnih mest. Pri tem gre namreč za oblikovanje široke palete politik (npr. raziskovalno-razvojne in štipendijske politike, politike vseživljenjskega izobraževanja, itd.), ki bo ciljno usmerjena v razvoj tistih gospodarskih panog, za katere obstaja družbeni konsenz o njihovem pomenu.

Če na slovenskem trgu dela obstaja kakšna anomalija v poklicni strukturi, ta izhajajoč iz podatkov Zavoda za zaposlovanje izvira kvečjemu iz hipertrofije zasebnih družboslovnih fakultet. Tistih torej, h katerim želi predsednik vlade administrativno preusmerjati študente. Podatki ZRSZ namreč kažejo, da je še največ povpraševanja po diplomantih v tistih poklicih javnega sektorja, kjer je veliko fluktuacije (v zdravstvu zaradi pogostih odpovedi zaradi izčrpanosti zdravnikov in medicinskih sester, v šolstvu pa zaradi velikega absolutnega števila). Največ brezposelnih diplomantov pa ima diplome iz poslovnih ved in prava, kjer deluje največ visokošolskih koncesionarjev.

Ne glede na vse navedeno si reprezentativni predstavniki akademske skupnosti želimo dialoga o razvoju poklicev in prihodnjih dolgoročnih potrebah trga dela, vendar mora ta dialog potekati strokovno in med vsemi deležniki, torej med predstavniki dijakov, študentov, zaposlenih, kariernih centrov, zavoda za zaposlovanje, nevladnih organizacij, agencije za kakovost in drugih, ki so ključni za strokovno razpravo o prihodnosti slovenskega visokošolskega prostora. Le na takšnem dialogu, ki celovito in z različnih vidikov osvetli vlogo univerz in študijskih programov v družbi ter njihovo povezavo s trgom dela, lahko temelji strateški premislek o politikah visokega šolstva, raziskovanja in trga dela.

V tem trenutku pa od vlade pričakujemo, da bo nemudoma in brez pogojevanja potrdila pripravljeni in usklajeni Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2021/2022.

 

Članstvo in širšo javnost smo že pozvali in jih še pozivamo k podpori Peticiji proti uničevanju visokega šolstva in znanosti, ki ima institucionalno podporo prav vseh pomembnih javnih visokošolskih in raziskovalnih ustanov ter sindikatov, študentskih, dijaških in drugih organizacij.

 

Podpisniki (po abecednem vrstnem redu)

 

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture,

zanj Branimir Štrukelj, glavni tajnik

 

Študentska organizacija Slovenije,

zanjo Klemen Peran, predsednik

 

Visokošolski sindikat Slovenije,

zanj dr. Marko Marinčič, predsednik

 

 

torek, 02. februar 2021

Izjava VSS - Sindikata UL o spolnem nadlegovanju na univerzi


V javnosti lahko v zadnjem času spremljamo poročanje o dveh primerih profesorskega spolnega nadlegovanja študentk. Visokošolski sindikat Slovenije – Sindikat UL najprej pozdravlja pionirske korake v smeri doslednega in strogega sankcioniranja spolnega nadlegovanja v slovenskem visokošolskem prostoru in izreka priznanje študentkam, ki so se izpostavile, ter tistim organom FF, AGRFT in UL, ki so oz. še bodo na dogajanje ustrezno reagirali. Do takšnih dejanj mora v akademski kulturi vsekakor veljati ničelna toleranca. Ob tem pa se ne moremo izogniti nekaterim ugotovitvam.

1. Nedopustno je, da je prvi primer doživel dovolj ostro obravnavo šele v habilitacijskem postopku, kjer je študentski svet uporabil edini še preostali vzvod in podal negativno mnenje. Resda volitve in ponovne izvolitve v nazive niso najboljše mesto za sankcioniranje neprimernega vedenja pedagogov, saj ne vključujejo pravno kredibilnih dokaznih postopkov, a študentje so to potezo potegnili šele potem, ko v disciplinskem postopku ni bilo ustreznih rezultatov. Če bi šlo za rednega profesorja, ki habilitacijskim postopkom sploh ni več podvržen, bi zadeve ostale neustrezno naslovljene. UL sicer ima Pravilnik o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih in študentov, ki okvirno določa postopke, načela (zaščito žrtev, preverjanje dejstev in izpovedi ter možnost prijavljenega, da se brani) in sankcije. Toda zaradi pomanjkanja pravne prakse prijav, preiskovanja in sankcioniranja spolnega nadlegovanja in zaradi tradicije pometanja nečednosti pod preprogo pravilnik doslej ni dal pravih rezultatov. Treba ga bo nadgraditi, pa tudi dosledno implementirati. Pozdravljamo napoved vodstva FF, da bo v kratkem predstavilo natančnejši protokol za obravnavo primerov domnevnega spolnega nadlegovanja, ki ga pripravlja že nekaj časa. Enak korak pričakujemo tudi od vodstva UL. V protokolu bo treba dati ustrezen poudarek tudi trpinčenju (mobingu) nad sodelavci, saj je tudi to resen problem v javnem sektorju in tudi v visokem šolstvu.

2. V preteklih tednih razvpiti primer spolnega nadlegovanja, kot kaže, ni edini. To, da se je prva prijava v stoletni zgodovini UL zgodila na FF, ni pokazatelj tega, da bi bilo nadlegovanje prisotno samo ali predvsem na tej fakulteti, temveč je gotovo tudi posledica večje občutljivosti na te pojave, večje kritičnosti in boljše organiziranosti študentk in študentov. Za dvig ozaveščenosti študentk in študentov pa sami pravilniki in protokoli ne bodo zadoščali. Od vodstev UL in članic pričakujemo, da bodo študentkam in študentom ter zaposlenim posredovala strokovne informacije o prepoznavanju spolnega nadlegovanja in trpinčenja in da bodo spodbujala žrtve k podajanju prijav ter jim zagotovile ustrezno zaščito. Brez uradnih prijav ni postopkov, brez postopkov se ne uveljavi pravna praksa, brez te pa se kultura zlorab moči samo nadaljuje.

3. Nedopustno je tudi, da zaupna gradiva senata FF z varovanimi osebnimi podatki, še posebej o žrtvah, postanejo medijska vsebina. Takšna zloraba senatorskih pravic in dolžnosti je skrajno neodgovorna. Sprožila je politizacijo, v kateri bo konkretni primer izgovor za napade na visoko šolstvo. To politizacijo zavračamo.

Univerza in njene članice bodo ubranile svojo integriteto tako, da bodo poskrbele za ozaveščanje in spodbude študentkam, študentom in zaposlenim, naj prijavljajo spolno nadlegovanje in mobing, in sprejele natančnejša pravila o postopkih v takih primerih. Od vodstev zahtevamo jasno in transparentno držo glede spolnega nadlegovanja; nujna je takojšnja in ostra obravnava tega in vseh podobnih primerov, sankcije morajo biti stroge in sorazmerne dejanjem, kadar so prepoznani indici za to, pa jih je potrebno odstopiti organom pregona. Visokošolski prostor ima priložnost, da z večjo občutljivostjo do nesprejemljivih pojavov in z oblikovanjem učinkovitih postopkov da zgled tudi drugim segmentom družbe.

V Ljubljani, 2. 2. 2021

dr. Gorazd Kovačič,

predsednik VSS – Sindikata UL



ponedeljek, 01. februar 2021

Peticija proti uničevanju javnega visokega šolstva in znanosti

Podpisani članice in člani akademske skupnosti s to peticijo ostro protestiramo proti posegom Vlade RS v visoko šolstvo in znanost. Gre za nerazumne poteze, s katerimi trenutna izvršna oblast spodjeda sisteme, ki so eden od zgodovinskih temeljev Republike Slovenije. Brez skupnosti zavezanih avtonomnih institucij, ki so intelektualni razvoj v naših krajih omogočale celo že pred ustanovitvijo univerz, sedanje države ne bi bilo. Tudi Državnega zbora kot nosilca suverenosti ne.

Vladna koalicija je z določbami Zakona o izvrševanju proračuna onemogočila zaposlovanje na raziskovalnih projektih in zaposlovanje mladih raziskovalcev celo v primerih, ko so bili projekti že pridobljeni in sredstva za zaposlitve že zagotovljena.

Poleg tega je vlada nepričakovano in v neskladju z dosedanjo prakso odložila potrditev razpisa za vpis v visokošolske zavode, čeprav je bil tako kot vsa leta poprej usklajen s pristojnim ministrstvom. To se je zgodilo tik pred že davno napovedanimi informativnimi dnevi. Resorna ministrica se tej nerazumljivi odločitvi, ki bi jo morala razumeti kot izraz nezaupanja, doslej ni zoperstavila.

Dejstvo, da bi bil iz morebitnih administrativnih omejitev vpisa izvzet samoplačniški študij, ne potrebuje komentarja.

Čeprav smo številni podpisniki pogosto kritizirali sedanji sistem visokega šolstva in znanosti in teh kritik ne bomo opustili, menimo, da se je treba tovrstnim destruktivnim dejanjem, ki ogrožajo same temelje našega razvoja in ta hip – čisto konkretno – usodo cele generacije prihodnjih študentov, z vsem civilnim pogumom upreti. Podpisani nimamo enakih političnih prepričanj in se tudi v pogledih na prihodnost visokega šolstva in znanosti razlikujemo. Enotni pa smo v mnenju, da strankarska politika in zasebni interesi ne smejo ogroziti tistih temeljev, od katerih je odvisna prihodnost prebivalcev Republike Slovenije.

Dijaška organizacija Slovenije,
Inštitut za novejšo zgodovino,
Kemijski inštitut,
Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam,
Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije,
Univerza na Primorskem,
Univerza v Ljubljani,
Univerza v Mariboru,
Sindikat vzgoje, izobraževanja znanosti in kulture Slovenije,
Študentska organizacija Slovenije,
Visokošolski sindikat Slovenije,
Znanstveno-raziskovalno središče Koper.

*

Posameznice in posamezniki lahko sopodpišete peticijo tule in jo tudi pošljete poslanskim skupinam DZ skupaj s predlogoma amandmajev k PKP8 za odpravo vladne blokade razpisa za vpis na študijske programe in projektnega zaposlovanja.