Javni odziv po reakcijah rektorja Univerze v Mariboru in Upravnega odbora na revizijska in druga poročila o poslovanju univerze

Visokošolski sindikat Slovenije, Sindikat Univerze v Mariboru pozorno spremlja dogajanje, povezano z objavo revizijskih in drugih poročil o poslovanju Univerze v Mariboru.  Po objavi dolgo napovedovanega »neodvisnega« revizijskega poročila, ki ga je univerza naročila pri zasebnem inštitutu za finance in računovodstvo in za katerega se je navkljub drugačnim napovedim izkazalo, da ni revizija, temveč mnenje, ter po današnji obravnavi na Upravnem odboru se je potrdila bojazen, da se vodstvo UM nima resnega namena ukvarjati z vsebino očitkov o njenem poslovanju. Namesto tega svojo vest in javnost miri z ugotovitvami, da z izjemo napačno izbranega arhitekta pri prenovi ene od stavb vsebinskih kršitev praktično ni bilo, minimalna formalna odstopanja pa bo odpravila centralizacija, in to na ustanovi, na kateri o ključnih finančnih in drugih vprašanjih že zdaj odloča zelo ozek krog (vedno istih) ljudi. Tudi današnja obravnava na upravnem odboru, ki so jo s sklicevanji na zaupne podatke in varstvo podatkov zaprli za javnost, in to s soglasjem predstavnic ministrstva, potrjuje, da smo priča samo še eni v vrsti univerzitetnih afer, ki je zatresla institucijo, zgodilo pa se ni nič. Upravni odbor je sicer dolgo razpravljal, vendar ni zmogel ničesar drugega, kot da je rektoratu samemu predlagal ponovni pregled stanja – in sicer »najkasneje« (!) do junija 2020.

Vodstva univerz že dolgo neuspešno opozarjamo, da na univerzah nemoteno delujejo posamezniki, ki preko svojih zasebnih podjetij, avtorskih in podjemnih pogodb v zasebne žepe prelivajo izplačila, ki bi jim bila kot posameznikom brez imena univerze in (brezplačne) uporabe njene infrastrukture na tako opevanem prostem trgu nedosegljiva. S tem ne nastaja le materialna škoda, temveč se med splošno javnostjo nepopravljivo krnita ugled in verodostojnost univerze kot izobraževalne in raziskovalne ustanove. Posebej zaskrbljujoče je, da si vodstvo Univerze v Mariboru na vse kriplje prizadeva ščititi izbrance in ohranjati obstoječa razmerja ter bizantinske prakse, hkrati pa sistematično zavrača odpravo nezakonitosti in neutemeljenih razlik, ko gre za nižje vrednotenje dela (z nezakonito »faktorizacijo«), neskladje med nazivi in delovnimi mesti pedagoških delavcev ali neenakopraven položaj nepedagoških delavcev na različnih članicah.

Rektor namesto konkretnih ukrepov pričakuje rešitev v predaji dokumentov organom pregona in v novi zakonodaji, kar je po mesecih prostega teka mogoče komentirati le: Hic Rhodus, hic salta! V obstoječem sistemu je namreč več kot dovolj vzvodov za ureditev razmer, a očitno rektorju manjkata volja in pogum, da bi se soočil z univerzitetnimi mandarini. Ker ob tem najde čas za pisanje dolgih užaljenih pisem novinarjem, za sestanek s sindikatom pa stežka najde čas, smo mu primorani javno sporočiti:

 1. Od Univerze v Mariboru pričakujemo, da bo v celoti javno objavila vsa revizijska poročila, preglede transakcij ter druga poročila in javnosti omogočila, da si sama ustvari mnenje o upravičenosti ali neupravičenosti izplačil.

 2. Ker vodstvo vztraja pri stališču, da so bila plačila za mentoriranje nalog na Pravni fakulteti v letu 2016 zakonita – v sindikatu pa se zelo strinjamo, da je potrebno opravljeno delo tudi plačati, pričakujemo, da bodo delavci tudi na vseh drugih članicah deležni plačila, seveda po jasnih pravilih, ki bodo upoštevala sorazmerni delež opravljenega dela na ravni posameznika. V tej zvezi pričakujemo tudi ustrezno posredovanje ministrstva.

 3. Ker rektorjeva prioriteta očitno ni odprava nezakonite faktorizacije ter pri delu zaposlenih tako še vedno ni vzpostavil zakonitega stanja, težko kredibilno govori o potrebnosti različnih dodatnih izplačil (kot obliki nagrajevanja), saj ponovno veča razkorak med zaposlenimi na isti pravni osebi in pri istem delodajalcu. V zvezi s to problematiko bo torej sindikat prisiljen uporabiti pravne postopke (kot v primerih neizplačevanja nadobveze in neizvajanj napredovanj, ki so UM nazadnje stale okoli 8 milijonov evrov) javnost pa že zdaj obveščamo, da odgovornost za materialne posledice pravnih postopkov v v celoti nosi izključno vodstvo univerze oz. rektor kot varuh zakonitosti.

 4. Skupščina Visokošolskega sindikata Slovenije je sprejela jasno stališče, da sindikat ne podpira zakonodajnih sprememb, na katere po izjavah na organih UM sodeč stavi rektor in ki bi legalizirale in legitimirale obstoječe prakse. Nasprotno, rešitev vidimo v še večjem poenotenju in uporabi legalnih načinov nagrajevanja znotraj obstoječega plačnega sistema, pri čemer favoriziranje profitnih dejavnosti na ustanovi, kot je univerza, ne pride v poštev. Če ministrstvo s svojimi deklariranimi stališči o družbeni vlogi javnih univerz in transparentnosti njihovega delovanja misli resno, od njega pričakujemo, da ne bo uzakonjalo dodatnih privilegijev (npr. v obliki t. i. dvojnih plač) in spodbujalo podivjane pridobitne logike, ki univerze preobraža v (polzasebna) podjetja. Namesto da frazari o avtonomiji in prek svojih predstavnikov pomaga zapirati seje organov za javnost, naj ministrstvo dejavno prevzame svoj del odgovornosti, ali pa naj se zamisli in potegne ustrezne politične konsekvence.

red. prof. dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije

izred. prof. dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS na Univerzi v Mariboru

Maribor, 21. 11. 2019

Z novim Pravilnikom ARRS bo ribarjenje v kalnem bolj “zakonito”

Odziv Visokošolskega sindikata Slovenije na spremembe Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti

Spremembam Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (Pravilnik), ki jih je predlagala ARRS dne 24. junija 2019 in so bile javno objavljene na spletni strani ARRS, je Visokošolski sindikat Slovenije ostro nasprotoval in pozval Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) k zavrnitvi predloga. Odziva na kritiko predloga nismo prejeli. Vsa nadaljnja usklajevanja Sprememb Pravilnika med notranjimi organi ARRS (ZSA) in MIZŠ je vodstvo ARRS vodilo skrito pred očmi javnosti, torej brez možnosti vpogleda in pravočasne kritike s strani raziskovalne skupnosti.

18. oktobra 2019 je ARRS objavil novico, da je Upravni odbor ARRS (UO) na konstitutivni seji potrdil tudi predlog sprememb in dopolnitev krovnega Pravilnika. Že tedaj smo bili presenečeni nad hitrostjo in lahkotnostjo, s katero je UO v novi sestavi podal soglasje k spremembam krovnega Pravilnika. Po objavi in pregledu sprejetih sprememb Pravilnika (Uradni list, 30. oktober 2019) pa smo šokirani, saj ponovno ugotavljamo, da so spremembe in dopolnitve Pravilnika nezadostne oziroma celo povečujejo možnost mešetarjenja pri izbiri projektnih predlogov.

Prav nobena izmed sprememb in dopolnitev Pravilnika ne posega v ključne slabosti evalvacijskega sistema, kot sta na primer: (i) navzkrižje interesov znanstvenikov, (ii) neenake možnosti na razpisih, ob uvedbi možnosti enofaznega projektnega razpisa se ohranja možnost dvofaznega razpisa z neposrednim uvrščanjem projektnih prijav programskih skupin v 2. fazo. Takšno favoriziranje, ki ustvarja neenake možnosti na razpisih, kritizira tudi Računsko sodišče, saj ne zagotavlja, da se v drugo fazo uvrstijo najboljši projekti.

Prav škandalozen je 14. člen Sprememb in dopolnitev Pravilnika, ki spreminja 4. in 5. alinejo 98. člena Pravilnika, ki je v veljavi do 14. novembra 2019. V obeh alinejah, katerih vrstni red je zamenjan, je črtana dolžnost Panela, da pri razporejanju - rangiranju projektnih predlogov in v primeru neusklajenega poročila sprejeto odločitev tudi obrazloži.

98. člen, v veljavi od 14. novembra 2019

(izbor projektov na panelu – druga faza)

(4) V primeru neusklajenega poročila, če projekt v drugi fazi ocenjujejo trije recenzenti ali več recenzentov, panel določi oceno projekta kot povprečno oceno. Panel posebej obravnava predloge projektov, pri katerih se ocene recenzentov bistveno razlikujejo, in se odloči, ali povprečje vseh ocen dejansko odraža kakovost predlaganega projekta. Če povprečje vseh ocen ne odraža kakovosti projekta, panel lahko izloči največ eno oceno in izračuna novo povprečje brez izločene ocene. Panel obravnava tiste predloge projektov, pri katerih ena ocena odstopa najmanj za dve točki od povprečja ocen. Panel svojo odločitev obrazloži.

(5) Pri razporejanju projektov panel upošteva usklajeno oceno recenzentov, oceno panela v primeru spremenjene ocene pri usklajenih poročilih oziroma oceno panela v primeru neusklajenega poročila recenzentov. Panel upošteva kapacitete področij  in druge prioritete ter obvezne deleže, ki jih določa razpis. Obvezne deleže izbranih projektov po vedah, po vrstah projektov in takšnih, katerih nosilci so mlajši raziskovalci (največ deset aktivnih let po zagovoru doktorata), določi ZSA v metodologiji. V primeru enakega števila točk dveh ali več prijav panel pri odločitvi o izboru prijav upošteva ocene, prijave projektov in odzive prijaviteljev. Panel svojo odločitev obrazloži.

Velja izpostaviti tudi nenehno zamikanje rokov za objave razpisov. Objava Javnega razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2020 je bila predvidena za september 2019, sledilo je sporočilo ARRS, da je rok prestavljen na sredino oktobra 2019, ne glede na to, ali bodo spremembe Pravilnika sprejete ali ne. V obeh primerih naj bi bil začetek financiranja projektov v juliju 2020. S sprejetjem sprememb k Pravilniku pa se je rok objave zamaknil v november 2019. Ob tem naj opozorimo še na nedopustno dolgo čakanje na odgovore k ugovorom na projektni razpis 2019, zaključen v juniju 2019. Odgovore naj bi prejeli v juliju 2019, direktor ARRS pa je komisijo imenoval šele v oktobru 2019. O ugovorih bo odločal UO ARRS 20. novembra 2019. V slednjem primeru lahko raziskovalci kar na spletu spremljamo, kako direktor ARRS odlaga izpolnjevanje svojih obveznosti: vlagatelji ugovorov namreč obvestil o zamikih rokov sploh nismo prejeli. Očitno vodstvu ARRS za “neizbrane” raziskovalce ni prav nič mar ali pa se ne zaveda, da tovrstno zamikanje rokov lahko pomeni tudi prekinitev raziskovalne kariere perspektivne mlajše raziskovalke ali raziskovalca oziroma njen ali njegov odhod v tujino. 

Ponovna brezbrižnost vodstva ARRS nas ne preseneča, preseneča pa lahkotnost soglasja UO ARRS k spremembam krovnega Pravilnika (z 240 členi!), ki je že več let izpostavljen kritiki znanstvene skupnosti. V dobrobit slovenske znanstvene skupnosti UO ARRS pozivamo k vestnemu nadzoru delovanja ARRS, kajti vodstvo ARRS z Józsefom Györkösom na čelu očitno ni vredno zaupanja.

V Ljubljani, 11.11.2019

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Marko Marinčič, predsednik

Odziv na objave najvišjih izplačil na UL

Odziv Visokošolskega sindikata Slovenije - Sindikata UL na objave najvišjih izplačil zaposlenim na Univerzi v Ljubljani na POP TV


Visokošolski sindikat poziva rektorja Univerze v Ljubljani, naj naroči revizijo in objavi revizijsko poročilo in naj dosledno uveljavi pravilnik, po katerem morajo zaposleni za delo prek svojih podjetij pridobiti dovoljenje rektorja in univerzi plačati prispevek

Visokošolska in širša javnost v zadnjih desetih dneh z vznemirjenostjo spremljata objave prispevkov POP TV o visokih izplačilih posameznim zaposlenim na Univerzi v Ljubljani (UL), o različnih spornih praksah in o odzivih odgovornih. Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) je že opozarjal na sporne prakse na univerzah in se kritično odzival tudi pretekla razkritja spornih izplačil na univerzah. Tudi tokrat pričakujemo, da bodo pristojni organi razkrite sporne prakse raziskali, da bodo odgovorni v primeru odkritih nepravilnosti ustrezno odgovarjali in da bo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) skupaj z univerzami in ob sodelovanju z drugimi deležniki v visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti našlo rešitve, ki bodo v prihodnje preprečile sporne prakse.

V VSS - Sindikatu UL ocenjujemo, da je objava podatkov o visokih izplačilih pomembna, saj razkriva sporne prakse in pomanjkljivosti sistema, ki jih omogoča. Prav tako odpira pomembna vprašanja o ustreznosti opredelitve javne službe in tržne dejavnosti univerz, razmerja med njima in obsega tržne dejavnosti. Sistem preprečevanja spornih praks in ureditev mora izhajati iz jasnih odgovorov na navedena vprašanja. Potrebno je ločiti med izplačili, ki imajo v javnem plačnem sistemu jasno funkcijo plačevanja dodatnega opravljenega dela in so regulirana in omejena, ter izplačili, ki niso omejena, zlasti izplačili na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, preko pogodb s povezanimi pravnimi osebami ter izplačila delovne uspešnosti iz naslova prodaje na trgu. Ta izplačila na univerzah večinoma izvirajo iz tržne dejavnosti, v nekaterih primerih tudi iz evropskih raziskovalnih projektov. Novinarji so nakazali več primerov, v katerih gre zagotovo za ekscesno visoka izplačila, toda ker javnost ne pozna pogodb, lahko le ugibamo, ali je šlo za meritokratsko ovrednotenje dodatnega dela, ali za zlorabo položaja ali pa za katerokoli od nians vmes. Ob medlem in v marsikaterem primeru povsem neprimernem obrambnem odzivu odgovornih si zunanja javnost razumljivo lahko ustvari vtis, da je v visokem šolstvu narobe vse po vrsti.

Ugled UL in visokega šolstva je mogoče obraniti ali obnoviti le z razčiščenjem spornih praks in s sprejemom pravil, ki jih bodo v bodoče onemogočila. Novinarski prispevki so v povezavi z visokimi izplačili izpostavili tri tipe spornih praks, ki jih sindikat zaznava tudi prek dialoga s članstvom.

1.) Med prejemniki visokih izplačil je nenavadno veliko vodilnih oseb, med njimi dekanov, prodekanov, predstojnikov ožjih organizacijskih enot (laboratorijev, inštitutov ipd.) ter tajnikov fakultet, ki so polno zaposleni z upravljalskim delom. To utemeljuje sum, da pri nekaterih visokih izplačilih iz tržnih virov ni šlo za meritokratsko ovrednotenje dela na tržnih projektih in za pošteno razdelitev izplačil med vse sodelavce v timu, temveč za zlorabo položaja za koncentracijo izplačil pri funkcionarjih oz. za položajno rento. Nekateri med intervjuvanimi prejemniki visokih honorarjev so izjavili, da so razpoložljiva sredstva razdeljevali enakomerno med sodelavce v ožji organizacijski enoti, a objavljene številke tega ne potrjujejo in potrebno bi bilo izvesti celovit pregled pogodb in izplačil.

2.) Še večji problem kot visoka izplačila iz tržne dejavnosti, ki poteka prek fakultet, je tržna dejavnost, od katere bi fakultete lahko nekaj imele, a jo profesorji speljejo v svoja zasebna podjetja, pri čemer na trgu dosegajo višjo ceno prav zaradi svojega akademskega naslova in položaja na fakulteti, s katere prihajajo. Zdi se, da je privatizacije bistveno več v aplikativnih družboslovnih vedah kot v tehniki in naravoslovju, kjer za opravljanje strokovnega in raziskovalnega dela potrebujejo drago laboratorijsko opremo, a tudi tam morda obstajajo zaposleni, ki dejavnost svojih podjetij izvajajo na fakultetni opremi. UL je po objavi najvišjih honorarjev v javnem sektorju na Supervizorju leta 2016 sprejela pravilnik, ki zavezuje članice, da sprejmejo realističen seznam dejavnosti, kjer velja konkurenčna klavzula, zaposlene pa, da za opravljanje dejavnosti zunaj UL pridobijo rektorjevo dovoljenje. Pogoj za izdajo rektorjevega dovoljenja je dogovor o plačevanju prispevkov v razvojni sklad UL, kakršne morajo odvajati tudi prejemniki visokih honorarjev znotraj UL. Zaradi bojkota nekaterih članic je senat UL sprejel sklep, da morajo do predložitve realističnih seznamov fakultetnih dejavnosti zaposleni pridobiti rektorjevo soglasje za vse svoje poslovne dejavnosti. Vendar nekateri profesorji to ignorirajo, rektor pa proti njim ne uporabi delovnopravnih sankcij.

3.) Nekateri posamezniki z obsežno tržno dejavnostjo opuščajo svoje osnovno delo in nalagajo izvajanje poučevanja, za katerega sami prejemajo plačo, podrejenim sodelavcem, npr. asistentom in mlajšim raziskovalcem, pri temeljnem raziskovanju pa si pomagajo s prisvajanjem avtorstev podrejenih kolegov. Tako izkoriščanje si zasluži delovnopravne in kazenske sankcije.

Poudarjamo, da se navedene vrste praks med seboj nujno ne izključujejo, saj smo prepričani, da pri izvajanju tržne dejavnosti, ne glede na to, ali se opravlja v okviru fakultete ali v okviru lastnega podjema posameznika, zaposlenega na univerzi, ni jasna razmejitev med izvajanjem nalog v okviru pogodbe o zaposlitvi in morebitnim dodatnim delom, ki naj bi bilo podlaga za dodatna izplačila, kar povečuje tveganje, da se tržna dejavnost dejansko izvaja na račun osnovne, temeljne dejavnosti univerze, ki je javna služba.

VSS - Sindikat UL poziva rektorja UL in druge pristojne institucije k naslednjim konkretnim ukrepom za pravično ureditev razmer.

Ad 1.) Potrebno je razčistiti, ali je šlo pri visokih izplačilih iz tržne dejavnosti za meritokratsko nagrajevanje opravljenega dela ali za položajno rento. VSS - Sindikat UL zato poziva rektorja UL, da naroči revizijo izplačil prek avtorskih in podjemnih pogodb ter povečanega obsega dela iz naslova prodaje na trgu na vseh članicah Univerze v Ljubljani, prednostno pa na tistih organizacijskih enotah, na katerih delujejo prejemniki visokih izplačil. Revidira naj tudi poslovno razmerje med EF in zasebnega zavoda CPOEF, kamor je EF prenesla znaten del svoje tržne dejavnosti. Rektorja tudi pozivamo, da revizijska poročila javno objavi. Če se bo izkazalo, da so si nekateri funkcionarji fakultet ali njihovih ožjih organizacijskih enot privoščili koncentracijo izplačil iz tržnih sredstev, bo treba vrednost prispevkov vodij in ostalih izvajalcev tržnih projektov opredeliti in zamejiti z enotnim pravilnikom UL, nato pa ga predvsem dosledno izvajati in sankcionirati kršitve. Na nekaterih članicah so takšne omejitve že predpisane. Morda bo revizija pokazala, da je potrebno tudi podati naznanilo organom pregona.

Ad 2.) VSS - Sindikat UL poziva rektorja UL, da zahteva dosledno spoštovanje določb pravilnika, ki omejuje nelojalno konkurenco profesorskih podjetij fakultetam. Sklicevanje zaposlenih na pravico do svobodne gospodarske pobude ne pretehta pravice delodajalca, da uveljavlja konkurenčno klavzulo, ki je eden temeljnih instrumentov delovnih razmerij. Zaposleni morajo v zameno za delodajalčevo soglasje z opravljanjem konkurenčne dejavnosti zunaj njega pristati na plačilo ustreznega prispevka univerzi. Če veljavni pravilnik UL in druga pravila UL niso dovolj jasna glede pogojev za opravljanje konkurenčne dejavnosti ter delovnopravnih sankcij, naj jih UL revidira in dopolni.

Ad 3.) Zavedamo se, da je dokazovanje izkoriščanja podrejenih sodelavcev z nalaganjem osnovnega dela nadrejenih nemogoče brez pričanja vpletenih. Od večine tistih pedagogov in raziskovalcev na začetku kariere, ki so pristali na izkoriščanje v upanju, da jim bo to sčasoma odprlo vrata kariernega napredovanja, ne moremo pričakovati, da se bodo izpostavili in s tem tvegali svoje karierno onemogočenje. Zato vidimo možnost za omejitev zlorab v zakonski omejitvi kopičenja dodatnih izplačil poleg osnovne plače. Vrednost pedagoške nadobveze (njen maksimum znaša 15 %) in dopolnilnega raziskovalnega dela (maksimum je 20 %) sta že regulirana in omejena, potrebno pa je določiti omejitve sklepanja avtorskih in podjemnih pogodb z lastnimi zaposlenimi ter omejitve izplačil iz tega naslova. Če bi omejili višino seštevka izplačil iz pedagoške nadobveze, dopolnilnega raziskovalnega dela ter avtorskih in podjemnih pogodb, npr. na skupaj 50 % višine plače, bi tiste, ki opravljajo veliko tržne dejavnosti, prisilili, da se odpovedo delu pedagoških in raziskovalnih ur v korist mlajših kolegov, ki bi tako dobili več priložnosti za zaposlitev. Aktualna priložnost za takšno omejitev je nastajajoča novela Zakona o visokem šolstvu.

VSS poziva MIZŠ, da se jasno opredeli do javnih razkritij in predstavi tudi zakonske rešitve, ki bi v bodoče preprečile sporne prakse in netransparentnost. Pozivamo ga, da preuči ustreznost definicije javne službe v dejavnosti visokega šolstva ter razmisli o opredelitvi tržne dejavnosti in njenega obsega v visokem šolstvu. Ob upoštevanju ustavno zajamčene avtonomije univerz je treba vzpostaviti zakonodajni okvir, ki bo zagotavljal, da bodo univerze lahko primarno v celoti izpolnjevale svoje temeljno poslanstvo izvrševanja javne službe na področju pedagoškega in raziskovalnega dela, ki nikakor ne sme biti kakorkoli podrejeno ali odvisno od tržne dejavnosti. Prvi pogoj za to je vsekakor stabilno in zadostno proračunsko financiranje javne službe.

V Ljubljani, 25. 10. 2019
dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS - Sindikata UL

Visokošolskemu sindikatu Slovenije plaketa KSS Pergam

Visokošolski sindikat Slovenije je na 6. generalni skupščini KSS Pergam prejel plaketo KSS Pergam.

Izjava Sindikata Univerze v Mariboru o domnevnih zlorabah in milijonskih izplačilih na Univerzi v Mariboru

Maribor, 25. 9. 2019

Izjava Sindikata Univerze v Mariboru o domnevnih zlorabah in milijonskih izplačilih na Univerzi v Mariboru

Poziv ministrstvu k zavrnitvi sprememb Pravilnika ARRS

Na spletnih straneh Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) smo zasledili Predlog sprememb krovnega Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (Pravilnik), ki ga ne omenjena agencija 27. 6. 2019 v soglasje posredovala Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Naj že uvodoma poudarimo, da spremembe ostro zavračamo. Komaj verjetno se zdi, da po dogajanjih zadnjih let, ki so razkrila vrsto konfliktov interesov (vodje stabilno financiranih programskih skupin in prejemniki projektov so lahko obenem neposredni odločevalci) in nedelovanje sistema recenziranja, agencija meni nič tebi nič predlaga utrditev in legalizacijo najslabših klientelnih praks, med drugim tako, da lokalnim odločevalcem, vpetim v politiko in vodstva ustanov, omogoča prirejanje recenzentskih ocen. Namesto da bi agencija sistem recenziranja izboljšala in uskladila z dobro delujočimi mednarodnimi zgledi, pred očmi javnosti predlaga sistem, ki bi recenzije razvrednotil ter političnim in institucionalnim klikam omogočil, da si raziskovalni denar odslej tudi s fomalnim kritjem pravilnika delijo med seboj. Ob tem škandaloznem predlogu se postavlja vprašanje, ali ima paradržavna agencija v sedanji obliki sploh še kakšno legitimnost. Zlasti raziskovalci in raziskovalke, ki delujemo na univerzah, se že dolgo sprašujemo, kako je lahko ključni vpliv take agencije na raziskovalno politiko sploh skladen z ustavnima načeloma avtonomije univerz ter svobode raziskovanja. Ob zadnjem predlogu se ne more več zdeti pretiran razmislek o razpustitivi agencije, ki bi ji sledila vzpostavitev povsem novega, mednarodno primerljivega sistema.

OBRAZLOŽITEV

Spremembe je oblikovala Usmerjevalna skupina ARRS, sestavljena iz članov in članic Znanstvenega Sveta Agencije (ZSA) ter Upravnega odbora (UO), predsednikov in predsednic Znanstvenih svetov ved (ZSV) in direktorja ARRS. Dokument je na redni seji 3. 6. 2019 potrdil ZSA, 27. 6. 2019 pa je predlog sprejel tudi UO. Po pregledu Predloga sprememb Pravilnika ugotavljamo, da se te ne lotevajo ključnih izzivov ocenjevalnega sistema ARRS, posamezne spremembe Pravilnika pa ocenjujemo kot nezadostne (npr. 6. člen) ali celo povsem neprimerne (npr. 13. člen).

Na anomalije ARRS sistema ocenjevanja že vrsto let opozarjamo številni znanstveniki in znanstvenice, letos je bila z njimi seznanjena tudi širša javnost, predvsem prek primera Noč, ki je pokazal, da je fevdalizem programskih skupin neprebojen, dopolnjuje pa ga samo inštitut »persona non grata«. »Poštni nabiralnik« Shoda za znanost 2019 je le še potrdil številčnost metodološko in logično zgrešenih, tudi šokantnih navedb v ocenah, ki jih ARRS posreduje prijaviteljem na razpise ob zavrnitvi vloge. Recenzenti na primer implicitno ali eksplicitno priznavajo, da se na ožje področje ne spoznajo, ob tem pa so za svoje delo plačani. Nedvoumno se je pokazalo, da ARRS nima sistema nadzora nad delom ocenjevalcev, ki bi prijaviteljem zagotovil verodostojno oceno z navedbo prednosti in pomanjkljivosti vloge glede na razpisne kriterije. Pričakovali smo, da bodo odločevalci na ARRS vsaj po nedavnem medijskem razkritju nepravilnosti in koruptivnosti na ARRS vendarle pripravljeni razpoznati napake in bodo predlagali spremembe, ki odgovarjajo vsaj na nekatere ključne pomanjkljivosti evalvacijskega sistema ARRS, kot so navzkrižje interesov, direktno favoriziranje projektnih predlogov in neprimerljivo vodenje ter spremljanje ocenjevalnega postopka v primerjavi s tujino. Žal nismo več niti presenečeni, ko ugotavljamo, da tudi medijsko razgaljenje ni streznilo dolgoletnih funkcionarjev ARRS, med njimi dr. Rada Bohinca, podpisnika predloga sprememb Pravilnika. Dr. Bohinc je v video prispevku za oddajo Ekstravisor izražal kritična mnenja na račun delovanja ARRS, obenem pa vodi enega njegovih organov in je podpisan pod najnovejši predlog sprememb. Upamo, da »kritični« nastop ni bil potreben samo zaradi načrtovane kandidature za direktorja ARRS, predvsem pa, da predlagane spremembe, pod katere je podpisan, niso njegov kandidacijski program. Uresničitev takega programa bi namreč pomenila dokončni pokop agencije. 

Nobena izmed predlaganih sprememb Pravilnika ne posega v omejitev navzkrižja interesov znanstvenikov, ki sodelujejo posredno ali neposredno v postopku ocenjevanja na ARRS oziroma celo oblikujejo in potrjujejo vsebine projektnih razpisov, na katerih sodelujejo tudi sami ali njihovi podrejeni in nato sami sebi oziroma podrejenim dodelijo davkoplačevalska sredstva.

Pozdravljamo uvedbo možnosti enofaznega postopka javnega razpisa za raziskovalne projekte, a sočasno nasprotujemo, da se ohrani možnost dvofaznega razpisa z neposrednim uvrščanjem projektnih prijav programskih skupin v 2. fazo. Takšno favoriziranje, ki ustvarja neenake možnosti na razpisih, kritizira tudi Računsko sodišče, saj ne zagotavlja, da se v drugo fazo uvrstijo najboljši projekti. Računsko sodišče je tudi ugotovilo, da bi ARRS lahko postopek izbire raziskovalnih projektov izvedla enofazno in ne dvofazno, s čimer bi se skrajšal čas in zmanjšali stroški izvedbe postopka.

V predlogih sprememb Pravilnika tudi ni ukrepov, s katerimi bi ARRS prijaviteljem zagotovila verodostojno ocenjevanje in oceno, ki argumentirano izpostavi prednosti in slabosti vloge. Prav neverjetno je, da ob vseh, tudi javno izrečenih kritikah, odgovorne osebe ARRS nočejo ali pa ne želijo razumeti, da je Agencija dolžna zahtevati od recenzenta, da opravi delo, za katerega je prejel plačilo, in da mora pred tem recenzentom dati nedvoumna navodila in jih voditi skozi postopek ocenjevanja. Občasno strokovno telo, ki naj bi vodilo ocenjevanje in pregledalo usklajena poročila (92. člen), je že vrsto let le mrtva črka na papirju.

Najbolj pa šokira 13. člen – predlagana sprememba 98. člena veljavnega Pravilnika, ki daje Panelu možnost zvišanja ali znižanja ocene do 0,5 točke na posamezen kriterij (!). To pomeni, da ima Panel v primeru temeljnih projektov možnost zvišanja/znižanja ocene kar za  +/- 1,5 točke. S tem predlogom ARRS oceno tujih recenzentov povsem razvrednoti. Panel lahko »zmešetari« ocene tako, da izniči razliko 3 točk med dvema projektoma, ko »pravega« dvigne, »napačnega« pa zniža za 1,5 točke. Nismo evidentirali primerov, da bi se dva projekta, sprejeta v financiranje na istem področju, kadarkoli razlikovala za 3 točke ali več. Zakaj sploh angažirati tuje ocenjevalce za ocenjevanje projektnih vlog, če pa bodo končni izbor izvajali kar člani Panela? Med temi so člani strokovnega telesa in tuji recenzenti, ki jih je najmanj toliko kot članov strokovnega telesa ter predstavnik Znanstvenega sveta vede, ki sodeluje kot opazovalec. Zelo povedna je tudi samoomejitev »deležnikov« v 13. členu, saj Panel ne more zvišati ocene preko najvišje možne ocene in tudi ne znižati pod 0 točk. Odločitev za spremembo ocene mora Panel pri vsakem primeru tudi obrazložiti.  A kaj, ko dolgoletni način pisnega utemeljevanja stališč, s katerimi Panel in UO opremita zavrnilni sklep na praktično vse ugovore, zbujata dvom o zmožnosti teh dveh organov za korektno presoje in zato jima težko zaupamo še arbitrarno višanje ali nižanje ocen.

Naj ob tem podamo le en ilustrativen primer obrazložitve zavrnilnega sklepa Panela, ki ga sprejel tudi UO, podpisal pa predsednik UO, dr. Rado Bohinc. Prijavitelj je v ugovoru oporekal verodostojnosti argumentov enega izmed ocenjevalcev, ki je z netočnimi navedbami, ki so tudi zlahka preverljive, zniževal oceno projektnega predloga. Prijavitelju je ocenjevalec med drugim očital, da nima izkušenj vodenja projektov, čeprav so bili nasprotni podatki navedeni v projektni vlogi. Po presoji je Panel sprejel stališče, da povprečje ocen realno odraža vrednost predlaganega projekta in to utemeljil s tem, da je en recenzent ocenil predlog projekta previsoko, drugi recenzent pa prenizko. Panel je odločil, da upošteva oceni obeh recenzentov zato, ker se razhajanja med seboj izravnajo, povprečna ocena pa po mnenju Panela ustrezno odraža vrednost projekta.

Visokošolski sindikat Slovenije poziva MIZŠ, da zavrne potrditev predloga sprememb Pravilnika ARRS ter tako tudi s konkretnim dejanjem uveljavi svojo pristojnost in politično odgovornost za dogajanje v ARRS. Od ministra dr. Jerneja Pikala tudi pričakujemo, da bo v UO ARRS imenoval osebe, ki so kompetentne, suverene in naklonjene nujno potrebnim pozitivnim spremembam v delovanju ARRS. Noslike teh sprememb so lahko le povsem nove osebe, nekontaminirane s klientelizmom, ena prvih in najpomembnejših nalog novega UO ARRS pa bo izbira kandidata za direktorja agencije v prihodnjem mandatu.

V Ljubljani, 12. 7. 2019

za Visokošolski sindikat Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, predsednik

Izjava o pritiskih na sindikalno zaupnico dr. Uršo Opara Krašovec

Izjava Visokošolskega sindikata Slovenije o pritiskih na sindikalno zaupnico znan. svet. dr. Uršo Opara Krašovec

Zahtevamo preklic napotitve na čakanje in sistemsko stabilizacijo financiranja raziskovalcev

Dekan UL Fakultete za elektrotehniko prof. dr. Gregor Dolinar je 10. 6. 2019 na čakanje napotil znan. svet. dr. Uršo Opara Krašovec, ki je izjemno uspešna raziskovalka, izpostavljena kritičarka spornih praks v slovenski znanstveni politiki in sindikalna zaupnica Visokošolskega sindikata Slovenije (VSS) na UL FE. Ni nam znano, ali je že kdaj bil kdo na UL napoten na čakanje, prav tako ne poznamo primera, da bi bil kjerkoli na čakanje napoten sindikalni zaupnik. Predvsem pa ni znan primer, da bi bila na čakanje poslana oseba s takimi referencami: kot je mogoče preveriti v sistemu SICRIS, njeni dosežki z večkratnikom presegajo dosežke odgovornih oseb z iste fakultete, ki so ta hip na vodilnih položajih fakultete in univerze, tudi dosežke dekana. Zgovorno je, da dekana daleč presega tudi po kriteriju A3, ki pomeni sredstva, pridobljena iz neproračunskih virov. Kljub temu se dekan formalistično sklicuje na računovodski »argument«: čeprav je Urša Opara Krašovec na univerzi zaposlena kot raziskovalka z generično pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, dekan vztrajno trdi, da je bila zaposlena na projektu, ki se je iztekel, novega pa da trenutno ni. Ob tem seveda zamolči, da številne osebe na isti fakulteti poleg 100% plače prejemajo še 20% plače na dopolnilnem delu v programskih skupinah: torej 120% stabilne plače iz proračunskega vira, pri tem pa so neodvisni od pridobivanja projektov.

Znanstvena svetnica dr. Urša Opara Krašovec je bila v preteklosti vključena tudi v programsko skupino, vendar je bila ožja raziskovalna skupina, ki jo še vedno vodi, kljub izvrstnim dosežkom izključena. Iz kronologije dogodkov je razvidno, da je bil razlog izključitve njeno opozarjanje na nedopustno prisvajanje vodilnega avtorstva s strani šefa programske skupine. To je omogočil sistem, ki v zavetju državne agencije in mimo avtonomije univerz dopušča vzporedni režim vladanja in razpolaganja z denarjem. Občasno se sicer zgodi, da agencija eno od več deset skupin iz takih ali drugačnih izloči (primer dr. Marko Noč), toda v vseh ostalih primerih daje kritje popolnemu fevdalizmu, pri čemer se v organih agencije na ključnih funkcijah pojavljajo neposredni interesenti. A čeprav je s pojavom v zadnjem času zaradi posameznih ekscesnih primerov seznanjena tudi širša javnost, so očem javnosti skriti primeri samovolje, ko npr. vodji dveh ključnih programskih skupin na področju humanistike zaposlita ženo oz. prijatelja, v obeh primerih osebi, ki na ustreznem področju nimata niti diplome. Žal se trenutno zdi, da ministrstvo kot predlagatelj novega zakona nima ne volje ne moči, da bi odločneje poseglo v sistem, ki je od meritokratskih načel oddaljen približno toliko, kolikor je 21. stoletje oddaljeno od srednjeveškega Bizanca.

Celo če bi pristali na domnevo, da imajo nekateri (četudi manj uspešni) do proračunskih jasli večjo pravico kot drugi, gre v konkretnem primeru Urše Opara Krašovec za neposredno onemogočanje posameznika. Napotitev na čakanje pomeni, da delavec v tem času ne more in ne sme delati, prijavljanje na projektne razpise pa nastopa v opisu del raziskovalcev. Na to je Urša Opara Krašovec opozorila dekana že ob njegovi ustni napovedi napotitve na čakanje. Zato je dekan v svoj sklep vključil določbo, da bo raziskovalki lahko prekinil čakanje, kadar bo za to zaprosila zaradi priprave projektnih prijav. Urša Opara Krašovec je že pred izdajo sklepa dekanu poslala seznam razpisov, na katere se namerava prijaviti in pripravljalna dela za nove raziskave, po izdaji sklepa pa ga je pozvala k preklicu, da bi lahko opravljala načrtovano delo. Dekanu se je doslej zdelo primerno, da status čakanja prekine za en (!) delovni dan, povezan s prijavo projekta, in še za en dan, ko je bila dr. Opara Krašovec povabljena na sestanek pri njem samem. Dekanov ukrep lahko pomeni le dvoje: ali sporoča Urši Opara Krašovec, da ni zaželeno, da bi pridobivala projekte, ali pa sporoča njej in vsem ostalim, da priprava prijav ni osnovno delo, temveč neplačana prostočasna dejavnost. Najbrž pa fakulteti sploh ni do tega, da bi projekte pridobila, temveč se želi zgolj znebiti preveč sposobne in preveč kritične posameznice.  

Dekanovo ravnanje do kolegice Urše Opara Krašovec je del širših pritiskov na skupino raziskovalk na UL FE. Skupne značilnosti več različnih primerov so, da gre za ženske, da so bile v preteklosti kritične do nepravilnosti, med drugim tudi do izkoriščanja podrejenih sodelavcev na način prisvajanja njihovih avtorstev, in da so jih za kazen odrezali od sredstev stabilnega financiranja, npr. izključili iz programske skupine, potem ko je ta med svojimi dosežki ob evalvaciji izkazala tudi njihove dosežke. Šele po teh dogodkih so postale odvisne zgolj od projektov. Vtis, da za določeno delavko ni ne denarja ne dela, je bil torej ustvarjen umetno in na podlagi samovoljnih odločitev, ki jih sistem žal omogoča. Dekanova izjava, da za Uršo Opara Krašovec ni dela in denarja, je neposredno priznanje, da so sredstva stabilnega financiranja v sedanjem sistemu privatizirana od znotraj. O njih odločajo vodje programskih skupin, ki jih po pravilniku ARRS ni mogoče zamenjati brez njihovega soglasja, in številni sodelavcem kot ceno za vključitev postavljajo pristanek na izkoriščanje, ki v neskončnost reproducira točkovne dosežke in oblast vodij samih.

Pritiske na Uršo Opara Krašovec in več drugih sodelavk, ki so se uprle temu sistemu, razumemo tudi kot pritiske na rektorja UL, ki je začel urejati položaj raziskovalcev. UL je julija 2018 izdala navodila, po katerih je treba vsem raziskovalcem, ki zaradi verižnih pogodb za določen čas izpolnjujejo pogoje iz ZDR-1, do konca tega leta izstaviti pogodbe za nedoločen čas. Ta formalno pravni ukrep pa je le prvi korak v urejanju položaja raziskovalcev. Vse od začetka te operacije nam je jasno, da bo temu moral slediti naslednji korak, to je stabilizacija financiranja njihovih delovnih mest. V sedanjem sistemu so edina sredstva stabilnega financiranja sredstva programskih skupin in tisti, ki so jih uzurpirali, se upirajo njihovi pravični prerazporeditvi. Zato so se selektivno spravili nad kritične raziskovalke, da bi akademski javnosti in rektorju sporočili, da so programska sredstva njihova last in da so jih pripravljeni dati sodelavcem v fevdno uporabo le v zameno za lojalnost.

VSS nudi Urši Opara Krašovec vso pravno, politično in moralno podporo. Po oceni naše pravne službe gre pri uporabi napotitvi raziskovalca na čakanje za zlorabo tega instituta, saj obstajata tako potreba po delu kot tudi razpoložljivi denar. UL FE namreč poleg sredstev programskih skupin v obsegu več kot 30 FTE izkazuje tudi velik poslovni presežek. Če dekan po sestanku v prihodnjem tednu ne bo preklical sklepa o napotitvi na čakanje, bo sindikat sprožil sodne postopke. Individualno pomoč nudimo tudi ostalim članicam na UL FE, ki so se znašle pod različnimi oblikami pritiskov.

Obenem ugotavljamo, da reševanje individualnih primerov ni dovolj, saj poleg eminentne raziskovalke, katere zaposlitev niti za trenutek ne bi smela biti vprašljiva, na univerzah obstaja množica mlajših raziskovalcev, ki v takih nestabilnih pogojih do podobnih dosežkov sploh ne bodo prišli, ali pa se bodo že prej odselili. Vodstvo UL smo prepričali, da bo pristopilo k ustanovitvi sklada sredstev za premoščanje finančnih vrzeli za plače raziskovalcev med posameznimi projekti. Izmenjali smo si poglede na glavne izzive pri oblikovanju pravilnika o delovanju in pogojih uporabe sredstev sklada. Pravilnik naj bi začeli usklajevati septembra, do konca leta naj bi bil sprejet. Trenutni možni vir za sklad so režijski stroški, ki jih članice že odvajajo od programov in projektov in z njimi krijejo različne infrastrukturne stroške. Dodatni prispevek za sklad bi učinkoval kot obvezno zavarovanje. Očiten vir sredstev za sklad, ki naj bi ga vzpostavil novi raziskovalni zakon, pa so tudi kosovno dodeljena sredstva institucionalnega stabilnega financiranja. Tudi o tem smo dosegli soglasje z vodstvom UL, ki je daleč največja javna raziskovalna organizacija v Sloveniji. Vendar ob tem pričakujemo, da sklad in njegovo financiranje iz sredstev stabilnega financiranja ne bosta ostala na ravni dobre volje posamezne vodstvene garniture, temveč bosta postala zakonska materija. Resornemu ministrstvu smo že poslali predlog formulacije, ki ga bomo po potrebi še konkretizirali, saj je naša ideja povsem nasprotna utečeni praksi na Univerzi v Mariboru, ko si morajo fakultete, potem ko je univerza denar neustrezno razdelila med fakultete, denar med sabo »izposojati«. Sklad za premostitve mora biti jasno vpet v institucionalno in programsko financiranje.

Visokošolski sindikat ne pristaja, da bi ob prehodu na »stabilno financiranje« univerz kot raziskovalnih ustanov sistem odločanja in delitve denarja ostal nedotaknjen. Zato smo predlagali, da programski del raziskovanja v celoti preide pod jurisdikcijo univerz; njihovo avtonomijo bi omejili zgolj z zakonsko določeno možnostjo, da se raziskovalci v programske skupine povezujejo tudi samostojno. Na ta način bi se lahko oblikovale tudi nove skupine. Pri tem ARRS ne bi več imela možnosti, da bi določala in na oblasti vzdrževala dosmrtne vodje programskih skupin, dobila pa bi novo obveznost evalvacije po transparentnih in mednarodno primerljivih formalnih postopkih. Konkretni predlog smo podali ministrstvu in čakamo na odziv. Od tega odziva bo bistveno odvisna naša opredelitev do predloga zakona.

Ljubljana, Maribor, Koper, na Dan državnosti, 25. 6. 2019

dr. Marko Marinčič, predsednik VSS

dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS – Sindikata UL

dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS – Sindikata UM

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica VSS – Sindikata UP