četrtek, 27. oktober 2022

Visokošolski sindikat Slovenije začenja s pripravami na nadaljevanje stavke

 

Visokošolski sindikat Slovenije je 9. 3. 2022 izvedel prvo samostojno stavko v visokem šolstvu. S stavko je zahteval predvsem 1.) zagotovitev normalnih delovnih pogojev z opredelitvijo za razvite visokošolske sisteme značilnih individualnih pravic v kolektivni pogodbi, 2.) odpravo dokazljivih plačnih krivic pri nekaterih skupinah delavcev v visokem šolstvu in 3.) dvig vseh plač v visokem šolstvu, če bo vlada omogočila plačne privilegije kakšni drugi poklicni skupini.

Vlada je sindikatu sredi septembra poslala izhodišča za dvoje pogajanj: o razrešitvi stavkovnih zahtev sindikata SVIZ in o razrešitvi stavkovnih zahtev Visokošolskega sindikata Slovenije. Ta izhodišča so izrazito asimetrična, saj pogajanja o plačnih zahtevah VSS usmerjajo na krovno pogajalsko skupino z argumentom, da se nanašajo na plačni sistem kot celoto. Toda isti dokument sočasno priznava poseben status in ločeno obravnavo zahteve SVIZa po uvedbi četrtega naziva v šolstvu in vzgoji, čeprav gre za precedens v enotnem plačnem sistemu. Ta bo vzgojiteljem in šolnikom omogočil podaljšanje poti napredovanj vse do višine plače izrednega profesorja, in to kljub neprimerljivi zahtevnosti dela in pogojev za napredovanje.

Kar zadeva odnos do plačnih zahtev visokega šolstva, se ta diskriminatorni odnos ujema s politiko, ki ji je vlada sledila v nedavnih krovnih pogajanjih o plačah v javnem sektorju. Iz pogajanj, ki so bila prvotno namenjena blaženju posledic inflacije, se je izcimil dogovor, ki v povsem neprimernem kontekstu legitimirali parcialne interese zdravništva in šolstva. Odprava »stropa« (omejitev na 57. plačni razred) in uvedba »četrtega naziva« v vzgoji in izobraževanju pomenita stihijski poseg v temelje obstoječega plačnega sistema v javnem sektorju in sta neposreden prispevek k njegovemu rušenju. Poleg tega ustvarjata nova nesorazmerja, ki so poniževalna do dejavnosti visokega šolstva, torej dejavnosti, ki je za intelektualni, kulturni in ekonomski razvoj skupnosti ključna.

S tem zaničljivim odnosom do univerzitetnih delavk in delavcev se žal v celoti ujemajo tudi vladna izhodišča do neplačnih zahtev VSS, o katerih naj bi se pogajali z resornim ministrstvom. Za celo vrsto legitimnih zahtev sindikata vladna stran trdi, da ne morejo biti predmet urejanja v kolektivni pogodbi, čeprav gre za tipične teme kolektivnega dogovarjanja, ki urejajo značilne oblike dela v visokem šolstvu in akutne probleme.

VSS je na prvih dveh sejah pogajanj o razrešitvi svojih stavkovnih zahtev 29. 9. in 7. 10. 2022 dodatno utemeljil svoje zahteve in zavrnil vladna pogajalska izhodišča. Pogajalska skupina MIZŠ se je zavezala pridobiti vsebinsko nov mandat do naslednje seje pogajanj. Na seji  21. 10. 2022 pa smo ugotovili, da MIZŠ nima novih pogajalskih izhodišč. Celo pri edinem približevalnem predlogu je pisno pojasnilo, da zanj nima vladnega mandata. Očitno je, da se MIZŠ pogaja na način zavlačevanja v škodo vseh zaposlenih v visokem šolstvu in celotne dejavnosti, za katero je neposredno pristojno.

Še več, vladna stran z vztrajanjem pri zavračanju pogajanj o ureditvi delovnih obveznosti visokošolskih pedagogov in materialnih stroškov sobotnega leta v kolektivni pogodbi in o dvigu plač visokošolskih sodelavcev brez doktorata vladna stran neposredno krši svoje zaveze iz dogovora iz julija 2017 (Ur. l. RS, št. 45/17) in celo krovni dogovor z dne 13. 10. 2022, na katerem se črnilo še ni posušilo.

Zaradi podcenjujočega in tudi žaljivega odnosa MIZŠ do potreb visokega šolstva, neutemeljenega zavračanja stavkovnih zahtev Visokošolskega sindikata Slovenije in zaradi vladne diskriminatorne obravnave sindikatov ter nespoštovanja zavez, je predsedstvo VSS sprejelo sklep o začetku priprav na nadaljevanje stavke v visokem šolstvu. Organi VSS se bodo o datumu in obliki stavke ter morebitnih dopolnitvah stavkovnih zahtev odločili v kratkem. Pri tem bodo upoštevali tudi posledice vladnega zrušenja enotnega plačnega sistema in podelitve plačnih privilegijev izbranim skupinam javnih uslužbencev, ki jih je vlada že izvedla ali jih v kratkem še bo. V novih okoliščinah bomo našo tretjo stavkovno zahtevo, ki zadeva ustrezna plačna razmerja, nadgradili v zahtevo po novih uvrstitvah delovnih mest, ki so neposredno primerljiva s tistimi v zdravstvu in šolstvu, in uvedbi takšnih delovnih mest v skupinah J in B, ki bodo odražala zahtevnost dela na univerzi.

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 27. 10. 2022

Za Visokošolski sindikat Slovenije,

dr. Gorazd Kovačič, predsednik



sobota, 15. oktober 2022

Novela ZViS (Papič), 2022

MIZŠ je takoj po začetku mandata 2022-2026 pripravilo novelo Zakona o visokem šolstvu, ki naj bi uredila pravne vrzeli, na katere sta opozorila ustavno in računsko sodišče: določitev visokošolske javne službe, določitev možnosti pravne subjektivitete članic univerz, delovno mesto, na katerem lahko dekan opravlja funkcijo, in vodenje evidenc podatkov v bazi eVŠ. Predstavnik VSS v delovni skupini je opozarjal, da so določbe o pravni subjektiviteti članic univerze, ki so namenjene zakonskemu pokritju ureditve UL, preohlapne.

1.) Ne določajo, čemu je lahko namenjen poslovni presežek iz tržne dejavnosti (medtem ko skušajo kritje izgube v njej prevaliti na državo), in zdi se, da je takšno besedilo namenjeno temu, da prepreči financiranje primanjkljaja pri opravljanju javne službe s presežki iz tržne dejavnosti. 2.) Prav tako novela ne določa, kakšen pravni status pravzaprav imajo članice univerze, kadar imajo po statutu univerze pravno subjektiviteto pri izvajanju tržne dejavnosti. Kaže, da ne bodo imele statusa javnega zavoda, temveč neki sui generis status, kar vodi v vrsto nejasnosti in zapletov. Med drugim to lahko pomeni izključitev iz javnega plačnega sistema, glede na to, kako njegov veljavnost določa 2. člen ZSPJS. 3.) Pokritje komercialnih interesov v visokem šolstvu novela nadgrajuje s členom brez posebne obrazložitve, ki omogoča ustanavljanje podjetij v lasti visokošolskih zavodov.

Po mnenju VSS novela prinaša opustitev koncepta javne univerze kot neprofitne ustanove.

Delovna skupina za uskladitev besedila novele je v septembru 2022 ekspresno zaključila z delom na vsega dveh sejah. Pripombe predstavnika VSS niso naletele na posluh. MIZŠ je besedilo brez bistvenih popravkov poslalo v javno obravnavo. V tej je VSS 14. 10. 2022 podal naslednje pripombe:

"V javnost posredovani Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, 29. 9. 2022 (EVA 2022-3330-0117) naj bi bil po zagotovilih predlagatelja predvsem odgovor na pravne negotovosti, ki sta ju v preteklosti zaznala ustavno in računsko sodišče. To drži v vseh primerih razen v enem: v noveli se je naknadno, v drugem krogu razprave v delovni skupini, pojavil tudi člen, ki univerzam omogoča ustanavljanje gospodarskih družb kot posebnih pravnih oseb. Ta člen ni le ohlapen (obrazložitve npr. sploh nima), temveč dobro ponazarja interesno pristranskost predlagateljev, ki so se v noveli omejili na tematike v interesu komercialnih dejavnosti znotraj univerze, problematike, ki zadevajo akademsko skupnost samo, pa so odložili v nedoločeno prihodnost.

Predvsem pa moramo izraziti zadržano stališče do predlagane ureditve pravne subjektivitete univerze in članic. V primeru, ko bi se posamezna univerza (s tem je najbrž mišljena predvsem ali samo UL) odločila, da na podlagi novele članicam statutarno podeli samostojno subjektiviteto na področju "tržnih" dejavnosti, se lahko s tem zamegli sam pojav presežka. Ta se namreč po Zakonu o zavodih (48. člen) sme uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti, pri čemer je jasno, da je presežek mogoče opredeliti šele na podlagi celotne bilance. Tak je bil tudi smisel 78. člena ZVIS, ki se z novelo črta. Zdi se, da skuša novela v 6.b členu to ključno problematiko zaobiti z ločevanjem presežkov v "javni" in "tržni" dejavnosti, pri čemer o namembnosti "tržnih" presežkov ne pove ničesar. Neprepričljivost ločevanja postane očitna z 10. odstavkom, ki hipotetični problem primanjkljaja, nastalega v tržnih dejavnostih, prelaga na ustanovitelja, torej državo.

Menimo, da novela vprašanja ne rešuje na pregleden način, saj v primeru dejavnosti, ki niso javna služba, sploh ne opredeljuje razmerja med univerzo kot zavodom in članico. Članica bi imela po novi dikciji nekakšno ne povsem jasno določeno dvojno subjektiviteto, ki bi temeljila zgolj na lastnem transakcijskem računu. Pri tem tudi ni jasno, kakšne bi bile posledice 2. odstavka spremenjenega 10. člena, da članice niso posredni proračunski uporabniki, kadar izvajajo tržno dejavnost. Glede na 1. točko 2. člena ZSPJS bi to pomenilo izvzem iz javnega plačnega sistema.

Upamo, da bosta Vlada in Državni zbor kot ustanovitelj državnih univerz skupaj s svojimi pravnimi službami tem problematikam posvetila dovolj pozornosti, saj se ob vseh pravnih negotovostih, ki jih novela na novo ustvarja, pojavlja neprijeten občutek, da Slovenija s to novelo dokončno opušča koncept javne univerze kot neprofitne ustanove."

Gradiva so dostopna na tej povezavi.



četrtek, 6. oktober 2022

Izjava ob zaključku pogajanj o dvigu plač v javnem sektorju: Vlada ruši enotni plačni sistem in samo sebe


Pogajanja o dvigu plač v javnem sektorju, ki so potekala od junija, so bila zastavljena kot pogajanja o ohranitvi vrednosti dela vseh javnih uslužbencev glede na povišano stopnjo inflacije. Delno so skušala odpraviti tudi nesorazmerja, ki so nastala novembra lani z dvigom plač v delu zdravstva in socialnega varstva, in problem delovnih mest pod minimalno plačo, glede česar vlada žal ni pristala na odločnejše korake. Glavni problem jesenskega dela pogajanj je bil v tem, da sta vlada in del vplivnih poklicnih sindikatov hotela rezervirati slabo polovico od vsote 580 milijonov evrov, ki naj bi bila namenjena uskladitvi plač vseh javnih uslužbencev z inflacijo, za privilegije ozkih poklicnih skupin, medtem ko se je skupina sindikatov pod vodstvom Jakoba Počivavška zavzemala za enoten ključ razdelitve denarja. Čeprav je vlada na koncu pristala na bolj enakomerno razdelitev denarja, je cilj favoriziranja privilegijev nekaterih žal ostal v končnem besedilu parafiranega dogovora. V javnosti trenutno odmeva odprava plačnega stropa v korist zdravnikov in drugih najbolje plačanih javnih uslužbencev, s čimer bi ti v perspektivi dobili do petkrat večje povišanje plač, kot bo znašala aktualna uskladitev plač z inflacijo. Odprava plačnega stropa bi povzročila tudi nesorazmerja znotraj akademske skupnosti, saj bi znanstveni svetniki močno prehiteli redne profesorje in rektorja. Manj znano je, da je na drugem mestu prioritet v dogovoru uvedba četrtega naziva v šolstvu in vzgoji, česar nima nobena druga poklicna skupina. Šolnikom in vzgojiteljem se z dodatnim nazivom obeta podaljšanje poti napredovanj vse do višine plače izrednega profesorja. To ne bo ostalo brez posledic.


Vlado smo nekateri udeleženci pogajanj večkrat opozorili, da bo s strežbo parcialnim interesom posameznih vplivnih sindikatov le še okrepila (in ne pomirila) medsindikalno rivalstvo. Kljub temu vztraja na tej poti. Ne samo zato, da bi se rešila napovedane Fidesove stavke, temveč je vse bolj jasno, da vlada zavestno ruši enotni plačni sistem. Morda zato, ker računa, da bo v socialnih nemirih v javnem sektorju, ki jih spodbuja, lažje vsilila reformo plačnega sistema. V Visokošolskem sindikatu Slovenije ocenjujemo, da se ji to ne bo posrečilo, temveč bo prek rušenja enotnega plačnega sistema zrušila samo sebe.


Visokošolski sindikat Slovenije ne bo sodeloval pri podpisovanju dokumentov, na podlagi katerih namerava vlada uveljaviti privilegije za politično najmočnejši poklicni skupini v javnem sektorju, zdravnike in šolnike. Odprava plačnega stropa v korist najbolje plačanih javnih uslužbencev hkrati s tem, ko vlada ni bila pripravljena bolje poskrbeti za najslabše plačane, ki ne vedo, kako bodo preživeli zimo, je nespodobna. Povzročila bo tudi to, da bo v prihodnje na voljo še manj denarja za reševanje problema uravnilovke na minimalni plači, ker bodo privilegiji pomenili velik strošek in ker bodo sprožali enake apetite drugih poklicnih skupin, nedvomno pa tudi funkcionarjev, saj bo zdravnik po novem lahko celo za en plačni razred presegel najvišji plačni razred, ki ga zasedata predsednika republike in vlade. V Visokošolskem sindikatu Slovenije upamo, da bo čim manj sindikatov sodelovalo pri tej sramoti.

 

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 6. 10. 2022

Za Visokošolski sindikat Slovenije,

dr. Gorazd Kovačič, predsednik



nedelja, 18. september 2022

Pripombe k predlogu novele Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in Zakona o kolektivnem upravljanju ASP

 

KOSRIS, Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije,

Visokošolski sindikat Slovenije in

Sindikat vzgoje, izobraževanje, znanosti in kulture Slovenije,

 

Državni zbor Republike Slovenije

Odbor za gospodarstvo

Vodje poslanskih skupin

Zakonodajno pravna služba

 

V Ljubljani, 14. 9. 2022

 

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic

 

Vlada RS je na svoji 12. redni seji dne 25. 8. 2022 sprejela predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-I) in predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic (ZKUASP-A) ter ju posredovala Državnemu zboru RS v sprejem po nujnem postopku. V predlog zakona so vključene spremembe in dopolnitve zaradi prenosa določil Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in sprememb direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES ter Direktive (EU) 2019/789 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS.

 

Tekom celotnega postopka sprejemanja predlogov ZASP-I in ZKUASP-A, ki poteka že od maja 2021, so se v postopku javne razprave množično odzivali deležniki s področja izobraževanja in raziskovanja in tudi ustanov za varstvo kulturne dediščine. Več kot polovica deležnikov, ki je sodelovala v javnih razpravah, pripada tem resorjem, ki delujejo v javnem interesu in je ves čas opozarjala na slabe rešitve v predlogih ter ponujala strokovno utemeljene predloge, s katerimi bi direktivi implementirali na primeren način. Urad za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL), ki je pripravljal predlog, je vse strokovno utemeljene predloge ves čas postopka zavračal.

 

Obrazložena stališča so med drugimi posredovali Akademska in raziskovalna mreža Slovenije – ARNES, Centralna tehniška knjižnica (CTK), Inštitut Jožef Štefan, Nacionalna univerzitetna knjižnica (NUK), Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM), Nacionalni svet za knjižnično dejavnost (NSKD), UNESCO International research centre on AI (IRCAI) in UNESCO Open educational resources (OER) Chair, če izpostavimo zgolj nekatere odnajpomembnejših deležnikov, poleg njih pa predstavniki civilne družbe kot npr. Zavod Danes je nov dan – Inštitut za druga vprašanja, Creative Commons Slovenia, Zavod Hekovnik. Deležniki so predlagali da se upoštevajo njihovi predlogi, da bodo lahko svoje poslanstvo v skladu z javnim interesom opravljali tudi v sodobnih časih digitalnih tehnologij.

 

Številni deležniki so glede vseh javno objavljenih predlogov ZASP-I podali strokovno utemeljene, medsebojno usklajene pripombe in stališča. V celotnem postopku, razen z drobno izjemo v različici iz februarja 2022, ki je bila kasneje opuščena, njihovi predlogi niso bili v ničemer upoštevani. Med poletnimi medresorskim usklajevanjem 2022 je v imenu raziskovalcev in izobraževalcev Ministrstvo za znanost in izobraževanje (MIZŠ) in Služba vlade za digitalno preobrazbo (SVDP) uspelo izboljšati predloge, a še vedno zgolj v izredno majhnem delu in sicer le v zvezi z enim odstavkom pri izjemi za izobraževanje in v večjem delu v zvezi z izjemo za raziskovanje (slednjo je bilo treba v slovenski pravni red implementirati še v skladu z InfoSoc Direktivo iz leta 2001) ter v zvezi z izjemo za besedilno in podatkovno rudarjenje. Vendar prav nobena od teh izjem v predlogu, ki je v obravnavi, ni bila sprejeta na način, kot so jo deležniki in zanje MIZŠ in SDVP predlagali. V trenutnem predlogu, ki ga je Vlada RS sprejela na seji dne 25. 8. 2022, izjema za poučevanje ni več prosta in ni več celovito urejena v 49. členu kot prosta raba, prosto reproduciranje pri znanstvenem raziskovanju je prekomerno omejeno in tudi pri podatkovnem rudarjenju je predlagatelj zakona občutno izničil obseg vsebin, na katerih se rudarjenje lahko izvaja, med katerim je najbolj kritično, da je izključil rudarjenje po prostem spletu.

 

Navkljub temu, da so bile predlagatelju zakona posredovane strokovno utemeljene in obrazložene rešitve, na podlagi katerih bi Slovenija lahko implementirala določbe direktiv na način, ki bi upošteval tudi javni interes na področju izobraževanja, znanosti, varstva kulturne dediščine, in svobode izražanja, predlagatelj zakona tovrstne rešitve znova in znova zavrača v korist zasebnih interesov. 

 

Predlagatelj vztraja pri sprejemu predlogov zakona po nujnem postopku z razlogovanjem, da Sloveniji preti kazen zaradi neimplementacije direktiv. 

 

Obravnava tako pomembnih zakonov po hitrem in nujnem postopku predstavlja zlorabo demokratičnih postopkov. Po eni strani pripravljalec zakona ni upošteval primernih in s strani institucij, ki delujejo v javnem interesu, podanih predlogov za implementacijo direktiv, po drugi strani pa uvaja številne novote, ki ne predstavljajo obveznosti, ki bi jih moral slovenski zakonodajalec implementirati v skladu z direktivami, zato menimo, da gre tudi v tem oziru za zlorabo demokratičnega postopka v prid zasebnim interesom in vztrajamo pri upoštevanju rešitev, ki so v interesu javnega izobraževanja in raziskovanja

 

Spremembe so nujno potrebne na naslednjih področjih:

 

1. Izjema za poučevanje (predlagani novi 47.b in 49. člen)

 

PROBLEM: V trenutnem predlogu je izjema za poučevanje urejena slabo, saj se predlaga nadomestilo (kar v skladu z direktivo ni obvezno), omogoča izničenje izjeme v primeru licenc, preozko določa krog upravičencev izjeme in preozko določa obseg dovoljene uporabe.

 

REŠITEV: Veljavni ZASP že ureja izjemo za prosto uporabo del pri neposrednem pouku (pouku v razredu), ki naj se dopolni tako, da se ji doda izjema za poučevanje na daljavo v skladu z direktivo;

·       izjema naj vključuje vse oblike rabe avtorskih del, ki so potrebne za izvajanje poučevanja, tudi pravico do predelave;

·       izjema naj se nanaša na vse osebje v izobraževalnih ustanovah, tudi podporno (socialni delavci, strokovnjaki za podporo otrokom s posebnimi potrebami, strokovnjaki za podporo pri obšolskih dejavnostih ali športu, starše);

·       izjema naj zaobjema izobraževanje oziroma poučevanje v širšem smislu, tudi ko ga izvajajo ustanove za varstvo kulturne dediščine in raziskovalne organizacije; 

·       vse v obsegu, ki ga opravičuje nekomercialni namen uporabe dela,

·       izjema naj ne vključuje možnosti, da bi se z licencami lahko izjema izničila,

·       izjema naj bo v veljavi kot prosta raba in ne zakonita licenca, torej brez nadomestila, kar je v skladu z Ustavo RS in zakoni.

 

2. Besedilno in podatkovno rudarjenje (predlagani novi 57.a, 57.b in sprememba obstoječega 185. člena)

 

PROBLEM: Trenutni predlog premalo natančno definira, kaj pomeni “strojno berljiva sredstva”, onemogoča rudarjenje po odprtem spletu in ne določa sankcij za primere, ko bodo imetniki pravic s tehnološkimi sredstvi onemogočali dejnske učinke izjeme.

 

REŠITEV: 

·       razširi naj se definicija zakonitega dostopa, da bo vključevala dela, prosto dostopna na odprtem spletu (open web), tako kot to predvideva direktiva;

·       definira naj se strojno berljiva sredstva, s katerimi lahko avtor izrecno pridrži pravico uporabe dela, npr. z robot.txt, da ne bo dileme, da bi bilo potrebno rudariti tudi morebitne prepovedi;

·       določi naj se 72 urni rok za odpravo tehničnih ukrepov v primerih, ko imajo upravičenci zakonit dostop do dela;

·       določi naj se sankcije v primerih, ko imetnik ne odpravi tehničnih ukrepov v roku 72 ur.

 

3. Izjema za znanstveno raziskovanje (predlagani novi 57.c člen)

 

PROBLEM: izjema je definirana preozko.

 

REŠITEV: vzpostavi naj se celovita in dovolj široka izjema za prosto rabo del v namene znanstvenoraziskovalne dejavnosti v obsegu, ki ga opravičuje nekomercialni namen uporabe dela.

 

4. Dela izven pravnega prometa (predlagani novi 50.e, 50.f, 50.g in 57.d člen)

 

PROBLEM: Trenutni predlog neustrezno definira ustanove za varstvo kulturne dediščine, ne razširja izjeme na primere, ko so dela izposojena na zelo dolgi rok in omogoča, da se lahko izjemo s pogodbo izniči.

 

REŠITEV: 

·       posebej naj se definira pojem »ustanove za varstvo kulturne dediščine«;

·       med dela izven pravnega prometa naj se vključijo dela, ki so izposojena na zelo dolgi rok;

·       določi naj se ničnost v primeru drugačne pogodbene ureditve.

 

5. Uvajanje nove neodpovedljive pravice do nadomestila v primeru, ko avtor prenese pravico za priobčitev javnosti v okviru storitev deljenja vsebin na spletu (predlagani novi 2. odstavek 76. člena)

 

PROBLEM: Trenutni predlog uvaja režim uveljavljanja pravic, ki bo lahko dejansko izničil učinke odprtih licenc na platformah. Člani kolektivnih organizacij ne morejo uporabljati odprtih licenc, s katerimi se odpovejo uporabi dela v komercialne namene. Dela, ki so na voljo pod odprtimi licencami (npr. določene oblike Creative Commons licence), so izrednega pomena, saj gre za zakladnico znanja. Odprte licence tvorijo pomembne odprte vire za izobraževanje in raziskovanje. Nedopustno bi bilo, da bi slovenska nacionalna ureditev preprečevala učinke uporabe teh institutov, ki so del pomembne razvojne strategije izobraževanja in raziskovanja tudi v Republiki Sloveniji in imajo v evropskem, kot tudi svetovnem, znanstvenem prostoru vse večji pomen.

 

REŠITEV: iz režima upravljanja pravic, ki ga v 2. odstavku 76. člena vzpostavlja nov predlog ZASP, je potrebno izvzeti odprte licence in uporabe za znanstvene in raziskovalne namene in primerno spremeniti predlagane določbe novega 10.a člena ZKUASP.

 

7. Odgovornost ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu (novo šesto a poglavje)

 

PROBLEM: Trenutni predlog ne upošteva usmeritev, ki jih je podalo Sodišče EU in ne vzpostavlja varovalk, ki skrbijo, da se ohranja svoboda izražanja na spletu.

 

REŠITEV: podrobneje in v skladu z nemško implementacijo, ki je skladna s sodbo Sodišča EU C-401/19 z dne 26. aprila 2022, v kateri je podalo podrobne napotke glede primerne implementacije 17. člena Direktive 2019/790, naj se uredi predlog zakona v delu, ki ta člen implementira.

 

8. Predlog uvaja nove neodpovedljive pravice do nadomestila, ki niso povezane z implementacijo direktiv, zato jih ni nujno sprejeti

 

PROBLEM: Trenutni predlog uvaja kup novot, ki bodo lahko predstavljale pravno podlago za plačevanje novih nadomestil tudi za namene raziskovanja in izobraževanja in sicer:

·       pravico do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno retransmisijo avdiovizualnega dela;

·       pravico do primernega nadomestila od ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu za vsakokratno priobčitev javnosti avdiovizualnega dela v okviru storitev deljenja vsebin na spletu;

·       pravico do primernega nadomestila za vsakokratno priobčitev javnosti avdiovizualnega dela v okviru storitev videa na zahtevo; 

·       pravico do primernega nadomestila za vsakokratno dajanje na voljo javnosti avdiovizualnega dela za namen doseganja posredne ali neposredne gospodarske koristi;

·       pravica do nadomestila za priobčitev javnosti fonograma in videograma; idr.

Teh novih pravic in podlag za nadomestila zakonodajalcu ni potrebno sprejeti zaradi implementacije direktiv, ampak želijo takšne rešitve imetniki pravic.

 

REŠITEV: Ker gre pri tem za politično odločitev predlagatelja, predlagamo, da se navedene spremembe v celoti črta in se jih obravnava in pretehta njihovo utemeljenost v naknadnem rednem postopku, če pa to ni mogoče, pa naj se pri vsaki takšni novoti jasno izvzame vse uporabe za namene izobraževanja in znanstvenega raziskovanja. 

 

KOSRIS – Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije                               

ARNES Akademska in raziskovalna mreža Slovenije, mag. Marko Bonač, direktor

Geološki zavod Slovenije, dr. Miloš Bavec, direktor

Gozdarski inštitut Slovenije, dr. Primož Simončič, direktor

Institut »Jožef Stefan«, dr. Boštjan Zalar, direktor

Inštitut informacijskih znanosti, dr. Aleš Bošnjak, direktor

Inštitut za civilizacijo in kulturo, Andrej Brglez, direktor

Inštitut za ekonomska raziskovanja, dr. Boris Majcen, direktor

Inštitut za hidravlične raziskave, dr. Tanja Prešeren, direktorica

Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Bojan Cizej, direktor

Inštitut za kovinske materiale in tehnologije, dr. Matjaž Godec, direktor

Inštitut za narodnostna vprašanja, dr. Sonja Novak Lukanovič, direktorica

Inštitut za novejšo zgodovino, dr. Andrej Pančur, direktor

Kemijski inštitut, dr. Gregor Anderluh, direktor

Kmetijski inštitut Slovenije, dr. Andrej Simončič, direktor

Mirovni inštitut, dr. Iztok Šori, direktor

Nacionalni inštitut za biologijo, dr. Maja Ravnikar, direktorica

Pedagoški inštitut, dr. Igor Ž. Žagar, direktor

Urbanistični inštitut Republike Slovenije, dr. Igor Bizjak, direktor

Zavod za gradbeništvo Slovenije, dr. Aleš Žnidarič, direktor

Znanstveno raziskovalno središče Koper, dr. Rado Pišot, direktor

ZRC SAZU, dr. Oto Luthar, direktor

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Aleš Završnik, direktor

Predsednik KOsRIS, dr. Gregor Anderluh


Visokošolski sindikat Slovenije, dr. Gorazd Kovačič, predsednik


SVIZ, Branimir Štrukelj, glavni tajnik                                                            





Priloga 1: Predlogi za spremembo besedila členov ZASP-I in ZKUASP-A z obrazložitvijo

 

II. BESEDILO ČLENOV

 

1. člen

 

V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15 in 63/16 – ZKUASP, 59/19) se v 1. členu drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:

»(2) S tem zakonom se prenašajo naslednje direktive:

1. Direktiva 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov (UL L št. 77 z dne 27. 3. 1996, str. 20), zadnjič spremenjena z Direktivo (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 92);

2. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL L št. 167 z dne 22. 6. 2001, str. 10), zadnjič spremenjena z Direktivo (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 92);

3. Direktiva 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L št. 111 z dne 5. 5. 2009, str. 16);

4. Direktiva 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del (UL L št. 299 z dne 27. 10. 2012, str. 5) in

5. Direktiva (EU) 2017/1564 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. septembra 2017 o določenih dovoljenih uporabah določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja ter o spremembi Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske pravice in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL L št. 242 z dne 20. 9. 2017, str. 6).«.

 

Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

»(3) S tem zakonom se delno prenašajo naslednje direktive:

1. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL L št. 248 z dne 6. 10. 1993, str. 15), zadnjič spremenjena z Direktivo (EU) 2019/789 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 82);

2. Direktiva 2001/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o sledni pravici v korist avtorja izvirnega umetniškega dela (UL L št. 272 z dne 13. 10. 2001, str. 32);

3. Direktiva 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L št. 157 z dne 30. 4. 2004, str. 45);

4. Direktiva 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL L št. 376 z dne 27. 12. 2006, str. 28);

5. Direktiva 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL L št. 372 z dne 27. 12. 2006, str. 12), zadnjič spremenjena z Direktivo 2011/77/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2011 o spremembi Direktive 2006/116/ES o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL L št. 265 z dne 11. 10. 2011, str. 1);

6. Direktiva (EU) 2019/789 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 82) in

7. Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 92).«.

 

2. člen

 

31. člen se spremeni tako, da se glasi:

 

»Pravica radiodifuzne retransmisije

 

31. člen

 

(1) Pravica radiodifuzne retransmisije je izključna pravica do sočasnega, nespremenjenega in neskrajšanega nadaljnjega oddajanja prvotno radiodifuzno oddajanih programskih signalov z delom, če to retransmisijo izvaja druga oseba od prvotne RTV organizacije (operater retransmisije), ne glede na to, kako ta operater pridobi od nje programske signale za ta namen. 

 

(2) Prvotno oddajanje prek spleta (interneta) se ne šteje za radiodifuzno retransmisijo. Kot radiodifuzna retransmisija pa se šteje retransmisija prek storitve dostopa do interneta, kadar ta poteka v upravljanem okolju, v katerem operater retransmisije zagotavlja varno retransmisijo izključno upravičenim uporabnikom.

 

(3) Kot radiodifuzna retransmisija se šteje tudi priobčitev javnosti, kadar RTV organizacija prvotno in brez dostopa javnosti prenaša svoje programske signale operaterju retransmisije, ki ni RTV organizacija (neposredno oddajanje), ta pa jih retransmitira javnosti. Šteje se, da RTV organizacija in operater retransmisije pri tem sodelujeta v enotnem dejanju priobčitve javnosti, za katerega morata vsak zase glede na svoj prispevek pridobiti dovoljenje avtorja.«.

 

3. člen

 

Za 47.a členom se doda nov 47.b člen, ki se glasi:

 

»Poučevanje z uporabo elektronskih sredstev, na daljavo ali čezmejno

 

47.b člen

 

(1) Če ni namenjeno doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi, je brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, za namen ponazoritve pri poučevanju z uporabo elektronskih sredstev, na daljavo ali čezmejno, vključno s preverjanjem znanja, dopustno:

1. reproduciranje v elektronski obliki in priobčitev javnosti objavljenih del; 

2. predelava baze podatkov in v elektronski obliki reproduciranje, distribuiranje ter priobčitev javnosti predelane baze podatkov. 

 

(2) Uporaba iz prejšnjega odstavka je dovoljena, če se izvaja pod odgovornostjo izobraževalne ustanove v njenih prostorih ali drugih prostorih oziroma prek varnega elektronskega okolja, ki je dostopno, zlasti prek avtentikacijskih postopkov, le učencem, dijakom ali študentom, vpisanim v ta program, ter učiteljem in drugim osebam, ki izvajajo pouk.

 

(3) Uporaba iz prvega odstavka tega člena je dovoljena v obsegu do 15 % dela, v celoti pa se lahko uporabi fotografija, ilustracija ali zelo kratko delo, kot je npr. kratek članek. Dela se ne sme uporabiti tako, da bi se nadomestil njegov nakup, npr. s postopnim reproduciranjem odlomkov istega dela.

 

(4) Učbeniki, delovni zvezki, vadnice in druga učna gradiva, ki so namenjena predvsem za uporabo pri poučevanju, ter grafične izdaje glasbenih del, se lahko uporabijo le na podlagi licence, ki omogoča uporabo dela za ponazoritev pri poučevanju po prvem odstavku tega člena, pod pogojem, da so te licence enostavno na voljo na trgu. Ponudnik licence objavi pogoje uporabe na dobro vidnem mestu na svoji spletni strani ter o tem obvesti reprezentativno združenje izobraževalnih ustanov in ministrstvo, pristojno za šolstvo. Če pa licence niso enostavno na voljo na trgu, se lahko tudi ta dela uporabijo pod pogoji iz tega člena.

 

(5) Kadar se uporaba dela iz tega člena izvaja prek varnega elektronskega okolja, se šteje, da poteka izključno v državi članici Evropske unije, v kateri ima izobraževalna ustanova sedež.

 

(6) V primerih iz prvega odstavka tega člena je treba navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu.

 

(7) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.

 

(8) Metodologijo za določanje vrednosti in razpona tarif za posamezen način uporabe avtorskih del pri poučevanju ter zgornjo vrednost tarife za plačevanje nadomestila iz prvega odstavka tega člena določi Vlada Republike Slovenije z uredbo. Določba petega odstavka 30. člena in 31. člen Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic se ne uporablja pri določanju tarife za plačilo nadomestila iz prvega odstavka tega člena. Ne glede na določbo 44. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, sporazum o plačevanju nadomestila iz tega člena sklepa ministrstvo, pristojno za izobraževanje s kolektivnimi organizacijami in tudi objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

 

4. člen

 

49. člen se spremeni tako, da se glasi:

 

»Neposredno poučevanje

 

49. člen

 

(1) Če ni namenjeno doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi, je pod odgovornostjo izobraževalne ustanove prosto:

1. priobčitev javnosti, razen dajanje na voljo javnosti, objavljenih del za namen ponazoritve pri neposrednem poučevanju, vključno s preverjanjem znanja;

2. javno izvajanje objavljenih del na brezplačnih šolskih slovesnostih pod pogojem, da izvajalci ne prejmejo plačila;

3. sekundarno radiodifuzno oddajanje RTV šolskih oddaj.

 

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka je treba navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu.«.

 

Poučevanje

 

49. člen

 

 (1) Za namene ponazoritve pri poučevanju, kar vključuje tudi poučevanje na daljavo ali čezmejno poučevanje kot tudi kakršnekoli druge načine poučevanja, je prosta:

1. uporaba objavljenih del v obsegu, ki opravičuje nekomercialni namen uporabe dela, 

2. javno izvajanje objavljenih del na nekomercialnih šolskih prireditvah, 

3. sekundarno radiodifuzno oddajanje in retransmisija RTV šolskih oddaj.

 

(2) Uporaba avtorskih del iz prejšnjih odstavkov je prosta, če to ni namenjeno doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi in se nanaša na vse izobraževalne ravni formalnega kot tudi neformalnega izobraževanja, vključno z vseživljenjskim učenjem, pri čemer organizacijska struktura in sredstva za financiranje organizacije, ki izvaja izobraževanje, ni odločilna pri ugotavljanju, ali je posamezna izobraževalna oziroma raziskovalna aktivnost te organizacije nekomercialne narave, in če se izvaja pod odgovornostjo izobraževalne ustanove oziroma raziskovalne organizacije oziroma ustanove za varstvo kulturne dediščine v njenih ali drugih prostorih ali prek varnega elektronskega okolja, ki je dostopno, zlasti prek avtentikacijskih postopkov, le udeležencem izobraževalnega oziroma raziskovalnega procesa (npr. učencem, dijakom, študentom oziroma raziskovalcem ter učiteljem in drugim osebam, ki sodelujejo pri izvedbi poučevanja oziroma nudijo učno pomoč oziroma ki sodelujejo pri izvajanju izobraževanja). 

 

(3) Kadar se uporaba iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena izvaja prek varnega elektronskega okolja, se šteje, da poteka izključno v državi članici Evropske unije, v kateri ima izobraževalna ustanova sedež.

 

(4) V primerih iz prejšnjih odstavkov je treba navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu.

 

(5) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.

 

Obrazložitev:

Izjema za poučevanje je že več let urejena kot izjema v t.i. prosti uprabi v ZASP (2. pododdelek). S tem se je Slovenija že uvrstila na zemljevid držav, ki so imele izjemo zgledno urejeno. Nujno je, da se ta izjema modernizira in ne izniči. Izjema za moderne vrste pouka, kot so pouk z uporabo digitalnih sredstev ali pouk na daljavo, naj bodo urejene v celoviti izjemi za poučevanje, saj gre za enovito dejavnost. V modernem času poučevanje obsega vse več oblik, zato je pomembno, da je poučevalcem omogočeno nemoteno opravljanje svojega poslanstva in jim je zagotovljena pravna varnost. 

 

Predlog zakonodajalca, da dejavnost poučevanja razdeli na različne vrste in jih nato ureja delno v delu zakona, ki ureja zakonite licence (1. pododdelek) in predvideva nadomestila in delno v delu zakona, ki ureja prosto uporabo (2. pododdelek), že sam po sebi niža nivo sistematičnosti zakona, predvidljivosti in pravne varnosti (2. člen Ustave RS). Obseg izjeme je prav tako omejen na namen (poučevanje), ki ga je treba doseči. Predlagana ureditev je nedvomno skladna z načelom sorazmernosti, na katerega se sklicuje tudi predlagatelj zakona, saj izjemo proste rabe pri poučevanju v Sloveniji poznamo že od sprejema ZASP 1995, ko je bil sprejet tudi zdaj veljavni 49. člen, ki je že takrat prestal ustavnopravni test sorazmernosti. Prosta uporaba del za namene pouka oziroma poučevanja je v skladu s štiristopenjskim testom iz 46. člena skladna tudi danes: skladna je z dobrimi običaji, nova ureditev ne nasprotuje običajni uporabi dela in ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. Ustavnopravni test 2022 mora sicer izhajati iz 60. člena Ustave RS, ampak mora pri tehtanju upoštevati tudi druge določbe Ustave RS, kot je npr. 5. člen (ustvarjanje možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije), 57. člen (izobrazba in šolanje) in 59. člen (svoboda znanosti in umetnosti), torej določb, ki so osnova za zagotavljanje nemotenega in trajnega delovanja javnega izobraževalnega, raziskovalnega in kulturnega podsistema, ki posvečajo posebno skrb tudi zagotavljanju pogojev za ustvarjalno in raziskovalno delo, torej nastajanje novih avtorskih del.  Pri ustavnopravnem tehtanju se mora doseči ravnovesje med pravicami na eni strani in dolžnostmi države, da zagotovi uresničevanje takih pogojev, ki omogočajo uresničevanje javnega interesa, Vsi omenjeni členi dajejo okvir, znotraj katerega je potrebno obravnavati tudi načelo sorazmernosti, ki ga sicer kot vodilno obravnava tudi pripravljavec obeh novel. Test sorazmernosti so v Sloveniji že prestale izjeme, ki predpostavljajo prosto uporabo npr. izjema za invalide. 

 

Prosto izjemo tako za neposredno poučevanje kot tudi poučevanje na daljavo in z uporabo digitalnih sredstev imajo tudi Hrvaška, Češka in Madžarska.

 

V trenutno predlagani okvir upravičencev do izjeme niso uvrščene ustanove za varstvo kulturne dediščine in raziskovalne organizacije, ki sicer izvajajo izobraževalne dejavnosti. Slednja možnost sicer izhaja iz Direktive 2019/790, in sicer tako za ustanove za varstvo kulturne dediščine kot tudi za raziskovalne organizacije. Uvodna izjava 22 določa, da so v obseg izjeme vključena tudi preverjanja znanja in dejavnosti poučevanja, ki potekajo zunaj prostorov izobraževalnih ustanov, na primer v muzeju, knjižnici ali drugi ustanovi za varstvo kulturne dediščine. Krog upravičencev naj se temu primerno spremeni, tako da se izrecno določi, da za »namene tega člena se knjižnice in ustanove za varstvo kulturne dediščine štejejo za izobraževalne ustanove.« Tudi knjižnice izvajajo izobraževanja v svojih prostorih in predlagatelj zakona naj slednje izrecno upošteva.

 

Spremenjeni 49. člen ZASP tudi ne vključuje ponazoritve pri poučevanju na vseh izobraževalnih ravneh formalnega izobraževanja kot tudi neformalnega izobraževanja in vseživljenjskega učenja, kar naj se vključi. Takšno določbo je implementirala npr. tudi Hrvaška, z njo pa bi se uporaba del pri poučevanju približala dejanskim potrebam in načinom uporabe.

 

Izjema, ki bo implementirana s 49. členom ZASP, bi morala koristiti tudi drugim posameznikom, ki podpirajo ali dopolnjujejo poučevalne dejavnosti, npr. socialnim delavcem, profesionalcem, ki nudijo podporo učencem s posebnimi potrebami, profesionalcem, ki nudijo podporo pri izvenšolskih dejavnostih in športu ter staršem.

 

Prosta izjema za poučevanje naj ne bo izničena z licencami (črtan (4) odstavek). Takšna ureditev primerjalno gledano ni sprejeta praktično nikjer, kar je ugotavljal že sam pripravljalec zakona ob pripravi predloga ZASP, kot je bil objavljen 24. maja 2021. V svoji analizi implementacije Direktive 2019/790 v petih državah EU ugotavlja, da kar štiri od petih držav ne bodo uzakonile izjeme v tej obliki. Ukine naj se predlog, da bi bila izjema izničena v primeru določenih gradiv, če so na voljo na enostaven način ali pa naj se določi obseg, do katerega je mogoče tudi v zvezi s temi gradivi koristiti izjemo. Takšna rešitev ni ustavno sporna in je vsekakor v skladu z Direktivo 2019/790, primerjalno pravno pa tudi že implementira v številnih primerih. 

 

5. člen

 

V 50.č členu se v drugem in tretjem odstavku besedilo »urada, pristojnega za usklajevanje na notranjem trgu Evropske unije« nadomesti z besedilom »urada Evropske unije, pristojnega za intelektualno lastnino«.

 

6. člen

 

Za 50.d členom se dodajo novi 50.e, 50.f in 50.g člen, ki se glasijo:

 

»Dovoljena uporaba del izven pravnega prometa 

 

50.e člen

 

(1) Javno dostopni arhivi, knjižnice, muzeji, ustanove filmske ali avdio dediščine ter javne RTV organizacije Ustanove za varstvo kulturne dediščine lahko, če to ni namenjeno doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi, prosto dajo na voljo javnosti na nekomercialni spletni strani dela izven pravnega prometa, ki jih imajo trajno ali na zelo dolgi rok v svojih zbirkah, in jih za ta namen reproducirajo, vključno z bazami podatkov, ki jih lahko za ta namen predelajo. 

 

(2) Za ustanovo za varstvo kulturne dediščine po tem zakonu se štejejo tudi javno dostopne knjižnice in muzeji, vključno z javnimi galerijami, ne glede na vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki jih posedujejo v svojih zbirkah, kakor tudi arhivi, ustanove za filmsko ali avdio kulturno dediščino. Vključene so tudi, med drugim, nacionalne knjižnice in nacionalni arhivi ter, kolikor to velja za njihove arhive in javno dostopne knjižnice, izobraževalne ustanove, raziskovalne organizacije in javne radiodifuzne organizacije.

 

(2) (3) Uporaba iz prejšnjega odstavka je dovoljena le, če ni reprezentativne kolektivne organizacije za kolektivno upravljanje pravic v primerih reproduciranja, distribuiranja, priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti del iz prejšnjega odstavka, ki ni namenjeno doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi. 

 

(3) (4) Avtor lahko kadar koli izključi uporabo svojega dela po prvem odstavku tega člena. 

 

(4) (5) Šteje se, da se v primeru iz prvega odstavka tega člena dela izven pravnega prometa uporabljajo izključno v državi članici Evropske unije, v kateri ima pravna oseba iz prvega odstavka tega člena sedež.

 

(5) (6) V primerih iz prvega odstavka tega člena je treba navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu.

 

(7) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.

 

 

Obrazložitev:

Zaradi jasnosti ureditve in posledično višje pravne varnosti naj bodo ustanove za varstvo kulturne dediščine definirane v posebnem odstavku. Opredelitev kroga »ustanov za varstvo kulturne dediščine« je v predlogu definirano preozko, zato naj se definira, kot predvideva direktiva.

 

Določbe naj veljajo tudi za dela, ki jih imajo ustanove za varstvo kulturne dediščine na zelo dolgi rok v izposoji, kar je definirano v 57.d členu kot deset (10) let.

 

Ker gre za ureditev v javnem interesu, naj bo drugačna pogodbena ureditev nedopustna.

 

 

Delo izven pravnega prometa

 

50.f člen

 

(1) Za delo izven pravnega prometa iz prvega odstavka prejšnjega člena se šteje objavljeno ali neobjavljeno delo ali drug predmet varstva (v nadaljevanju »delo«), za katerega se po razumnih prizadevanjih preverjanja, ali je delo dostopno javnosti v pravnem prometu, v dobri veri domneva, da delo ni dostopno javnosti v pravnem prometu po običajnih trgovinskih kanalih. Med dela izven pravnega prometa spadajo tudi vsa nekomercialna dela, vključno z neobjavljenimi, in dela, ki so izposojena na zelo dolgi rok. Če so dela dostopna v prevedeni obliki, se lahko ostale verzije takšnih del štejejo za dela izven pravnega prometa.

 

(2) Za delo izven pravnega prometa iz prejšnjega odstavka se ne štejejo zbirke del, če se po preverjanju iz prejšnjega odstavka ugotovi, da so te sestavljene pretežno iz:

1. del, razen avdiovizualnih del, ki so bila prvič objavljena, oziroma če niso bila objavljena, prvič priobčena javnosti v državi, ki ni država članica Evropske unije;

2. avdiovizualnih del, katerih filmski producenti imajo sedež ali stalno prebivališče v državi, ki ni država članica Evropske unije, ali

3. del državljanov držav, ki niso države članice Evropske unije, kadar države ni mogoče določiti po določbah 1. ali 2. točke tega odstavka.

 

(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se zbirke del iz prejšnjega odstavka štejejo za delo izven pravnega prometa in se zanje uporabljajo določbe zakona, ki ureja kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, če je kolektivna organizacija, ki ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic v primerih reproduciranja, distribuiranja, priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti teh del, ki ni namenjeno doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi, reprezentativna za avtorje iz svoje države, ki ni država članica Evropske unije. 

 

Obrazložitev:

Definicija del izven pravnega prometa naj se dodatno konkretizira, ker je to ključno za vpeljavo ustreznega kriterija za reprezentativno kolektivno organizacijo. S tem povezano je ključno spremljati tudi spremembe ZKUASP.

 

 

Obveščanje

 

50.g člen

 

Pravne osebe iz prvega odstavka 50.e člena tega zakona posredujejo vsaj šest mesecev pred dajanjem na voljo javnosti dela izven pravnega prometa po prvem odstavku 50.e člena tega zakona na javno dostopen spletni portal urada Evropske unije, pristojnega za intelektualno lastnino:

1. podatke, ki so nujni za namen identifikacije dela, ki se po preverjanju iz prejšnjega člena šteje za delo izven pravnega prometa; 

2. podatke o možnosti, ki je na voljo avtorju po tretjem odstavku 50.e člena tega zakona;

3. podatke o načinu uporabe dela izven pravnega prometa.«.

 

7. člen

 

V 53. členu se v 2. točki za besedo »parodijo« doda vejica in beseda »pastiš«.

 

8. člen 

 

Za 57. členom se dodajo novi 57.a, 57.b, 57.c in 57.d člen, ki se glasijo:

 

»Besedilno in podatkovno rudarjenje 

 

57.a člen

 

(1) Za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja je prosto reproduciranje del, do katerih se zakonito dostopa. Besedilno in podatkovno rudarjenje pomeni vsako avtomatizirano analitično tehniko, katere namen je analiziranje besedila in podatkov v elektronski obliki, da se ustvarijo informacije, kot so npr. vzorci, trendi in korelacije. Zakonit dostop pomeni dostop do dela v elektronski obliki s soglasjem imetnikov pravic (na primer v okviru naročnine, na podlagi katere se dostopa do dela; delo, ki je dostopno na podlagi pogodbe o uporabi dela; delo, ki je dostopno na podlagi odprtih licenc;) ali na podlagi drugega zakonsko dovoljenega načina dostopa do dela (na primer na podlagi zakonitih izjem, kjer soglasje avtorja ni potrebno). Zakonit dostop do izvoda v elektronski obliki je pogoj za besedilno in podatkovno rudarjenje. Zakonit dostop obsega tudi dostop do vsebin, ki so prosto dostopne na spletu. Šteje se, da besedilno in podatkovno rudarjenje vključuje tudi digitalizacijo analognih vsebin in oddaljen dostop do takšnih vsebin, kadar je to potrebno za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

 

(2) Primerki del, narejeni pod pogoji iz prejšnjega odstavka, se lahko hranijo, dokler je to potrebno za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja. 

 

(3) Dejanja iz prvega odstavka tega člena niso dovoljena, če si je avtor izrecno in na ustrezen način pridržal pravico uporabe dela, npr. s strojno berljivimi sredstvi, npr. robots txt, ki vsebujejo metapodatke in splošne pogoje uporabe, v primeru dela, ki je javno dostopno na spletu. 

 

(4) Imetniki pravic lahko uporabljajo ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in integritete svojih omrežij in zbirk podatkov, ko se dela ali drugi predmeti varstva nahajajo v njihovih sistemih, vendar takšni ukrepi ne smejo biti nesorazmerni in ne smejo preprečiti učinkovitega izvajanja besedilnega in podatkovnega rudarjenja, kot ga ureja prvi odstavek tega člena. Če uporaba kakršnih koli varnostnih zaščitnih ukrepov preprečuje osebi, da izvaja dejanja, ki so v skladu s tem členom dovoljena, mora imetnik pravic tej osebi zagotoviti dostop do del ali drugih predmetov varstva in uporabo v skladu s tem členom v roku, ki ni daljši od 72 ur.

 

(5) V primerih, kadar imetnik pravic, ne ravna v skaldu s prejšnjim dostavkom, lahko pristojni  organ odredi plačilo globe skladno s 5. odstavkom 185. člena ZASP. Plačilo globe se odredi, kadar so  delu ali drugemu predmetu varstva bili uporabljeni tehnološki ukrepi, če:

1. ima oseba zakonito posest ali pravico do dostopa do dela ali drugih predmetov varstva, ki so

zaščiteni s tehnološkimi ukrepi,

2. je oseba vložila prošnjo za dostop do dela ali drugih predmetov, ki so predmet tehnoloških

ukrepov in je od vložitve prošnje minilo več kot 72 ur in

3. tehnološkimi ukrepi še naprej preprečujejo izvrševanje dejanj, dovoljenih v skladu s tem členom.

 

(5) (6) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.

 

 

Besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja

 

57.b člen

 

(1) Raziskovalne organizacije, javno dostopni arhivi, knjižnice, muzeji, ustanove filmske ali avdio dediščine in javne RTV organizacije in ustanove za varstvo kulturne dediščine,  so opredeljene v (1) odstavku 50.e člena tega zakona, ter osebe, ki spadajo k raziskovalnim organizacijam in ustanovam za varstvo kulturne dediščine lahko prosto reproducirajo dela, do katerih se zakonito dostopa, pod pogoji iz tega člena in izvajajo besedilno in podatkovno rudarjenje iz prvega odstavka prejšnjega člena na delih ali drugih predmetih varstva, zavarovanih z avtorsko ali sorodnimi pravicami, do katerih imajo zakonit dostop, za namene znanstvenega raziskovanja pod pogoji iz tega člena, kar vključuje tudi digitalizacijo analognih vsebin in oddaljen dostop do takšnih vsebin, kadar je to potrebno za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja. Zakonit dostop pomeni dostop do dela v elektronski obliki s soglasjem imetnikov pravic (na primer v okviru naročnine, na podlagi katere se dostopa do dela; delo, ki je dostopno na podlagi pogodbe o uporabi dela; delo, ki je dostopno na podlagi odprtih licenc) ali na podlagi drugega zakonsko dovoljenega načina dostopa do avtorskega dela (na primer na podlagi zakonitih izjem, kjer soglasje imetnikov pravic ni potrebno). Zakonit dostop obsega tudi dostop do vsebin, ki so prosto dostopne na spletu.

 

(2) Za raziskovalno organizacijo po tem členu se štejejo univerze, vključno s svojimi knjižnicami, raziskovalne organizacije, javne raziskovalne organizacije in druge pravne osebe, ki po predpisih, ki urejajo znanstveno, raziskovalno ali izobraževalno dejavnost, kot glavni cilj izvajajo znanstvene raziskave ali izobraževalne dejavnosti, ki vključujejo tudi izvajanje znanstvenih raziskav, na nepridobitni osnovi ali s ponovnim vlaganjem vsega dobička v svoje znanstvene raziskave. Za raziskovalno organizacijo po tem členu se ne šteje raziskovalna organizacija, na katero ima pravna oseba zasebnega prava odločilen vpliv, ki ji omogoča prednostni dostop do teh rezultatov raziskav. 

 

(3) Primerki del, narejeni pod pogoji iz prvega odstavka tega člena, se hranijo v varnem okolju in se lahko zadržijo tako dolgo, dokler je to potrebno za namene preverjanja rezultatov raziskave, za katero je bilo besedilno in podatkovno rudarjenje izvedeno. Da se uporaba na podlagi prvega odstavka tega člena ne bi neupravičeno omejevala, bi morala biti hramba v varnem okolju zagotovljena z ustrezno ravnjo varnosti, ki mora biti sorazmerna in omejena na to, kar je potrebno za varno hrambo kopij in preprečevanje nedovoljene uporabe.

 

(4) Imetniki pravic lahko uporabljajo ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in integritete svojih omrežij in zbirk podatkov, ko se dela in drugi predmeti varstva nahajajo v njihovih sistemih, vendar takšni ukrepi ne smejo biti nesorazmerni in ne smejo preprečiti učinkovitega izvajanja besedilnega in podatkovnega rudarjenja, kot ga ureja prvi odstavek tega člena. Če uporaba kakršnih koli varnostnih zaščitnih ukrepov preprečuje osebi, da izvaja dejanja, ki so v skladu s tem členom dovoljena, mora imetnik pravic tej osebi zagotoviti dostop do del ali drugih predmetov varstva in uporabo v skladu s tem členom v roku, ki ni daljši od 72 ur.

 

(5) V primerih, kadar imetnik pravic ne ravna v skaldu s prejšnjim dostavkom, lahko pristojni  organ odredi plačilo globe skladno s 5. odstavkom 185. člena ZASP. Plačilo globe se odredi, kadar so  delu ali drugemu predmetu varstva bili uporabljeni tehnološki ukrepi, če:

1. ima oseba zakonito posest ali pravico do dostopa do dela ali drugih predmetov varstva, ki so zaščiteni s tehnološkimi ukrepi,

2. je oseba vložila prošnjo za dostop do dela ali drugih predmetov, ki so predmet tehnoloških

ukrepov in je od vložitve prošnje minilo več kot 72 ur in

3. tehnološki ukrepi še naprej preprečujejo izvrševanje dejanj, dovoljenih v skladu s tem členom.

 

(5) (6) Deljenje in dajanje na voljo javnosti izsledkov besedilnega in podatkovnega rudarjenja na kakršen koli način in v potrebnem obsegu ne pomeni kršitve avtorskih pravic ali pravic na podatkovnih zbirkah, če ne posega nerazumno v legitimne interese imetnika pravic 

 

(6) (7) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.

 

Obrazložitev:

 

Najnujnejša sprememba predloga je, da mora »zakonit dostop« vključevati tudi dostop do vsebin, ki so prosto dostopne na spletu, kot to tudi določa implementirana direktiva v 14. recitalu. Trenutna formulacija te določbe ne vključuje in s tem neupravičeno zožuje obseg izjeme v nasprotju z nameravano ureditvijo v direktivi.

 

Za učinkovito izvrševanje novih izjem za podatkovno in besedilno rudarjenje mora biti za primere nedopustnega omejevanja predviden postopek in sankcija. Predlog 57.b in 57.a člen ZASP ne določa obveznega odzivnega časa v skladu s členom 6(4) InfoSoc Direktive. Za učinkovito ureditev podatkovnega rudarjenja je nujno, da se oblikuje transparenten in hitro odzivajoč sistem v skladu s členom 6(4) InfoSoc Direktive tako, da se določi največ 72-urni časovni okvir, znotraj katerega mora biti omogočeno nadaljevanje dostopa, če tehnološki ukrepi za zaščito avtorskih del preprečijo dostop do gradiv, do katerih je sicer bilo zakonito dostopano. Nedopustno bi bilo, da bi bila izjema izničena z nesankcioniranim omejevanjem dostopa do del, do katerih bi imeli upravičenci sicer zakonit dostop.

 

LIBER, ki je mreža približno 440 nacionalnih, univerzitetnih in drugih knjižnic, je izvedel študijo,  ki je pokazala, da je za učinkovitost izjeme absolutno nujno sprejeti dodatne ukrepe. V nasprotnem primeru bodo izjeme in omejitve dejansko neučinkovite oziroma mrtva črka na papirju. Dostop do vsebin bo onemogočen zaradi različnih tehničnih blokad imetnikov pravic. Študija tudi navaja, da omogočanje dostopa do vsebine, lahko traja v povprečju skoraj en mesec, kar je nesprejemljivo predolgo. Tako dolgi odzivni roki so pretirani in lahko popolnoma izničijo željene učinke izjeme za  besedilno in podatkovno rudarjenje. 

 

Nujno je, da se konkretizira, kaj so »strojno berljiva sredstva« (57.a člen, odstavek (3)). Strojno berljiva sredstva vsebujejo metapodatke in splošne pogoje spletnega mesta ali storitve, kar izhaja že iz reitala 18 Direktive 2019/790, primer strojno berljivih sredstev pa predstavlja robot.txt. Ta primer konkretizacije naj se posebej vnese v ZASP, kar je nujno v izogib nejasnostim in dvoumnostim. V primeru uporabe del na podlagi licenc z imetniki pravic, mora biti vsak pridržek jasno in nedvoumno izražen v pogodbi. Pridržanje pravic za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja ne bi smelo vplivati na druge načine uporabe.

 

Nepotrebno je tudi postavljanje dodatnih pogojev glede varne hrambe. Raziskovalnim organizacijam bi se morala zaupati uporaba gradiv. Večina organizacij, ki izvaja podatkovno rudarjenje, ima najnovejšo tehnologijo varnosti IT, zaradi česar bi morali odločitev o tem, kako najbolje zavarovati informacije, ki se pridobijo z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem, prepustiti podatkovnim znanstvenikom in vključenim organizacijam.

 

 

185. člen

 

(1) Z globo od 850 do 3.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki osebi, ki ima zakonit dostop do primerka avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic, ne zagotovi sredstev, ki ji omogočajo uveljavljanje vsebinskih omejitev pravic (166.c člen).

 

(2) Z globo od 250 do 1.500 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

 

(3) Z globo od 250 do 1.000 eurov se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

 

(4) Z globo od 250 do 700 eurov se kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

 

(5) S petkratnikom globe se kaznujejo osebe iz prejšnjih odstavkov v primeru 5. odstavka 57.b člena tega zakona.

 

Obrazložitev:

Za učinkovito izvrševanje novoimplementiranih izjem mora biti za primere nedopustnega omejevanja predvidena sankcija, sicer izjema ne bo imela učinka. V državah, ki podobne izjeme poznajo že dalj časa, npr. Združenem Kraljestvu, se to izkazuje kot velik problem.

 

 

 

Znanstveno raziskovanje

 

57.c člen

 

(1) Za namen znanstvenega raziskovanja v okviru posamezne ali skupne znanstvene raziskave ali pregleda kakovosti znanstvene raziskave, in v obsegu, ki ni namenjen doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi, je prosto reproduciranje v obsegu do 15 % objavljenega dela ter, distribuiranje in priobčitev javnosti tistim osebam, ki se ukvarjajo s to znanstveno raziskavo, in tretjim osebam za pregled kakovosti znanstvene raziskave objavljenega dela. 

 

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko za svoje lastno znanstveno raziskovanje reproducira do 75 % dela.

 

(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se lahko posamezna fotografija, ilustracija ali zelo kratko delo, kot je npr. kratek članek, uporabi v celoti.

 

(4) (2) V primerih iz tega člena je treba navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu.

 

(5) (3) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.

 

Obrazložitev:

Sprejme naj se določba, kot je bila predlagana v predlogu ZASP iz februarja 2022. Prejela je široko podporo deležnikov in zainteresirane javnosti in ni razumno, da je bila izvzeta iz predlogov, ki so sledili. Z novim 57.c členom iz februarskega predloga ZASP je slovenski zakonodajalec končno predlagal implementacijo izjeme iz točke a) tretjega odstavka člena 5 InfoSoc Direktive. Ta predvideva izjemo za uporabo del pri znanstvenem raziskovanju, kadar se navede vir vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče, in v obsegu, ki ga opravičuje nekomercialni namen, ki naj se doseže.

 

Kot je navajal predlagatelj zakona v obrazložitvi (poročevalec iz februarja 2022), je v vsakem posameznem primeru treba ugotoviti, ali so glede na t. i. tristopenjski test, ki ga določa poleg mednarodnih pogodb in Direktive 2001/29/ES tudi 46. člen ZASP, izpolnjeni pogoji za uporabo vsebinske omejitve pravic in pri tem upoštevati, da se vsebinske omejitve pravic razlagajo ozko. Kot že izpostavljeno, 46. člen ZASP dejansko vsebuje štiristopenjski test in so zato izjeme in omejitve v slovenskem pravnem redu še toliko bolj omejene. Izjema naj se ohrani v obliki, kot je bila predlagana februarja 2022, ki je skladna in tudi sorazmerna tako glede na izhodišča evropske direktive kot tudi glede na ureditev v slovenskem pravnem redu. 

 

 

 

Ohranjanje kulturne dediščine

 

57.d člen

 

(1) Javno dostopni arhivi, knjižnice, muzeji, ustanove filmske ali avdio dediščine in javne RTV organizacije Ustanove za varstvo kulturne dediščine, kot so opredeljene v (1) odstavku 50.e členu tega zakona, lahko za namen ohranjanja kulturne dediščine in, kolikor je to za tako ohranjanje potrebno, prosto reproducirajo dela, ki jih imajo trajno ali na podlagi izposoje za več kot deset let v svojih zbirkah in dela, ki so dostopna na spletu, pri čemer lahko sodelujejo tudi z drugimi ustanovami za varstvo kulturne dediščine, vključno z ustanovami iz drugih držav Evropske Unije.

 

(2) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nična.«.

 

Predlog spremembe 37. člena ZASP:

 

Pravica do nadomestila

 

37. člen

 

(1) Avtor ima pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje svojega dela, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena tega zakona, razen če gre za tretji odstavek 50. člena ali 57.c člen tega zakona.

 

(2) Nadomestilo iz prejšnjega odstavka za tonsko in vizualno snemanje se plačuje:

1.      pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za tonsko in vizualno snemanje, in

2.      pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka ali slike.

 

(3) Nadomestilo iz prvega odstavka tega člena za fotokopiranje se plačuje:

1.      pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za fotokopiranje, in

2.      od fotokopij, narejenih za prodajo, in sicer mesečno glede na njihovo verjetno število.

 

(4) Za namen tega zakona se kot uvoz šteje sprostitev blaga v prost promet v skladu s carinskimi predpisi Evropske skupnosti ter vsak vnos na ozemlje Republike Slovenije iz drugih držav članic Evropske unije.

 

(5) S fotokopiranjem po tem členu so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja, z napravami za tonsko in vizualno snemanje so izenačene druge naprave, ki omogočajo isti učinek.

 

(6) Pravica nadomestila iz prvega odstavka tega člena ne more biti predmet odpovedi, razpolaganja med živimi in izvršbe.

 

Obrazložitev:

Definicija ustanov za varstvo kulturne dediščine naj se ohrani v ureditvi in naredi sklic na določbo, kjer je podana njihova definicija. Spremeni naj se tudi 37. člen ZASP, ki določa nadomestilo za lastno reproduciranje na način, da se le-to ne plačuje v primeru ustanov za varstvo kulturne dediščine. 

 

 

 

9. člen

 

V 60. členu se za drugim odstavkom doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

»(3) Varstvo avdiovizualnega dela preneha 70 let po smrti zadnjega preživelega od naslednjih soavtorjev: pisec scenarija, avtor dialogov, glavni režiser in skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu.«.

 

10. člen

 

V 76. členu se za četrtim odstavkom dodata nova peti in šesti odstavek, ki se glasita:

»(5) Če avtor prenese pravico radiodifuzne retransmisije (31. člen), ima pravico do primernega nadomestila za vsakokratno uporabo dela v primeru radiodifuzne retransmisije. Tej pravici se avtor ne more odpovedati.

 

(6) Če avtor prenese pravice za priobčitev javnosti v okviru storitev deljenja vsebin na spletu (163.c člen), ima pravico do primernega nadomestila od ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu za vsakokratno uporabo dela v primeru priobčitve javnosti v okviru storitev deljenja vsebin na spletu. Tej pravici se avtor ne more odpovedati, razen za uporabo v namen izobraževanja oziroma znanstvenega raziskovanja.

 

(7) Avtor se pravici iz prejšnjega odstavka ne more odpovedati, razen če dovoli uporabo dela pod pogoji proste licence, ki dovoljuje komercialno uporabo.«.

 

Obrazložitev:

Pri navedenem členu ne gre za implementacijo določb direktive, temveč za politično odločitev predlagatelja zakona, da uvede takšen sistem na takšen način.

 

V primeru, da se tovrstna določba sprejme, kot je predlagana, je potrebno jasno urediti izjemo v namene izobraževanja in znanstvenega raziskovanja ter omogočiti avtorjem, da svoje delo delijo na spletu z uporabo proste licence. V (7) odstavku je predvidena ureditev, ki avtorju dopušča uporabo prostih licenc, ki so pomemben moderni vir zakladnice znanja. Slovenija npr. trenutno sprejema uredbo, v kateri skladno z evropsko pravno znanstvenoraziskovalno pokrajino ureja prav uporabo prostih licenc, ki so eden najpomembnejših faktorjev v naraščajoči odprti znanosti.

 

11. člen

 

81. člen se spremeni tako, da se glasi: 

 

»Avtorski honorar in nadomestilo

 

81. člen

 

(1) Če avtor prenese materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja, je upravičen do primernega in sorazmernega avtorskega honorarja ali nadomestila.

 

(2) Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

 

(3) Če je s pogodbo dogovorjen avtorski honorar ali nadomestilo očitno nesorazmerno nizko v primerjavi z vsemi naknadnimi relevantnimi prihodki, ki izvirajo iz uporabe avtorskega dela, lahko avtor zahteva od sopogodbenika ali njegovih pravnih naslednikov spremembo pogodbe tako, da se mu določi dodatno, primerno in pravično plačilo.

 

(4) Določbe prejšnjega odstavka se ne uporabljajo za skupne sporazume in pogodbe, ki jih sklene kolektivna organizacija ali neodvisni subjekt upravljanja v skladu z zakonom, ki ureja kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic in za primere, ko avtor dovoli uporabo dela pod pogoji proste licence.

 

(5) Pravici iz tretjega odstavka tega člena se avtor ne more odpovedati.«.

 

Obrazložitev:

Trenutna ureditev avtorjem preprečuje uporabo prostih licenc, zato naj se dopolni z izjemo.

 

12. člen

 

82. člen se spremeni tako, da se glasi:

 

»Evidenca prihodka in poročanje 

 

82. člen

 

(1) Če je avtorski honorar ali nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od doseženega prihodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali drugo evidenco, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen prihodek je bil dosežen. Uporabnik dela mora omogočiti avtorju vpogled v te knjige ali evidenco.

 

(2) Uporabnik dela, ki je od avtorja proti plačilu pridobil materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja, vodi ustrezne knjige ali drugo evidenco tako, da lahko zadosti obveznosti poročanja avtorju. Uporabnik dela hrani tudi kontaktne podatke o osebah, ki so od njega z nadaljnjim prenosom pravic proti plačilu pridobile pravice za uporabo dela (priimek, ime in naslov oziroma firmo in sedež, telefon, elektronski naslov).

 

(3) Uporabnik dela vsaj enkrat letno avtorju na njegovo zahtevo pošlje posodobljeno, relevantno in celovito poročilo, ki ob upoštevanju posebnosti vsakega sektorja vsebuje zlasti:

1. vse načine uporabe dela; 

2. vse prihodke, dosežene z uporabo dela, vključno s prihodki iz trženja blaga ali storitev, ki vsebujejo to delo;

3. avtorski honorar ali nadomestilo, ki pripada avtorju. 

 

(4) Kadar je uporabnik dela z nadaljnjim prenosom pravic proti plačilu pridobil pravice za uporabo dela, lahko avtor od te osebe zahteva informacije iz prejšnjega odstavka, če jih nima njegova prva pogodbena stranka. Na zahtevo avtorja mu njegova prva pogodbena stranka pošlje kontaktne podatke oseb, ki so z nadaljnjim prenosom pravic od prve pogodbene stranke proti plačilu pridobile pravice za uporabo dela (priimek, ime in naslov oziroma firmo in sedež, telefon, elektronski naslov).

 

(5) Obveznost poročanja iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena se nanaša na obdobje dejanske uporabe dela za doseganje gospodarske koristi.

 

(6) Določbe tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena se ne uporabljajo, če prispevek avtorja glede na celotno delo ni znaten oziroma ima majhen vpliv na celotno delo, razen če avtor dokaže, da potrebuje podatke za spremembo pogodbe po tretjem odstavku prejšnjega člena.

 

(7) Če obveznost poročanja iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena ni sorazmerna glede na prihodke, dosežene z uporabo dela, se obveznost poročanja omeji na vrste in stopnjo informacij, ki jih je v takih primerih mogoče razumno pričakovati.

 

(8) Določbe tega člena se ne uporabljajo za skupne sporazume in pogodbe, ki jih sklene kolektivna organizacija ali neodvisni subjekt upravljanja v skladu z zakonom, ki ureja kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic in za primere, ko avtor dovoli uporabo dela pod pogoji proste licence.

 

(9) Pogodbena določila, ki v škodo avtorja nasprotujejo določbam tega člena, so nična.«.

 

Obrazložitev:

Trenutna ureditev avtorjem preprečuje uporabo prostih licenc, zato naj se dopolni z izjemo.

 

13. člen

 

Za 82. členom se doda nov 82.a člen, ki se glasi:

 

»Alternativno reševanje sporov

 

82.a člen

 

(1) Avtorji in uporabniki lahko spor rešijo s posredovanjem mediatorja ali katerokoli drugo obliko alternativnega reševanja sporov, zlasti glede prenosa posamične materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja (drugi odstavek 70. člena), avtorskega honorarja in nadomestila (81. člen) ter evidence prihodka in poročanja (82. člen).

 

(2) Reprezentativno združenje avtorjev lahko na predlog avtorja začne postopke iz prejšnjega odstavka.

 

(3) Pogodbena določila, ki v škodo avtorja nasprotujejo določbam tega člena, so nična.«.

 

14. člen

 

V 83. členu se v prvem odstavku za besedo »lahko« doda besedilo »v celoti ali delno«, za besedo »sfere« pa se doda besedilo »ali če je mogoče razumno pričakovati, da jih bo avtor odpravil«.

 

V tretjem odstavku se na koncu besedila doda besedilo »Avtor lahko po izteku tega roka namesto preklica materialne avtorske pravice prekliče izključnost prenosa pravic.«.

 

15. člen

 

V 104. členu se v tretjem odstavku v napovednem stavku beseda »obdrži« nadomesti z besedo »ima«.

 

Na koncu 3. točke se pika nadomesti s podpičjem in dodajo nove 4., 5., 6. in 7. točka, ki se glasijo:

»4. pravico do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno retransmisijo avdiovizualnega dela;

5. pravico do primernega nadomestila od ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu za vsakokratno priobčitev javnosti avdiovizualnega dela v okviru storitev deljenja vsebin na spletu;

6. pravico do primernega nadomestila za vsakokratno priobčitev javnosti avdiovizualnega dela v okviru storitev videa na zahtevo; 

7. pravico do primernega nadomestila za vsakokratno dajanje na voljo javnosti avdiovizualnega dela za namen doseganja posredne ali neposredne gospodarske koristi, ki ni obseženo s 5. in 6. točko tega odstavka.«.

 

Za tretjim odstavkom se doda nov četrti odstavek, ki se glasi:

»(4) Ne glede na prejšnje odstavke se nadomestilo ne plačuje, če je uporaba del namenjena

izobraževanju oziroma znanstvenemu raziskovanju.«.

 

Obrazložitev:

Zaradi jasnosti in transparentnosti in posledično večje pravne varnosti naj se iz obsega določbe izrecno izključi uporabo v namene izobraževanje in znanstveno raziskovanje.

 

16. člen

 

V 107. členu se v četrtem odstavku v napovednem stavku beseda »obdržijo« nadomesti z besedo »imajo«.

 

Na koncu 3. točke se pika nadomesti s podpičjem in dodajo nove 4., 5., 6. in 7. točka, ki se glasijo:

»4. soavtorji pravico do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno retransmisijo avdiovizualnega dela;

5. soavtorji pravico do primernega nadomestila od ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu za vsakokratno priobčitev javnosti avdiovizualnega dela v okviru storitev deljenja vsebin na spletu;

6. soavtorji pravico do primernega nadomestila za vsakokratno priobčitev javnosti avdiovizualnega dela v okviru storitev videa na zahtevo;

7. soavtorji pravico do primernega nadomestila za vsakokratno dajanje na voljo javnosti avdiovizualnega dela za namen doseganja posredne ali neposredne gospodarske koristi, ki ni obseženo s 5. in 6. točko tega odstavka.«.

 

Za četrtim odstavkom se doda nov peti odstavek, ki se glasi:

»(5) Ne glede na prejšnje odstavke se nadomestilo ne plačuje, če je uporaba del namenjena

izobraževanju oziroma znanstvenemu raziskovanju.«.

 

Obrazložitev:

Zaradi jasnosti in transparentnosti in posledično večje pravne varnosti naj se iz obsega določbe izrecno izključi uporabo v namene izobraževanje in znanstveno raziskovanje.

 

17. člen

 

V 108. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:

»(2) Filmski producent poroča soavtorjem avdiovizualnega dela ob upoštevanju 82. člena tega zakona ločeno za vsako dovoljeno vrsto uporabe dela.«.

 

18. člen

 

V 114. členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi:

»(4) Upravičeni uporabnik primerka računalniškega programa lahko v primeru:

1. ponazoritve pri poučevanju z uporabo elektronskih sredstev, na daljavo ali čezmejno uporabi računalniški program, če so izpolnjeni pogoji iz  47.b 49. člena tega zakona, izvrši dejanja iz prvega odstavka prejšnjega člena, pri čemer je distribuiranje omejeno na elektronsko obliko;

2. dela izven pravnega prometa, če so izpolnjeni pogoji iz 50.e, 50.f in 50.g člena tega zakona, izvrši dejanja iz prvega odstavka prejšnjega člena; 

3. besedilnega in podatkovnega rudarjenja, če so izpolnjeni pogoji iz 57.a ali 57.b člena tega zakona, izvrši dejanja iz 1. in 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena;

4. ohranjanja kulturne dediščine, če so izpolnjeni pogoji iz 57.d člena tega zakona, izvrši dejanja iz 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena.«.

 

Dosedanji četrti odstavek, ki postane peti odstavek, se spremeni tako, da se glasi:

»(5) Za računalniške programe ne veljajo določbe tega zakona o pravici skesanja (20. člen), privatnem ali drugem lastnem reproduciranju (37., 38. in 50. člen), pravici avtorja do primernega nadomestila za radiodifuzno retransmisijo (peti odstavek 76. člena), pravici do primernega nadomestila za priobčitev javnosti v okviru storitev deljenja vsebin na spletu (šesti odstavek 76. člena), avtorskem honorarju in nadomestilu (81. člen), evidenci prihodka in poročanju (82. člen), alternativnem reševanju sporov (82.a člen) in preklicu materialne avtorske pravice (83. člen). Računalniških programov ni mogoče javno posojati (36. člen), če ni s pogodbo z avtorjem drugače določeno.«.

 

Dosedanji peti odstavek postane šesti odstavek.

 

Obrazložitev:

Zaradi enotne ureditve izjeme za poučevanje v 49. členu naj se prilagodi besedilo člena.

 

19. člen

 

122. člen se spremeni tako, da se glasi:

 

»Pravica do nadomestila pri priobčitvi javnosti fonograma in videograma

 

122. člen

 

(1) Izvajalec ima pravico do deleža na nadomestilu, ki ga prejme proizvajalec fonograma za priobčitev javnosti fonograma z njegovo izvedbo.

 

(2) Izvajalec ima pravico do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko priobčitve javnosti videograma s svojo izvedbo. Nadomestilo uporabnik plača izvajalcu. 

 

(3) Izvajalec se pravici po tem členu ne more odpovedati.

 

(4) Ne glede na prejšnje odstavke se nadomestilo ne plačuje, če je uporaba del namenjena

izobraževanju oziroma znanstvenemu raziskovanju.«.

 

Obrazložitev:

Zaradi jasnosti in transparentnosti in posledično večje pravne varnosti naj se iz obsega določbe izrecno izključi uporabo v namene izobraževanje in znanstveno raziskovanje.

 

20. člen

 

123. člen se spremeni tako, da se glasi:

 

»Pravica do nadomestila

 

123. člen

 

(1) Izvajalec ima pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje po drugem odstavku 37. člena tega zakona.

 

(2) Kadar je izvajalec na proizvajalca fonograma ali filmskega producenta prenesel pravico dajanja v najem fonogramov ali videogramov s svojo izvedbo, mu mora proizvajalec fonograma ali filmski producent plačati pravično nadomestilo. Izvajalec se pravici do pravičnega nadomestila ne more odpovedati.

 

(3) Ne glede na prejšnje odstavke se nadomestilo ne plačuje, če je uporaba del namenjena

izobraževanju oziroma znanstvenemu raziskovanju.«.

 

Obrazložitev:

Zaradi jasnosti in transparentnosti in posledično večje pravne varnosti naj se iz obsega določbe izrecno izključi uporabo v namene izobraževanja in znanstvenega raziskovanja.

 

21. člen

 

V 130. členu se v naslovu besedi »javni priobčitvi« nadomestita z besedama »priobčitvi javnosti«.

 

V prvem odstavku se besedi »javne priobčitve« nadomestita z besedama »priobčitve javnosti«.

 

22. člen

 

V 133. členu se za besedilom člena, ki se označi kot prvi odstavek, doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

»(2) Videogram pomeni prvi posnetek avdiovizualnega dela ali zaporedja gibljivih slik, z zvokom ali brez, ali njihovega nadomestka, s katerega se ti lahko zaznajo, reproducirajo ali priobčujejo s pomočjo naprave.«.

 

23. člen

 

Za 134. členom se doda nov 134.a člen, ki se glasi:

 

»Pravica do nadomestila pri priobčitvi javnosti videograma 

 

134.a člen

 

Filmski producent ima pravico do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko priobčitve javnosti videograma, razen če je uporaba namenjena izobraževanju

oziroma znanstvenemu raziskovanju.«.

 

Obrazložitev:

Zaradi jasnosti in transparentnosti in posledično večje pravne varnosti naj se iz obsega določbe izrecno izključi uporabo v namene izobraževanje in znanstveno raziskovanje.

 

24. člen

 

V 139. členu se v prvem odstavku za besedo »do« doda beseda »deleža«, za besedo »zakona« pa se doda vejica in besedilo »kadar so avtorji nanje prenesli svoje pravice«.

 

25. člen

 

Za 139. členom se doda nov 139.a člen, ki se glasi:

 

»Medijske publikacije

 

139.a člen

 

(1) Založnik medijske publikacije s sedežem v Evropski uniji ima za uporabo medijske publikacije v okviru storitev ponudnika storitev informacijske družbe, kot ga ureja zakon, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu, izključno pravico:

1. reproduciranja svoje medijske publikacije;

2. dajanja na voljo javnosti svoje medijske publikacije.

 

(2) Za medijsko publikacijo po tem zakonu se šteje zbirka, sestavljena pretežno iz literarnih del novinarske narave, ki lahko vključuje tudi druga avtorska dela ali predmete sorodnih pravic, in ki: 

1. predstavlja posamezni del v periodični ali redno posodabljani publikaciji pod enakim naslovom, kot je časopis ali revija splošnega ali posebnega interesa; 

2. ima namen splošno javnost obveščati o novicah ali drugih temah ter 

3. je objavljena v kateremkoli mediju na pobudo ponudnika storitve, ki je zanj uredniško odgovoren in ga nadzira. 

 

(3) Za medijske publikacije iz prejšnjega odstavka se ne štejejo periodične publikacije, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, kot so znanstvene revije in blogi.

 

(4) Pravici iz prvega odstavka tega člena ne vplivata na pooblastilo imetnika, s katerim dovoli

nekomercialno uporabo svojega avtorskega dela.

 

(4) (5) Pravici iz prvega odstavka tega člena se ne uporabljata za:

1. zasebne ali nekomercialne uporabe medijskih publikacij, kadar jih uporabljajo posamezni uporabniki; 

2. dejanja vstavljanja hiperpovezave;

3. uporabe posameznih besed ali zelo kratkih izvlečkov iz medijske publikacije.

 

(5) (6) Pravici iz prvega odstavka tega člena ne posegata v pravice avtorjev na delih in pravice imetnikov sorodnih pravic na predmetih sorodnih pravic, vključenih v medijsko publikacijo. Založnik medijske publikacije ne more uveljavljati pravic iz prvega odstavka tega člena:

1. zoper avtorja dela, katerega avtorsko delo je vključeno v medijsko publikacijo, ali imetnika sorodne pravice, katerega predmet sorodne pravice je vključen v medijsko publikacijo, in tudi ne preprečiti avtorju ali imetniku sorodne pravice, da isto avtorsko delo ali isti predmet sorodne pravice uporablja neodvisno od založnikove medijske publikacije, v katero je vključeno;

2. zoper drugega uporabnika, ki je na podlagi neizključnega prenosa pridobil pravice za uporabo istega dela ali predmeta sorodne pravice, ki je na podlagi neizključnega prenosa pravic vključeno v založnikovo medijsko publikacijo;

3. tako, da prepove uporabo dela ali predmeta sorodne pravice, ki je vključen v njegovo medijsko publikacijo, če to delo ali predmet sorodne pravice ni več varovan po določbah tega zakona.

 

(7) Ne glede na prejšnje odstavke se nadomestilo ne plačuje, če je uporaba del namenjena

izobraževanju oziroma znanstvenemu raziskovanju.

 

(6) (8) Pravici iz prvega odstavka tega člena trajata dve leti od prve zakonite objave medijske publikacije. Ta rok začne teči prvega januarja tistega leta, ki sledi datumu, na katerega je objavljena medijska publikacija.

 

(7) (9) Avtor ima pravico do primernega deleža prihodka, ki ga na podlagi prvega odstavka tega člena od ponudnika storitev informacijske družbe prejme založnik medijske publikacije, v katero je vključeno avtorsko delo tega avtorja. Avtor se tej pravici ne more odpovedati.

 

(10) Založniki se lahko odpovejo pravicam iz prvega odstavka tega člena.«.

 

Obrazložitev:

Zaradi pogoste pojavnosti medijskih publikacij v obliki blogov je pomembno, da se v zakonu v (3) odstavku jasno določi, da se poleg znanstvenih revij tudi blogi ne štejejo za medijsko publikacijo. Navedena ureditev je predvidena v 56. uvodni izjavi Direktive 2019/790.

 

V (4) in (10) odstavku naj bo določena možnost imetnika pravice, da z njo svobodno upravlja, še posebej v nekomercialne namene.

 

Zaradi jasnosti in transparentnosti in posledično večje pravne varnosti naj se iz obsega določbe izrecno izključi uporabo v namene izobraževanja in znanstvenega raziskovanja.

 

 

 

26. člen

 

V 141.g členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:

»(1) Upravičeni uporabnik objavljene podatkovne baze lahko uporablja znaten del njene vsebine v primeru:

1. ponazoritve pri poučevanju z uporabo elektronskih sredstev, na daljavo ali čezmejno, če so izpolnjeni pogoji iz 47.b49. člena tega zakona; 

2. ponazoritve pri neposrednem poučevanju, če so izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 49. člena tega zakona;

3. privatne ali druge lastne uporabe neelektronske podatkovne baze, če so izpolnjeni pogoji iz 50. člena tega zakona.«.

 

Za prvim odstavkom se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

»(2) Uporaba objavljene podatkovne baze je dopustna v primeru: 

1. del izven pravnega prometa, če so izpolnjeni pogoji iz 50.e, 50.f in 50.g člena tega zakona;

2. besedilnega in podatkovnega rudarjenja, če so izpolnjeni pogoji iz 57.a člena tega zakona;

3. besedilnega in podatkovnega rudarjenja za namene znanstvenega raziskovanja, če so izpolnjeni pogoji iz 57.b člena tega zakona;

4. ohranjanja kulturne dediščine, če so izpolnjeni pogoji iz 57.d člena tega zakona.«.

 

Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

 

27. člen

 

Za šestim poglavjem se doda novo šesto a poglavje in členi 163.b, 163.c, 163.d, 163.e, 163.f, 163.g in 163.h, ki se glasijo:

 

»Šesto a poglavje

 

PRIOBČITEV JAVNOSTI V OKVIRU STORITEV DELJENJA VSEBIN NA SPLETU

 

Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu

 

163.b člen

 

(1) Za ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu se šteje ponudnik storitve informacijske družbe po določbah zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati in javnosti ponujati dostop do večje količine avtorskih del, ki jih na strežnik naložijo uporabniki njegovih storitev, ter ki jih ta ponudnik organizira in promovira za namene ustvarjanja dobička.

 

(2) Za ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu se ne šteje ponudnik storitev informacijske družbe, kot so nepridobitne spletne enciklopedije, nepridobitne izobraževalne in znanstvene baze, platforme za razvoj in skupno rabo odprtokodnih računalniških programov, izvajalci elektronskih komunikacijskih storitev iz zakona, ki ureja elektronske komunikacije, spletne tržnice in storitve v oblaku med podjetji ter storitve v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik.

 

(3) Določbe tega poglavja se v delu, ki se nanašajo na avtorsko delo, avtorsko pravico in avtorja, smiselno uporabljajo za predmete sorodnih pravic, sorodne pravice in njihove imetnike.

 

(4) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem poglavjem, so nična.

 

 

Odgovornost ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu ob pridobitvi dovoljenja

 

163.c člen

 

(1) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izvaja dejanje priobčitve javnosti, kadar javnosti omogoči dostop do avtorskih del, ki jih na strežnik naložijo njegovi uporabniki, za kar mora pridobiti dovoljenje avtorja. To dovoljenje obsega tudi dejanja priobčitve javnosti, ki jih izvajajo uporabniki storitev tega ponudnika, kadar to storijo brez namena doseganja posredne ali neposredne gospodarske koristi ali kadar dejavnost tega uporabnika ne ustvarja znatnih prihodkov.

 

(2) Kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izvaja dejanje priobčitve javnosti po določbah tega poglavja, se ne uporabljajo določbe o odgovornosti ponudnika storitev gostiteljstva po zakonu, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu, razen za njegova ravnanja v okviru drugih storitev informacijske družbe.

 

(3) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu iz prvega odstavka prejšnjega člena predhodno pridobi dovoljenje avtorja, da lahko avtorsko delo priobči javnosti ali da na voljo javnosti.

 

(4) Šteje se, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izpolnjuje svojo obveznost, da si je  

najboljših močeh prizadeval za pridobitev dovoljenja, če:

- mu je dovoljenje ponujeno,

- če je dovoljenje na voljo pri reprezentativnem združenju imetnikov pravic, ki je  

znano,

- če je dovoljenje na voljo pri reprezentativni organizaciji za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, ki je registrirana na območju Slovenije.

 

(5) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka mora:

- zajemati znaten del vsebin, ki jih ponudnik storitev deli na spletu,

- zajemati znaten del repertoarja imetnikov pravic,

- veljati za celotno območje Republike Slovenije in

- dovoljevati uporabo na podlagi razumnih pogojev.

 

(6) Dovoljenje iz tretjega odstavka obsega tudi dejanja priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti, ki jih izvajajo uporabniki storitev tega ponudnika, kadar to storijo brez namena doseganja posredne ali neposredne gospodarske koristi ali kadar dejavnost tega uporabnika ne ustvarja znatnih prihodkov.

 

(7) Če je uporabnik od imetnika pravic predhodno pridobil pravico do priobčitve javnosti, to dovoljenje obsega tudi dejanja priobčitve javnosti, ki jih izvede ponudnik storitve.

 

(3) Če ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu nima dovoljenja avtorja, je odgovoren za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti avtorskega dela, razen če dokaže, da:

1. si je po najboljših močeh prizadeval za pridobitev dovoljenja avtorja, 

2. si je po najboljših močeh in v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka prizadeval, da bi zagotovil nerazpoložljivost določenega avtorskega dela, za katerega mu je avtor predložil ustrezne in potrebne podatke, in 

3. je po prejemu zadostno utemeljene zahteve avtorja nemudoma odstranil določeno priglašeno avtorsko delo s svojega spletnega mesta ali onemogočil dostop do njega, in si je po najboljših močeh prizadeval preprečiti njegova prihodnja nalaganja na strežnik v skladu s prejšnjo točko.

 

(4) Pri ugotavljanju, ali ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izpolnjuje svoje obveznosti iz prejšnjega odstavka, se glede na načelo sorazmernosti upoštevajo zlasti:

1. vrsta, občinstvo in obseg storitev ter vrsta avtorskih del, ki so jih na strežnik naložili uporabniki storitve, in

2. razpoložljivost ustreznih in učinkovitih sredstev ter stroškov teh sredstev za ponudnika storitev.

 

Obrazložitev:

Predlagani 163.c člen ZASP-I ne določi jasno, kakšne pogoje morajo izpolnjevati dovoljenja za priobčitev javnosti. Zaradi pravne varnosti naj se pogoje podrobneje določi. Tovrstno podrobno ureditev ima tudi Nemčija. 

 

Odgovornost novega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu brez dovoljenja

 

163.cc člen

 

(1) Če ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu iz prvega odstavka 163.b člena nima dovoljenja avtorja iz prvega odstavka tega člena, je odgovoren za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti, razen če dokaže, da:

1. si je po najboljših močeh prizadeval za pridobitev dovoljenja in

2. si je po najboljših močeh in v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ter v vsakem primeru

prizadeval, da bi zagotovil nerazpoložljivost določenega avtorskega dela, za katerega mu je avtor predložil ustrezne in potrebne podatke,

3. je po prejemu zadostno utemeljene zahteve avtorja nemudoma odstranil določeno priglašeno avtorsko delo s svojega spletnega mesta ali onemogočil dostop do njega, in si je po najboljših močeh prizadeval preprečiti njegova prihodnja nalaganja na strežnik v skladu s prejšnjo točko.

 

(2) Avtor lahko zahteva, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu iz prvega odstavka 163.b člena tega zakona odstrani določeno njegovo priglašeno avtorsko delo s svojega spletnega mesta ali onemogoči dostop do njega, kadar je bilo to naloženo na strežnik ponudnika te storitve in priobčeno javnosti ali dano na voljo javnosti brez dovoljenja avtorja. Avtor svojo zahtevo utemelji v taki meri, ki bo ponudniku storitev deljenja vsebin na spletu omogočila, da na njeni podlagi sprejme informirano in premišljeno odločitev.

 

(3) Če je zahteva avtorja iz prejšnjega odstavka zadostno utemeljena, ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu iz prvega odstavka 163.b člena tega zakona nemudoma odstrani določeno priglašeno avtorsko delo s svojega spletnega mesta ali onemogoči dostop do njega.(4) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu nima splošne obveznosti spremljanja vsebin, ki jih na strežnik naložijo njegovi uporabniki.

 

(5) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu mora preprečiti prihodnja nalaganja vsebin iz drugega odstavka tega člena na strežnik le, če mu avtor posreduje tudi informacije, ki omogočajo takšno preprečevanje, brez da bi bilo potrebno ponudniku storitev izvajati splošno spremljanje.

 

(6) Ukrepi iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena ne smejo privesti do nedostopnosti vsebin, katerih deljenje na spletu je zakonito ali ne krši avtorskih pravic.

 

(7) Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu morajo nemudoma po izvedbi ukrepov iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena obvestiti uporabnika o izvedenih ukrepih ter ga opozoriti na možnost vložitve pritožbe iz člena 163.h tega zakona.

 

(8) Od ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu iz prvega odstavka 163.b člena lahko uporabnik njegovih storitev zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi odstranitve vsebine, ki jo je naložil na strežnik, ali onemogočanja dostopa do nje.

 

(9) Pri ugotavljanju, ali ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu iz prvega odstavka prejšnjega člena izpolnjuje svoje obveznosti iz prvega odstavka tega člena, se glede na načelo sorazmernosti upoštevajo zlasti:

1. vrsta, občinstvo in obseg storitev ter vrsta avtorskih del, ki so jih na strežnik naložili uporabniki storitve, in

2. razpoložljivost ustreznih in učinkovitih sredstev ter stroškov teh sredstev za ponudnika storitev.

 

(1) Za novega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu se šteje tisti ponudnik teh storitev, katerega storitve so bile javnosti v Evropski uniji na voljo manj kot tri leta in katerega čisti prihodki od prodaje na bilančni presečni dan letne bilance stanja ne presegajo 10 milijonov eurov. 

 

(2) Določbe drugega odstavka prejšnjega člena se uporabljajo tudi za novega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu.

 

(3) Če novi ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu nima dovoljenja avtorja, je odgovoren za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti, razen če dokaže, da:

1. si je po najboljših močeh prizadeval za pridobitev dovoljenja in

2. je po prejemu zadostno utemeljene zahteve avtorja nemudoma odstranil določeno priglašeno avtorsko delo s svojega spletnega mesta ali onemogočil dostop do njega.

 

(4) Če povprečno število enkratnih obiskovalcev novega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu v enem mesecu presega 5 milijonov, izračunano na podlagi prejšnjega koledarskega leta, novi ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu ni odgovoren za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti, če poleg okoliščin iz prejšnjega odstavka dokaže tudi, da si je po najboljših močeh prizadeval preprečiti prihodnja nalaganja določenega priglašenega avtorskega dela, za katerega mu je avtor predložil ustrezne in potrebne podatke, na strežnik.



Odgovornost novega in odgovornost majhnega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu

 

163.d člen

 

1. Za majhne ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu ne velja obveza iz druge točke prvega odstavka prejšnjega člena. Za majhnega ponudnika v skladu s to določbo šteje tisti ponudnik storitev iz prvega odstavka 163.b člena tega zakona, katerega čisti prihodki od prodaje na bilančni presečni dan letne bilance stanja ne presegajo 1 milijon eurov.

 

Obrazložitev:

Člen 17(6) Direktive 2019/790 ureja poseben dvotirni sistem za odgovornost novih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki je povezan z »notice and take down« in »notice and stay down« obveznostjo. Če pa povprečno število enkratnih obiskovalcev v enem mesecu presega 5 milijonov, potem je takšen ponudnik zavezan tudi ravnanju skladno z »notice and stay down« obveznostjo, sicer zgolj skladno z »notice and take down« obveznostjo. Peti odstavek 7. člena nemškega UrhDaG pa v zvezi z majhnimi ponudniki storitev določa izpodbojno domnevo, da mali ponudniki storitev niso zavezani k odstranjevanju vsebin ali onemogočanju dostopa do njih. Tretji odstavek 2. člena UrhDaG konkretizira male ponudnike storitev; to so ponudniki storitev z letnim prometom v Evropski uniji do 1 milijona evrov. Slednje bi tudi bilo smiselno uvrstiti v ZASP, saj se bo tako spodbujalo start-up ponudnike in majhne platforme.

 

Ukrepi ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu Dovoljena uporaba varovanih del

 

163.e člen

 

(1) Ukrepi, ki jih sprejme ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu v sodelovanju z avtorjem, ne smejo preprečiti razpoložljivosti avtorskega dela, ki ga na strežnik naloži uporabnik, ki zakonito uporabi to delo. Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu ne sme preprečiti uporabnikom njegovih storitev, da na strežnik naložijo in priobčijo javnosti vsebine, ki jih ustvarijo za namene citiranja, kritike, ocene, karikature, parodije ali pastiša.

 

(2) Ukrepi, ki jih sprejme ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu v sodelovanju z avtorjem, ne smejo posegati v uporabo avtorskega dela v skladu z dovoljenjem avtorja ali v uporabo v obsegu vsebinskih omejitev avtorske pravice iz členov 46-57, 114 in 141g tega zakona.

 

(2) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu obvesti uporabnike njegovih storitev, da lahko uporabljajo avtorsko delov skladu z vsebinskimi omejitvami avtorske pravice iz prejšnjega odstavka, v splošnih pogojih, ki jih objavi na svojem spletnem mestu.

 

(3) Obveznosti ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu iz tretjega odstavka 163.c člena in tretjega oziroma četrtega odstavka 163.d člena tega zakona ne pomenijo obveznosti splošnega spremljanja vsebin, ki jih uporabniki naložijo na strežnik. 

 

Obrazložitev:

Direktiva 2019/790 vsebuje v sedmem in devetem odstavku 17. člena varovalke, ki so namenjene zagotavljanju nadaljnje nemotene uporabe avtorskih del na podlagi izjem in omejitev avtorskih pravic. Medtem ko deveti odstavek 17. člena Direktive 2019/790 določa, da direktiva na noben način ne vpliva na zakonite načine uporabe na podlagi izjem ali omejitev iz prava Unije, določa sedmi odstavek 17. člena Direktive 2019/790 specifično obligatorno obveznost držav članic, da zagotovijo, da se lahko uporabniki v vsaki državi članici zanesejo na izjeme ali omejitve kot so citati, kritika in ocena ter na uporabo v namene karikature, parodije ali pastiša. 

 

Prvi odstavek 163.e člena Predloga ZASP-I določa zgolj, da ponudnik storitev deljenja vsebin ne sme preprečiti uporabnikom njegovih storitev, da na strežnik naložijo in priobčijo ali dajo na voljo javnosti vsebine, ki jih uporabijo za namene citiranja, kritike, ocene, karikature, parodije ali pastiša. S tem je zakonodajalec sicer implementiral sedmi odstavek 17. člena Direktive 2019/790, vendar je izpustil varovalko iz deveta odstavka 17. člena Direktive 2019/790 – uporabniki se lahko zanesejo na prav vse izjeme in omejitve. 

 

Zaradi jasnosti in transparentnosti in posledično večje pravne varnosti naj se iz obsega določbe izrecno izključi uporabo v namene izobraževanja in znanstvenega raziskovanja.

 

Dovoljena uporaba neznatnega dela varovanih del in predoznačenih vsebin

 

163.ee člen

 

(1) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu iz prvega odstavka 163.b člena tega zakona ne sme preprečiti uporabnikom njegovih storitev, da na strežnik naložijo in priobčijo ali dajo na voljo javnosti vsebine, kadar:

1. te vsebine vsebujejo manj kot polovico avtorskega dela ali avtorska dela več avtorjev, razen slikovnega gradiva, ki ga je dovoljeno uporabiti v celoti, in

2. združujejo avtorska dela iz prejšnje točke z drugo vsebino, in

3. gre za uporabo neznatnega dela avtorskega dela ali pa je vsebina predoznačena kot zakonita.

 

(2) Za neznatni del avtorskega dela iz prejšnjega odstavka gre tedaj, kadar je njegovo uporaba nepridobitna ali dosega le neznaten dobiček, obenem pa gre za uporabo:

1. do 15 sekund avdiovizualnega dela

2. do 15 sekund glasbenega dela,

3. do 160 znakov besedila,

4. do 125 kilobajtov fotografskega ali grafičnega dela.

 

(3) Za uporabo predoznačene vsebine gre tedaj, kadar uporabnik naloženo vsebino pred naložitvijo na strežnik označi kot zakonito uporabo na podlagi dovoljenja avtorja ali vsebinske omejitve avtorske pravice. Kadar so ukrepi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 163.cc člena avtomatizirani in se izvedejo še preden je bila vsebina deljena na spletu, mora ponudnik storitve deljenja vsebin na spletu uporabnika obvestiti o nameravanem ukrepu in mu dati možnost, da vsebino predoznači. Kadar so ukrepi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 163.cc člena avtomatizirani in se izvedejo potem, ko je bila vsebina že deljena na spletu, ponudnik storitve vsebine ne sme odstraniti še najmanj 48 ur ter mora dati uporabniku možnost, da v tem času vsebino predoznači.

 

(4) V primerih iz tega člena mora ponudnik storitve deljenja vsebin na spletu nemudoma obvestiti avtorja ter ga opozoriti na možnost vložitve pritožbe iz 163.h člena tega zakona.

 

(5) Ponudnik storitve deljenja vsebin na spletu ni odgovoren za priobčitev javnosti, ki se zgodi pod pogoji iz tega člena, vse do zaključka postopka s pritožbo iz 163.h člena tega zakona ali do preteka roka iz 163.h člena tega zakona za sprejem odločitve v tem postopku. Kasneje ponudnik storitve deljenja vsebin na spletu odgovarja za priobčitev javnosti, če je tako priobčitev izvršil naklepno ali iz hude malomarnosti.

 

(6) Uporabnik ni odgovoren za priobčitev javnosti, ki se zgodi pod pogoji iz tega člena, vse do zaključka postopka s pritožbo iz 163.h člena tega zakona ali do preteka roka iz 163.h člena tega zakona za sprejem odločitve v tem postopku.

 

Obrazložitev:

Po vzoru nemške ureditve, ki je bila s strani strokovne javnosti ocenjena za optimalni primer implementacije 17. člena in v skladu s Sodbo Sodišča EU C-401/19 z dne 26.4.2022, predlagamo uvedbo določbe, ki bi urejala uporabo neznatnega dela avtorskih vsebin ali del, kjer je vsebina označena kot zakonita. 

 

Pravica avtorja do obveščenosti

 

163.f člen

 

(1) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu avtorju na njegovo zahtevo zagotovi ustrezne podatke o:

1. vrsti in načinu sprejetih ukrepov za preprečevanje nedovoljenih dejanj priobčitve javnosti iz tretjega odstavka 163.c člena ali tretjega oziroma četrtega odstavka 163.d člena tega zakona;

2. uporabi avtorskih del, kadar je zanjo pridobil dovoljenje avtorja. 

 

(2) Prepovedano je posredovanje osebnih podatkov posameznih uporabnikov in druge obdelave osebnih podatkov, razen če drug zakon ali predpis Evropske unije določa drugače.

 

Zahteva avtorja

 

163.g člen

 

Avtor lahko zahteva, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu odstrani določeno njegovo priglašeno avtorsko delo s svojega spletnega mesta ali onemogoči dostop do njega, kadar je bilo to naloženo na strežnik ponudnika te storitve in priobčeno javnosti brez dovoljenja avtorja. Avtor svojo zahtevo utemelji v taki meri, ki bo ponudniku storitev deljenja vsebin na spletu omogočila, da na njeni podlagi sprejme odločitev.

 

Obrazložitev:

Materija naj bo urejena v 163.cc členu, kot predlagan zgoraj.

 

Pritožba uporabnika Zagotovitev pritožbe

 

163.h člen

 

(1) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu zagotovi uporabniku svojih storitev in avtorjem učinkovit, hiter in brezplačen postopek pritožbe zaradi odstranitve vsebine, ki jo je uporabnik naložil na strežnik, ali zaradi onemogočanja dostopa do nje ali omogočanja dostopa do nje pod pogoji iz 163.ee člena.

 

(2) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu nemudoma obvesti uporabnika, ki je naložil vsebino na njegov strežnik, da je bila ta odstranjena ali je bil onemogočen dostop do nje, o razlogih za to in o možnosti pritožbe. 

 

(3) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu določi postopek pritožbe v splošnih pogojih, ki jih objavi na svojem spletnem mestu.

 

(4) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu zagotovi, da o pritožbi uporabnika njegovih storitev brez odlašanja v roku enega tedna odloči človek.

 

(5) Ne glede na postopek s pritožbo se lahko ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu in uporabnik njegovih storitev dogovorita za reševanje sporov glede storitev deljenja vsebin na spletu, odstranitev vsebin ali onemogočanja dostopa do njih na način iz 82.a člena tega zakona.«.

 

Ukrepi proti zlorabam

 

163.i člen

 

(1) Če avtor večkrat neutemeljeno zahteva odstranitev vsebine, ki jo je uporabnik naložil na strežnik, ali večkrat onemogoča dostop do nje, ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu za določen čas onemogoči avtorju vlaganje zahtevkov za odstranitev vsebine ali onemogočanje dostopa do nje.

 

(2) Če avtor pri vlaganju neutemeljene zahteve za odstranitev vsebine, ki jo je uporabnik naložil na strežnik, ali onemogočanju dostopa do nje ravna naklepno ali hudo malomarno, mora uporabniku in ponudniku storitev deljenja vsebin na spletu povrniti škodo, ki jima jo je s svojim ravnanjem povzročil.

 

(3) Če uporabnik večkrat neupravičeno predoznači vsebino v skladu s 163.ee členom tega zakona, ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu za določen čas onemogoči uporabniku možnost predoznačevanja vsebine.

 

(4) Če ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu večkrat neupravičeno odstrani vsebino, ki jo je uporabnik naložil na strežnik, ali onemogoči dostop do nje, sme uporabnik zoper ponudnika vložiti zahtevo za prenehanje odstranjevanja ali onemogočanja dostopa do vsebine pred pristojnim sodiščem.

 

(5) Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu si mora po najboljših močeh prizadevati, da vsebine, ki so v javni domeni, ali pa je njihovo nalaganje na strežnik dovoljeno na podlagi dovoljenja avtorja ali zakona, ostanejo dostopne uporabnikom kljub vlaganju zahtev za odstranitev vsebine ali onemogočanje dostopa do nje s strani avtorjev.

 

Obrazložitev:

Sodišče EU je v 67. točki obrazložitve sodbe C-401/19 podalo smernice glede implementacije 17. člena v delu, kjer ureditev omejuje svobodo izražanja: » Da se zagotovi spoštovanje zahteve po sorazmernosti morajo biti poleg tega v ureditvi, s katero se posega v temeljne pravice, določena jasna in natančna pravila o obsegu in uporabi zadevnega ukrepa, s katerimi so določene minimalne zahteve, da imajo osebe, katerim se uresničevanje teh pravic omejuje, na voljo zadostna jamstva, ki jim omogočajo učinkovito varstvo pred nevarnostmi zlorabe. V tej ureditvi mora biti zlasti določeno, v kakšnih okoliščinah in pod katerimi pogoji se lahko tak ukrep sprejme, s čimer se zagotovi, da je poseg omejen na nujno potrebno. «

 

V predlog zakona naj se uvrsti člen, ki v skladu s sodbo podrobneje ureja ravnanje vseh akterjev v primeru zlorab varnostnih mehanizmov.

 

28. člen

 

V 166.c členu se tretji odstavek spremeni tako, da se glasi:

»(3) Ob upoštevanju pogojev iz tega zakona, vključno z morebitnim plačilom nadomestila, se lahko po prvem odstavku tega člena vsebinske omejitve pravic uveljavijo v naslednjih primerih:

1. uporaba v korist invalidov in upravičenih oseb (48.a člen);

2. ponazoritev pri poučevanju z uporabo elektronskih sredstev, na daljavo ali čezmejno (47.b člen);

3. ponazoritev pri neposrednem poučevanju (1. točka prvega odstavka 49. člena);

4. privatno in drugo lastno reproduciranje (50. člen);

5. uradni postopki (56. člen);

6. besedilno in podatkovno rudarjenje (57.a člen);

7. besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja (57.b člen);

8. znanstveno raziskovanje (57.c člen);

9. ohranjanje kulturne dediščine (57.d člen);

10. efemerni posnetki RTV organizacij (drugi odstavek 77. člena). vseh primerih uporabe avtorskega

dela, ki je dovoljeno v skladu z vsebinskimi izjemami in omejitvami, ki jih ureja 4. oddelek 2. poglavja tega zakona vključno z izjemami iz drugega odstavka 77. člena, 114. člena in 141.d člena tega zakona.«.

 

29. člen

 

182. člen se spremeni tako, da se glasi:

 

»Načelo države izvora

za satelitske oddaje in pomožne spletne storitve

 

182. člen

 

(1) Radiodifuzno oddajanje s satelitom nastane le v državi članici Evropske unije, v kateri se pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije vnesejo programski signali, namenjeni javnosti, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na Zemljo.

 

(2) Kadar dejanje iz prejšnjega odstavka nastane v državi nečlanici Evropske unije z nižjo ravnjo varstva, se šteje, da je nastalo le v državi članici Evropske unije, v kateri:

1. se nahaja usmerjevalna postaja, iz katere se pošiljajo programski signali, pri čemer se pravice uveljavijo zoper operaterja te postaje; 

2. ima svoj glavni sedež RTV organizacija, ki je naročila oddajanje s satelitom, če ni bila uporabljena usmerjevalna postaja iz prejšnje točke, pri čemer se pravice uveljavijo zoper to RTV organizacijo.

 

(3) Pomožne spletne storitve RTV organizacije nastanejo le v državi članici Evropske unije, v kateri ima RTV organizacija svoj glavni sedež.

 

(4) Pomožne spletne storitve iz prejšnjega odstavka so spletne storitve RTV organizacije ali osebe pod njenim nadzorom in odgovornostjo, s katerimi zagotavlja javnosti svoje televizijske in radijske programe sočasno z oddajanjem ali z določenim časovnim zamikom, kakor tudi vsa temu oddajanju pomožna gradiva. Pomožne spletne storitve so v podrejenem razmerju s tem radiodifuznim oddajanjem in obsegajo priobčitev javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti in potrebnim reproduciranjem:

1. radijskih programov, in

2. določenih televizijskih programov, ki so novice in aktualni informativni programi, ali v celoti financirane lastne produkcije RTV organizacije.

 

(5) Določba 2. točke prejšnjega odstavka se ne uporablja za radiodifuzno oddajanje športnih dogodkov in predmetov varstva, ki so vanje vključeni.

 

(6) Pri določitvi zneska primernega nadomestila za pravice iz tega člena pogodbene stranke upoštevajo vse vidike, kot so značilnosti in čezmejni obseg uporabe, njeno trajanje, dejansko in potencialno občinstvo, razpoložljive jezikovne različice, izračun po prihodkih RTV organizacije in podobno. 

 

(7) V skladu z načelom pogodbene svobode lahko imetniki pravic in RTV organizacije omejijo uporabo načela države izvora po tem členu.«.

 

30. člen

 

V 184. členu se v prvem odstavku za 5. točko doda nova 6. točka, ki se glasi:

»6. ki brez prenosa ustrezne izključne pravice v primerih, ko je tak prenos potreben po tem zakonu, reproducira ali da na voljo javnosti medijsko publikacijo (prvi odstavek 139.a člena);«.

 

Dosedanje 6., 7., 8., 9. in 10. točka postanejo 7., 8., 9., 10. in 11. točka.

 

PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA

 

31. člen

(čas uporabe)

 

(1) Določbe zakona, kot so spremenjene in dopolnjene s tem zakonom, se uporabljajo za vsa dela in predmete sorodnih pravic, na katerih avtor ali imetnik sorodne pravice 7. junija 2021 še uživa varstvo po do sedaj veljavnih določbah zakona, ter za dela in predmete sorodnih pravic, ki bodo nastali po tem datumu.

 

(2) Določbe novega tretjega odstavka 122. člena zakona ne posegajo v pogodbe o prenosu sorodnih pravic, ki so bile sklenjene, ali dejanja uporabe, ki so bila izvršena pred uveljavitvijo tega zakona.

 

32. člen

(medijske publikacije)

 

Določbe novega 139.a člena zakona se ne uporabljajo za medijske publikacije, ki so bile prvič objavljene pred 6. junijem 2019.

 

33. člen

(prehodno obdobje)

 

(1) Za pogodbe o zagotavljanju pomožnih spletnih storitev po novem tretjem do sedmem odstavku 182. člena zakona, ki veljajo na dan 7. junij 2021, se te določbe uporabljajo od 7. junija 2023 dalje, če se te pogodbe iztečejo po navedenem datumu.

 

(2) Za dovoljenja o neposrednem oddajanju po tretjem odstavku spremenjenega 31. člena zakona, ki veljajo na dan 7. junij 2021, se ta določba uporablja od 7. junija 2025 dalje, če se ta dovoljenja iztečejo po navedenem datumu.

 

34. člen

(začetek veljavnosti)

 

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

 

 

 

II. BESEDILO ČLENOV 

1. člen

 

V Zakonu o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Uradni list RS, št. 63/16) se v 2. členu drugi odstavek spremeni tako, da se glasi: 

»(2) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije delno prenašajo naslednje direktive: 

-  Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL L št. 248 z dne 6. 10. 1993, str. 15), zadnjič spremenjena z Direktivo (EU) 2019/789 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS 

(UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 82); 

-  Direktiva 2001/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o sledni pravici 

v korist avtorja izvirnega umetniškega dela (UL L št. 272 z dne 13. 10. 2001, str. 32); 

-  Direktiva 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL L št. 376 z dne 27. 12. 2006, str. 28), zadnjič popravljena s 

Popravkom (UL L 376, z dne 27. 12. 2006, str. 31); 

-  Direktiva 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o trajanju 

varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL L št. 372 z dne 27. 12. 2006, str. 12), zadnjič spremenjena z Direktivo 2011/77/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2011 o spremembi Direktive 2006/116/ES o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL L št. 265 z dne 11. 10. 2011, str. 1); 

-  Direktiva (EU) 2019/789 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 82) in 

-  Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 92).«. 

2. člen V 3. členu se druga alineja spremeni tako, da se glasi: 

»- »avtorska pravica«, »sorodne pravice«, »avtorsko delo« in »delo izven pravnega prometa« imajo isti pomen kot v zakonu, ki ureja avtorsko in sorodne pravice«.

Za enajsto alinejo se doda nova dvanajsta alineja, ki se glasi: 

»- »ustanova za varstvo kulturne dediščine« je javno dostopni arhiv, knjižnica, muzej, ustanova za filmsko ali avdio dediščino ter javna RTV organizacija«; 

Dosedanja dvanajsta alineja postane trinajsta alineja. 

 

3. člen

 

V 9. členu se v 1. točki besedilo »110/13 in 56/15« nadomesti z besedilom »110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP, 59/19 in xy/22«. 

V 4. točki se za besedo »kabelsko« doda besedilo »ali drugo radiodifuzno«. 

V 5. točki se na koncu besedila pika nadomesti s podpičjem. 

Za 5. točko se dodata novi 6. in 7. točka, ki se glasita: 

»6. pravico do nadomestila za priobčitev javnosti avdiovizualnih del in videogramov ter na njih posnetih izvedb razen pravic filmskih producentov iz 29. in 30. člena ZASP; 

7. pravico avtorja do primernega deleža prihodka, ki ga prejme založnik medijske publikacije za njeno uporabo na podlagi 139.a člena ZASP«. 

 

4. člen

 

Za 10. členom se doda novi 10.a člen, ki se glasi: 

 

»10. a člen

 

(kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih izven pravnega prometa) 

(1) Ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona imetnik pravic lahko upravlja svoje pravice na že objavljenem avtorskem delu, ki šteje za delo izven pravnega prometa, prek kolektivne organizacije v primeru pravice reproduciranja, distribuiranja, priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti tega dela, ki ga ima ustanova za varstvo kulturne dediščine trajno v svoji zbirki, na nekomercialni spletni strani, in ki ni namenjeno doseganju posredne ali neposredne gospodarske koristi. 

(2) Če je v primerih iz prejšnjega odstavka za isto vrsto pravic na isti vrsti del, ki štejejo za dela izven pravnega prometa, izdano dovoljenje eni kolektivni organizaciji, se šteje, da je ta reprezentativna. Če je za kolektivno upravljanje iste pravice iz prejšnjega odstavka na isti vrsti del, ki štejejo za dela izven pravnega prometa in so trajno v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine, izdano dovoljenje več kolektivnim organizacijam, je reprezentativna kolektivna organizacija, ki ima večje število imetnikov pravic, ki so jo pooblastili za upravljanje te iste pravice na tej vrsti del, ki štejejo za dela izven pravnega prometa in so trajno v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine. Če imata kolektivni organizaciji enako število imetnikov pravic, je reprezentativna tista, ki ima večje število sklenjenih sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami. 

(3) Kolektivna organizacija, ki je reprezentativna, upravlja tudi s pravicami tistih imetnikov pravic, ki niso pooblastili nobene kolektivne organizacije za isto vrsto pravic na isti vrsti del in niso izrecno izključili svojih del iz njenega repertoarja. 

(4) Imetnik pravic iz prvega odstavka tega člena lahko kadarkoli izključi uporabo svojega dela kot dela izven pravnega prometa prek javno dostopnega spletnega portala urada Evropske unije, pristojnega za intelektualno lastnino, ali pa pisno ali v elektronski obliki ustanovi za varstvo kulturne dediščine ali pristojni kolektivni organizaciji, ki upravlja njegove pravice, sporoči izključitev svojega dela kot dela izven pravnega prometa. Za izključitev svojega dela kot dela izven pravnega prometa se šteje tudi preklic pooblastila imetnika pravic iz 18. člena tega zakona. 

(5) Ustanova za varstvo kulturne dediščine pisno ali v elektronski obliki obvesti pristojno kolektivno organizacijo, da je imetnik pravic izključil uporabo svojega dela kot dela izven pravnega prometa, najpozneje 15 dni po prejemu obvestila prek javno dostopnega spletnega portala urada Evropske unije, pristojnega za intelektualno lastnino, ali po prejemu obvestila imetnika pravic o izključitvi njegovega dela kot dela izven pravnega prometa. Pristojna kolektivna organizacija pisno ali v elektronski obliki obvesti ustanovo za varstvo kulturne dediščine, da je imetnik pravice izključil svoje delo kot delo izven pravnega prometa najpozneje 15 dni po prejemu obvestila imetnika pravic. 

(6) Ne glede na šesti odstavek 18. člena tega zakona, pristojna kolektivna organizacija preneha upravljati pravico imetnika, če gre za katero izmed pravic na delih iz prvega odstavka tega člena, v 15 dneh od prejema obvestila imetnika pravic o preklicu pooblastila ali njegovega obvestila o izključitvi njegovega dela kot dela izven pravnega prometa. 

(7) Ustanova za varstvo kulturne dediščine preneha uporabljati delo izven pravnega prometa najkasneje v 15 dneh od prejema obvestila imetnika pravic ali pristojne kolektivne organizacije o izključitvi dela kot dela izven pravnega prometa. 

(8) Reprezentativna kolektivna organizacija lahko ustanovi za varstvo kulturne dediščine dovoli uporabo del izven pravnega prometa, ki so trajno v zbirki te ustanove, v vsaki državi članici. 

(9) Določbe tega člena o delu izven pravnega prometa se uporabljajo tudi za zbirke del iz drugega odstavka 50.f člena ZASP, če je kolektivna organizacija dovolj reprezentativna za imetnike pravic na teh zbirkah iz države, ki ni država članica.«. 

 

 

(1) V primerih reproduciranja, distribuiranja, priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti del izven pravnega prometa, ki jih imajo ustanove za varstvo kulturne dediščine trajno ali za več kot 10 let v svojih zbirkah, za nekomercialni namen upravlja avtorske pravice imetnikov pravic na teh delih in dovoljuje uporabo teh del ustanovam za varstvo kulturne dediščine kolektivna organizacija, ki je reprezentativna za kolektivno upravljanje pravice reproduciranja, distribuiranja, priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti na teh delih.

 

(2) Kolektivna organizacija je reprezentativna, če:

1. ima dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino, ki jasno določi vrsto del in vrsto pravic, na katere se dovoljenje nanaša, za kolektivno upravljanje pravice reproduciranja, distribuiranja, priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti na določeni vrsti del izven pravnega prometa, ki so trajno v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine, in 

2. na podlagi svojega mandata v času sklepanja skupnega sporazuma predstavlja vsaj 80% imetnikov pravic na relevantni vrsti del ali drugih predmetov varstva in ki je dovolj reprezentativna glede pravic, ki so predmet licence, najmanj pa za pravico reproduciranja in pravico dajanja na voljo javnosti.

 

(3) Če je za kolektivno upravljanje iste pravice iz prejšnjega odstavka na isti vrsti del izven pravnega prometa, ki so trajno ali so na podlagi dolgotrajne posoje v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine, izdano dovoljenje več kolektivnim organizacijam, je reprezentativna kolektivna organizacija, ki ima večje število imetnikov pravic, ki so jo pooblastili za upravljanje te pravice na tej vrsti del izven pravnega prometa, ki so trajno v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine.

 

(4) Reprezentativna kolektivna organizacija upravlja pravico reproduciranja, distribuiranja, priobčitve javnosti ali dajanja na voljo javnosti na delih ali drugih predmetih varstva izven pravnega prometa določene vrste, ki se trajno nahajajo ali so na podlagi dolgotrajne posoje v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine, vseh imetnikov pravic, ne glede na to, ali so jo pooblastili, razen če imetnik pravic reprezentativni kolektivni organizaciji pisno prepove upravljanje svoje avtorske pravice na svojem avtorskem delu.

 

(5) Imetnik pravic prepove uporabo svojega avtorskega dela preko javno dostopnega spletnega portala urada Evropske unije, pristojnega za intelektualno lastnino, ali pisno ustanovi za varstvo kulturne dediščine, ali pisno prepove reprezentativni kolektivni organizaciji upravljanje svoje avtorske pravice na svojem avtorskem delu. Za prepoved reprezentativni kolektivni organizaciji iz prejšnjega stavka se šteje tudi preklic pooblastila imetnika pravic iz 18. člena ZKUASP.

 

(6) Ustanova za varstvo kulturne dediščine pisno obvesti reprezentativno kolektivno organizacijo, da je imetnik pravic prepovedal uporabo svojega avtorskega dela, najpozneje 15 dni po prejemu obvestila preko javno dostopnega spletnega portala urada Evropske unije, pristojnega za intelektualno lastnino, ali pisne prepovedi imetnika pravic. Reprezentativna kolektivna organizacija pisno obvesti ustanovo za varstvo kulturne dediščine, da je imetnik pravice prepovedal upravljanje svoje avtorske pravice na svojem avtorskem delu najpozneje 15 dni po prejemu prepovedi imetnika pravic.

 

(7) Ne glede na drugi in tretji stavek šestega odstavka 18. člena tega zakona, reprezentativna kolektivna organizacija preneha upravljati avtorsko pravico imetnika pravic na njegovem avtorskem delu, ko izve za prepoved imetnika pravice iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena.

 

 

(8) Ustanova za varstvo kulturne dediščine preneha uporabljati delo izven pravnega prometa, ko izve za prepoved imetnika pravice iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena.

 

(9) Reprezentativna kolektivna organizacija lahko dovoli ustanovi za varstvo kulturne dediščine uporabo del izven pravnega prometa, ki so trajno ali za več kot 10 let v zbirki te ustanove, v vsaki državi članici.

 

(10) Določbe tega zakona o delih izven pravnega prometa se uporabljajo tudi za zbirke del iz tretjega odstavka 50.f člena ZASP, če je kolektivna organizacija na podlagi pooblastil imetnikov pravic reprezentativna za imetnike pravic iz države, ki ni država članica.

 

5. člen

 

V 18. členu se tretji odstavek spremeni tako, da se glasi:

»(3) Ne glede na prejšnji odstavek lahko kolektivna organizacija v primerih iz 9. in 10.a člena tega zakona upravlja pravice brez pooblastila imetnika pravic.«. 

 

6. člen

 

V 31. členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi: 

»(4) Nadomestilo, zbrano na podlagi sedmega odstavka 139.a člena ZASP, se deli avtorjem v obsegu 50 % in založnikom medijskih publikacij v obsegu 50 %.«. 

 

7. člen

 

V 44. členu se na koncu prvega odstavka doda besedilo, ki se glasi: 

 

»Če so uporabniki avtorskih del na področju neke dejavnosti večinoma neposredni ali posredni proračunski uporabniki, se za reprezentativno združenje uporabnikov lahko šteje ministrstvo, pristojno za področje te dejavnosti. V primerih iz prejšnjega stavka sporazum lahko skleneta pristojno ministrstvo in kolektivna organizacija, uporabniki pa lahko sodelujejo pri pogajanjih za sklenitev sporazuma.«. 

 

(2) Če so uporabniki avtorskih del na področju neke dejavnosti v pretežni meri posredni proračunski uporabniki, sporazum skleneta pristojno ministrstvo in kolektivna organizacija, predstavniki uporabnikov pa sodelujejo pri pogajanjih za sklenitev sporazuma. Pristojno ministrstvo objavi podpisani skupni sporazum v Uradnem listu Republike Slovenije in sklene pogodbo s kolektivno organizacijo za izvrševanje sporazuma. Določbe tega zakona, ki se nanašajo na reprezentativna združenja uporabnikov avtorskih del, smiselno veljajo za pristojno ministrstvo, ki je sklenilo sporazum.

 

8. člen

 

V 68. členu se prvi do šesti odstavek spremenijo tako, da se glasijo: 

»(1) Kolektivna organizacija, reprezentativno združenje uporabnikov, uporabnik, reprezentativno združenje avtorjev in imetnik pravic (v nadaljnjem besedilu: stranke) lahko pri pristojnem organu predlagajo posredovanje mediatorja v katerem koli sporu v zvezi z avtorsko pravico, zlasti v naslednjih primerih: 

glede prenosa posamične materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja iz drugega odstavka 70. člena ZASP; 

glede avtorskega honorarja in nadomestila iz 81. člena ZASP; glede evidence prihodka in poročanja iz 82. člena ZASP; 

-  alternativnega reševanja sporov iz 82.a člena ZASP; 

-  uveljavljanja vsebinskih omejitev pravic iz drugega odstavka 166.c člena ZASP; 

-  alternativnega reševanja sporov pri večozemeljskih licencah iz 66. člena tega zakona; 

-  spora v zvezi s sklenitvijo pogodbe o neizključnem prenosu pravice dajanja na voljo javnosti 

avdiovizualnih del pri storitvah videa na zahtevo; 

-  če med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ni sklenjen 

skupni sporazum. 

(2) Za mediacijo se šteje postopek, v katerem skušajo stranke iz prejšnjega odstavka prostovoljno s posredovanjem mediatorja kot nevtralne tretje osebe doseči mirno rešitev spora v zvezi s pogodbenim ali drugim njihovim pravnim razmerjem, ki iz njega izvira, kot je sklepanje skupnih sporazumov ali ureditev pravnega razmerja. Mediator lahko strankam nudi pomoč oziroma posreduje tudi pri pogajanjih za sklenitev pogodbe po določbah tega zakona in ZASP. 

(3) V primeru sklenjenega sporazuma strank o reševanju sporov z mediacijo se mediacija začne na dan, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek mediacije. V primerih brez sporazuma o mediaciji se mediacija začne z dnem, ko se stranke sporazumejo za mediacijo. Če ena stranka drugi stranki predlaga mediacijo in v tridesetih dneh od dne, ko ji je poslala predlog za mediacijo

oziroma v roku, določenem v predlogu, ne prejme sprejetja predloga za mediacijo, lahko šteje, da je predlog za mediacijo zavrnjen. 

(4) Mediator deluje neodvisno in nepristransko, ni vezan na nobena navodila ter si prizadeva za enako obravnavo strank, ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Če mediator ugotovi, da se stranke ne pogajajo v dobri veri ali da ovirajo pogajanja, lahko stranke na to opozori ter v primeru neupoštevanja njegovega opozorila umakne svoje soglasje za reševanje spora. 

(5) V postopku mediacije so zagotovljena splošna načela mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah, zlasti načelo prostovoljnega sodelovanja, enakega obravnavanja strank, avtonomije strank v postopku, zaupnosti postopka ter nepristranskosti in neodvisnosti mediatorja. 

(6) Mediator lahko strankam predlaga rešitev spora. Za spore v zvezi z radiodifuzno retransmisijo se šteje, da so stranke predlog sprejele, če nobena od njih ne ugovarja v treh mesecih od njegove vročitve.«. 

Osmi odstavek se spremeni tako, da se glasi: 

»(8) Pristojni organ v Uradnem listu Republike Slovenije objavi javni poziv, da kandidati za mediatorje vložijo prijavo pri pristojnem organu. Seznam mediatorjev se objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za gospodarstvo, in pristojnega organa. Pristojni organ sproti posodablja seznam mediatorjev. Pristojni organ zagotavlja mediatorju administrativno pomoč.«. 

9. člen

 

V 77. členu se v tretjem odstavku doda nova prva alineja, ki se glasi:

»- ne obvesti v roku ustanove za varstvo kulturne dediščine, da je imetnik pravice izključil svoje delo kot delo izven pravnega prometa (peti odstavek 10.a člena);«. 

Dosedanje prva do peta alineja postanejo druga do šesta alineja. 

 

10. člen

 

V 78. členu se v prvem odstavku doda nova prva alineja, ki se glasi: 

»- ne obvesti v roku reprezentativne kolektivne organizacije, da je imetnik pravic izključil uporabo svojega dela kot dela izven pravnega prometa (peti odstavek 10.a člena);«. 

Dosedanji prva in druga alineja postaneta druga in tretja alineja. 

V dosedanji tretji alineji, ki postane četrta alineja, se za besedama »ne pošlje« beseda »in« nadomesti z besedo »ali«. 

Dosedanje četrta do šesta alineja postanejo peta do sedma alineja. 

 

PREHODNI IN KONČNA DOLOČBA

 

11. člen

 

(kabelska retransmisija in prehodno obdobje)

 

(1) Šteje se, da na dan uveljavitve tega zakona veljavna dovoljenja pristojnega organa za kolektivno upravljanje v primeru kabelske retransmisije obsegajo pravico radiodifuzne retransmisije iz 31. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP, 59/19 in xy).

(2) Za dovoljenja o neposrednem oddajanju po tretjem odstavku 31. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP, 59/19 in xy), ki veljajo na dan 7. junij 2021, se določba iz prejšnjega odstavka uporablja od 7. junija 2025 dalje, če se ta dovoljenja iztečejo po navedenem datumu. 

 

12. člen 

(uskladitev predpisa)

 

Vlada Republike Slovenije uskladi določbe Uredbe o mediaciji v sporih v zvezi z avtorsko ali sorodnimi pravicami (Uradni list RS, št. 56/17) s spremenjenim 68. členom zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. 

 

13. člen 

(začetek veljavnosti)

 

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.