Visokošolskemu sindikatu Slovenije plaketa KSS Pergam

Visokošolski sindikat Slovenije je na 6. generalni skupščini KSS Pergam prejel plaketo KSS Pergam.

Izjava Sindikata Univerze v Mariboru o domnevnih zlorabah in milijonskih izplačilih na Univerzi v Mariboru

Maribor, 25. 9. 2019

Izjava Sindikata Univerze v Mariboru o domnevnih zlorabah in milijonskih izplačilih na Univerzi v Mariboru

Poziv ministrstvu k zavrnitvi sprememb Pravilnika ARRS

Na spletnih straneh Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) smo zasledili Predlog sprememb krovnega Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (Pravilnik), ki ga ne omenjena agencija 27. 6. 2019 v soglasje posredovala Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Naj že uvodoma poudarimo, da spremembe ostro zavračamo. Komaj verjetno se zdi, da po dogajanjih zadnjih let, ki so razkrila vrsto konfliktov interesov (vodje stabilno financiranih programskih skupin in prejemniki projektov so lahko obenem neposredni odločevalci) in nedelovanje sistema recenziranja, agencija meni nič tebi nič predlaga utrditev in legalizacijo najslabših klientelnih praks, med drugim tako, da lokalnim odločevalcem, vpetim v politiko in vodstva ustanov, omogoča prirejanje recenzentskih ocen. Namesto da bi agencija sistem recenziranja izboljšala in uskladila z dobro delujočimi mednarodnimi zgledi, pred očmi javnosti predlaga sistem, ki bi recenzije razvrednotil ter političnim in institucionalnim klikam omogočil, da si raziskovalni denar odslej tudi s fomalnim kritjem pravilnika delijo med seboj. Ob tem škandaloznem predlogu se postavlja vprašanje, ali ima paradržavna agencija v sedanji obliki sploh še kakšno legitimnost. Zlasti raziskovalci in raziskovalke, ki delujemo na univerzah, se že dolgo sprašujemo, kako je lahko ključni vpliv take agencije na raziskovalno politiko sploh skladen z ustavnima načeloma avtonomije univerz ter svobode raziskovanja. Ob zadnjem predlogu se ne more več zdeti pretiran razmislek o razpustitivi agencije, ki bi ji sledila vzpostavitev povsem novega, mednarodno primerljivega sistema.

OBRAZLOŽITEV

Spremembe je oblikovala Usmerjevalna skupina ARRS, sestavljena iz članov in članic Znanstvenega Sveta Agencije (ZSA) ter Upravnega odbora (UO), predsednikov in predsednic Znanstvenih svetov ved (ZSV) in direktorja ARRS. Dokument je na redni seji 3. 6. 2019 potrdil ZSA, 27. 6. 2019 pa je predlog sprejel tudi UO. Po pregledu Predloga sprememb Pravilnika ugotavljamo, da se te ne lotevajo ključnih izzivov ocenjevalnega sistema ARRS, posamezne spremembe Pravilnika pa ocenjujemo kot nezadostne (npr. 6. člen) ali celo povsem neprimerne (npr. 13. člen).

Na anomalije ARRS sistema ocenjevanja že vrsto let opozarjamo številni znanstveniki in znanstvenice, letos je bila z njimi seznanjena tudi širša javnost, predvsem prek primera Noč, ki je pokazal, da je fevdalizem programskih skupin neprebojen, dopolnjuje pa ga samo inštitut »persona non grata«. »Poštni nabiralnik« Shoda za znanost 2019 je le še potrdil številčnost metodološko in logično zgrešenih, tudi šokantnih navedb v ocenah, ki jih ARRS posreduje prijaviteljem na razpise ob zavrnitvi vloge. Recenzenti na primer implicitno ali eksplicitno priznavajo, da se na ožje področje ne spoznajo, ob tem pa so za svoje delo plačani. Nedvoumno se je pokazalo, da ARRS nima sistema nadzora nad delom ocenjevalcev, ki bi prijaviteljem zagotovil verodostojno oceno z navedbo prednosti in pomanjkljivosti vloge glede na razpisne kriterije. Pričakovali smo, da bodo odločevalci na ARRS vsaj po nedavnem medijskem razkritju nepravilnosti in koruptivnosti na ARRS vendarle pripravljeni razpoznati napake in bodo predlagali spremembe, ki odgovarjajo vsaj na nekatere ključne pomanjkljivosti evalvacijskega sistema ARRS, kot so navzkrižje interesov, direktno favoriziranje projektnih predlogov in neprimerljivo vodenje ter spremljanje ocenjevalnega postopka v primerjavi s tujino. Žal nismo več niti presenečeni, ko ugotavljamo, da tudi medijsko razgaljenje ni streznilo dolgoletnih funkcionarjev ARRS, med njimi dr. Rada Bohinca, podpisnika predloga sprememb Pravilnika. Dr. Bohinc je v video prispevku za oddajo Ekstravisor izražal kritična mnenja na račun delovanja ARRS, obenem pa vodi enega njegovih organov in je podpisan pod najnovejši predlog sprememb. Upamo, da »kritični« nastop ni bil potreben samo zaradi načrtovane kandidature za direktorja ARRS, predvsem pa, da predlagane spremembe, pod katere je podpisan, niso njegov kandidacijski program. Uresničitev takega programa bi namreč pomenila dokončni pokop agencije. 

Nobena izmed predlaganih sprememb Pravilnika ne posega v omejitev navzkrižja interesov znanstvenikov, ki sodelujejo posredno ali neposredno v postopku ocenjevanja na ARRS oziroma celo oblikujejo in potrjujejo vsebine projektnih razpisov, na katerih sodelujejo tudi sami ali njihovi podrejeni in nato sami sebi oziroma podrejenim dodelijo davkoplačevalska sredstva.

Pozdravljamo uvedbo možnosti enofaznega postopka javnega razpisa za raziskovalne projekte, a sočasno nasprotujemo, da se ohrani možnost dvofaznega razpisa z neposrednim uvrščanjem projektnih prijav programskih skupin v 2. fazo. Takšno favoriziranje, ki ustvarja neenake možnosti na razpisih, kritizira tudi Računsko sodišče, saj ne zagotavlja, da se v drugo fazo uvrstijo najboljši projekti. Računsko sodišče je tudi ugotovilo, da bi ARRS lahko postopek izbire raziskovalnih projektov izvedla enofazno in ne dvofazno, s čimer bi se skrajšal čas in zmanjšali stroški izvedbe postopka.

V predlogih sprememb Pravilnika tudi ni ukrepov, s katerimi bi ARRS prijaviteljem zagotovila verodostojno ocenjevanje in oceno, ki argumentirano izpostavi prednosti in slabosti vloge. Prav neverjetno je, da ob vseh, tudi javno izrečenih kritikah, odgovorne osebe ARRS nočejo ali pa ne želijo razumeti, da je Agencija dolžna zahtevati od recenzenta, da opravi delo, za katerega je prejel plačilo, in da mora pred tem recenzentom dati nedvoumna navodila in jih voditi skozi postopek ocenjevanja. Občasno strokovno telo, ki naj bi vodilo ocenjevanje in pregledalo usklajena poročila (92. člen), je že vrsto let le mrtva črka na papirju.

Najbolj pa šokira 13. člen – predlagana sprememba 98. člena veljavnega Pravilnika, ki daje Panelu možnost zvišanja ali znižanja ocene do 0,5 točke na posamezen kriterij (!). To pomeni, da ima Panel v primeru temeljnih projektov možnost zvišanja/znižanja ocene kar za  +/- 1,5 točke. S tem predlogom ARRS oceno tujih recenzentov povsem razvrednoti. Panel lahko »zmešetari« ocene tako, da izniči razliko 3 točk med dvema projektoma, ko »pravega« dvigne, »napačnega« pa zniža za 1,5 točke. Nismo evidentirali primerov, da bi se dva projekta, sprejeta v financiranje na istem področju, kadarkoli razlikovala za 3 točke ali več. Zakaj sploh angažirati tuje ocenjevalce za ocenjevanje projektnih vlog, če pa bodo končni izbor izvajali kar člani Panela? Med temi so člani strokovnega telesa in tuji recenzenti, ki jih je najmanj toliko kot članov strokovnega telesa ter predstavnik Znanstvenega sveta vede, ki sodeluje kot opazovalec. Zelo povedna je tudi samoomejitev »deležnikov« v 13. členu, saj Panel ne more zvišati ocene preko najvišje možne ocene in tudi ne znižati pod 0 točk. Odločitev za spremembo ocene mora Panel pri vsakem primeru tudi obrazložiti.  A kaj, ko dolgoletni način pisnega utemeljevanja stališč, s katerimi Panel in UO opremita zavrnilni sklep na praktično vse ugovore, zbujata dvom o zmožnosti teh dveh organov za korektno presoje in zato jima težko zaupamo še arbitrarno višanje ali nižanje ocen.

Naj ob tem podamo le en ilustrativen primer obrazložitve zavrnilnega sklepa Panela, ki ga sprejel tudi UO, podpisal pa predsednik UO, dr. Rado Bohinc. Prijavitelj je v ugovoru oporekal verodostojnosti argumentov enega izmed ocenjevalcev, ki je z netočnimi navedbami, ki so tudi zlahka preverljive, zniževal oceno projektnega predloga. Prijavitelju je ocenjevalec med drugim očital, da nima izkušenj vodenja projektov, čeprav so bili nasprotni podatki navedeni v projektni vlogi. Po presoji je Panel sprejel stališče, da povprečje ocen realno odraža vrednost predlaganega projekta in to utemeljil s tem, da je en recenzent ocenil predlog projekta previsoko, drugi recenzent pa prenizko. Panel je odločil, da upošteva oceni obeh recenzentov zato, ker se razhajanja med seboj izravnajo, povprečna ocena pa po mnenju Panela ustrezno odraža vrednost projekta.

Visokošolski sindikat Slovenije poziva MIZŠ, da zavrne potrditev predloga sprememb Pravilnika ARRS ter tako tudi s konkretnim dejanjem uveljavi svojo pristojnost in politično odgovornost za dogajanje v ARRS. Od ministra dr. Jerneja Pikala tudi pričakujemo, da bo v UO ARRS imenoval osebe, ki so kompetentne, suverene in naklonjene nujno potrebnim pozitivnim spremembam v delovanju ARRS. Noslike teh sprememb so lahko le povsem nove osebe, nekontaminirane s klientelizmom, ena prvih in najpomembnejših nalog novega UO ARRS pa bo izbira kandidata za direktorja agencije v prihodnjem mandatu.

V Ljubljani, 12. 7. 2019

za Visokošolski sindikat Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, predsednik

Izjava o pritiskih na sindikalno zaupnico dr. Uršo Opara Krašovec

Izjava Visokošolskega sindikata Slovenije o pritiskih na sindikalno zaupnico znan. svet. dr. Uršo Opara Krašovec

Zahtevamo preklic napotitve na čakanje in sistemsko stabilizacijo financiranja raziskovalcev

Dekan UL Fakultete za elektrotehniko prof. dr. Gregor Dolinar je 10. 6. 2019 na čakanje napotil znan. svet. dr. Uršo Opara Krašovec, ki je izjemno uspešna raziskovalka, izpostavljena kritičarka spornih praks v slovenski znanstveni politiki in sindikalna zaupnica Visokošolskega sindikata Slovenije (VSS) na UL FE. Ni nam znano, ali je že kdaj bil kdo na UL napoten na čakanje, prav tako ne poznamo primera, da bi bil kjerkoli na čakanje napoten sindikalni zaupnik. Predvsem pa ni znan primer, da bi bila na čakanje poslana oseba s takimi referencami: kot je mogoče preveriti v sistemu SICRIS, njeni dosežki z večkratnikom presegajo dosežke odgovornih oseb z iste fakultete, ki so ta hip na vodilnih položajih fakultete in univerze, tudi dosežke dekana. Zgovorno je, da dekana daleč presega tudi po kriteriju A3, ki pomeni sredstva, pridobljena iz neproračunskih virov. Kljub temu se dekan formalistično sklicuje na računovodski »argument«: čeprav je Urša Opara Krašovec na univerzi zaposlena kot raziskovalka z generično pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, dekan vztrajno trdi, da je bila zaposlena na projektu, ki se je iztekel, novega pa da trenutno ni. Ob tem seveda zamolči, da številne osebe na isti fakulteti poleg 100% plače prejemajo še 20% plače na dopolnilnem delu v programskih skupinah: torej 120% stabilne plače iz proračunskega vira, pri tem pa so neodvisni od pridobivanja projektov.

Znanstvena svetnica dr. Urša Opara Krašovec je bila v preteklosti vključena tudi v programsko skupino, vendar je bila ožja raziskovalna skupina, ki jo še vedno vodi, kljub izvrstnim dosežkom izključena. Iz kronologije dogodkov je razvidno, da je bil razlog izključitve njeno opozarjanje na nedopustno prisvajanje vodilnega avtorstva s strani šefa programske skupine. To je omogočil sistem, ki v zavetju državne agencije in mimo avtonomije univerz dopušča vzporedni režim vladanja in razpolaganja z denarjem. Občasno se sicer zgodi, da agencija eno od več deset skupin iz takih ali drugačnih izloči (primer dr. Marko Noč), toda v vseh ostalih primerih daje kritje popolnemu fevdalizmu, pri čemer se v organih agencije na ključnih funkcijah pojavljajo neposredni interesenti. A čeprav je s pojavom v zadnjem času zaradi posameznih ekscesnih primerov seznanjena tudi širša javnost, so očem javnosti skriti primeri samovolje, ko npr. vodji dveh ključnih programskih skupin na področju humanistike zaposlita ženo oz. prijatelja, v obeh primerih osebi, ki na ustreznem področju nimata niti diplome. Žal se trenutno zdi, da ministrstvo kot predlagatelj novega zakona nima ne volje ne moči, da bi odločneje poseglo v sistem, ki je od meritokratskih načel oddaljen približno toliko, kolikor je 21. stoletje oddaljeno od srednjeveškega Bizanca.

Celo če bi pristali na domnevo, da imajo nekateri (četudi manj uspešni) do proračunskih jasli večjo pravico kot drugi, gre v konkretnem primeru Urše Opara Krašovec za neposredno onemogočanje posameznika. Napotitev na čakanje pomeni, da delavec v tem času ne more in ne sme delati, prijavljanje na projektne razpise pa nastopa v opisu del raziskovalcev. Na to je Urša Opara Krašovec opozorila dekana že ob njegovi ustni napovedi napotitve na čakanje. Zato je dekan v svoj sklep vključil določbo, da bo raziskovalki lahko prekinil čakanje, kadar bo za to zaprosila zaradi priprave projektnih prijav. Urša Opara Krašovec je že pred izdajo sklepa dekanu poslala seznam razpisov, na katere se namerava prijaviti in pripravljalna dela za nove raziskave, po izdaji sklepa pa ga je pozvala k preklicu, da bi lahko opravljala načrtovano delo. Dekanu se je doslej zdelo primerno, da status čakanja prekine za en (!) delovni dan, povezan s prijavo projekta, in še za en dan, ko je bila dr. Opara Krašovec povabljena na sestanek pri njem samem. Dekanov ukrep lahko pomeni le dvoje: ali sporoča Urši Opara Krašovec, da ni zaželeno, da bi pridobivala projekte, ali pa sporoča njej in vsem ostalim, da priprava prijav ni osnovno delo, temveč neplačana prostočasna dejavnost. Najbrž pa fakulteti sploh ni do tega, da bi projekte pridobila, temveč se želi zgolj znebiti preveč sposobne in preveč kritične posameznice.  

Dekanovo ravnanje do kolegice Urše Opara Krašovec je del širših pritiskov na skupino raziskovalk na UL FE. Skupne značilnosti več različnih primerov so, da gre za ženske, da so bile v preteklosti kritične do nepravilnosti, med drugim tudi do izkoriščanja podrejenih sodelavcev na način prisvajanja njihovih avtorstev, in da so jih za kazen odrezali od sredstev stabilnega financiranja, npr. izključili iz programske skupine, potem ko je ta med svojimi dosežki ob evalvaciji izkazala tudi njihove dosežke. Šele po teh dogodkih so postale odvisne zgolj od projektov. Vtis, da za določeno delavko ni ne denarja ne dela, je bil torej ustvarjen umetno in na podlagi samovoljnih odločitev, ki jih sistem žal omogoča. Dekanova izjava, da za Uršo Opara Krašovec ni dela in denarja, je neposredno priznanje, da so sredstva stabilnega financiranja v sedanjem sistemu privatizirana od znotraj. O njih odločajo vodje programskih skupin, ki jih po pravilniku ARRS ni mogoče zamenjati brez njihovega soglasja, in številni sodelavcem kot ceno za vključitev postavljajo pristanek na izkoriščanje, ki v neskončnost reproducira točkovne dosežke in oblast vodij samih.

Pritiske na Uršo Opara Krašovec in več drugih sodelavk, ki so se uprle temu sistemu, razumemo tudi kot pritiske na rektorja UL, ki je začel urejati položaj raziskovalcev. UL je julija 2018 izdala navodila, po katerih je treba vsem raziskovalcem, ki zaradi verižnih pogodb za določen čas izpolnjujejo pogoje iz ZDR-1, do konca tega leta izstaviti pogodbe za nedoločen čas. Ta formalno pravni ukrep pa je le prvi korak v urejanju položaja raziskovalcev. Vse od začetka te operacije nam je jasno, da bo temu moral slediti naslednji korak, to je stabilizacija financiranja njihovih delovnih mest. V sedanjem sistemu so edina sredstva stabilnega financiranja sredstva programskih skupin in tisti, ki so jih uzurpirali, se upirajo njihovi pravični prerazporeditvi. Zato so se selektivno spravili nad kritične raziskovalke, da bi akademski javnosti in rektorju sporočili, da so programska sredstva njihova last in da so jih pripravljeni dati sodelavcem v fevdno uporabo le v zameno za lojalnost.

VSS nudi Urši Opara Krašovec vso pravno, politično in moralno podporo. Po oceni naše pravne službe gre pri uporabi napotitvi raziskovalca na čakanje za zlorabo tega instituta, saj obstajata tako potreba po delu kot tudi razpoložljivi denar. UL FE namreč poleg sredstev programskih skupin v obsegu več kot 30 FTE izkazuje tudi velik poslovni presežek. Če dekan po sestanku v prihodnjem tednu ne bo preklical sklepa o napotitvi na čakanje, bo sindikat sprožil sodne postopke. Individualno pomoč nudimo tudi ostalim članicam na UL FE, ki so se znašle pod različnimi oblikami pritiskov.

Obenem ugotavljamo, da reševanje individualnih primerov ni dovolj, saj poleg eminentne raziskovalke, katere zaposlitev niti za trenutek ne bi smela biti vprašljiva, na univerzah obstaja množica mlajših raziskovalcev, ki v takih nestabilnih pogojih do podobnih dosežkov sploh ne bodo prišli, ali pa se bodo že prej odselili. Vodstvo UL smo prepričali, da bo pristopilo k ustanovitvi sklada sredstev za premoščanje finančnih vrzeli za plače raziskovalcev med posameznimi projekti. Izmenjali smo si poglede na glavne izzive pri oblikovanju pravilnika o delovanju in pogojih uporabe sredstev sklada. Pravilnik naj bi začeli usklajevati septembra, do konca leta naj bi bil sprejet. Trenutni možni vir za sklad so režijski stroški, ki jih članice že odvajajo od programov in projektov in z njimi krijejo različne infrastrukturne stroške. Dodatni prispevek za sklad bi učinkoval kot obvezno zavarovanje. Očiten vir sredstev za sklad, ki naj bi ga vzpostavil novi raziskovalni zakon, pa so tudi kosovno dodeljena sredstva institucionalnega stabilnega financiranja. Tudi o tem smo dosegli soglasje z vodstvom UL, ki je daleč največja javna raziskovalna organizacija v Sloveniji. Vendar ob tem pričakujemo, da sklad in njegovo financiranje iz sredstev stabilnega financiranja ne bosta ostala na ravni dobre volje posamezne vodstvene garniture, temveč bosta postala zakonska materija. Resornemu ministrstvu smo že poslali predlog formulacije, ki ga bomo po potrebi še konkretizirali, saj je naša ideja povsem nasprotna utečeni praksi na Univerzi v Mariboru, ko si morajo fakultete, potem ko je univerza denar neustrezno razdelila med fakultete, denar med sabo »izposojati«. Sklad za premostitve mora biti jasno vpet v institucionalno in programsko financiranje.

Visokošolski sindikat ne pristaja, da bi ob prehodu na »stabilno financiranje« univerz kot raziskovalnih ustanov sistem odločanja in delitve denarja ostal nedotaknjen. Zato smo predlagali, da programski del raziskovanja v celoti preide pod jurisdikcijo univerz; njihovo avtonomijo bi omejili zgolj z zakonsko določeno možnostjo, da se raziskovalci v programske skupine povezujejo tudi samostojno. Na ta način bi se lahko oblikovale tudi nove skupine. Pri tem ARRS ne bi več imela možnosti, da bi določala in na oblasti vzdrževala dosmrtne vodje programskih skupin, dobila pa bi novo obveznost evalvacije po transparentnih in mednarodno primerljivih formalnih postopkih. Konkretni predlog smo podali ministrstvu in čakamo na odziv. Od tega odziva bo bistveno odvisna naša opredelitev do predloga zakona.

Ljubljana, Maribor, Koper, na Dan državnosti, 25. 6. 2019

dr. Marko Marinčič, predsednik VSS

dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS – Sindikata UL

dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS – Sindikata UM

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica VSS – Sindikata UP

Podpišimo poziv predsedniku vlade za dvig financiranja raziskovanja

25. 6. 2019

Vrh koalicije je 10. 6. na Brdu pri Kranju sprejel proračunski okvir za leti 2020 in 2021. Podrobnega razreza odhodkov še ni, toda med medijsko izpostavljenimi prioritetami ni znanosti in visokega šolstva. To je nenavadno v luči tega, da MIZŠ v predlogu novega ZZRID obljublja formulo hitre rasti proračunskega financiranja, v predlogu novele ZViS pa njeno pospešitev. Toda nič od tega še ni medresorsko usklajeno.

Vabimo vas, da predsedniku vlade Marjanu Šarcu na naslov gp.kpv@gov.si pošljete spodnji dopis. Kopijo elektronskega sporočila pošljite Organizacijskemu odboru Shoda za znanost na naslov organizacijski.odbor@marchforscience.si


----------------------------------------------------------------------------------

Spoštovani predsednik Vlade Republike Slovenije, g. Marjan Šarec!

Aktualno stanje v slovenski znanosti predstavlja eno največjih razvojnih tveganj Slovenije. Z umestitvijo znanstvenega potenciala na dno lestvice vlaganj v raziskave tvegamo, da:

- bomo dokončno obveljali za rezervat srednje kvalificirane delovne sile,

- ostanemo zgolj sledilci, ne pa ustvarjalci razvojnih usmeritev,

- se zavestno odpovemo ustvarjalnemu potencialu, ki edini lahko zagotovi pogoje zdravega, razvojno usmerjenega gospodarjenja.

Spoštovani gospod predsednik, nastopil je trenutek odločitve: razvoj in z njim blaginja ljudi ali stagnacija in životarjenje. Odločite se za razvoj in družbo blagostanja!

Ker kljub medijskim zapisom o začetnih pripravah novega proračuna, ki znanosti niti ne omenjajo, verjamemo, da ste z zapisom 1 % BDP sredstev državnega proračuna za raziskave v koalicijski pogodbi mislili resno, Vas pozivamo, da svojo zavezo začnete uresničevati, preden bo prepozno. Pozivamo Vas, da že v proračunu za leto 2020 slovenski znanosti namenite vsaj 0,7 %, v letu 2021 pa 0,9 % BDP državnih proračunskih sredstev. Le na ta način boste lahko uresničili zavezo o 1 % omenjenih sredstev do konca mandata in s tem zagotovili pogoje za družbeni, kulturni in gospodarski razvoj v Sloveniji. 1 % za znanost v resnici pomeni 100 % za razvoj in blaginjo ljudi.

S spoštovanjem,

IME in PRIIMEK, USTANOVA

Poziv Upravnemu odboru k zavrnitvi Predloga rebalansa FN UM

27. 5. 2019


Poziv Upravnemu odboru k zavrnitvi Predloga rebalansa FN UM

Novi zakon o raziskovanju (Pikalo), 2019

Po konstituiranju nove vlade jeseni 2018 je resorni minister sklenil, da bo MIZŠ nadaljevalo pripravo novega zakona o znanstveno-raziskovalni dejavnosti tam, kjer so usklajevanja obtičala ob odstopu predhodne vlade, in z isto delovno skupino. VSS vanjo ni bil vključen. Besedilo je doživelo še precej sprememb, med drugim je bil dosežen pristanek MGRT, da ta zakon in s tem MIZŠ prevzame tudi področje inovacij. 18. 4. 2019 je MIZŠ objavilo predlog Zakona o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZRID). Objavilo ga je z zavedanjem, da delovna skupina še ni povsem dokončala dela in da predlog zakona, zlasti zelo obetavna formula rasti financiranja (MF) in opcija "dvojnih plač" (MJU), še ni prestal medresorskega usklajevanja.
VSS je 16. 5. 2019 poslal svoje pripombe, v katerih je kot glavne izpostavil naslednje pomanjkljivosti predloga ZZRID in podal svoje predloge:
- zakon ne podaja vsebinskih definicij znanosti in javne službe, kar sovpada s tem, da so številni že pomešali raziskovalno finančno uspešnost, vladi pa otežuje upravičenje izključitve zasebnih inštitutov in fakultet iz stabilnega financiranja;
- zakon ne določa načina razdelitve dodatnega denarja v okviru "stabilnega financiranja" znotraj zavodov, kar lahko vodi v netransparentno zakoličenje položajev moči v naslednjih desetletjih;
- zakon ne naslavlja problemov s samovoljnim in izkoriščevalskim (prisvajanje avtorstev, ki reproducira reference in moč) vodenjem nekaterih (!) programskih skupin in predpostavlja, da bo pod plaščem pasovnega financiranja institucij na mikro ravni vse ostalo kot doslej;
- VSS zato predlaga, naj zakon določi tudi smernice za razdelitev denarja na univerzah, ki bi povzročile rekonstituiranje programskih skupin: denar se najprej pasovno dodeli zavodom, nato znotraj njih po raziskovalnih področjih oz. članicah in od tod posameznikom v obliki stabilne zaposlitve raziskovalcev in v obliki IRD, ob upoštevanju stanja zaposlenosti v zadnjih 5 letih, raziskovalnih dosežkov in razlik med materialnimi stroški po raziskovalnih področjih; zatem bodo posamezniki na novi podlagi materialne suverenosti na novo konstituirali programske skupine; kjer so bile te vodene korektno, se ne bo spremenilo nič, drugod bo vodenje moralo pridobiti demokratično legitimacijo;
- opozorili smo, da 63. člen omogoča drobitev začasnih pogodb o zaposlitvi in razveljavlja splošno normo ZDR-1;
- opozorili smo na probleme v zvezi s t.i. "dvojnimi plačami";
- ker je mogoče interpretirati predlog ZZRID tako, da dopušča delovanje raziskovalcev znotraj javnih raziskovalnih organizacij prek statusa s.p., smo predlagali varovalko: znotraj JRO je mogoče raziskovati le v okviru zaposlitve;
- opozorili smo na nejasnosti, kdo bo nosil breme financiranja odprtega dostopa do znanstvenih objav, in na reprodukcijo razslojevanja raziskovalcev na bogate in revne;
- predlagali smo nekoliko drugačno sestavo Razvojnega sveta, tudi s predstavnikom sindikatov iz visokega šolstva, in Komisije za etiko v znanosti.
Kasneje, po usklajevalnem sestanku z MIZŠ smo ministrstvu poslali predlog dopolnitev besedila zakona. Poleg popravkov pomanjkljivosti, na katere smo opozorili v prvem odzivu, smo:
- pripravljalce zakona opozorili na terminološke in konceptualne nedorečenosti, zlasti v 5. in 6. členu;
- v 27. in 91. členu predlagali smernice za univerze kot prejemnice stabilnega financiranja, ki naj v svojih pravilih omogočajo prehajanje raziskovalcev med programskimi skupinami skupaj s prenosom sredstev, del sredstev stabilnega financiranja pa naj porabijo za sklad, ki bo raziskovalcem lahko kril stroške dela v času med dvema projektoma in tako materialno omejil njihovo prekarnost;
- pristojnost ARRS do univerz naj bo na področju stabilnega financiranja omejena le na evalvacije;
- v 59. in 60. členu predlagali omejitev udeležbe raziskovalcev v programih in projektih ter njihovega vodenja, kadar nekdo izpolnjuje starostni pogoj za upokojitev.

Gradiva so dostopna tule.