petek, 23. december 2016

Dogovor o plačah za leto 2017

Dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja o sproščanju varčevalnih ukrepov pri plačah za leto 2017 in na njem temelječ interventni zakon odpravljata večino »drobnih« varčevalnih ukrepov pri plačah (regres, napredovanja, povečan obseg dela, avtorske in podjemne pogodbe, dodatno pokojninsko zavarovanje) v letu 2017, preostale pa kmalu zatem. Pri ukrepu prisilnega upokojevanja tistih, ki izpolnjujejo pogoje, smo dosegli, da vodstvene osebe tu nimajo privilegija, pa tudi to, da se obveza upokojitve odloži za eno leto po individualni izpolnitvi pogojev.
Dogovor odpira tudi dva pomembna pogajalska procesa. Prvi bo potekal o odpravi glavnega splošnega varčevalnega ukrepa, to je 8 % znižanja vseh plač. Drugi bo namenjen odpravi plačnih anomalij, za kar je vlada namenila 70 milijonov EUR letno, določeni pa so tudi jasni roki. VSS bo poleg delavcev skupine J ponovno odprl tudi vprašanje plač v podskupini D1, to je predavateljev, visokošolskih sodelavcev in lektorjev, ki so v primerjavi z vzgojitelji in učitelji na nižjih ravneh izobraževanja neverjetno slabo plačani.
Za visokošolske učitelje in raziskovalce je pomembna VIII. točka, ki zagotavlja dvig njihovih plač tako, kot bo to na koncu (če bo) določeno za zdravnike. Pomembno je, da se ti stroški ne bodo zajedali v omenjenih 70 milijonov EUR, temveč jih bo vlada morala zagotoviti posebej. Vezavo višine plače docenta na višino plače zdravnika specialista sicer določa tudi aneks h KPVIRS iz leta 2002.
Poleg materialnih dosežkov je zelo pomembno to, da se je vlada zavezala, da ne bo enostransko spreminjala plačne in uslužbenske zakonodaje. Tu je že imela načrt za individualno fleksibilizacijo vseh plač, kar bi izjemno okrepilo korporativno upravljanje v javnem sektorju. Tudi opcija izstopanja posameznih dejavnosti ali poklicev iz enotnega javnega plačnega sistema je odpadla.

Izhodišča za novo visokošolsko zakonodajo, 2016-

VSS se je aktivno vključil v pripravo izhodišč za novo visokošolsko (in raziskovalno) zakonodajo, ki nastaja v okviru delovnih skupin Sveta za visoko šolstvo in Sveta za znanost in tehnologijo.

Sindikalni predlog izhodišč iz avgusta 2016 opredeljuje vsebino javne službe, ki vključuje tudi doktorski študij in temeljno raziskovanje. Iz logike javne službe sledijo na strani države obveznost proračunskega financiranja; na strani izvajalcev pogoji za kakovost, ki med drugim pomenijo umeščenost v javni plačni sistem, načelo enakega plačila za enako vrsto dela (nadobveza, honorarci) in natančno opredelitev normativa n.p.o., da se prepreči faktorizacijo vrednotenja ur pod 1; na strani uporabnikov pa časovno neomejeno pravico do študija brez šolnine, tudi na 3. stopnji, medtem ko mora trajanje študentskih socialnih bonitet ostati časovno omejeno. Edini upravičen razlog za šolnine bi bila jezikovno ali časovno ločena (večerna) izvedba.
Predlagali smo model financiranja, ki izhaja iz financiranja študijskih programov, iz česar se da izračunati, koliko denarja je potrebnega za plače, koliko za materialne stroške obratovanja in temeljnega raziskovanja in koliko za investicije. Tako bi se izognili scenarijem iz zadnjih let, ko je vlada znižala obseg kosovnega financiranja za 12 %, univerze pa so se nato morale znajti z notranjimi rezi.
Poleg tega smo predlagali, da se bistveno izboljša stabilnost financiranja raziskovalne dejavnosti in raziskovalcev, preden bi se sploh lahko pogovarjali o zlitju visokošolske in raziskovalne sfere s skupnim zakonom o univerzah in inštitutih. Nekateri predstavniki akademskega menedžmenta se namreč zavzemajo za zlitje delovnih mest visokošolskega učitelja in raziskovalca. To bi vodilo v boje za prerazporejanje pedagoških ur, da bi raziskovalci, ki so financirani razpisno, tako zmanjšali svojo prekarnost oz. jo prerazporedili na zaposlene v visokošolski dejavnosti. Koristniki prekarizacije visokošolskih delovnih mest bi bili predvsem tisti z institucionalno močjo.
Nasprotni predlog izhodišč je podala skupina rektorjev in direktorjev velikih inštitutov. Zavzemajo se za avtonomijo na več ravneh. Ena od njih je organizacijska, kar pomeni, da zakon ne bi več določal, kateri so glavni organi zavodov in kako se jih imenuje (volitve), temveč bi dogovor med deležniki o tem prenesli na raven posameznih zavodov, kjer bi bil rezultat odvisen od trenutne pogajalske moči sindikatov in študentov. Prav tako bi se v socialnem dialogu znotraj vsake univerze posebej dogovarjali o vseh delovno pravnih vprašanjih, od plač do vprašanja zaposlovanja za nedoločen čas. Izrecno so se zavzemali za izstop univerz iz javnega plačnega sistema in izpod določil kolektivnih pogodb na državni ravni (te določajo umestitve v plačne razrede) bi vlado, ki je njihova sopodpisnica, razbremenil obveznosti zadostnega financiranja visokega šolstva. Ob potencialno zaostrenih finančnih razmerah bi bili sindikati na posameznih zavodih pahnjeni v vlogo stečajnega upravitelja pravic zaposlenih, saj bi lahko izbirali med odpuščanjem in nižanjem plač. Rektorji so želeli tudi proste roke (mimo Nakvis) pri spreminjanju in opuščanju študijskih programov, kar bi lahko bilo sredstvo za varčevanje in tudi alibi vladi za krčenje proračunskega financiranja.
VSS je podal odgovor na predlog rektorjev in direktorjev. Zatem je novemba 2016 v delovni skupini SVŠ nastala sinteza obeh predlogov izhodišč, ki vsebuje vse ključne varovalke za položaj zaposlenih.
Ključni dokumenti so objavljeni na tej povezavi.


četrtek, 08. december 2016