četrtek, 21. oktober 2021

Objavljanje rezultatov študentskih anket: odgovor rektorju UM in Rektorski konferenci

Spoštovani člani in članice Rektorske konference RS,

Visokošolski sindikat Slovenije je dne 8. 10. 2021 v okviru javne obravnave Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030 na Rektorsko konferenco in MIZŠ naslovil poziv, naj se opredelita do predvidenega ukrepa javnega objavljanja rezultatov študentskih anket.

Dne 11. 10. 2021 se je na poziv prvi odzval rektor UNG in pojasnil, da sam in UNG nasprotujeta takemu ukrepu (vse odzive pripenjamo). Njegov odziv postavlja v nenavadno luč dva kasnejša dopisa, ki nam ju je 19. 10. 2021 poslal prof. dr. Kačič v vlogah rektorja UM in predsednika Rektorske konference. Dopisa ne odgovarjata vsebinsko na nobeno od vprašanj sindikata, se pa sklicujeta na soglasje med vsemi pripravljalci NPVŠ 2021–2030 o vseh ukrepih, tudi o omenjenem. Poleg tega zapiše nenavadno trditev, da Rektorska konferenca oz. rektorji niso sodelovali pri nastanku NPVŠ 2021–2030, temveč je njegov avtor »ekspertna skupina«. Toda ta je bila sestavljena iz predstavnikov deležnikov in v njej najdemo tudi imena, ki so enaka imenom rektorjev. Njen predsednik je bil prof. dr. Zdravko Kačič, člana sta bila tudi prof. dr. Igor Papič in prof. dr. Klavdija Kutnar, vendar se po pojasnilu Zdravka Kačiča zdi, da to niso bili rektorji, temveč neke druge osebe. Medsebojno protislovni pojasnili, da Rektorska konferenca nima tako rekoč ničesar z besedilom NPVŠ 2021–2030 in da se z njim strinjajo vsi rektorji, so neprepričljiva, poleg tega nasprotno priča samostojni odgovor rektorja UNG.

V sindikatu zato ugotavljamo, da skrivanje za ekspertno skupino in za domnevnim soglasjem o vsebini NPVŠ 2021–2030 ni ustrezen nadomestek za odgovor na naše vsebinsko vprašanje, ki ga ponavljamo in ga izrecno postavljamo preostalima članoma Rektorske konference: Kateri so argumenti za stališče, da je javno objavljanje (ne ocenjevanje samo!) in rangiranje pedagoških delavcev prispevek h kakovosti pedagoškega dela? Na podlagi katerih argumentov sta UL in UP pristali na to, da bo NPVŠ 2021–2030 predpisal to prakso UM kot zahtevani standard za vse univerze?

V dopisu, ki ga je dr. Kačič podpisal kot rektor UM, najdemo poleg opisane strategije izogibanja vsebinskemu odgovoru na zastavljena vprašanja in poleg prenosa odgovornosti za javno objavljanje rezultatov študentskih anket na UM na Senat UM (ki ga sicer vodi ista oseba, rektor dr. Kačič), še trditev, ki ne ustreza dejstvom. Rektor prof. dr. Kačič trdi, da UM ne objavlja rangiranih rezultatov študentskih anket, temveč abecedno urejene sezname (kar je sicer ena izmed vrst rangiranja). Toda rezultati so objavljeni v Excel tabeli, kar vsakomur omogoča, da z nekaj kliki razvrsti vse ocenjene pedagoške delavce na UM po poljubno izbranih kriterijih, npr. po povprečni oceni, številu veljavnih odgovorov, standardnem odklonu in celo po prehodnosti! Tako lahko z nekaj kliki rangiramo vse pedagoge po stolpcu »Povprečna ocena«, nato vnesemo priimek in ime, npr. »Kačič Zdravko«, in vidimo, da je imel ta izvajalec 15 veljavnih odgovorov, 87,5 % prehodnost in povprečno oceno 1,32, kar ga uvršča/rangira na 1138. mesto od 1691 pedagoških delavcev na UM. V Excel tabeli gre torej zlahka, a tudi če bi bili podatki javno objavljeni v PDF obliki, bi lahko kdorkoli z nekaj več truda rangiral vse pedagoške delavce. Trditev rektorja Kačiča, ki je sicer strokovnjak na področju informatike, da UM ne objavlja rangiranih podatkov, ne podcenjuje le znanja zaposlenih na UM, temveč tudi študentov.

Rektor dr. Kačič je v svojem odzivu navedel tudi tole: »Analize dostopa do objavljenih rezultatov ocen v zadnjih petih letih so pokazale precej majhno zanimanje za te podatke.« Sami s temi analizami dostopa do objavljenih podatkov doslej nismo bili seznanjeni in prosimo, da nam jih posredujete in jih objavite. Prav tako prosimo za posredovanje analize dostopa do drugih podatkov, tako da bomo lahko primerjali relativno stopnjo zanimanja za različne vrste podatkov. Če se bo izkazalo, da javnost res ni radovedna glede rangiranih rezultatov študentskih anket, se sprašujemo o namenu njihovega javnega objavljanja. Če je radovedna, pa ne vemo, zakaj ne bi stregli njeni radovednosti tudi z objavljanjem in rangiranjem drugih kategorij informacij javnega značaja o javnih uslužbencih, npr. o njihovih prejemkih. Komentiranju tega opozorila se je rektor Kačič izognil. Če bo novi raziskovalni zakon dovolil izplačevanje »dvojnih plač«, ki jih zagovarjate, bo seznam njihovih prejemnikov prav gotovo zelo zanimiv za javnost.

A ključno je tole. Ne glede na relativno velikost interesa javnosti za podatke o rezultatih študentskih anket lahko njihova objava povzroča škodo. Če se bodo študentje začeli odločati za vpis izbirnih predmetov ali smeri na podlagi podatkov o prehodnosti, lahko to vodi v resne anomalije v visokem šolstvu in v pritiske v smeri večje permisivnosti pri ocenjevanju. Poleg tega ugotavljamo, da se nizek rang pedagoškega delavca (bodisi znotraj oddelka, katedre, članice ali celotne UM) že uporablja kot argument nadrejenih za dodeljevanje nizkih ocen delovne uspešnosti, za dodeljevanje dodatnih delovnih nalog, za interne postopke pri delodajalcu in pri vsebini mnenja Študentskega sveta članice ali univerze v habilitacijskih postopkih. Ob tem smo v prejšnjem dopisu opozorili, da je primerljivost ocen metodološko vprašljiva. Ocene so pri premajhnih vzorcih nezanesljive. Študentje večkrat namesto kakovosti pedagoškega dela ocenjujejo kaj drugega, npr. zahtevnost izpitov. Razlike med ocenami so pogosto odraz razlik v obremenjenosti pedagogov s številom študentov, kar je večinoma odvisno od množičnosti vpisa in od statusa predmeta v predmetniku in le redko od posameznega pedagoga.

Pomembno se nam zdi komentirati tudi rektorjevo pripombo, da na UM rezultate anket objavljajo zato, ker ne iščejo načinov izogibanja odločitvi informacijskega pooblaščenca. VSS je v svojem pozivu 8. 10. 2021 izrecno zapisal, da ne problematizira dejstva, da so ocene informacije javnega značaja in da je to že razjasnjeno s stališči IP. Je pa bistveno razlikovati med seznanitvijo z oceno posameznih javnih uslužbencev in med zbiranjem teh podatkov v bazah, ki jih potem lahko delodajalec obdeluje in uporablja za postopke zoper delavce in ki jih študentje kot uporabniki uporabljajo za odločitve o vpisu in s tem za pritiske, ki vodijo proč od kakovosti pedagoškega dela.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije zato ugotavljamo, da je ukrep javnega objavljanja rezultatov študentskih anket neutemeljen in škodljiv, zato v okviru usklajevanj končnega predloga NPVŠ 2021–2030 vztrajamo pri njegovem črtanju.

Ob tem pozivamo predsednika Rektorske konference k dvigu ravni razprave, tako da se na argumente odgovarja z argumenti, ne pa s pojasnili v smislu, da je nekaj sprejeto, ker je to nekdo predlagal in je bilo sprejeto, ker so se ostali s tem strinjali.

S spoštovanjem,

dr. Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije

dr. Aljaž Gaber, predsednik VSS, Sindikata Univerze v Ljubljani

dr. Marija Javornik, predsednica VSS, Sindikata Univerze v Mariboru

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica VSS, Sindikata Univerze na Primorskem

Ljubljana, Maribor in Koper, 21. 10. 2021


---------------------


---------- Forwarded message ---------
From: Danilo Zavrtanik <danilo.zavrtanik@ung.si>
Date: Mon, Oct 11, 2021 at 11:57 AM
Subject: Re: Poziv Rektorski konferenci in MIZŠ: javno objavljanje rezultatov študentskih anket
To: Visokošolski sindikat Slovenije <vss@sindikat-vss.si>


Spoštovani!

Na UNG ne posnemamo nikogar ter v tem in podobnih razmišljanjih uporabljamo lastno pamet, izkušnje, znanje ter prakse elitnih univerz v tujini. Zato rangiranja akademskega kadra nismo vpeljali in ga tudi ne bomo, ker je, kot tudi sami ugotavljate, neprimeren, predvsem pa ne vodi k kvaliteti pedagoškega dela. Prej obratno. Zato vas prosim, da nas v bodoče ne vtikate v isti koš in raje prej informacije preverite pri nas. Vam jih bomo z veseljem posredovali. 

Lep pozdrav,   Danilo Zavrtanik


-------------------------



--------------------------







torek, 19. oktober 2021

MIZŠ, NAKVIS in vodstva univerz v tajnosti pripravljajo Zakon o kakovosti v visokem šolstvu

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo izvedeli, da MIZŠ na predlog agencije NAKVIS in ob asistenci vodstev javnih univerz pospešeno pripravlja Zakon o kakovosti v visokem šolstvu. Ta bi ločeno od obstoječega Zakona o visokem šolstvu (ZViS) urejal področje zunanjega zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu oziroma v delovanje Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). 

Osnutek zakona je napisal direktor NAKVIS Franci Demšar, MIZŠ ga je posvojilo, delovna skupina pri MIZŠ naj bi dobila nalogo, da ga uskladi zelo hitro, da bi ga ministrstvo čimprej poslalo v potrditev na vlado, nato v hitro javno obravnavo in v sprejem v DZ pred njegovim razpustom. Delovna skupina s svojo sestavo ne zastopa vseh ključnih deležnikov na področju visokega šolstva, saj v njej ni ne predstavnikov delavcev, ne delodajalcev, niti višješolskih zavodov. V njej so le posamezniki z univerz v Ljubljani (prorektor Anton Ramšak), Mariboru (Mihaela Koletnik) in na Primorskem (Nejc Šarabon), samostojnega visokošolskega zavoda Alma Mater Europea in Študentske organizacije Slovenije. Člane je izbralo MIZŠ samo, ne da bi pozvalo omenjene institucije k temu, da svoje predstavnike izberejo in predlagajo same. Še več, s pripravo zakona in njegovo vsebino ni na univerzah seznanjen skoraj nihče. Kot smo izvedeli in preverili, npr. na UL z nastajanjem zakona in sestavo delovne skupine niso seznanjeni niti dekani, niti vodje pristojnih strokovnih služb, čeprav se je skupina konstituirala že prejšnji teden.

Tak način priprave zakonskih predlogov je nesprejemljiv. Izhodišča za pripravo zakona bi morala biti pripravljena na osnovi širše javne razprave, v delovno skupino bi morali imeti možnost imenovanja svojih predstavnikov vsi deležniki, ki jim ZViS priznava pomembno vlogo na tem področju z možnostjo imenovanja predstavnikov v Svet NAKVIS. Visokošolski sindikat Slovenije je že prejšnji teden protestiral pri MIZŠ nad takimi postopki in zahteval predložitev tistega osnutka zakona, ki je uradno izhodiščno gradivo za delo delovne skupine ministrstva in s tem informacija javnega značaja, vendar kaže, da ministrstvo vztraja pri ekskluzivizmu in netransparentnosti. Osnutek zakona smo pridobili drugje in ga objavljamo, zato da sprožimo razpravo v visokošolski in širši javnosti o primernosti njegove vsebine in načina njegovega nastajanja.

Vsebinsko je osnutek zakona sestavljanka iz že obstoječih členov ZViS, ki urejajo to področje, in Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov z določenimi dodatnimi spremembami. Nekatere izmed teh sprememb res naslavljajo povsem konkretne izzive, s katerimi se NAKVIS srečuje pri svojem delu in jih je potrebno urediti s spremembo zakonodaje, vendar ta osnutek zakona tega ne počne sistemsko.

Že naslov zakona se ne ujema z njegovo vsebino, saj kakovost v visokem šolstvu zajema tako sistem zunanjega kot notranjega (znotraj univerz in fakultet) zagotavljanja kakovosti. Osnutek zakona skoraj ne omenja slednjega, čeprav je od uvedbe institucionalne akreditacije v našem prostoru izjemnega pomena, saj institucije same sprejemajo spremembe študijskih programov, katerih le manjši del je vključen v postopke zunanjega zagotavljanja kakovosti.

Osnutek vsebuje tudi opuščanje odločanja v skladu z Zakonom o upravnem postopku (agencija naj bi ZUP uporabljala le smiselno in ne več dosledno), pri čemer ne gre za naslavljanje težav v vodenju postopkov, temveč za legalizacijo sedanjega načina vodenja postopkov, ki po mnenju nekaterih poznavalcev večkrat ni skladno z ZUP. S to uzakonitvijo arbitrarnega vodenja postopkov je povezan tudi 41. člen, ki določa, da kar svet agencije odloča o ugovoru zoper svojo odločitev.

Osnutek zakona vsebuje tudi določbe, ki sledijo strateškim, tudi finančnim interesom naravoslovja in tehnike, od koder prihajajo njegovi glavni akterji, na škodo tistih študijskih področij ter fakultet in akademij, ki niso prednostno usmerjene v servisiranje trenutnih potreb na trgu dela. V 6. in 10. členu vzpostavlja podlago za to, da bo NAKVIS v okviru standardov kakovosti uvedel kriterij zaposljivosti diplomantov oz. potrebe trga dela po diplomantih posameznih študijskih programov in na tej podlagi v reakreditacijskih postopkih silil zavode v zniževanje števila vpisnih mest. Metodološko solidne javne evidence po posameznih študijskih programih sicer trenutno še ne obstajajo. Poudarjamo, da so že po obstoječih merilih visokošolski zavodi zavezani k spremljanju zaposljivosti diplomantov, vendar teh podatkov ni mogoče mešati s kakovostjo študijskih programov, za kar je pristojen NAKVIS. Po evropskih standardih kakovosti (https://www.enqa.eu/wp-content/uploads/2015/11/ESG_2015.pdf) so podatki o zaposljivosti le v funkciji utemeljevanja razvoja in vzpostavljanja novih študijskih programov. Objavljanje podatkov o zaposljivosti, kar predvideva 54. člen, ne more doprinesti k višji kakovosti, ga je pa mogoče z neustreznimi interpretacijami zlorabiti za politično motivirane posege v razpisno politiko visokošolskih zavodov. Takemu poskusu smu bili priča letos spomladi. Takrat so nekateri dekani naravoslovnih in tehniških fakultet UL izjavljali, da bodo na podlagi sprememb števila vpisnih mest zahtevali prerazporeditev denarja za študijsko dejavnost od družboslovja in humanistike k naravoslovju in tehniki, čeprav je znano, da prva skupina članic že sedaj dobiva premalo denarja za stroške dela, ki se z manjšim vpisom ne bodo kaj dosti znižali, medtem ko drugi skupini članic denar za študijsko dejavnost ostaja in večkrat ne vedo, kako bi ga porabile. Prava pot k spreminjanju vpisne politike bi bila zagotovitev ustreznega financiranja podhranjenih članic univerz in odprava ostankov glavarinskega financiranja. Če želimo na nacionalni ravni čimbolj izkoristiti vse potenciale, je administrativni oz. planski pristop, ki spominja na usmerjeno izobraževanje, zgrešen. Smiseln je sistem financiranja, usmerjen v pridobivanje študentov, ki si bodo poklicno kariero ustvarili na podlagi lastne sposobnosti in motivacije. To pa pomeni dovolj avtonomno vpisno politiko na ravni univerz.

Poleg tega 54. člen osnutka zakona daje Nakvisu pravno podlago za objavljanje podatkov tudi o Sicris točkah izvajalcev posameznih študijskih programov, čeprav je ta sistem, ki ga je Agencija RS za raziskovanje v preteklosti uvedla prav pod vodstvom Francija Demšarja, usmerjen pretežno kvantitativno in ima učinke, ki so skladni z interesi založniških oz. bibliometričnih  korporacij, torej s sistemom, ki na področju objavljanja spodbuja najbolj kvarne prakse. Poudarjanje vloge tega sistema je v popolnem nasprotju s težnjami k bolj kvalitativnemu ocenjevanju raziskovalnega dela. Poleg tega je ta sistem diskriminatoren do humanistike in dela družboslovja, kjer znanstvene monografije povsod po svetu še vedno veljajo za najpomembnejši način objavljanja.

Posebej velja izpostaviti 57. člen, ki na željo agencije podaljšuje akreditacijsko obdobje samo za UL in UM, ker NAKVIS pač ugotavlja, da ne zmore izvesti akreditacijskih postopkov za vse univerze hkrati. Avtor osnutka zakona verjetno ni pomislil na problem neenake obravnave.

V besedilu zakona je še več drugih spornih vsebin, o katerih visokošolska javnost ne ve ničesar.

Glede na težnje po arbitrarnem odločanju, ki jih kaže osnutek zakona, in glede na politiko favoriziranja interesov enega dela univerze proti drugemu, bi lahko univerze odgovorile z zahtevo po razširitvi 53. člena, ki določa, da lahko slovenska agencija akreditira univerze v tujini. Zakaj ne bi zakon omogočil tudi obratnega, torej da se lahko slovenske univerze, samostojne fakultete in študijski programi akreditirajo pri tujih agencijah za kakovost v visokem šolstvu in si izberejo ustrezno prestižne akreditatorje?

Če povzamemo. Gre za lobistični zakon, ki utegne imeti zaradi odstopanja od ZUP pomembne sporne posledice za razmerje med agencijo NAKVIS in visokošolskimi zavodi. Poleg tega zaradi mešanja kakovosti in zaposljivosti ustreza interesom tistih delov visokega šolstva, ki so že zdaj bogato financirani in iz katerih prihajajo glavni akterji priprave tega zakona. Zakon nastaja izrazito netransparentno, visokošolska javnost o njem ne ve ničesar, njegovi akterji poskušajo doseči njegov čim hitrejši sprejem, dokler še imajo na položajih v vladi in DZ ideološko naklonjene partnerje. Zaradi vsega tega smo se v Visokošolskem sindikatu Slovenije odločili, da o nastajanju zakona in o njegovi trenutni vsebini seznanimo visokošolsko in širšo javnost.

Ljubljana, Maribor in Koper, 19. 10. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije,

Gorazd Kovačič, predsednik



četrtek, 14. oktober 2021

Podpišite državljansko pobudo za spremembo 85. člena ZDR-1

Visokošolski sindikat Slovenije se je skupaj s številnimi drugimi sindikati in našo sindikalno konfederacijo KSS Pergam pridružil pobudi Sindikata policistov Slovenije za spremembo 85. člena Zakona o delovnih razmerjih. 85. člen ZDR-1 omogoča delodajalcu, da zaposlenemu izreče opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa se pri tem nima možnosti braniti, predstaviti svojega videnja, ugovarjati verodostojnosti delodajalčevih trditev in dokazov in tudi ne izpodbijati tega ukrepa pred delovnim sodiščem. Številni delodajalci zato zlorabljajo te zakonske pomanjkljivosti instituta opozorila pred odpovedjo in delavcem dajejo neupravičena opozorila, ki so neutemeljena ali temeljijo na absurdnih obtožbah. S tem ustrahujejo zlasti tiste delavce, ki imajo kritično mnenje o delovnih pogojih ali celo o širših razmerah v družbi, z opozorili pritiskajo tudi na sindikalne zaupnike, ali pa izbirajo naključne žrtve, da s tem ustrahujejo celotni kolektiv. Take primere srečujemo vsepovsod, tudi na univerzah. Prejeto opozorilo tudi po izteku njegove veljavnosti ostane stigma, ki otežuje možnosti pri iskanju nove zaposlitve. Ta zakonski institut, ki daje močnejši strani v delovnem razmerju proste roke, šibkejši strani pa odreka možnost obrambe, je potrebno reformirati. Zato vas pozivamo, da se pridružite sindikalni akciji "Za delavske pravice" in prispevate svoj overjeni podpis pod pobudo volivk in volivcev za spremembo 85. člena ZDR-1. Do 11. 12. 2021 moramo zbrati vsaj 5.000 overjenih podpisov državljank in državljanov. Prepričani smo, da jih lahko še bistveno več, kajti problem delodajalskih zlorab opozorila je vse bolj pereč, krivični ukrep lahko zadene kogarkoli od nas, pobudi Sindikata policistov pa so se pridružili številni drugi sindikati v javnem in zasebnem sektorju. Z velikim številom podpisov bomo dali pobudi še večjo politično težo v DZ.

Svoj overjen podpis lahko oddate na dva načina:

1. Osebno na upravni enoti: na obrazcu, ki je dostopen na spletni strani https://www.sindikat-policistov.si/novice/articleid/1570/cbmoduleid/452 in na vsaki upravni enoti, najprej izpolnite zahtevane podatke (vse mora biti izpolnjeno z velikimi tiskanimi črkami). Podpisati ga morate V PRISOTNOSTI uradne osebe na eni izmed upravnih enot v času poslovnega časa (ne le v času uradnih ur). Podpisani obrazec, prosimo, pošljite na naslov: SINDIKAT POLICISTOV SLOVENIJE, Opekarniška cesta 15 c, 3000 Celje, p. p. 416. Podpisa ni možno oddati preko pooblastila druge osebe. Podatki morajo biti enaki kot na osebnem dokumentu. PCT pogoji v skladu z navodili MJU niso zahtevani za overitev podpisa podpore na UE.

2. Z elektronskim podpisom: vsak z digitalnim certifikatom ali SMS pass lahko svoj podpis odda tudi prek spletnega portala e-uprave. Podrobna navodila in direktna spletna povezava so dostopni na spletni strani: https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=5345 . Takšen način oddaje podpisa bo sindikatu olajšal urejanje zbranih podpisov.

Vabimo vas, da poziv k oddaji podpisa posredujete tudi prijateljem, sorodnikom in znancem. Nepravični 85. člen ZDR-1 zadeva vse zaposlene.



sreda, 13. oktober 2021

Poziv Rektorski konferenci in MIZŠ: javno objavljanje rezultatov študentskih anket

Spoštovani,

v kontekstu javne obravnave in sprejemanja Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030 se obračamo na Rektorsko konferenco in na MIZŠ kot redaktorja NPVŠ 2021–2030 z dvema vprašanjema:

1. Ali je predvideni ukrep v NPVŠ glede javnega objavljanja (rangiranih?) rezultatov študentskih anket usklajen v Rektorski konferenci?

2. Kakšni so argumenti za stališče, da naj bi bilo javno objavljanje (ne ocenjevanje samo!) in rangiranje pedagoških delavcev prispevek h kakovosti?

V sindikatu uvodoma poudarjamo, da se s strokovnega vidika zavedamo pomena povratne informacije študentov za izboljšanje študija in da podpiramo evalvacije pedagoškega dela, hkrati pa opozarjamo, da lahko rezultati anket odražajo tudi kaj drugega kot kakovost pedagoškega dela, npr. pričakovanje permisivnosti pedagogov, in da obdelovanje (v obliki primerjanj, statističnih obdelav idr.) ter javni rangirani seznami pedagoških delavcev s kakovostjo nimajo nič skupnega. Nasprotno, kot se je izkazalo v praksi, lahko manipulativno prikazovanje statistike predstavlja sredstvo za obračunavanje z zaposlenimi v habilitacijskih postopkih in v osebnih diskreditacijah posameznikov.

Visokošolski sindikat Slovenije si preko svojega sindikata na Univerzi v Mariboru, ki tovrstno prakso javnih seznamov edina prakticira že vrsto let, zaradi številnih opozoril članstva od nastanka sindikata naprej prizadeva, da bi tovrstno problematiko odprli in v internih aktih preprečili možnosti anomalij, a znotraj univerze ni posluha za to. Še več, v rektorjevi zavrniti našega zadnjega negativnega mnenja o Pravilniku o ocenjevanju pedagoškega dela (gradivo za senat UM, 28. 9. 2021) je kot »argument« za zavrnitev naših opozoril v zvezi s to temo navedeno, da takšno ureditev predvideva tudi bodoči NPVŠ. Da je takšen način »argumentacije« zoper vsebinska opozorila sploh možen na znanstveno-raziskovalni ustanovi, je svojevrsten problem. Zato sprašujemo preostala člana in članico Rektorske konference, ali ste med pripravo predloga NPVŠ 2021–2030 pristali na uvedbo prakse UM in, če ste, na podlagi katerih argumentov.

Ocenjujemo, da člani in članica rektorske konference ne poznate razsežnosti problematike in posledic, ki jih takšna praksa že prinaša zaposlenim, in smo zato neprijetno presenečeni, da se je ta ukrep z namenom uvedbe v celotnem visokošolskem prostoru znašel v NPVŠ 2021–2030 brez kakršne koli resne presoje. Ob tem je potrebno spomniti, da poskusi legitimiranja nekaterih spornih (v preteklosti celo sodno in inšpekcijsko dokazanih nezakonitih) ukrepov z razširjanjem z UM na druge univerze in v krovne akte za področje visokega šolstva, niso novost.

V okviru usklajevanj končnega predloga NPVŠ 2021–2030 zato v Visokošolskem sindikatu Slovenije predlagamo črtanje tega ukrepa. Da so rezultati anket o pedagoškem delu informacija javnega značaja, je sicer že razjasnjeno s stališči informacijske pooblaščenke, vendar je javnost in transparentnost ocen pedagoških delavcev mogoče zagotoviti tudi drugače kot s trajnim objavljanjem statistično obdelanih seznamov ocen pedagoških delavcev na spletnih straneh univerz, npr. z vpogledom na zahtevo zainteresiranega prosilca. Če bo rektorska konferenca sprejela »argumentacijo« rektorja Kačiča, da »njegova praksa« pomeni edino možno obliko transparentnosti, pa v Visokošolskem sindikatu Slovenije pozivamo k doslednosti in pričakujemo, da boste na spletnih straneh univerz objavljali tudi vse ostale informacije javnega značaja, vključno z vsemi izplačili zaposlenim, seveda prav tako na rangiranih seznamih. Te informacije bi bile še bolj zanimive za javnost.

Že vnaprej se vam zahvaljujemo za odgovor in vas pozdravljamo

dr. Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije

dr. Aljaž Gaber, predsednik VSS, Sindikata Univerze v Ljubljani

dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS, Sindikata Univerze v Mariboru

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica VSS, Sindikata Univerze na Primorskem

Ljubljana, Maribor in Koper, 8. 10. 2021



nedelja, 26. september 2021

Odgovor Visokošolskega sindikata Slovenije organom ARRS

Organi ARRS so se izognili ugotavljanju odgovornosti za razpisni fiasko in ne implementirajo novih zakonskih zahtev po izogibanju nasprotju interesov

 

Podajamo repliko na odgovor organov ARRS na Poziv Visokošolskega sindikata Slovenije (Poziv VSS), naj se opredelijo do fiaska pri zadnjem projektnem razpisu. Poleg uradnega odgovora organov ARRS je na Poziv VSS ločeno odgovorila članica Upravnega odbora (UO), dr. Marta Klanjšek Gunde, ki je izpostavila širše razsežnosti problematike z informacijskim sistemom, druge problematične prakse agencije in tudi svojo nemoč pri nadzoru nad delovanjem agencije.

Organi agencije želijo prepričati akademsko in splošno javnost o (i) naključni »tehnični napaki« pri obdelavi prijav na projektni razpis, (ii) učinkovitem obvladovanju nasprotja interesov in (iii) dialoški naravnanosti do širše akademske skupnosti.

V nadaljevanju predstavljamo in se omejujemo na dejstva, povzeta iz zapisnikov sej organov ARRS (januar – maj 2021 in zapisnik 24. seje ZSA in UO, julij 2021, ki je edini tudi javno objavljen), ter na javno dostopne podatke.

 

Dejstva o poteku ocenjevanja projektnega razpisa pričajo, da vzrok za polom letošnjega projektnega razpisa ni »tehnična napaka«, temveč malomarno ravnanje direktorja ARRS, dr. Roberta Repnika:

1.) Direktor agencije je odredil eksperimentiranje s testno (!) platformo za informacijsko podporo razpisom v času, ko bi moral biti proces ocenjevanja projektov že v teku, pri čemer je preslišal opozorila Simona Oša, vodje sektorja za projekte na ARRS;

2.) Agencija ni zagotovila povezave nove testne platforme s starim sistemom, v katerega so prijavitelji vložili projektno dokumentacijo. Posledično sta bila v proces vključena še dva dodatna koraka, (i) izvoz projektnih vlog iz starega sistema in (ii) pošiljanje projektnih vlog ocenjevalcem po e-pošti. Torej, ocenjevalci do vlog niso dostopali preko e-portala kot na preteklih razpisih, temveč so projektne vloge prejeli po e-pošti.

3.) Med prenosom podatkov so bila gradiva v slovenščini za 68 projektnih prijav naložena na mesto, v katerem bi se morala nahajati gradiva v angleščini.

4.) Tuji ocenjevalci so med ocenjevanjem naslovili na ARRS več kot 70 (!) opozoril, da niso prejeli projektne vloge v angleščini. Nekdo v agenciji je takrat sprejel odločitev, da se ne preveri, ali je glede na tako množična opozorila prišlo do tehnične napake, temveč naj se sporoči ocenjevalcem, da so pač prejeli gradiva v slovenščini zato, ker so bili prijavitelji malomarni in so jih oddali le v slovenščini, in naj nadaljujejo z delom. Vse kaže, da njihova oddaja poročil, ne da bi razumeli jezik gradiva, ni bila posledica njihove karakterne hibe, temveč tega, da jih je ARRS zavedla.

5.) Agencija je odreagirala in odredila pregled dogajanja šele potem, ko je na socialnih omrežjih nekaj prijaviteljev izpostavilo, da so iz ocen razbrali, da so ocenjevalci prejeli le opis projekta v slovenščini in ko so o fiasku projektnega razpisa poročali mediji.

6.) ZSA in UO ARRS na skupni seji 28. 7. 2021, ki so jo sklicali potem, ko so o aferi začeli poročati oškodovanci na socialnih omrežjih in mediji, in katere zapisnik je edini objavljen, nista razčiščevala dogajanja v času, ko je direktor sprejel tvegano odločitev o prehodu na nov informacijski sistem, in v času, ko je bila po prejetih opozorilih ocenjevalcev sprejeta odločitev, da se ne preveri, kaj se je zgodilo. Organa sta opravila le resno debato, kaj storiti z razpisom v danem trenutku. Po nam znanih informacijah prav tako nista presojala odgovornosti direktorja za napake na kakšni drugi seji. Še več, sodeč po zapisniku je 28. 7. 2021 potekala seja ZSA kot strokovnega organa, člani UO pa so bili nanjo povabljeni. V resnici za razpravo o odgovornosti direktorja ni pristojen ZSA, pač pa UO, ki ga izbere in ki lahko vladi predlaga tudi njegovo razrešitev. Razprava o odgovornosti direktorja je bila nevtralizirana s tem, da je o dogajanju razpravljal strokovni organ, in ne organ ARRS, ki je pristojen za nadzor nad direktorjem. Krizna seja dne 28. 7. 2021 je bila torej sklicana na tak način, da v ospredje ne bi prišle pristojnosti UO do direktorja.

7.) Navkljub argumentiranim opozorilom javnosti in tudi člana ZSA, zakaj projektnih vlog ne bi smeli ponovno ocenjevati isti recenzenti, torej tisti, ki so projekt že »ocenili«, ne da bi ga razumeli, je ZSA na seji 28. 7. 2021 sprejel predlog pravnice, da se 68 vlog v angleščini posreduje istim recenzentom.

8.) Vodja pravne službe, Katarina Hren, meni, da je recenzentsko ocenjevanje le ena od faz postopka in da ocena recenzentov nima »učinka akta odločitve«.

 

Dokumenti nadalje pričajo, da organi ARRS ne upoštevajo in ne želijo implementirati zakonskih določil za obvladovanje nasprotja interesov zavezancev:

1.) Organi ARRS se sklicujejo na neobjavljeno pozitivno mnenje KPK z dne 10. 6. 2019, ki ga ni moč preveriti.

2.) Organi ARRS so bili v začetku leta 2021 seznanjeni z zakonskimi določili Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ter z Novelo zakona, ki je v veljavi od 17. 11. 2020. Novela širi seznam zakonskih zavezancev na člane strokovnih teles agencije, torej na člane UO in ZSA, člane znanstvenih svetov ved in člane drugih občasnih strokovnih teles agencije vključno z ocenjevalci. Člani ZSA in UO so bili seznanjeni, da se je iz razprave in glasovanja dolžna izločiti tudi oseba, ki je npr. zaposlena v organizaciji prijaviteljici ali pa raziskovalno sodeluje s prijaviteljem. ZSA ali UO bi sicer lahko odločil, da oseba zaradi »majhne intenzitete stikov« z delom v organu lahko nadaljuje v omejenem obsegu, a je organ zavezan svojo odločitev utemeljiti, agencija pa je dolžna s tem seznaniti KPK v petih dneh.

a.) Organi ARRS niso predlagali sprememb pravnih aktov agencije, ki bi upoštevale nova zakonska določila o omejevanju nasprotja interesov.

b.)  Organi agencije imajo v svojih zapisnikih zabeleženo, da člani strokovnih teles delujejo etično in jim je zato potrebno zaupati, tudi v primeru navzkrižja interesov. Iz zapisnikov sej pa ni razvidno, da agencija seznanja KPK, kadar člani ZSA ali UO navkljub (potencialnemu) navzkrižju interesov sodelujejo v razpravah na sejah organov.

3.) Agencija ne preverja nasprotja interesov oseb, ki sodelujejo v evalvacijskih postopkih ali so člani strokovnih teles, na način, kot to počnejo druge primerljive agencije v mednarodnem prostoru, npr. agencije Evropske komisije za razdeljevanje sredstev evropskih okvirnih programov (Obzorje 2020, Obzorje Evropa).

4.) Ne drži trditev organov ARRS v odgovoru sindikatu, da večina članov UO ne prejema sredstev ARRS. Podatki v bazi SICRIS (stanje 21. 9. 2021) potrjujejo, da so štirje od sedmih članov UO financirani tudi iz ARRS sredstev. Dr. Emilija Stojmenova Duh in dr. Marta Klanjšek Gunde sta članici programskih skupin, ki ju financira ARRS, dr. Egon Pelikan in dr. Janez Bonča pa sta vodji programskih skupin, ki na letni ravni za obdobje šestih let prejemata 317.149 € (4,65 FTE B) oziroma 424.911 € (6,23 FTE B) ARRS sredstev.

5.) Sprašujemo se tudi o zagotavljanju nepristranskosti in objektivnosti direktorja agencije pri podeljevanju sredstev za znanost. Direktor agencije je sočasno zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, še več, je celo njen prodekan. Upoštevajoč podatke v bazi SICRIS je delno financiran tudi iz sredstev ARRS kot član infrastrukturnega programa I0-0039 Gibanje znanost mladini (3,5 FTE/leto).

 

Menimo, da tako polom letošnjega projektnega razpisa, kot tudi ignoriranje zakonskih določil Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije v podzakonske akte agencije govorita v prid temu, da je treba  poklicati na odgovornost vodstvo agencije in da je treba temeljito reformirati agencijo. To je naloga med drugimi organov agencije, pa tudi Vlade, ki lahko v sedanji ureditvi ključno vpliva na sestavo organov. Če članice in člani organov ARRS niso pripravljeni preučiti odgovornosti direktorja za polom projektnega razpisa in ga sankcionirati, naj odstopijo in svoje položaje prepustijo bolj kredibilnim osebam.

 

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 26. 9. 2021,

predsedstvo Visokošolskega sindikata Slovenije



ponedeljek, 20. september 2021

Mnenje VSS o NPVŠ 2021-2030

 

Mnenje Visokošolskega sindikata Slovenije o predlogu Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030

 

Visokošolski sindikat Slovenije ocenjuje predlog Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030 (NPVŠ) kot na videz idealističen razvojni načrt, poln všečnih fraz in idealnega opisa ciljnega stanja slovenskega visokega šolstva leta 2030, ki pa ima žal več resnih vsebinskih pomanjkljivosti. Je analitično šibak oz. sploh nima analize sedanjega stanja visokega šolstva v Sloveniji. Ima več problemskih slepih peg in spornih ciljev. Njegova frazeologija ponekod postane nerazumljiva in kontradiktorna. Predvsem pa je NPVŠ premalo oprijemljiv pri opredelitvi, kako doseči začrtane cilje. Zato sindikat predlaga umik dokumenta.

NPVŠ nedvomno vsebuje nekaj ukrepov, ki jih moramo kot sindikat pozdraviti, npr. financiranje sobotnega leta, brezplačen doktorski študij, kosovno financiranje temeljnega raziskovanja v visokem šolstvu in kosovno financiranje infrastrukturnih investicij. Vendar jih zaradi izvedbene nedoločnosti dokumenta žal ne moremo šteti kot zavezujočih.

Med problematičnimi cilji in ukrepi izpostavljamo samo nekatere.

Cilj 2.2. je mogoče razumeti tako, da se NPVŠ na nekaterih študijskih področjih zavzema za krčenje rednih vpisnih mest (brez šolnine) in preusmerjanje študentk in študentov na plačljiva vpisna mesta. Samoplačniki naj bi financirali obstoj študijskih programov, za katere bi nekdo odločil, da jim je treba skrčiti javno financiranje. Ta reforma pomeni razgradnjo javnega, vsem dostopnega visokošolskega izobraževanja in uvajanje šolnin. To bi bilo selektivno po neoliberalnih ideoloških kriterijih. Čeprav naj bi to počele univerze avtonomno, zaznavamo vsebinske vzporednice z težnjo vlade, da bi politično spreminjala vpisno politiko in krojila univerzitetni študij po načelih poklicnega izobraževanja. Te težnje ne ustrezajo dejanskemu stanju na trgu dela in čedalje bolj raznolikim oblikam zaposlitvenih karier. Poleg tega lahko pomenijo znanstveno manj ambiciozne univerze in prilagajanje slovenskega visokega šolstva periferni vlogi.

S temi težnjami je usklajen cilj 3.5., da naj prav vsi študijski programi in smeri spodbujajo podjetništvo.

Dokument ne predvideva finančne stabilizacije delovnih mest raziskovalcev na univerzah, čeprav je vsem akterjem dobro znano, da je to glavni problem te velike poklicne skupine in vodi v stalno negotovost raziskovalcev, v trošenje velikega dela delovnega časa za razpisni menedžment in v nezakonito veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Nenavadno je tudi to, da se NPVŠ zavzema za ureditev financiranja raziskovalne dejavnosti na univerzah v ločenem zakonu, čeprav je trenutno v DZ vložen novi Zakon o znanstvenoraziskovalni, razvojni in inovacijski dejavnosti, ki je nastal po večletnih usklajevanjih in ima dobre možnosti za sprejem. O tako pomembnem vprašanju bi bila potrebna vnaprejšnja uskladitev deležnikov, pri tem pa ne zavračamo možnosti, da bi področje univerz urejal en zakon.

Nekateri ukrepi so videti napredni, vendar se pozablja na to, kako so se ponekod že izrodili v praksi. Takšen je ukrep 3.10., ki napoveduje objavljanje rezultatov študentskih anket. V sindikatu podpiramo študentsko evalviranje pedagoškega dela, ki pa naj temelji na vsebinskih analizah in naj s tem prispeva k izboljševanju kakovosti. Kvantifikacija ocenjevanja pedagoškega dela ni v jasni korelaciji z izboljševanjem kakovosti pedagoškega dela, skoznjo se večkrat izkažejo povsem druge stvari, kot sta nizka motivacija respondentov za ocenjevanje ali njihovo pričakovanje permisivnosti v pogojih množičnega študija, znani pa so tudi primeri vodstvenega usmerjanja pritiskov na določene pedagoge.

Dokument vsebuje nastavke za izvajanje študijskih programov v angleščini, kot kaže, brez vzporedne izvedbe v slovenščini (vodja pripravljavcev NPVŠ je na seji Sveta za visoko šolstvo 9. 4. 2021 pojasnil, da je cilj, da bi se tretjina do polovica študijskih programov v Sloveniji izvajala samo v angleščini), in sicer prek določbe o avtonomni jezikovni politiki visokošolskih zavodov, ki je trenutno omejena z zakoni in ustavo. Opozarjamo, da bi izključno angleška izvedba študijskih programov privabila številne ne nujno najodličnejše tuje študente, ki bi jih privlačil tudi primerjalno visok obseg socialnih pravic študentov v Sloveniji. Zasedanje vpisnih mest, ki jih financira proračun RS, in prehitevanje slovenskih kandidatov za vpis bi lahko vodilo v konflikte, tudi etnonacionalistične. V VSS sicer ocenjujemo, da bo ta določba NPVŠ obsežno spolitizirana in verjetno na koncu umaknjena, saj poslanske skupine ne bodo tvegale še enega referenduma.

V NPVŠ lahko najdemo tudi cilje, ki nimajo zveze z visokošolsko dejavnostjo in bi lahko pomenili nastavek za odvode finančnih sredstev, namenjenih za visoko šolstvo. Eden takšnih je cilj 5.4.: »Infrastruktura za širokopasovne internetne povezave bo zagotovljena po celi Sloveniji«.

Nekateri cilji in ukrepi pa so preprosto nerazumljivi, npr. ukrep 1.5., ki ureja prehajanje med srednješolskim in visokošolskim izobraževanjem: »Urejen bo sistem vertikalne prepustnosti srednješolskega in visokošolskega sistema izobraževanja s prilagoditvijo na neavtomatski vertikalni propustni sistem.«

Najpomembnejša pomanjkljivost dokumenta je ta, da njegovi pripravljavci v več kot letu dni, ko so napisali najprej predlog izhodišč in nato še NPVŠ, niso uspeli pripraviti tudi časovnice izvajanja ukrepov in opredelitve subjektov, odgovornih za njihovo izvedbo. Brez teh vsebin je NPVŠ neoprijemljiv in ne vsebuje zavez konkretnim institucijam k izvedbi in tudi ne bo mogoče evalvirati njegovega izvajanja. Upoštevati je treba, da je dosedanji desetletni NPVŠ 2011–2020 vseboval te konkretizacijske določbe ob ukrepih, pa jih je bila kljub temu na koncu realizirana le približno tretjina. Predlog novega NPVŠ delegira določitev časovnih rokov in odgovornosti podrednim akcijskim načrtom, ki naj jih vlada sprejme v pol leta. Nesprejemljivo je, da bi z ohlapno nacionalno strategijo, ki bi jo sprejel DZ, katerikoli vladi dali vladi proste roke pri oblikovanju akcijskega načrta in s tem pri določanju trenutno še neznane konkretne vsebine dokumenta.

Visokošolski sindikat Slovenije ima močne zadržke do tega, da bi bile odločitve o konkretnih vsebinskih vprašanjih prepuščene ministrstvu, ki znotraj vlade že doslej ni pokazalo posebne strokovne avtonomije. Vsi deležniki in poznavalci ugotavljajo, da je MIZŠ v aktualnem mandatu skorajda neoperativno in izjemno neodzivno (varuh človekovih pravic je pred kratkim javno opozoril na enoletni odzivni čas v neki zadevi). NPVŠ bo zato lahko mrtva črka na papirju še vsaj eno leto, do nastopa naslednje vlade, lahko pa bodo, nasprotno, akcijski načrti napisani kot rezultat tega, da bo vodstvo MIZŠ kot že večkrat v tem mandatu delovalo kot transmisija političnih odločitev, sprejetih zunaj in mimo (visoko)šolske stroke, ali lobističnih interesov na področju visokega šolstva.

Očitno je, da akcijski načrti za razliko od samega NPVŠ ne bodo dani v javno obravnavo, da ne bodo obravnavani na odprti seji matičnega delovnega telesa DZ in torej ne bodo deležni enake demokratične legitimitete kot sam NPVŠ. Predstavniki MIZŠ so sicer na sejah Sveta za visoko šolstvo, pristojne komisije Državnega sveta in v javni razpravi podali ohlapne ustne obljube, da se bo ministrstvo posvetovalo o vsebini akcijskih načrtov z izbranimi deležniki, vendar je treba upoštevati, da MIZŠ v aktualnem mandatu pogosto ignorira dialog z deležniki v širokem spektru zadev, od usklajevanj o protiepidemijskih ukrepih do izključitve Visokošolskega sindikata Slovenije iz delovnih skupin za pripravo izhodišč in predloga NPVŠ. Če s svojimi obljubami misli resno, je najmanj, kar bi pričakovali, da že sam NPVŠ jasno navede, da bo MIZŠ akcijske načrte pripravljal v sodelovanju z vsemi deležniki s področja visokega šolstva. Še bolj smiselno pa je, da se NPVŠ sprejme šele takrat, ko bo vključeval tudi usklajen akcijski načrt.

Naš zadržek do delegiranja priprave izvedbenega dela NPVŠ ministrstvu je povezan tudi s splošno politično kulturo trenutne vlade, ki sprejema odločitve brez posvetovanja s socialnimi partnerji, ki vlada z dekreti, ki si s protiepidemijskimi odloki pogosto prisvaja pristojnosti zakonodajne veje oblasti, ko posega v ustavne pravice brez zakonskih podlag, in ki ob tem ignorira razveljavitvene odločbe sodišč, tudi ustavnega.

Iz teh razlogov žal ni mogoče zaupati MIZŠ, da bo na vključujoč način pripravilo akcijske načrte, ki bodo šele dali pravo operativno vsebino Nacionalnemu programu visokega šolstva 2021–2030.

Ugotavljamo, da je predlog NPVŠ izvedbeno nedorečen dokument in bo zato lahko podlaga za zelo različne visokošolske politike ali celo za prav nobeno. Podrobno branje pa pokaže tudi to, da se za všečno frazeologijo skrivajo intelektualno plitve neoliberalne tendence po širjenju plačljivega študija in podjetništva ter morda celo nastavki za finančne odvode na škodo temeljne dejavnosti.

Zato Visokošolski sindikat Slovenije poziva MIZŠ, naj umakne Nacionalni program visokega šolstva 2021–2030. Če ga bo vložilo v parlamentarni postopek brez korenitih sprememb, pa bo sindikat predlagal Državnemu zboru RS, da predlog v tej obliki zavrne.

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 20. 9. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije,

dr. Gorazd Kovačič, predsednik



torek, 14. september 2021

Navodila UL za uveljavljanje pogojev PCT

Ko je vlada v začetku septembra 2021 sprejela odlok, ki je predpisal pogoje PCT (preboleli, cepljeni ali redno testirani s HATG) za zaposlene in uporabnike (študente, obiskovalce) izobraževalnih ustanov in zatem vseh delovnih organizacij, je UL pripravila navodila, po katerih se bo na članicah uveljavilo te pogoje in se nadzorovalo njihovo spoštovanje. Predlog navodil je 10. 9. poslala v mnenje sindikatom. VSS SUL je 14. 9. odgovoril z nekaj pripombami, zlasti da naj bodo ta navodila omejena le na ukrepe za preprečevanje širjenja okužb s SARS-CoV-2. Predlog navodil je bil namreč na eni strani napisan tako na splošno, da bi zajemal tudi skrb za zdrave delovne pogoje med delom na domu, na drugi strani pa je imel določbo, da se v primeru dvoma s tem, ali je delavec izkazal izpolnjevanje varnostnih zahtev, šteje, da jih ne, poleg tega navodila omenjajo tudi možnost delovnopravnih sankcij. UL je upoštevala večino pripomb in predlogov sindikata.

Pomembna določba navodil je tudi ta, da neizpolnjevanje pogojev PCT ni razlog za odobritev dela od doma, kar je sicer skladno z navodili, ki urejajo možnost dela od doma.

Povezava na dokumente je tule.