ponedeljek, 23. april 2018

2. okrogla miza z rektorskimi kandidati: Etika v visokem šolstvu

Univerza v Mariboru, Univerzitetna galerija, 8. 5. 2018, 15:00

Sodelujejo:
izr. prof. dr. Boris Vezjak (moderator)
prof. dr. Zdravko Kačič
prof. dr. Žan Jan Oplotnik
prof. dr. Niko Samec
prof. dr. Jernej Turk

Uvodno predavanje:
izr. prof. dr. Friderik Klampfer (Univerza v Mariboru)

ponedeljek, 16. april 2018

1. okrogla miza z rektorskimi kandidati: Mobing na delovnem mestu

Univerza v Mariboru, Univerzitetna galerija, 19. 4. 2018, 15:00

Sodelujejo:
doc. dr. Marina Tavčar Krajnc (moderatorka)
prof. dr. Zdravko Kačič
prof. dr. Žan Jan Oplotnik
prof. dr. Niko Samec
prof. dr. Jernej Turk

Uvodno predavanje:
doc. dr. Elizabeta Zirnstein (Univerza na Primorskem)

petek, 06. april 2018

Poziv sindikatom KSJS k sodelovanju



Po številnih razočaranih odzivih, ki so nam jih zaposleni na univerzah posredovali ob zastoju pogajanj, smo štirim sindikatom iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja naslovili naslednje pismo - v upanju, da bi bili sindikati sposobni preseči ozke interese in se povezati v enotnem prizadevanju za boljši položaj zaposlenih, a tudi za boljše materialne pogoje dela. Naša prizadevanja bodo še naprej uravnotežena: ob visoki gospodarski rasti morajo plače navzgor, obenem pa zahtevamo tudi boljše pogoje za študij in raziskovanje. Ne pristajamo na razmere, ko so nižje ravni izobraževanja financirane v celoti, univerze pa so v velikem delu prepuščene same sebi.
 
---
Visokošolski sindikat Slovenije
Trg OF 14
1000 Ljubljana


Poziv sindikatom iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja k sodelovanju


Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije
Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije
Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije
Policijski sindikat Slovenije


Spoštovane kolegice in kolegi,

V Visokošolskem sindikatu Slovenije (VSS) se ne želimo več udeleževati javnih polemik o odgovornosti za prekinitev pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja. Zaposleni in javnost imajo na razpolago vsa ključna dejstva, na podlagi katerih si lahko mnenje ustvarijo sami. Po našem prepričanju je za prodor ozko interesne, občasno že darvinistične tekmovalnosti med poklicnimi skupinami odgovorna predvsem vlada dr. Mira Cerarja, ki je nekaterim po njenem mnenju »močnim« skupinam, kot so zdravniki in policisti, oportunistično in nenačelno namenila nekatere neutemeljene privilegije. S tem je sprožila plaz, pred katerim se je predsednik vlade tik pred volitvami preračunljivo umaknil in "vroči kostanj" prepustil naslednji vladi. Nepoučenemu posamezniku, ki dogajanja ne spremlja, a je spričo gospodarske rasti pričakoval izboljšanje svojega materialnega položaja, bi se lahko zdelo, da sindikati zanj niso naredili ničesar. Glede na trenutni rezultat bi imel v veliki meri prav.

V VSS na enotni plačni sistem ne prisegamo zato, ker bi se nam trenutna ureditev zdela idealna. V enotnem sistemu, ki ga je vlada začela nepremišljeno rušiti, smo ves čas videli predvsem oporo za enotno nastopanje zaposlenih v javnem sektorju in mehanizem, ki spodbuja k solidarnosti. Poleg tega smo izhajali iz načelnega prepričanja, da morajo med plačami javnih uslužbencev vladati smiselna razmerja. Kompromisni predlog naše koordinacije, ki ga je vlada tako rekoč sprejela in ga odslej razumemo kot absolutni minimum, bi pomenil zvišanje vseh plač (razen zdravniških) za 2-3 plačne razrede (8-12%). Pri tem bi se plače visokošolskih učiteljev, ki jim kolektivna pogodba zagotavlja enake plače kot zdravnikom specialistom, zvišale nekoliko bolj, za 3 PR. Res je sicer, da so si zdravniki izborili zvišanje za povprečno 5 PR, vendar samo teoretično, saj še vedno velja omejitev najvišje plače na 57. plačni razred. Pri tej omejitvi bomo v sedanjih razmerah vztrajali.

Ker so zdravniški privilegiji porušili razmerja v celotnem sistemu, želimo najmanj za 2 plačna razreda izboljšati tudi plače v drugih skupinah, na univerzah zlasti v skupini J (tehnični in administrativni delavci).

Pri učiteljih v osnovni in srednji šoli smo na lastno pobudo predlagali dodaten plačni razred za razredništvo. To je bilo mišljeno kot koncesija SVIZ-u, saj smo iskreno želeli priti do dogovora z vlado. Nasprotovali pa smo dodatnemu zviševanju plač učitelja svetovalca in svetnika, saj ne vidimo razloga, da bi npr. učitelj tujega jezika v osnovni šoli še bolj kot zdaj prehiteval lektorja, ki na univerzi izobražuje učitelje tujih jezikov, ali pa asistenta medicine s specializacijo, ki izobražuje zdravnike in bi lahko bil kot zdravnik že ta hip 16 plačnih razredov višje.

V trenutnem položaju, ko smo realno dosegli le manjši dvig plač zaposlenih do 26. plačnega razreda, pogajanja pa so zastala, se nam zdi nujno, da skušamo tudi med sindikati obnoviti enotnost, ki nam je v preteklosti pomagala omejevati samovoljo strankarske politike. Sogovornik sindikatov je Vlada RS ne glede na strankarsko sestavo; v razmerah, ko so lokalne politične elite vedno bolj marionete v rokah globalnega kapitala, se nam zdi pogubno razmišljanje, da je odstop nekega predsednika vlade usoden dogodek, ob katerem se je treba nemo sesesti in sprijaznjeno čakati na novega vladarja. Vsaj v VSS so odzivi članstva povsem drugačni: članstvo je ogorčeno nad mislijo, da bi nas predsednik vlade s poceni predvolilno potezo "zamrznil" za tri mesece in nato še za 100 dni "miru", ki jih bo zahtevala naslednja vlada. Predvolilna poteza predsednika vlade se zdi prepričljiva in načelna zgolj zato, ker jo sindikati s svojimi rivalstvi potrjujejo. Če bi bili sposobni ta rivalstva za hip preseči, bi se odstop v trenutku razblinil v to, kar je: slepilni manever. Predpogoj za skupen nastop pa je argumentirana razprava, v kateri bi si izmenjali mnenja o stališčih, ki so imela doslej zelo pavšalno obliko (npr. "učitelji za 500 evrov zaostajajo za javno upravo", "poklic policista je odgovornejši od vojakovega" ipd.). Tovrstne zahteve bi učinkovale veliko bolj prepričljivo, če bi jih bili sposobni utemeljiti s konkretnimi primerjavami in predlagati popravke pri čisto določenih primerljivih delovnih mestih. Prepričani smo, da bi ob takem pristopu med sindikati prevladala racionalnost in bi bili sposobni v strpnem dialogu ustvariti predlog s prepričljivo večinsko podporo. Če skupnega predloga zaradi ozkih interesov ne bomo sposobni oblikovati, bodo napetosti med sindikati ostale, delavci pa bodo razočarani in prikrajšani.

Poleg tega vaši konfederaciji in vsem sindikatom javnega sektorja predlagamo, da več pozornosti posvetimo naši odgovornosti do uporabnikov in se dosledno zavzamemo za proračunsko financiranje plačnih dvigov. Menimo, da bi morali enako pozornost kot plačam posvetiti tudi drugim pogojem dela, ki vplivajo na kvaliteto storitev, in se skupaj zoperstaviti prelaganju stroškov na uporabnike. Prav v času, ko se bodo strankarske elite obredno menjavale, bi morali ljudem jasno pokazati, da se sindikati morda še edini organizirano zoperstavljamo plenilski politiki, ki ji potrebe ljudi predstavljajo nepotreben strošek. 

Če tega konceptualnega obrata ne bomo zmogli, nas bodo ljudje upravičeno in še v večji meri dojemali kot interesne združbe, ki jih druži zgolj grob materialistični interes.

V pričakovanju novih pobud za sodelovanje vas lepo pozdravljamo,


Ljubljana - Maribor - Koper, 6. 4. 2018


za stavkovni odbor Visokošolskega sindikata Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, prof. dr. Marija Javornik Krečič, doc. dr. Gorazd Kovačič in doc. dr. Elizabeta Zirnstein

petek, 23. marec 2018

Sporočilo zaposlenim na univerzah o plačnih pogajanjih


Spoštovane kolegice in kolegi, zaposleni na univerzah,
v imenu Visokošolskega sindikata Slovenije se vam zahvaljujemo za številčno udeležbo v stavki in na stavkovnem shodu javnega sektorja 24. 1. 2018. Zaposleni v visokem šolstvu smo prispevali veliko udeležencev in močno sporočilo, pomembna je bila tudi podpora rektorjev vseh treh javnih univerz in številnih dekanov.
Stavki so sledila pogajanja z vlado o stavkovnih zahtevah po odpravi varčevalnih ukrepov in anomalij v javnem plačnem sistemu, zlasti tistih, ki so nastale z nesorazmernim dvigom zdravniških plač. Z vladno stranjo smo se že na začetku dogovorili, da javnosti ne bomo obveščali o podrobnostih pogajanj, dokler bodo ta potekala, zato vas doslej nismo informirali o njih. Zdaj je vlada po odstopu sporočila, da se ne bo več pogajala, zato nas ta konstruktivna zaveza ne obvezuje več. Povedati pa je treba tudi, kakšna so bila razmerja med sindikati in kje se je zalomilo.
Pogajanja so sprva napredovala zelo počasi in minister Koprivnikar je dvig plač ponujal le visokošolskim pedagogom, raziskovalcem in še nekaterim manjšim poklicnim skupinam v drugih delih javnega sektorja. Tak predlog ni imel možnosti, da dobi sindikalno večino; poleg tega je šlo za simbolične dvige. Potem ko je vodenje vladne skupine prevzela Lilijana Kozlovič, smo dosegli razširitev nabora delovnih mest in v ponedeljek, 12. 3. je vladna stran dala ponudbo, ki je bila bistveno izdatnejša in bi poleg tega nekaj prinesla vsem:
- delovna mesta z izhodiščnim plačnim razredom (PR) pod minimalno plačo in tista do 26. izhodiščnega PR, ki lani niso dobila nobenega zvišanja, bi dobila 2 PR;
- ostala delovna mesta do 26. izhodiščnega PR bi dobila 1 PR, kar pomeni da bi vsi do 26. izhodiščnega PR lani in letos skupaj pridobili 2 ali 3 PR, nekateri celo več;
- vsa delovna mesta nad 26. izhodiščnim PR v VI. in VII. tarifnem razredu (TR) bi dobila 2 PR; to pomeni, da bi administrativni in tehnični delavci iz skupine J z višjo ali univerzitetno izobrazbo pridobili 2 PR;
- delovna mesta v VIII. in IX TR, za katera je vlada že aprila lani priznala, da so primerljiva z zdravniki, bi dobila 3 PR; to vključuje visokošolske učitelje in večino visokošolskih sodelavcev, vprašanje tistih v VII/2 TR pa je bilo še odprto; enako bi se dvignile plače raziskovalcev;
- vladna stran je pristala na našo zahtevo, da bi delodajalcem dodatno financirala plačne dvige, kar bi finančno okrepilo fakultete in tudi raziskovalce.
Delno odprta so bila še vprašanja postopnosti plačnih dvigov, nekajletnega podaljšanja nekaterih splošnih varčevalnih ukrepov, kot so zamiki napredovanj in delovne uspešnosti, ter formule usklajevanja plač z rastjo produktivnosti od leta 2020 dalje. Stavkovno zahtevo po splošnem zvišanju vrednosti PR za 8 % smo v pogajanjih zamenjali za formulo eskalacije, in sicer zato, da smo lahko dosegli zvišanje izhodiščnih PR tudi za skupino J in ostale poklicne skupine na sredini in v spodnjem delu plačne lestvice. S tem bi se popravila porušena razmerja do zdravnikov, direktorjev, ravnateljev, pa tudi podsekretarjev, ki so s svojim (pre)velikim številom vzrok za povprečno plačno odstopanje javne uprave.
Na pogajanjih v ponedeljek, 12. 3., smo okvirno sprejeli vladni predlog. Kje se je zapletlo?
Zapletlo se je pri tem, da naša pogajalska skupina (ne samo VSS, temveč celotna »Počivavškova« skupina) ni pristala na to, da bi učitelji v OŠ in SŠ v skladu z nepremišljeno vladno ponudbo 12. 3. pridobili 2 do 4 PR, medtem ko bi vsi ostali v javnem sektorju v VII. TR pridobili samo 2 PR. Tako odstopanje smo razumeli kot načelni problem, kot še en privilegij neki poklicni skupini, ki ruši razmerja znotraj enotnega plačnega sistema. Temeljni razlog za našo stavko je bil ta, da je vlada pred dobrim letom porušila plačna razmerja s privilegijem zdravnikom in zatem še direktorjem in ravnateljem. Zdaj je hotela napako ponoviti še pri učiteljih. Ti bi že po našem predlogu, ki smo ga z vlado uskladili 12. 3., pridobili 2 PR in še dodatno, za 1 PR višje uvrščeno delovno mesto razrednika, torej skoraj vse, kar je zahteval SVIZ. Toda SVIZ je hotel za učiteljstvo še več, medtem ko za ostale poklice ni zahteval ničesar (razen za 200 evrov višjega regresa za tiste pod minimalno plačo). Ko je med zadnjimi pogajanji 12. 3. vladna stran priznala, da je SVIZu na sočasnih pogajanjih ponudila 3 PR za višja naziva učiteljskega delovnega mesta, smo ostali, tudi dva sindikata iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ta privilegij blokirali. Ga. Kozlovič je umaknila ta del ponudbe SVIZu, ta pa je izglasoval ponovitev stavke in nato po besedah premierja Cerarja zahteval še več, in sicer celo višje plače za učitelje, kot jih imajo univerzitetni profesorji in zdravniki. SVIZ je Cerarjevo trditev sicer zanikal, a v vladnem zapisniku o pogajanjih piše, da je ves čas in tudi še v zadnjem krogu pogajanj 12. 3. zahteval določbo, ki bi mu omogočila kasnejše zahteve po dodatnih plačnih dvigih. V vsakem primeru je dejstvo, da je bil cilj SVIZove druge stavke zgolj ta, da učitelji dobijo več od ostalih.
Zdaj, ko je SVIZ z nesorazmernimi zahtevami prispeval svoj delež k padcu vlade in propadu sindikalnih dosežkov, je potrebno povedati ključna dejstva o njegovi stavki. Ta je bila po svoji vsebini poklicna stavka učiteljstva, ostalih poklicnih skupin sploh ni bilo na njeni agendi. Govorjenje v imenu »vseh zaposlenih od vrtcev do univerz« in o »strokovnih delavcih« je bilo zavajanje. SVIZa nista zanimala zvišanje plač v skupini J in dodatno vladno financiranje delodajalcev, saj je MIZŠ že pred uradno napovedjo njegove stavke rezerviralo denar za zvišanje plačne mase učiteljev. S svojim ekskluzivizmom je SVIZ povzročil celo prestop dveh zdravstvenih sindikatov iz njegove konfederacije v našo pogajalsko skupino. O sindikatu NSDLU, ki je podprl SVIZ-ovo stavko, ni pa z izjemo dveh fakultetnih enot hotel podpreti naše, čeprav v njem prevladujejo člani iz skupine J, ni vredno izgubljati besed.
Po odstopu premierja smo pozvali vlado k nadaljevanju pogajanj, ki so bila tik pred koncem. Odhajajoča vladna ekipa mora prevzeti odgovornost za napetosti v javnem sektorju, ki jih je povzročila z nesorazmernimi dvigi plač zdravnikov, direktorjev in ravnateljev, in urediti razmere in razmerja. Vlada je naš poziv zaenkrat zavrnila. Pretvarja se, da lahko na naslednjo preloži problem plačnih nesorazmerij med privilegiranimi poklici in ostalimi, ki ga je sama povzročila kar trikrat. Upa, da z odstopom predsednika vlade to ne bo postalo predvolilna tema. Upa, da se 160.000 javnih uslužbencev ne bo uprlo njenemu sprenevedanju in koristoljubnemu političnemu manevriranju.
Koordinacija stavkovnih odborov, v kateri je večina sindikatov javnega sektorja, ki pokrivajo vse dejavnosti, je 19. 3. vladi postavila ultimat: ali naj se odloči za vrnitev na pogajanja, ali pa bomo morali stopnjevati sindikalne aktivnosti.
Konkretnih odločitev o njih ta hip še ni in vas bomo o njih obvestili kmalu. Vsekakor bo ponovno potrebna vaša čim bolj množična udeležba. Obraniti bomo morali izpogajano, pri tem pa se ne bomo mogli ozirati na izgovore te vlade, ki se odgovornosti izmika s sklicevanjem na »tekoče posle«, ali prihodnje, ki bo hotela imeti 100 dni miru. Računamo na vas!

Stavkovni odbor Visokošolskega sindikata Slovenije, 23. 3. 2018



Poziv vladi k uskladitvi stavkovnega sporazuma

Vlada je Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja (v nadaljevanju: KSO) sporočila, da bi bilo neodgovorno, da bi zadnji dan, ko je še imela polna pooblastila, sklepala dogovore s sindikati javnega sektorja. Iz sporočil Vlade in njenih izjav za javnost je tudi razbrati, da pogajanj v času opravljanja tekočih poslov ne more nadaljevati. V KSO smo prepričani, da ni nikakršne pravne ovire za to, da ne bi Vlada tudi v času opravljanja tekočih poslov nadaljevala pogajanj s sindikati javnega sektorja. Temu stališču pritrjujejo vsa mnenja, stališča in komentarji, ki smo jih doslej proučili. Nikakršnega dvoma pa ni glede tega, da je Vlada poleg polnih pooblastil izgubila tudi pogum, da se sestane s sindikati javnega sektorja in jim predstavi svoja stališča v razmerju do pogajanj z njimi. V tem trenutku je po našem prepričanju povsem jasno, da odločitev o (ne)nadaljevanju pogajanj ni pravno, temveč povsem politično vprašanje in gre torej za politično odločitev o tem, da se pogajanja ne nadaljujejo. Za to odločitvijo je izključno preračunljiv premislek o tem, koliko političnih točk lahko nadaljevanje pogajanj prinese ali odnese na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Situacija, v kateri se Vlada pogaja s sindikati javnega sektorja v času opravljanja tekočih poslov se sicer ne pojavlja prvič. Leta 2014 so se sindikati javnega sektorja več kot dva meseca intenzivno pogajali z Vlado po odstopu takratne predsednice Vlade Alenke Bratušek in uskladili besedilo dogovora, ki je bil v tistem trenutku po presoji udeleženih potreben za zagotovitev javnofinančne stabilnosti države. Javni uslužbenci so takrat pristali na podaljšanje varčevalnih ukrepov in s tem na zamrznitev številnih pravic. Pogajanja je na vladni strani tedaj vodil takratni minister Gregor Virant, dokončni dogovor, ki v bistvenem ni odstopal od usklajenega z Vlado, ki je opravljala tekoče posle, pa je nato sprejela Vlada Mira Cerarja. Danes, ko bi se morala nadaljevati pogajanja o realizaciji sprejetih zavez s strani te Vlade in katerih rezultat bi moral biti vsaj delna vrnitev pravic javnih uslužbencev na raven pred znižanjem in odprava nesorazmerij, ki jih je s sklepanjem ločenih dogovorov povzročila taista Vlada, pa je slednja presodila,  da bi takšna pogajanja presegla pooblastila Vlade v odstopu. Nauk zgodbe torej je: ko je treba pravice zniževati, so pogajanja s sindikati stvar tekočih poslov, ko bi jih bilo potrebno zviševati, pa pogajanja presegajo pooblastila Vlade, ki opravlja tekoče posle!

Dejstvo je, da bi se realizacija dogovorjenega v vsakem primeru začela najprej s 1.9.2018 in da torej odstop predsednika Vlade ni spremenil popolnoma ničesar v smislu posledic dogovora, ki bi začele učinkovati v mandatu prihodnje Vlade. V luči vsega navedenega pa v KSO pozivamo Vlado, da tako kot leta 2014 nadaljuje začeta pogajanja in jih pripelje do točke usklajenosti na ravni pogajalskih skupin, odločitev o sprejemu ali zavrnitvi usklajenega dogovora pa prepusti v odločanje prihodnji Vladi. S tem bi Vlada prevzela svojo odgovornost za realizacijo dogovora iz leta 2016 in za zaključek pogajanj, hkrati pa dala novi Vladi možnost, da bo lahko usmerjena v prihodnje izzive, s tem ko bo lahko nemudoma odvrgla breme velike večine nerešenih zavez do sindikatov javnega sektorja in si s tem zagotovila miren začetek novega mandata s stotimi dnevi miru, ki ga sicer ne bo.

Ob tem v KSO opozarjamo tudi na Sklepno informacijo o poteku pogajanj o razrešitvi stavkovnih zahtev reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, s katero se je dne 21.3.2018 seznanila Vlada. Nekatere navedbe v tem dokumentu, vsaj kar se tiče KSO, ne držijo. Posebej izpostavljamo navedbo, da naj bi sindikati menili, da je samoumevno, da se omejitve glede povračila stroškov, odpravnine ob upokojitvi itn. odpravijo, kar ne drži, smo pa med ukrepi, ki bi po našem mnenju terjali prioritetno odpravo izpostavili 8% znižanje vrednosti plačnih razredov po ZUJF. Prav v zvezi s tem pa je Vladna stran predlagala, da bi bil namesto odprave tega ukrepa možen dogovor o usklajevanju vrednosti plačnih razredov, na kar je KSO načelno pristala, vendar do konkretnega predloga s strani Vlade in posledično tudi do pogajanj v zvezi s tem ni prišlo. Ne drži niti trditev, da bi KSO vztrajala na tem, da se usklajevanje izvede že v letu 2018, temveč smo na pogajanjih dne 12.3.2018 izrecno dopustili možnost, da bi se uskladitev prvič izvedla v letu 2020, seveda pod pogojem dogovora o ustrezni formuli.

Sicer pa Informacija na eni strani demantira nekatere izjave predsednika Vlade, dane v tem tednu o višini zahtev sindikatov javnega sektorja, po drugi strani pa iz Informacije jasno izhaja prav to, na kar smo v KSO že večkrat javno opozoril: da je bilo med  KSO, Sindikatom zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Sindikatom delavcev v zdravstveni negi in Vlado doseženo soglasje o praktično vseh bistvenih elementih dogovora in je prav zato popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo, da so bila pogajanja z odstopom predsednika Vlade prekinjena, vsi javni uslužbenci pa so tako talci dejstva, ki prav tako izhaja iz Informacije, da Vlada s SVIZ in policijskima sindikatoma ni dosegla dogovora. Povsem jasno je, da sindikati v KSO v katerih koli nadaljnjih pogajanjih na manj od tega, kar je bilo usklajeno v tokratnih pogajanjih ne bomo pristali.

Vlado smo že in jo tokrat ponovno pozivamo k nadaljevanju pogajanj in uskladitvi dogovora na ravni pogajalskih skupin in s tem tudi k zagotovitvi socialnega miru v zvezi z nerešenimi stavkovnimi zahtevami. V kolikor ne bo odziva na ta poziv, za sprejem katerega ponovno poudarjamo ni popolnoma nikakršnih pravnih zadržkov, smo v KSO sklenili, da  v roke delavcev predamo odločitev o stavkovnih aktivnostih, ki utegnejo v primeru statusa quo potekati v času te, prihodnje ali obeh Vlad. V zvezi s tem poudarjamo tudi to, da nikakor ne pristajamo na (samo)omejevanje sindikalnega delovanja v času, ko Vlada opravlja tekoče posle, na kar namiguje Služba Vlade za zakonodajo v svojem škandaloznem mnenju, ki kaže tudi na popolno nepoznavanje vsebin, o katerih potekajo pogajanj med Vlado in sindikati javnega sektorja.

Koordinacija stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja, 23.3.2018




ponedeljek, 19. marec 2018

Zahteva za nadaljevanje pogajanj, 19. 3. 2018


V Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja zavračamo stališče Vlade, da se pogajanja ne morejo nadaljevati, ker bi bilo glede na dejstvo, da bo Vlada RS z jutrišnjim dnem pričela opravljati tekoče posle, neodgovorno, da bi zadnji dan sklepala dogovore, ki bi imeli posledice za javne finance. Prepričani smo, da je neodgovorno, da Vlada naslednji Vladi prepušča odpravo anomalij, ki jih je z neodgovornimi odločitvami sama povzročila, tudi na delovnih mestih tistih z nižjimi plačami, po tem, ko je plače močno izboljšala zdravnikom, direktorjem in ravnateljem.
Odstop predsednika Vlade po našem trdnem prepričanju glede na čas do rednih ali izrednih parlamentarnih volitev in glede na stanje v pogajanjih ničesar ni spremenil z vidika sklenitve dogovora s sindikati javnega sektorja in z vidika odgovornosti Vlade, da izpolni svoje zaveze do javnih uslužbencev. Hkrati smo prepričani, da ne le da pogajanja o razreševanju stavkovnih zahtev sodijo med tekoče posle, temveč bi si Vlada glede na možne posledice stavkovnih aktivnosti tudi v času opravljanja tekočih poslov morala  prizadevati doseči dogovor s stavkajočimi sindikati.
Pogajanja o prvi stavkovnih zahtevi Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja so bila dne 12.3.2018 praktično zaključena, saj smo se sporazumeli o vseh bistvenih elementih te stavkovne zahteve, na Vladi pa je bila odgovornost, da ta dogovor na svoji seji formalno potrdi. V Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja zato zahtevamo, da Vlada odločanje o tem izvede in zaključi začeto.
Vladi za odločanje o sklenitvi dogovora dajemo teden dni časa, v nasprotnem primeru bomo z našimi aktivnostmi poskrbeli, da bo vprašanje plač delavcev v Republiki Sloveniji in spoštovanje dogovorjenega postala osrednja tema v volilni kampanji.
Sindikati, ki delujejo v Koordinaciji stavkovnih odborov bodo na svojih organih v prihodnjih dneh obravnavali nastalo situacijo in odziv Vlade, za katero smo prepričani, da je bila vnaprej načrtovana in se bodo odločali o aktivnostih, s katerimi bodo terjali realizacijo dogovorjenega s to ali prihodnjo Vlado.
19. 3. 2018

Poziv k nadaljevanju pogajanj, 16. 3. 2018


KOORDINACIJA STAVKOVNIH ODBOROV SINDIKATOV JAVNEGA SEKTORJA

PREDSEDNIK VLADE RS
dr. Miro Cerar

PREDSEDNIK SOCIALNIH DEMOKRATOV
mag. Dejan Židan

PREDSEDNIK DeSUS
g. Karl Erjavec

VODJA POSEBNE VLADNE POGAJALSKE SKUPINE
mag. Lilijana Kozlovič

Datum: 16. 3. 2018

ZADEVA: ODPRTO PISMO IN POZIV K POGAJANJEM

Spoštovani,

v izjavi, s katero je predsednik Vlade RS dne 14.3.2018 podal svoj odstop in v izjavah predstavnikov koalicijskih strank, ki so sledile, je bilo v javnost posredovanih kar nekaj zavajujočih in netočnih informacij v zvezi s pogajanji s sindikati javnega sektorja, na katere želimo javno odgovoriti in vas hkrati tudi javno pozvati k nadaljevanju pogajanj in zaključku le-teh s sklenitvijo sporazuma.

Medtem ko pogajanj med SVIZ-om in Vlado ne moremo komentirati, ker pri njih nismo sodelovali, pa je v zvezi s pogajanji s Koordinacijo stavkovnih odborov potrebno izpostaviti naslednje:

Zadnja pogajanja med Koordinacijo stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja in Vlado so potekala v ponedeljek, 12.3.2018. Ne drži trditev, da je bilo že vse dogovorjeno in da je Vlada sindikatom podala predlog, ki so ga sindikati zavrnili. Na sestanku pri predsedniku Vlade, ki je potekal pred pogajanji, so bila predstavljena izhodišča in razmisleki o nekaterih rešitvah, ki jih je za popoldanska pogajanja oblikoval vrh koalicije, prisotni smo se do nekaterih od predstavljenih izhodišč in razmislekov tudi kritično opredelili. Predlog, ki je bil kasneje na pogajanjih podan sindikatom, ni bil popoln, saj je vladna pogajalska skupina napovedala naknadno posredovanje dela predloga, ki se nanaša na usklajevanje plač (pri čemer je bilo načelno dogovorjeno, da bi rešitev lahko pričela učinkovati z letom 2020), predlog, ki se tiče odprave anomalij z novim vrednotenjem delovnih mest pa je bil sindikatom skupaj s še nekaterimi dodatnimi predlogi podan ustno na licu mesta, nikoli posredovan v pisni obliki, nanašal pa se je samo na koncept novega vrednotenja orientacijskih delovnih mest, ne pa na vsa delovna mesta v javnem sektorju. Prav tako je bilo dogovorjeno nadaljnje delo glede uvedbe nekaterih novih delovnih mest, katerih oblikovanje terja veljavna zakonodaja in v obstoječem sistemu ne obstajajo. Na podlagi opozoril sindikatov s področja izobraževanja je Koordinacija stavkovnih odborov sprejela tudi predlog drugačnega vrednotenja delovnega mesta razrednika.

Koordinacija stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja je koncept novega vrednotenja orientacijskih delovnih mest sprejela, prav tako je sprejela predlog vlade v zvezi s podaljšanjem ukrepov zamrznitve redne delovne uspešnosti v leto 2019 in podaljšanjem ukrepa zamika izplačila napredovanj. Usklajeno je bilo tudi izplačilo novega vrednotenja delovnih mest, ki bi se izvedlo v treh letih, neusklajen je ostal zgolj datum izplačila v letu 2020. Da obstaja posledično velika možnost za dosego dogovora smo tudi javno izrazili že v torek, 13.3.2018, torej še pred odstopom predsednika Vlade. Edino, kar je v zvezi s tem Koordinacija stavkovnih odborov pogojevala je to, da dogovorjene rešitve veljajo pod pogojem, da Vlada ne sklepa ločenih dogovorov s posameznimi sindikati, ki bi vrednotenje delovnih mest v določenih dejavnostih urejali  ugodneje in s tem odstopala od enotnega koncepta in s tem od izhodišč, ki naj bi bila na Vladni strani enaka za pogajanja z vsemi sindikati javnega sektorja. To stališče smo konsistentno zastopali tudi tekom celotnega mandata te Vlade.

Koordinacija stavkovnih odborov pred seboj nikoli ni imela Vladnega predloga dogovora, do katerega bi se lahko opredelila in ga sprejela ali zavrnila, še več, na zadnjih pogajanjih je bilo izrecno rečeno, da gre za predloge vrha koalicije, ki jih mora sprejeti in potrditi šele Vlada RS na svoji seji, za katero je bilo povedano, da naj bi se odvila v četrtek, 15.3.2018, torej dan po tem, ko je predsednik Vlade podal svoj odstop, kot se je kasneje izkazalo.

Trditve, da naj bi sindikati zavrnili vladni predlog in sklenitev dogovora so zato napačne, vsaj kar se tiče Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja. Če je bil očitek, da različne skupine gledajo samo vsak svoje interese, slučajno namenjen Koordinaciji stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja, takšen očitek ostro zavračamo. Sindikati, ki delujejo v okviru Koordinacije stavkovnih odborov, so se zavestno, s ciljem lažjega doseganja dogovora, tekom pogajanj odpovedali vsak svojim parcialnim, čeprav tudi mnogim upravičenim interesom, predlogom in pričakovanjem in s tem prispevali k poenotenemu in uravnoteženemu predlogu, ki prinaša pravičnejše plačilo za praktično vse javne uslužbence in je temu predlogu nazadnje sledila tudi vladna pogajalska skupina. Sindikati smo bili smo edini, ki smo dosledno do konca branili enoten plačni sistem in spoštovali dogovor med Vlado in sindikati javnega sektorja iz decembra 2016.

Prav tako ne drži trditev, da se je Vlada več mesecev intenzivno dogovarjala s sindikati v javnem sektorju. Prejšnji prvi vladni pogajalec, minister Koprivnikar, je z mesta prvega pogajalca odstopil 16.2.2018, torej slab mesec dni pred odstopom predsednika Vlade. Do takrat so bila pogajanja povsem jalova, kar je odstopu tudi botrovalo in pogajanja so zares stekla prav po tem, ko je vodenje vladne pogajalske skupine prevzela generalna sekretarka Vlade, ga. Kozlovič.

Prav to dejstvo in pa  izjava predsednika Vlade RS ob odstopu o tem, da je bila odločitev o odstopu premišljena (preračunljiva?), skupaj še z nekaterimi dogodki (npr. dejstvom, da predlogi, podani sindikatom, očitno niso bili usklajeni z ministrico za finance, ki je bila po pogajanjih do teh predlogov javno kritična) ustvarja neprijeten občutek, da volje in pripravljenosti za sklenitev dogovora v resnici nikoli ni bilo.

Pozivamo vas, da nam dokažete nasprotno, izpeljete do konca začeta pogajanja in na ta način prevzamete svojo odgovornost, ki ji imate do zaposlenih v javnem sektorju, izpolnite svoje zaveze, dane javnim uslužbencem v dogovoru iz leta 2016 ter naslednji Vladi olajšate začetek mandata, ki ga bo sicer morala začeti z reševanjem nevzdržnih razmerij v javnem sektorju, za katere nosi glavno odgovornost ta Vlada s sklepanjem ločenih dogovorov, s katerimi je v bolj ugoden položaj postavila določene poklicne skupine. V tem trenutku Vlada še ne opravlja tekočih poslov in dela s polnimi pooblastili, zato ni nikakršnega razloga za to, da se najkasneje v ponedeljek, 19.3.2018, za katerega je bilo dogovorjeno nadaljevanje pogajanj, le-ta ne bi nadaljevala in tudi zaključila s sklenitvijo dogovora. Glede na navedeno pričakujemo hiter, trezen razumen in konstruktiven pristop k nadaljevanju pogajanj s ciljem sklenitve dogovora.

Morebitno zavrnitev nadaljevanja pogajanj bomo lahko razumeli le kot potrditev naše domneve, da Vlada nikoli ni imela resnične volje in pripravljenosti za sklenitev dogovora s sindikati javnega sektorja in da je uprizorjeni odstop predsednika Vlade zgolj način za to, da se med drugim izogne svoji odgovornosti v zvezi s pogajanji in v zvezi z uresničitvijo zavez, ki jih je sprejela ta Vlada. V vsakem primeru pa je na podlagi vsebine tega pisma povsem jasno, da predsednik Vlade ali kdorkoli drug odgovornosti za razultat pogajanj med Vlado in sindikati javnega sektorja nikakor ne more valiti na sindikalno stran.

Lep pozdrav,

Jakob Počivavšek
Vodja Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja