četrtek, 18. november 2021

Proti zapiranju univerz

V medijih se pojavljajo informacije, da naj bi se danes odločalo o prehodu na izvajanje celotnega študijskega procesa na daljavo za področje visokega šolstva. Podpisniki izjave ne soglašamo s takšno odločitvijo in ponovno izpostavljamo, da univerze ravnamo zelo odgovorno, da izvedbo študijskega procesa prilagajmo trenutni situaciji, da pomagamo tako univerzitetnim klinikam, bolnišnicam, domovom starostnikov in zdravstvenim domovom pri delovanju sistema zdravstva. Ob zelo visoki precepljenosti tako zaposlenih kot študentov tako ne vidimo razlogov za zapiranje univerz. Strinjamo se z morebitnimi dodatnimi ukrepi s katerimi bi necepljene zaposlene in študente dodatno stimulirali, da se cepijo. Na univerzah sicer že delujemo v tej smeri in organiziramo cepilne dneve, tako za tiste, ki želijo prejeti tretji odmerek, kot tudi za tiste, ki se še niso cepili, hkrati pa tudi obveščamo o pomembnosti cepljenja in nujnosti spoštovanja ukrepov. Izkušnje preteklih dveh let so jasno pokazale, da je študijski proces na daljavo slab nadomestek izvedbe študijskega procesa v živo. Na vseh članicah univerz striktno izvajamo preverjanje pogoja PCT ter skrbno izvajamo samotestiranje študentov in študentk, kar dokazujejo tudi izvedeni inšpekcijski nadzori, ki niso ugotovili nepravilnosti. V želji, da ohranjamo študijski proces na fakultetah in akademijah, smo se hkrati na univerzah odločili, da večino drugih dogodkov in sestankov preselimo na daljavo in na ta način zmanjšujemo stike, ki lahko vodijo v širjenje epidemije.
Zato glede na trenutne razmere na univerzah, ki smo jih pred kratkim že predstavljali tako na sestankih s predstavniki ministrstev, kot tudi v javnosti in glede na to, da se kljub povečanju števila okužb v družbi na univerzah razmere niso bistveno spremenile, kar je, glede na precej višjo stopnjo precepljenosti zaposlenih in študentov, tudi pričakovano, ter da ukrepi zapiranja dejavnosti ne bodo veljali za gostinstvo in druge dejavnosti menimo, da bi bil tak ukrep neustrezen predvsem pa preuranjen. Tudi podatki o novih okužbah v različnih starostnih skupinah kažejo, da je najmanj novih okužb v zadnjih dneh ravno v skupini od 15 do 24 let, v katero sodijo študenti. Podpisniki pričakujemo, da bosta Vlada RS in resorno ministrstvo upoštevala svojo obljubo, da se bodo šole zapirale zadnje in odpirale prve, ter še naprej omogočila izvajanje študijskega procesa v prostorih fakultet.
Na univerzah se bomo vsekakor pridružili morebitnemu splošnemu zapiranju družbe, saj je to skrajni ukrep, s katerim lahko družba skuša zaustaviti širjenje virusa. V primeru delnih zapiranj pa menimo, da univerze nismo tiste, ki največ prispevajo k širjenju okužbe in zaradi pomembnosti študijskega procesa vztrajamo pri izvajanju študijskega procesa v živo - ob upoštevanju vseh ukrepov za omejevanje epidemije.
 
Rektorska konferenca Republike Slovenije
 
predsednik Rektorske konference in rektor UM
prof. dr. Zdravko Kačič
 
podpredsednik Rektorske konference in rektor UL
prof. dr. Gregor Majdič
 
članica Rektorske konference in rektorica UP
prof. dr. Klavdija Kutnar
 
član Rektorske konference in rektor UNG
prof. dr. Danilo Zavrtanik
 
Visokošolski sindikat Slovenije
predsednik doc. dr. Gorazd Kovačič
 
Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije
glavni tajnik Branimir Štrukelj
 
Sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije
podpredsednik Bojan Ravnikar
 
Študentska organizacija Slovenije
predsednik Andrej Pirjevec
 
18. 11. 2021

sreda, 27. oktober 2021

Študentska organizacija in Visokošolski sindikat proti uvedbi študija na daljavo

Ljubljana, 27. oktober 2021

Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) in Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) ostro nasprotujeta obtožbam direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je za sedanjo rast epidemije krivo študentsko življenje, in predlogu za uvedbo študija na daljavo.

Pedagoški proces v fizičnem prostoru je izjemno pomemben za kakovost študija in za izgradnjo socialne mreže med vrstniki v stroki. Dolgotrajno omejevanje socialnih stikov med študijem na daljavo je povzročilo tudi velik porast psihosocialnih stisk med študentkami in študenti in te imajo nanjo večje negativne posledice kot sama bolezen COVID-19. Zato smo vodstva univerz, ŠOS in sindikati že poleti pozvali vlado, naj za visoko šolstvo predpiše pogoje PCT, zaposlene in študente pa smo večkrat pozvali k cepljenju in skeptikom ponudili strokovne odgovore na njihova vprašanja. Rezultat tega je najvišja precepljenost zaposlenih na univerzah najvišja med vsemi dejavnostmi v državi in na UL verjetno dosega okrog 95 %, močno nadpovprečna pa je po rezultatih ankete tudi precepljenost študentov. Visokošolski zavodi se zavedajo pomena doslednega uveljavljanja pogojev PCT, zato na vseh vhodih v stavbe fakultet in akademij strogo preverjajo PCT statuse vstopajočih, kar žal precej manj velja za manjše ponudnike storitev, kot so trgovine, gostinski lokali ali izvajalci javnega potniškega prometa. Študentom, ki niso cepljeni ali prebolevniki, visokošolski zavodi zagotavljajo pogoje za izvajanje samotestiranja v prostorih zavoda.

Ministrstvo za zdravje ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sta na sestankih pred pričetkom študijskega leta kot edini način zaostrovanja ukrepov v visokem šolstvu predstavila skrajševanje periode samotestiranja, če se bo epidemija zaostrovala. Trenutno je še vedno predpisano, naj se samotestiranje izvaja enkrat tedensko. Če NIJZ ugotavlja, da to ne zadošča več, naj vladi predlaga pogostejše samotestiranje, ki bo omogočalo tako varno obiskovanje predavanj in vaj, kot tudi varno druženje, ne pa da zagovarja selektivni »lockdown« samo za visoko šolstvo. Ta bi oškodoval tudi veliko večino študentov, ki so se cepili. Poleg tega bi študentje še vedno lahko obiskovali gostilne, trgovine, kinodvorane itd., le na fakultete ne bi smeli hoditi. Jasno je, da bi bilo selektivno zaprtje zgolj visokega šolstva še en nesorazmeren in nedomišljen vladni ukrep, ki bi povzročil še več nezadovoljstva in nezaupanja v družbi.

Prav bi bilo tudi, da direktor NIJZ, dr. Milan Krek, premisli, ali je naredil vse za ustrezno okrepitev epidemiološke službe NIJZ v tem valu epidemije. Pedagogi v visokem šolstvu delajo sezname prisotnih študentk in študentov na začetku vsakega predavanja ali vaj. Če se zatem izkaže, da je bil v predavalnici ali laboratoriju kdo okužen, fakulteta pošlje seznam udeležencev in njihovih kontaktov na NIJZ, da bi ta izdal karantenske odločbe tistim, ki so imeli rizičen stik in niso cepljeni ali prebolevniki. Visokošolski zavodi sami pač nimajo pristojnosti za odrejanje karantene. Vendar žal ugotavljamo, da se po takem obvestilu ne zgodi nič. Sprašujemo se, ali je epidemiološka služba NIJZ spet kolapsirala tako kot lani ob tem času in ji direktor NIJZ tudi letos ni priskrbel kadrovskih okrepitev, da bi lahko tudi med visokim valom epidemije sledila okužbam in ažurno izdajala karantenske odločbe. Sprašujemo se tudi, ali NIJZ ažurno izdaja karantenske odločbe zaposlenim, če jih študentom ne. Če zaposleni nima izdanega bolniškega staleža ali karantenske odločbe, nima podlage, da bi po rizičnem stiku smel ostati doma (razen če koristi letni dopust, ki pa služi nečemu drugemu), zato mora hoditi v službo in tam potencialno širi okužbo med sodelavci. To je bil pred enim letom eden glavnih generatorjev dolgega drugega vala. Preden direktor NIJZ krivi za sedanji val epidemije ravno študentsko življenje, naj premisli, kaj lahko izboljša v izvajanju nalog NIJZ in v veljavnih epidemioloških pravilih, da bodo vse dejavnosti potekale čim bolj varno.

Andrej Pirjevec, predsednik ŠOS

dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS

torek, 26. oktober 2021

Stališče o predlogu novega raziskovalnega zakona (ZZriD) in uzakonitve »dvojnih plač«

Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) kljub številnim zahtevam in pozivom žal ni imel priložnosti formalno sodelovati pri usklajevanju novega Zakona o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ZZrID; v nadaljevanju: »raziskovalni zakon«). Ves čas smo podpirali dve osnovni težnji zakona: da znanost znotraj nacionalnega proračuna v nekajletnem obdobju doseže delež, ki bi primerjalno ustrezal podobno razvitim državam EU, in da se stabilno financiranje raziskovanja razširi tudi na univerze. Poleg tega osnutek zakona dejansko vključuje nekatere predloge VSS. Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki je doslej kot paradržavna ustanova v veliki meri krojila tudi vsebino in organizacijo programskih skupin, je v novem osnutku omejena na vlogo evalvatorja. Vendar predlagatelj zakona ni prisluhnil nekaterim ključnim pripombam sindikata glede vloge in delovanja agencije, starostnih omejitev pri vodenju raziskovalnih skupin, vloge predstavnikov raziskovalnih delavcev v ključnih organih in pri potrjevanju ključnih aktov, glede »odprtega dostopa« do izsledkov javno financiranih raziskav in glede prostega določanja plač zunaj veljavne krovne zakonodaje.

Nekatere pomembne dele zakona, ki smo jih v sindikatu večkrat postavili pod vprašaj, je zdaj z zelo podobno argumentacijo kritično komentirala tudi Zakonodajno-pravna služba DZ. Mnenje te službe je npr. zelo kritično glede določil o oblikah zaposlovanja raziskovalcev. Obširne pripombe Službe DZ k 45. členu terjajo natančno opredelitev ravno tistih pravil glede izbora projektov, ki jih agencija v svojih dosedanjih pravilnikih ni imela ali jih je kršila, celo če jih je imela. Če bi dikcija zakona sledila pripombam pravnikov v DZ, bi lahko vsaj v prihodnosti preprečili arbitrarnost in špekulativne prakse, ki smo jim bili priča v preteklosti. A kot je opazila tudi pravna služba, se zakon odreka tovrstnim ambicijam.

Poleg tega mnenje Zakonodajno-pravne službe DZ opozarja na 64. člen, ki znotraj javnih ustanov uvaja fleksibilnost plač glede na razpoložljivost finančnega vira. Opozorilo se povsem ujema z argumentacijo, ki jo je VSS večkrat podal: plača je plačilo za delo, odvisna je od obsega in kakovosti dela; finančni vir pri tem ne igra nobene vloge. ZPS DZ opozarja, da je določba o dvojnih plačah pravno nevzdržna tako po svoji nomotehnični formi kot tudi po svoji vsebinski utemeljitvi oz. določitvi pogoja za njeno prejemanje. Nomotehnično je nevzdržna, ker generalizira neko izjemo, ki jo določa ZSPJS (kadar vir zagotavlja »mednarodna organizacija, tuja ustanova, drugi tuji financer ali gospodarski subjekt«, ki v pogodbi določi tudi vrednost dela) na nasprotno situacijo (torej kadar tuji financer v pogodbi ne določi vrednosti dela). Tako izjemo ZZRID določa samo za neko poklicno skupino in s tem povzroča neenako obravnavo javnih uslužbencev. Poleg tega ostaja popolna uganka, kaj je znotraj EU »tuji financer«. Po opozorilu ZPS DZ je 64. člen nevzdržen tudi na ravni pogoja za možnost prejemanja dvojne plače, saj jo veže na vir, medtem ko obrazložitve zakona namigujejo na to, da bo mogoče na podlagi tega člena nagrajevati znanstveno izjemnost.

V praksi je mogoče pričakovati, da bo največ dvojnih plač tam, kjer je danes največ honorarjev. Te si na univerzah in inštitutih izplačujejo predvsem na aplikativnih področjih, ki imajo boljše možnosti za sodelovanje z industrijo ali pa se tržijo kot lokalni monopol plačnikom iz javnega sektorja (pravno svetovanje, monopolne zdravstvene storitve). Praksa tudi kaže, da visoki honorarji večkrat niso plačilo za realno opravljeno osebno delo, temveč so položajna renta, ki si jo jemljejo predstojniki dobičkonosnih organizacijskih enot, medtem ko delo opravljajo njim podrejeni raziskovalci, ki imajo praviloma dolga leta nezakonito verižene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ki najbrž ne bodo nikoli prejeli dvojne plače.

Podpiramo privilegirani položaj javnih znanstveno-raziskovalnih ustanov, ki opravljajo javno pomembne in splošno koristne naloge in s tem koristijo razvoju celotne družbe. Prav ta prispevek upravičuje njihovo široko javno financiranje. Vendar se obenem distanciramo od prepričanja, da relativni monopol javnih znanstvenih ustanov daje pravico do zasebnega okoriščanja posameznikov, ki je bilo doslej možno v obliki (spornih) avtorskih honorarjev, po novem zakonu pa bi postalo legalno v obliki »dvojnih plač«. Še več, ker 64. člen ZZRID v dvojne plače niti ne zajema honorarjev in ti ostajajo neregulirani, dopušča celo izplačevanje trojnih ali četvernih plač.

Vztrajamo, da je na javnih ustanovah edino merilo plačila delo, na znanstvenih ustanovah, med katere sodijo tudi univerze, pa mora biti absolutno najbolje vrednoteno ambiciozno znanstveno delo. Z drugimi besedami: nesprejemljivo je, da bi na taki ustanovi izvajalec lukrativnih rutinskih dejavnosti, ki povrhu uporablja javno infrastrukturo, zaslužil več kot vrhunski znanstvenik in pedagog. Neposredni učinek uvedbe dvojnih plač, pogojenih s razpoložljivimi zunajproračunskimi viri, bi bilo veliko povečanje neenakosti v vrednotenju dela glede na to, na katerem raziskovalnem področju nekdo deluje in kako lahko trži svoje aplikativne proizvode poslovnim partnerjem v industriji. Dolgoročnejši učinek bi bilo usmerjanje akademske sfere v komercialne dejavnosti in marginalizacija dolgoročno usmerjenih temeljnih raziskav, ki so s stališča konkurenčnosti na nacionalni ravni ključne. Če bi se predlagana razgradnja enotnega plačnega sistema razširila še na druge dele javnega sektorja, bi se komercializacija razmahnila tudi na drugih področjih javnih služb, kar bi spodkopalo njihov neprofitni namen.

Poslanke in poslance Državnega zbora dobronamerno opozarjamo, da je predlog zakona, ki so ga v prvem branju z veliko večino sprejeli, poln vsebinskih nedorečenosti in pravnih nejasnosti. Nekatere segajo tudi v območje ustavnega prava. Te pomanjkljivosti bi bilo smiselno odpraviti v izogib prihodnjim zapletom. Obžalujemo, da omenjeni spodrsljaji kljub opozorilom niso bili odpravljeni že prej. Če bi bili, bi bil zakon veliko bolj kredibilen. Prepričani pa smo, da ga je s skrbnim amandmiranjem še mogoče popraviti.

Ljubljana, Maribor in Koper, 27. 10. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS



četrtek, 21. oktober 2021

Objavljanje rezultatov študentskih anket: odgovor rektorju UM in Rektorski konferenci

Spoštovani člani in članice Rektorske konference RS,

Visokošolski sindikat Slovenije je dne 8. 10. 2021 v okviru javne obravnave Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030 na Rektorsko konferenco in MIZŠ naslovil poziv, naj se opredelita do predvidenega ukrepa javnega objavljanja rezultatov študentskih anket.

Dne 11. 10. 2021 se je na poziv prvi odzval rektor UNG in pojasnil, da sam in UNG nasprotujeta takemu ukrepu (vse odzive pripenjamo). Njegov odziv postavlja v nenavadno luč dva kasnejša dopisa, ki nam ju je 19. 10. 2021 poslal prof. dr. Kačič v vlogah rektorja UM in predsednika Rektorske konference. Dopisa ne odgovarjata vsebinsko na nobeno od vprašanj sindikata, se pa sklicujeta na soglasje med vsemi pripravljalci NPVŠ 2021–2030 o vseh ukrepih, tudi o omenjenem. Poleg tega zapiše nenavadno trditev, da Rektorska konferenca oz. rektorji niso sodelovali pri nastanku NPVŠ 2021–2030, temveč je njegov avtor »ekspertna skupina«. Toda ta je bila sestavljena iz predstavnikov deležnikov in v njej najdemo tudi imena, ki so enaka imenom rektorjev. Njen predsednik je bil prof. dr. Zdravko Kačič, člana sta bila tudi prof. dr. Igor Papič in prof. dr. Klavdija Kutnar, vendar se po pojasnilu Zdravka Kačiča zdi, da to niso bili rektorji, temveč neke druge osebe. Medsebojno protislovni pojasnili, da Rektorska konferenca nima tako rekoč ničesar z besedilom NPVŠ 2021–2030 in da se z njim strinjajo vsi rektorji, so neprepričljiva, poleg tega nasprotno priča samostojni odgovor rektorja UNG.

V sindikatu zato ugotavljamo, da skrivanje za ekspertno skupino in za domnevnim soglasjem o vsebini NPVŠ 2021–2030 ni ustrezen nadomestek za odgovor na naše vsebinsko vprašanje, ki ga ponavljamo in ga izrecno postavljamo preostalima članoma Rektorske konference: Kateri so argumenti za stališče, da je javno objavljanje (ne ocenjevanje samo!) in rangiranje pedagoških delavcev prispevek h kakovosti pedagoškega dela? Na podlagi katerih argumentov sta UL in UP pristali na to, da bo NPVŠ 2021–2030 predpisal to prakso UM kot zahtevani standard za vse univerze?

V dopisu, ki ga je dr. Kačič podpisal kot rektor UM, najdemo poleg opisane strategije izogibanja vsebinskemu odgovoru na zastavljena vprašanja in poleg prenosa odgovornosti za javno objavljanje rezultatov študentskih anket na UM na Senat UM (ki ga sicer vodi ista oseba, rektor dr. Kačič), še trditev, ki ne ustreza dejstvom. Rektor prof. dr. Kačič trdi, da UM ne objavlja rangiranih rezultatov študentskih anket, temveč abecedno urejene sezname (kar je sicer ena izmed vrst rangiranja). Toda rezultati so objavljeni v Excel tabeli, kar vsakomur omogoča, da z nekaj kliki razvrsti vse ocenjene pedagoške delavce na UM po poljubno izbranih kriterijih, npr. po povprečni oceni, številu veljavnih odgovorov, standardnem odklonu in celo po prehodnosti! Tako lahko z nekaj kliki rangiramo vse pedagoge po stolpcu »Povprečna ocena«, nato vnesemo priimek in ime, npr. »Kačič Zdravko«, in vidimo, da je imel ta izvajalec 15 veljavnih odgovorov, 87,5 % prehodnost in povprečno oceno 1,32, kar ga uvršča/rangira na 1138. mesto od 1691 pedagoških delavcev na UM. V Excel tabeli gre torej zlahka, a tudi če bi bili podatki javno objavljeni v PDF obliki, bi lahko kdorkoli z nekaj več truda rangiral vse pedagoške delavce. Trditev rektorja Kačiča, ki je sicer strokovnjak na področju informatike, da UM ne objavlja rangiranih podatkov, ne podcenjuje le znanja zaposlenih na UM, temveč tudi študentov.

Rektor dr. Kačič je v svojem odzivu navedel tudi tole: »Analize dostopa do objavljenih rezultatov ocen v zadnjih petih letih so pokazale precej majhno zanimanje za te podatke.« Sami s temi analizami dostopa do objavljenih podatkov doslej nismo bili seznanjeni in prosimo, da nam jih posredujete in jih objavite. Prav tako prosimo za posredovanje analize dostopa do drugih podatkov, tako da bomo lahko primerjali relativno stopnjo zanimanja za različne vrste podatkov. Če se bo izkazalo, da javnost res ni radovedna glede rangiranih rezultatov študentskih anket, se sprašujemo o namenu njihovega javnega objavljanja. Če je radovedna, pa ne vemo, zakaj ne bi stregli njeni radovednosti tudi z objavljanjem in rangiranjem drugih kategorij informacij javnega značaja o javnih uslužbencih, npr. o njihovih prejemkih. Komentiranju tega opozorila se je rektor Kačič izognil. Če bo novi raziskovalni zakon dovolil izplačevanje »dvojnih plač«, ki jih zagovarjate, bo seznam njihovih prejemnikov prav gotovo zelo zanimiv za javnost.

A ključno je tole. Ne glede na relativno velikost interesa javnosti za podatke o rezultatih študentskih anket lahko njihova objava povzroča škodo. Če se bodo študentje začeli odločati za vpis izbirnih predmetov ali smeri na podlagi podatkov o prehodnosti, lahko to vodi v resne anomalije v visokem šolstvu in v pritiske v smeri večje permisivnosti pri ocenjevanju. Poleg tega ugotavljamo, da se nizek rang pedagoškega delavca (bodisi znotraj oddelka, katedre, članice ali celotne UM) že uporablja kot argument nadrejenih za dodeljevanje nizkih ocen delovne uspešnosti, za dodeljevanje dodatnih delovnih nalog, za interne postopke pri delodajalcu in pri vsebini mnenja Študentskega sveta članice ali univerze v habilitacijskih postopkih. Ob tem smo v prejšnjem dopisu opozorili, da je primerljivost ocen metodološko vprašljiva. Ocene so pri premajhnih vzorcih nezanesljive. Študentje večkrat namesto kakovosti pedagoškega dela ocenjujejo kaj drugega, npr. zahtevnost izpitov. Razlike med ocenami so pogosto odraz razlik v obremenjenosti pedagogov s številom študentov, kar je večinoma odvisno od množičnosti vpisa in od statusa predmeta v predmetniku in le redko od posameznega pedagoga.

Pomembno se nam zdi komentirati tudi rektorjevo pripombo, da na UM rezultate anket objavljajo zato, ker ne iščejo načinov izogibanja odločitvi informacijskega pooblaščenca. VSS je v svojem pozivu 8. 10. 2021 izrecno zapisal, da ne problematizira dejstva, da so ocene informacije javnega značaja in da je to že razjasnjeno s stališči IP. Je pa bistveno razlikovati med seznanitvijo z oceno posameznih javnih uslužbencev in med zbiranjem teh podatkov v bazah, ki jih potem lahko delodajalec obdeluje in uporablja za postopke zoper delavce in ki jih študentje kot uporabniki uporabljajo za odločitve o vpisu in s tem za pritiske, ki vodijo proč od kakovosti pedagoškega dela.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije zato ugotavljamo, da je ukrep javnega objavljanja rezultatov študentskih anket neutemeljen in škodljiv, zato v okviru usklajevanj končnega predloga NPVŠ 2021–2030 vztrajamo pri njegovem črtanju.

Ob tem pozivamo predsednika Rektorske konference k dvigu ravni razprave, tako da se na argumente odgovarja z argumenti, ne pa s pojasnili v smislu, da je nekaj sprejeto, ker je to nekdo predlagal in je bilo sprejeto, ker so se ostali s tem strinjali.

S spoštovanjem,

dr. Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije

dr. Aljaž Gaber, predsednik VSS, Sindikata Univerze v Ljubljani

dr. Marija Javornik, predsednica VSS, Sindikata Univerze v Mariboru

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica VSS, Sindikata Univerze na Primorskem

Ljubljana, Maribor in Koper, 21. 10. 2021


---------------------


---------- Forwarded message ---------
From: Danilo Zavrtanik <danilo.zavrtanik@ung.si>
Date: Mon, Oct 11, 2021 at 11:57 AM
Subject: Re: Poziv Rektorski konferenci in MIZŠ: javno objavljanje rezultatov študentskih anket
To: Visokošolski sindikat Slovenije <vss@sindikat-vss.si>


Spoštovani!

Na UNG ne posnemamo nikogar ter v tem in podobnih razmišljanjih uporabljamo lastno pamet, izkušnje, znanje ter prakse elitnih univerz v tujini. Zato rangiranja akademskega kadra nismo vpeljali in ga tudi ne bomo, ker je, kot tudi sami ugotavljate, neprimeren, predvsem pa ne vodi k kvaliteti pedagoškega dela. Prej obratno. Zato vas prosim, da nas v bodoče ne vtikate v isti koš in raje prej informacije preverite pri nas. Vam jih bomo z veseljem posredovali. 

Lep pozdrav,   Danilo Zavrtanik


-------------------------



--------------------------







torek, 19. oktober 2021

MIZŠ, NAKVIS in vodstva univerz v tajnosti pripravljajo Zakon o kakovosti v visokem šolstvu

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo izvedeli, da MIZŠ na predlog agencije NAKVIS in ob asistenci vodstev javnih univerz pospešeno pripravlja Zakon o kakovosti v visokem šolstvu. Ta bi ločeno od obstoječega Zakona o visokem šolstvu (ZViS) urejal področje zunanjega zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu oziroma v delovanje Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). 

Osnutek zakona je napisal direktor NAKVIS Franci Demšar, MIZŠ ga je posvojilo, delovna skupina pri MIZŠ naj bi dobila nalogo, da ga uskladi zelo hitro, da bi ga ministrstvo čimprej poslalo v potrditev na vlado, nato v hitro javno obravnavo in v sprejem v DZ pred njegovim razpustom. Delovna skupina s svojo sestavo ne zastopa vseh ključnih deležnikov na področju visokega šolstva, saj v njej ni ne predstavnikov delavcev, ne delodajalcev, niti višješolskih zavodov. V njej so le posamezniki z univerz v Ljubljani (prorektor Anton Ramšak), Mariboru (Mihaela Koletnik) in na Primorskem (Nejc Šarabon), samostojnega visokošolskega zavoda Alma Mater Europea in Študentske organizacije Slovenije. Člane je izbralo MIZŠ samo, ne da bi pozvalo omenjene institucije k temu, da svoje predstavnike izberejo in predlagajo same. Še več, s pripravo zakona in njegovo vsebino ni na univerzah seznanjen skoraj nihče. Kot smo izvedeli in preverili, npr. na UL z nastajanjem zakona in sestavo delovne skupine niso seznanjeni niti dekani, niti vodje pristojnih strokovnih služb, čeprav se je skupina konstituirala že prejšnji teden.

Tak način priprave zakonskih predlogov je nesprejemljiv. Izhodišča za pripravo zakona bi morala biti pripravljena na osnovi širše javne razprave, v delovno skupino bi morali imeti možnost imenovanja svojih predstavnikov vsi deležniki, ki jim ZViS priznava pomembno vlogo na tem področju z možnostjo imenovanja predstavnikov v Svet NAKVIS. Visokošolski sindikat Slovenije je že prejšnji teden protestiral pri MIZŠ nad takimi postopki in zahteval predložitev tistega osnutka zakona, ki je uradno izhodiščno gradivo za delo delovne skupine ministrstva in s tem informacija javnega značaja, vendar kaže, da ministrstvo vztraja pri ekskluzivizmu in netransparentnosti. Osnutek zakona smo pridobili drugje in ga objavljamo, zato da sprožimo razpravo v visokošolski in širši javnosti o primernosti njegove vsebine in načina njegovega nastajanja.

Vsebinsko je osnutek zakona sestavljanka iz že obstoječih členov ZViS, ki urejajo to področje, in Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov z določenimi dodatnimi spremembami. Nekatere izmed teh sprememb res naslavljajo povsem konkretne izzive, s katerimi se NAKVIS srečuje pri svojem delu in jih je potrebno urediti s spremembo zakonodaje, vendar ta osnutek zakona tega ne počne sistemsko.

Že naslov zakona se ne ujema z njegovo vsebino, saj kakovost v visokem šolstvu zajema tako sistem zunanjega kot notranjega (znotraj univerz in fakultet) zagotavljanja kakovosti. Osnutek zakona skoraj ne omenja slednjega, čeprav je od uvedbe institucionalne akreditacije v našem prostoru izjemnega pomena, saj institucije same sprejemajo spremembe študijskih programov, katerih le manjši del je vključen v postopke zunanjega zagotavljanja kakovosti.

Osnutek vsebuje tudi opuščanje odločanja v skladu z Zakonom o upravnem postopku (agencija naj bi ZUP uporabljala le smiselno in ne več dosledno), pri čemer ne gre za naslavljanje težav v vodenju postopkov, temveč za legalizacijo sedanjega načina vodenja postopkov, ki po mnenju nekaterih poznavalcev večkrat ni skladno z ZUP. S to uzakonitvijo arbitrarnega vodenja postopkov je povezan tudi 41. člen, ki določa, da kar svet agencije odloča o ugovoru zoper svojo odločitev.

Osnutek zakona vsebuje tudi določbe, ki sledijo strateškim, tudi finančnim interesom naravoslovja in tehnike, od koder prihajajo njegovi glavni akterji, na škodo tistih študijskih področij ter fakultet in akademij, ki niso prednostno usmerjene v servisiranje trenutnih potreb na trgu dela. V 6. in 10. členu vzpostavlja podlago za to, da bo NAKVIS v okviru standardov kakovosti uvedel kriterij zaposljivosti diplomantov oz. potrebe trga dela po diplomantih posameznih študijskih programov in na tej podlagi v reakreditacijskih postopkih silil zavode v zniževanje števila vpisnih mest. Metodološko solidne javne evidence po posameznih študijskih programih sicer trenutno še ne obstajajo. Poudarjamo, da so že po obstoječih merilih visokošolski zavodi zavezani k spremljanju zaposljivosti diplomantov, vendar teh podatkov ni mogoče mešati s kakovostjo študijskih programov, za kar je pristojen NAKVIS. Po evropskih standardih kakovosti (https://www.enqa.eu/wp-content/uploads/2015/11/ESG_2015.pdf) so podatki o zaposljivosti le v funkciji utemeljevanja razvoja in vzpostavljanja novih študijskih programov. Objavljanje podatkov o zaposljivosti, kar predvideva 54. člen, ne more doprinesti k višji kakovosti, ga je pa mogoče z neustreznimi interpretacijami zlorabiti za politično motivirane posege v razpisno politiko visokošolskih zavodov. Takemu poskusu smu bili priča letos spomladi. Takrat so nekateri dekani naravoslovnih in tehniških fakultet UL izjavljali, da bodo na podlagi sprememb števila vpisnih mest zahtevali prerazporeditev denarja za študijsko dejavnost od družboslovja in humanistike k naravoslovju in tehniki, čeprav je znano, da prva skupina članic že sedaj dobiva premalo denarja za stroške dela, ki se z manjšim vpisom ne bodo kaj dosti znižali, medtem ko drugi skupini članic denar za študijsko dejavnost ostaja in večkrat ne vedo, kako bi ga porabile. Prava pot k spreminjanju vpisne politike bi bila zagotovitev ustreznega financiranja podhranjenih članic univerz in odprava ostankov glavarinskega financiranja. Če želimo na nacionalni ravni čimbolj izkoristiti vse potenciale, je administrativni oz. planski pristop, ki spominja na usmerjeno izobraževanje, zgrešen. Smiseln je sistem financiranja, usmerjen v pridobivanje študentov, ki si bodo poklicno kariero ustvarili na podlagi lastne sposobnosti in motivacije. To pa pomeni dovolj avtonomno vpisno politiko na ravni univerz.

Poleg tega 54. člen osnutka zakona daje Nakvisu pravno podlago za objavljanje podatkov tudi o Sicris točkah izvajalcev posameznih študijskih programov, čeprav je ta sistem, ki ga je Agencija RS za raziskovanje v preteklosti uvedla prav pod vodstvom Francija Demšarja, usmerjen pretežno kvantitativno in ima učinke, ki so skladni z interesi založniških oz. bibliometričnih  korporacij, torej s sistemom, ki na področju objavljanja spodbuja najbolj kvarne prakse. Poudarjanje vloge tega sistema je v popolnem nasprotju s težnjami k bolj kvalitativnemu ocenjevanju raziskovalnega dela. Poleg tega je ta sistem diskriminatoren do humanistike in dela družboslovja, kjer znanstvene monografije povsod po svetu še vedno veljajo za najpomembnejši način objavljanja.

Posebej velja izpostaviti 57. člen, ki na željo agencije podaljšuje akreditacijsko obdobje samo za UL in UM, ker NAKVIS pač ugotavlja, da ne zmore izvesti akreditacijskih postopkov za vse univerze hkrati. Avtor osnutka zakona verjetno ni pomislil na problem neenake obravnave.

V besedilu zakona je še več drugih spornih vsebin, o katerih visokošolska javnost ne ve ničesar.

Glede na težnje po arbitrarnem odločanju, ki jih kaže osnutek zakona, in glede na politiko favoriziranja interesov enega dela univerze proti drugemu, bi lahko univerze odgovorile z zahtevo po razširitvi 53. člena, ki določa, da lahko slovenska agencija akreditira univerze v tujini. Zakaj ne bi zakon omogočil tudi obratnega, torej da se lahko slovenske univerze, samostojne fakultete in študijski programi akreditirajo pri tujih agencijah za kakovost v visokem šolstvu in si izberejo ustrezno prestižne akreditatorje?

Če povzamemo. Gre za lobistični zakon, ki utegne imeti zaradi odstopanja od ZUP pomembne sporne posledice za razmerje med agencijo NAKVIS in visokošolskimi zavodi. Poleg tega zaradi mešanja kakovosti in zaposljivosti ustreza interesom tistih delov visokega šolstva, ki so že zdaj bogato financirani in iz katerih prihajajo glavni akterji priprave tega zakona. Zakon nastaja izrazito netransparentno, visokošolska javnost o njem ne ve ničesar, njegovi akterji poskušajo doseči njegov čim hitrejši sprejem, dokler še imajo na položajih v vladi in DZ ideološko naklonjene partnerje. Zaradi vsega tega smo se v Visokošolskem sindikatu Slovenije odločili, da o nastajanju zakona in o njegovi trenutni vsebini seznanimo visokošolsko in širšo javnost.

Ljubljana, Maribor in Koper, 19. 10. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije,

Gorazd Kovačič, predsednik



četrtek, 14. oktober 2021

Podpišite državljansko pobudo za spremembo 85. člena ZDR-1

Visokošolski sindikat Slovenije se je skupaj s številnimi drugimi sindikati in našo sindikalno konfederacijo KSS Pergam pridružil pobudi Sindikata policistov Slovenije za spremembo 85. člena Zakona o delovnih razmerjih. 85. člen ZDR-1 omogoča delodajalcu, da zaposlenemu izreče opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa se pri tem nima možnosti braniti, predstaviti svojega videnja, ugovarjati verodostojnosti delodajalčevih trditev in dokazov in tudi ne izpodbijati tega ukrepa pred delovnim sodiščem. Številni delodajalci zato zlorabljajo te zakonske pomanjkljivosti instituta opozorila pred odpovedjo in delavcem dajejo neupravičena opozorila, ki so neutemeljena ali temeljijo na absurdnih obtožbah. S tem ustrahujejo zlasti tiste delavce, ki imajo kritično mnenje o delovnih pogojih ali celo o širših razmerah v družbi, z opozorili pritiskajo tudi na sindikalne zaupnike, ali pa izbirajo naključne žrtve, da s tem ustrahujejo celotni kolektiv. Take primere srečujemo vsepovsod, tudi na univerzah. Prejeto opozorilo tudi po izteku njegove veljavnosti ostane stigma, ki otežuje možnosti pri iskanju nove zaposlitve. Ta zakonski institut, ki daje močnejši strani v delovnem razmerju proste roke, šibkejši strani pa odreka možnost obrambe, je potrebno reformirati. Zato vas pozivamo, da se pridružite sindikalni akciji "Za delavske pravice" in prispevate svoj overjeni podpis pod pobudo volivk in volivcev za spremembo 85. člena ZDR-1. Do 11. 12. 2021 moramo zbrati vsaj 5.000 overjenih podpisov državljank in državljanov. Prepričani smo, da jih lahko še bistveno več, kajti problem delodajalskih zlorab opozorila je vse bolj pereč, krivični ukrep lahko zadene kogarkoli od nas, pobudi Sindikata policistov pa so se pridružili številni drugi sindikati v javnem in zasebnem sektorju. Z velikim številom podpisov bomo dali pobudi še večjo politično težo v DZ.

Svoj overjen podpis lahko oddate na dva načina:

1. Osebno na upravni enoti: na obrazcu, ki je dostopen na spletni strani https://www.sindikat-policistov.si/novice/articleid/1570/cbmoduleid/452 in na vsaki upravni enoti, najprej izpolnite zahtevane podatke (vse mora biti izpolnjeno z velikimi tiskanimi črkami). Podpisati ga morate V PRISOTNOSTI uradne osebe na eni izmed upravnih enot v času poslovnega časa (ne le v času uradnih ur). Podpisani obrazec, prosimo, pošljite na naslov: SINDIKAT POLICISTOV SLOVENIJE, Opekarniška cesta 15 c, 3000 Celje, p. p. 416. Podpisa ni možno oddati preko pooblastila druge osebe. Podatki morajo biti enaki kot na osebnem dokumentu. PCT pogoji v skladu z navodili MJU niso zahtevani za overitev podpisa podpore na UE.

2. Z elektronskim podpisom: vsak z digitalnim certifikatom ali SMS pass lahko svoj podpis odda tudi prek spletnega portala e-uprave. Podrobna navodila in direktna spletna povezava so dostopni na spletni strani: https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=5345 . Takšen način oddaje podpisa bo sindikatu olajšal urejanje zbranih podpisov.

Vabimo vas, da poziv k oddaji podpisa posredujete tudi prijateljem, sorodnikom in znancem. Nepravični 85. člen ZDR-1 zadeva vse zaposlene.



sreda, 13. oktober 2021

Poziv Rektorski konferenci in MIZŠ: javno objavljanje rezultatov študentskih anket

Spoštovani,

v kontekstu javne obravnave in sprejemanja Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030 se obračamo na Rektorsko konferenco in na MIZŠ kot redaktorja NPVŠ 2021–2030 z dvema vprašanjema:

1. Ali je predvideni ukrep v NPVŠ glede javnega objavljanja (rangiranih?) rezultatov študentskih anket usklajen v Rektorski konferenci?

2. Kakšni so argumenti za stališče, da naj bi bilo javno objavljanje (ne ocenjevanje samo!) in rangiranje pedagoških delavcev prispevek h kakovosti?

V sindikatu uvodoma poudarjamo, da se s strokovnega vidika zavedamo pomena povratne informacije študentov za izboljšanje študija in da podpiramo evalvacije pedagoškega dela, hkrati pa opozarjamo, da lahko rezultati anket odražajo tudi kaj drugega kot kakovost pedagoškega dela, npr. pričakovanje permisivnosti pedagogov, in da obdelovanje (v obliki primerjanj, statističnih obdelav idr.) ter javni rangirani seznami pedagoških delavcev s kakovostjo nimajo nič skupnega. Nasprotno, kot se je izkazalo v praksi, lahko manipulativno prikazovanje statistike predstavlja sredstvo za obračunavanje z zaposlenimi v habilitacijskih postopkih in v osebnih diskreditacijah posameznikov.

Visokošolski sindikat Slovenije si preko svojega sindikata na Univerzi v Mariboru, ki tovrstno prakso javnih seznamov edina prakticira že vrsto let, zaradi številnih opozoril članstva od nastanka sindikata naprej prizadeva, da bi tovrstno problematiko odprli in v internih aktih preprečili možnosti anomalij, a znotraj univerze ni posluha za to. Še več, v rektorjevi zavrniti našega zadnjega negativnega mnenja o Pravilniku o ocenjevanju pedagoškega dela (gradivo za senat UM, 28. 9. 2021) je kot »argument« za zavrnitev naših opozoril v zvezi s to temo navedeno, da takšno ureditev predvideva tudi bodoči NPVŠ. Da je takšen način »argumentacije« zoper vsebinska opozorila sploh možen na znanstveno-raziskovalni ustanovi, je svojevrsten problem. Zato sprašujemo preostala člana in članico Rektorske konference, ali ste med pripravo predloga NPVŠ 2021–2030 pristali na uvedbo prakse UM in, če ste, na podlagi katerih argumentov.

Ocenjujemo, da člani in članica rektorske konference ne poznate razsežnosti problematike in posledic, ki jih takšna praksa že prinaša zaposlenim, in smo zato neprijetno presenečeni, da se je ta ukrep z namenom uvedbe v celotnem visokošolskem prostoru znašel v NPVŠ 2021–2030 brez kakršne koli resne presoje. Ob tem je potrebno spomniti, da poskusi legitimiranja nekaterih spornih (v preteklosti celo sodno in inšpekcijsko dokazanih nezakonitih) ukrepov z razširjanjem z UM na druge univerze in v krovne akte za področje visokega šolstva, niso novost.

V okviru usklajevanj končnega predloga NPVŠ 2021–2030 zato v Visokošolskem sindikatu Slovenije predlagamo črtanje tega ukrepa. Da so rezultati anket o pedagoškem delu informacija javnega značaja, je sicer že razjasnjeno s stališči informacijske pooblaščenke, vendar je javnost in transparentnost ocen pedagoških delavcev mogoče zagotoviti tudi drugače kot s trajnim objavljanjem statistično obdelanih seznamov ocen pedagoških delavcev na spletnih straneh univerz, npr. z vpogledom na zahtevo zainteresiranega prosilca. Če bo rektorska konferenca sprejela »argumentacijo« rektorja Kačiča, da »njegova praksa« pomeni edino možno obliko transparentnosti, pa v Visokošolskem sindikatu Slovenije pozivamo k doslednosti in pričakujemo, da boste na spletnih straneh univerz objavljali tudi vse ostale informacije javnega značaja, vključno z vsemi izplačili zaposlenim, seveda prav tako na rangiranih seznamih. Te informacije bi bile še bolj zanimive za javnost.

Že vnaprej se vam zahvaljujemo za odgovor in vas pozdravljamo

dr. Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije

dr. Aljaž Gaber, predsednik VSS, Sindikata Univerze v Ljubljani

dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS, Sindikata Univerze v Mariboru

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica VSS, Sindikata Univerze na Primorskem

Ljubljana, Maribor in Koper, 8. 10. 2021