Pripombe VSS na osnutek Kodeksa etičnega ravnanja na UM

Maribor, 14. 6. 2021

Pripombe VSS na osnutek Kodeksa etičnega ravnanja na UM

Izjava Visokošolskega sindikata Slovenije ob sprejetju Strategije razvoja Univerze v Mariboru

Maribor, 26. 11. 2020

Izjava Visokošolskega sindikata Slovenije ob sprejetju Strategije razvoja Univerze v Mariboru

Senat Univerze v Mariboru je ta teden na 14. redni seji sprejel Strategijo razvoja Univerze v Mariboru 2021–2030, ki pod sloganom "Ustvari si prihodnost" določa strateške cilje Univerze v Mariboru v prihodnjem desetletju. Strategija je bila danes, 26. 11. 2020, potrjena tudi na Upravnem odboru.

V obravnavo dokumenta, ki bo v prihodnjih letih sooblikoval pomemben del slovenskega visokošolskega prostora, se je kot reprezentativni zastopnik delavcev na javnih univerzah aktivno vključil tudi Visokošolski sindikat Slovenije. Ob dejstvu, da se Univerza v Mariboru v zadnjem obdobju dokazano vedno bolj pogreza v močvirje sprenevedanja, preračunljivosti, napenjanja mišic, opuščanja socialnega dialoga in zanemarjanja svojega temeljnega poslanstva, se zdi dokument kot zbirka želja, ki z realnostjo nimajo prav veliko skupnega. Še več, nekritično zapisovanje korporativnih puhlic o »humanističnih vrednotah«, »kulturi dialoga«, »radosti ustvarjanja« ali »globalni pravičnosti« se spričo univerzitetne resničnosti zadnjega obdobja v najboljšem primeru bere kot slaba šala.

Kaj sploh dodati k dejstvu, da se rektorju med javno obravnavo ni zdelo vredno odzvati ali sploh omeniti pomislekov in predlogov sindikata?

Da je vodstvo univerze začelo izgubljati kompas, med drugim potrjuje trenutno dogajanje v zvezi z uvajanjem elektronskih volitev, izpostavljeno tudi na sejah organov. Kljub temu, da je bilo vodstvo univerze, posebej tudi rektor prof. dr. Zdravko Kačič kot oseba, odgovorna za zakonitost njenega poslovanja, večkrat izrecno opozorjeno na pasti rokohitrskega uvajanja nedomišljenih tehničnih rešitev za elektronsko glasovanje, je vztrajalo pri njihovi uvedbi. Posledice? Na nekaterih članicah (npr. Filozofski fakulteti) so se že zgodile, obremenjene z dvomi o tajnosti, skladnosti z GDPR in sploh legalnosti glasovanja. Rektor v tej situaciji namesto zagotovitve zakonitosti premore zgolj mučno sprenevedanje.

Prepričani smo, da univerze v teh težkih trenutkih ne potrebujejo strategij, ki so zasičene s praznimi frazami, temveč ureditev notranjih razmerij in stvaren pogled na vlogo, ki naj jo igrajo kot znanstvene in izobraževalne ustanove v službi prebivalstva Republike Slovenije.

Maribor, Ljubljana, 26. 11. 2020

Za Visokošolski sindikat Slovenije

red. prof. dr. Marko Marinčič, predsednik VSS

Izr. prof. dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS na UM

Javni poziv v zvezi z izvajanjem elektronskih volitev na UM

Maribor, 26. 10. 2020

Javni poziv rektorju UM k umiku spornih sprememb aktov o volitvah dekanov in delovanju akademskih zborov in ustavitvi elektronskih volitev, ki ne zagotavljajo tajnosti

Visokošolski sindikat Slovenije, Sindikat Univerze v Mariboru (v nadaljevanju VSS SUM) je preučil gradivo, ki ga organom odločanja pri točki Protokol izvedbe elektronskih volitev na senatu UM predlaga Oddelek za splošne pravne in kadrovske zadeve UM. Prav tako je gradivo posredoval zunanjemu strokovnjaku, ki se strokovno ukvarja z vprašanji zagotavljanja tajnosti in svobode volitev. Mnenje prilagamo temu dopisu.

VSS SUM na tem mestu ne ponavlja svojih obširnih vsebinskih načelnih stališč glede volitev, izpostavljamo samo, da kot sindikat apriori ne nasprotujemo elektronskemu glasovanju, kadar gre za javno glasovanje, absolutno pa protestiramo proti izvajanju »tajnih elektronskih volitev« (na organih ali kot samostojne volitve), brez dejansko zagotovljene tajnosti. Posebej je namreč potrebno opozoriti, da razpravljamo o volitvah na ravni delodajalca in da so volilni upravičenci praviloma (podrejeni) delavci, zato je mogoče nanje izvajati učinkovit pritisk tako, da izraženemu glasu volivca sledi (pozitivna ali negativna) pravna, socialna, ekonomska, čustvena, sankcija. Sistem, ki spoštuje pravne norme, mora zagotoviti svobodne volitve tako, da onemogoči že zgolj hipotetično možnost nadzora nad izraženim glasom. Univerza v Mariboru očitno ni tak sistem. Kot se je dogajalo v nedavni preteklosti (ob vseh sodnih in inšpekcijsko dokazanih nezakonitostih, ki so jih uvajali mariborski univerzitetni pravni strokovnjaki, z dvigovanjem rok, pa potrjevali univerzitetni organi), rektor Univerze v Mariboru izkorišča resne zdravstvene razmere za uvajanje sistemskih sprememb, ki v predlagani obliki pod vprašaj postavljajo institut tajnih volitev, s čimer se znova kaže nizka raven  pravne kulture in nespoštovanje temeljnih demokratičnih standardov na Univerzi v Mariboru.

Rektorja UM prof. dr. Zdravka Kačiča zato javno pozivamo, da protokol za izvajanje volitev z aplikacijo Polly in spremembe obeh aktov (o volitvah dekanov in delovanju akademskih zborov) umakne iz obravnave, sporno izvajanje volitev (na senatih fakultet in v študentski svet) pa ustavi. Ureditev elektronskega glasovanja je namreč uvedel brez potrebne (zunanje) verifikacije, brez opravljene analize uvedenega sistema, preizkusa in podanih nujnih odgovorov, kako zagotoviti tajnost volitev.

Če se v nadaljevanju posvetimo analizi pripravljenega gradiva, na osnovi katere smo naš javni poziv rektorju tudi podali, uvodoma ugotavljamo, da aplikacija Polly (v nadaljevanju Polly) ni profesionalna rešitev Microsofta, namenjena tajnemu glasovanju, temveč je dodatek zunanjega izvajalca (https://www.polly.ai), v prvi vrsti namenjen izvajanju anket (polls and surveys) v MS Teams, spletnem orodju za skupinsko delo znotraj podjetij ali ustanov (tudi šolskih sistemov). Organizacije lahko s Polly v realnem času zbirajo praktične povratne informacije, s katerimi izboljšajo delovni proces (workflow). Na predstavitveni strani ponudnik aplikacije Polly tako kot prvi primer uporabe aplikacije navaja odločanje o vrsti hrane, ki jo želijo sodelavci naročiti za kosilo (npr. izbiranje med pico in sušijem), ali spremljanje zadovoljstva delavcev z delovnim okoljem in klimo v kolektivu, pri katerem uporabniki denimo glasujejo s čustvenimi simboli (npr. 😊 ☹). Kar je ključno: ponudnik aplikacije na svoji predstavitveni strani nikjer (!!!) ne navaja, da gre za aplikacijo, namenjeno za izvajanje elektronskega tajnega glasovanja na uradnih dogodkih, kot so seje ali volitve organov. Za izvedbo verodostojnih e-volitev namreč obstajajo profesionalne rešitve, ki tako izvajalcu kot volivcem zagotavljajo integriteto in tajnost.

Zakaj ponudnik Pollyja ne oglašuje kot platforme za e-volitve, postane jasno tudi ob prebiranju dokumenta »Izvedba elektronskih anonimnih volitev v sistemu Polly za MS Teams«, ki ga je za člane senata in UO UM pripravil Oddelek za splošne pravne in kadrovske zadeve UM. Dokument, v katerem so podane smernice za izvedbo volitev s Polly, namreč razkriva številne tehnične in organizacijske pomanjkljivosti predlagane oblike »tajnega« elektronskega glasovanja. V oči najbolj bode dejstvo, da Polly zaradi nenamenskosti aplikacije pri izvedbi vključuje improvizacijo, ki resno ogroža minimalne standarde izvajanja tajnega elektronskega glasovanja. To (nehote) prizna tudi predlagatelj sam, saj na približno štirih straneh smernic (ostalo je slikovno gradivo) ponuja ad hoc rešitve ter kar desetkrat uporabi besedne zveze, kot so »jamči izvajalec« ali »jamči komisija«, in to na mestih, ki pri tajnih volitvah sploh ne morejo biti stvar osebnega jamstva, jamstva organa oz. jamstva kogarkoli. Tak primer sta izjavi, da »volilna komisija jamči, da v času volitev ni vpogledala v delne rezultate« ali da »izvajalec jamči, da ni oddal glasu«. Omenjene izjave implicitno priznavajo, da ima sistem šibke točke na ključnih mestih in da omenjena možnost obstaja. Si je denimo mogoče predstavljati, zakaj bi morala sicer pri klasičnih volitvah volilna komisija »jamčiti«, da med glasovanjem ne bo odpirala volilnih skrinjic ali da v skrinjico ne bo oddajala svojih dodatnih glasov?

Ker je imel VSS SUM za analizo smernic zelo malo, v nadaljevanju izpostavljamo samo nekatera vprašanja, ki se ob tem zastavljajo, ob tem pa rektorja prosimo za javne pisne odgovore nanje:

1.      Ali je aplikacija Polly namenjena izvajanju e-volitev?

2.      Kdo bo nadziral informacijsko infrastrukturo in digitalne identitete v času volitev? Bo to RCUM ali zunanji izvajalec?

3.      Bo nadzor prepuščen vsaki posamezni članici (npr. pri glasovanjih v fakultetnih organih)? Je predlagatelj v svoji odločitvi upošteval možnosti zlorabe in pritiskov, povezanih s tem, še posebej za IKT-koordinatorje? Ob tem posebej poudarjamo, da gre za delavce, ki so odvisni od delodajalca oz. v podrejenem položaju do odločevalcev in po našem prepričanju nobene volitve njihovega položaja ne bi smele izrabljati. Številni primeri preteklih in aktualnih pritiskov nadrejenih na delavce UM namreč jasno kažejo, da poštenost in korektnost posameznih vodilnih delavcev ne more biti osnova za uveljavitev predlaganega sistema.

4.      Informacijska infrastruktura UM je kompleksna in sestavljena iz mnogih komponent, ki beležijo delovanje-logiranje. Kako se bo preprečila možnost zlorabe, da bi bilo beleženje vključeno na dveh mestih in bi se na ta način omogočila deanonimizacija glasovanja? Kdo in kako bo to nadzoroval?

5.      Platforma ne omogoča izpolnitve volilnega imenika. Kako se bodo reševali morebitni spori v primeru tesnega izida, saj platforma poda le informacijo o skupnem številu oddanih glasov, ne pa kdo je oz. ni glasoval?

6.      Ali ima volilna komisija možnost evidentirati volilnega upravičenca, ki je glasoval? Ali lahko po zaključku glasovanja komisija preveri število oddanih glasov glede na volilni imenik in ugotovi, kdo je glasoval? Na kakšen način to preveri? Ali je mogoče izdelati seznam upravičencev, ki so glasovali?

7.      Kdo imenuje volilno komisijo ter osebo, zadolženo za tehnično izvedbo in kreiranje volitev znotraj platforme MS Teams?

8.      Na kakšen način bo preprečeno uhajanje informacij o vmesnih rezultatih volitev? Podpis izjave volilne komisije in administratorja, ki so zaposleni, odvisni od delodajalca, ki ima vse vzvode moči, ni nikakršno zagotovilo in je tudi pravno neustrezno.

9.      Sistem MS Teams omogoča sočasno prijavo z isto identiteto na več napravah, pri čemer sistem uporabnika na to ne opozori, Polly pa hkrati omogoča sočasno glasovanje z vseh naprav. Uporabnik tako ne ve, da lahko tik pred zaključkom glasovanja druga oseba z njegovo digitalno identiteto (do teh imajo v praksi kljub opozorilom pogosto dostop drugi uporabniki), (ponovno) odda volilni glas.

10.  Kaj preprečuje nadrejenim, da bi ob glasovanju na daljavo od podrejenih oseb izsilile, da glasujejo po njihovih navodilih ali jim kot dokaz za oddani glas posredujejo posnetek zaslona? Kaj bo delavcu zagotavljalo, da bo lahko volil sam (po svobodni volji) ne pa v pisarni ob prisotnosti nadrejenega?

11.  Predlagatelj vidi rešitev v tem, da administratorji, izvajalci in člani komisij »jamčijo«, da ne bodo preverjali vmesnih rezultatov glasovanja ali oddajajo nedovoljenega glasu. S tako »rešitvijo« predlagatelj priznava, da obstaja možnost preverjanja vmesnih rezultatov, kar je v nasprotju s temeljnim postulatom tajnosti glasovanja, saj so lahko volitve tajne zgolj v primeru, ko vpogled ni možen. Sistem tako ne more temeljiti na »jamstvih« ali »zavezah« posameznikov in organov, temveč na neizvedljivosti kršenja tajnosti.

12.  Kdo (z imenom in priimkom) znotraj univerzitetne uprave je odločil in izbral Polly kot ustrezno aplikacijo in na podlagi česa? Kdo (zunanja organizacija, posameznik) je opravil verifikacijo izbrane rešitve?

Po našem prepričanju elektronski tajnih volitev ni mogoče uvesti ad hoc v dveh mesecih, kot je to primer na UM. Če bi v univerzitetni upravi prebrali vsaj kakšno (strokovno) razpravo na temo e- in i-volitev, bi lahko ugotovili, da je skupno opozorilo teh razprav o potrebni premišljenosti in postopnosti uvajanja elektronskih volitev, preizkusih, o potrebnosti široke javne razprave, o različnih (pravnih, socioloških, etičnih, tehničnih ...) vidikih in temeljnem predpogoju: ZAUPANJU. Kot je mogoče razbrati iz poteka uvajanja, se slednje zdi očitno rektorju kar kategorija na ukaz in norma, ki je (njegova, birokratska?) oblastna odločitev oziroma razglasitev. Kako naj si sicer razložimo popolno ignoranco pomislekov, dvomov in opozoril reprezentativnih predstavnikov zaposlenih — torej volivcev. V razmislek in kot komentar navedenemu dodajamo še svežo misel predsednika Ustavnega sodišča RS (prebrano na socialnem omrežju), sicer tudi profesorja na Pravni fakulteti UM: »Zaupanje ne temelji na ukazu ali normi, zaupanje ni oblastna odločitev, zaupanje je rezultat.« (Rajko Knez, predsednik US, 13. 10. 2020)

Menimo tudi, da je ob uvajanju elektronskih volitev nujno, da ima izbrana rešitev/aplikacija ustrezno revizijsko sled, ki mora omogočati rekonstrukcijo dogodkov po izvedbi e-volitev, v primeru pritožb oz. dvomov o pravilnosti izvedbe. V izogib vsem dvomom predlagamo izvedbo zunanje revizije, ki jo izvede ustrezna institucija,  najbolje iz skupine big 4 (Deloite, KPMG, Ernst & Young, PwC), pri čemer je treba validirati cel proces od dodelitve identitete, izvedbe do obdelave rezultatov.

Še pred sprejemom odločitve o uvedbi tajnega elektronskega glasovanja na organih bi zato morala univerza pridobiti najmanj naslednje:

•  mnenje zunanjega revizorja izmed glavnih štirih revizijskih organizacij (Deloitte, KPMG, Ernst & Young, PwC),
• temeljito analizo različnih vidikov uvajanja elektronskih vidikov in zagotoviti široko strokovno javno razpravo,
• zaupanje ljudi, ki ga ni mogoče izsiliti.

Posebej skrbi, da so nekateri fakultetni/univerzitetni organi kljub številnim opozorilom (in PRED POTRDITVIJO KAKRŠNEGA KOLI PROTOKOLA) že začeli uporabljati aplikacijo Polly za izvajanje »tajnega« glasovanja, pri čemer so se v praksi nemudoma potrdile njene pomanjkljivosti (zadnji primer na Filozofski fakulteti, kjer je bilo med volitvami na seji senata možno sproti spremljati rezultat). Naj senat UM spomnimo, da se je isti problem pojavil že v preteklosti, ko je bil na seji senata tudi za volitve rednih profesorjev v uporabi elektronski način glasovanja, vendar je bil nato ukinjen. V letu 2015 sta zaradi takega načina glasovanja, ki ni zagotavljal tajnosti (rezultate je bilo namreč mogoče spremljati sproti), dva profesorja pravne fakultete UM zahtevala obnovo habilitacijskih postopkov.

Posebej velja poudariti, da vodstvo univerze uvajanje elektronskega tajnega glasovanja na vseh organih opravičuje s sklicevanjem na trenutne zdravstvene razmere. Naj ponovimo, da trenutna situacija v nobenem primeru ne more biti argument za nepremišljeno poseganje v tako temeljni institut, kot so tajne volitve. Ravno nasprotno. Univerza lahko normalno deluje tudi v kriznih časih. V primeru izrednih razmer se lahko mandati podaljšajo za čas trajanja izrednih razmer, habilitacije mirujejo. Ob tem bi omenili, da so se sicer seje že sedaj (razen v primeru epidemije marca 2020) lahko izvajale v živo. Celo z zadnjim odlokom vlade z dne 23. 10. 2020 (Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih) opredeljujejo kot izjemo organe zavoda (»Prepoved zbiranja ljudi ne velja za javne uslužbence, zaposlene v teh zavodih in posameznike, ki v teh zavodih opravljajo delo na drugi pravni podlagi (na primer podjemne ali avtorske pogodbe) ter za člane organov teh zavodov. Zavodi morajo pri izvajanju dejavnosti upoštevati priporočene smernice ministrstva, pristojnega za zdravje, in Nacionalnega inštituta za javno zdravje za preprečevanje okužbe z virusom SARS-CoV-2.«), tako da bi lahko izvajali tudi volitve v nazive – kar pa ni nujno opravilo (glede na to, da vsi ostali postopki mirujejo). To pomeni, da bi se volitve v naziv lahko izvajale ves čas in da potrebe za elektronske tajne volitve ni.

Na podlagi zgoraj navedenega je mogoče ugotoviti, da gre pri predlaganem sistemu tajnega elektronskega glasovanja na UM za popolnoma neprimeren, neresen in nestrokoven pristop, ki si ga akademska institucija, kot je univerza, po našem prepričanju ne bi smela privoščiti.

Našim konkretnim vprašanjem dodajamo še strokovno stališče zunanjega strokovnjaka – odvetnika, ki se ukvarja predvsem z vprašanji delovnega prava, prava informacijskih tehnologij in elektronskih volitev.

Ob koncu torej ponavljamo naš javni poziv rektorju UM po umaknitvi in ustavitvi spornih volitev. Glede na to, da sicer formalno ureditev postopkov izvolitev presoja tudi Nacionalna agencija za visoko šolstvo (v okviru institucionalnih reakreditacijskih idr. postopkov), splošne (tajne) volitve (dekanov in rektorjev) pa so tudi zakonska norma v Zakonu o visokem šolstvu, na Univerzi v Mariboru pa so postavljene pod vprašaj, pričakujemo tudi jasno opredelitev NAKVIS in MIZŠ.

Sindikat v primeru vztrajanja na predlagani (ne)ureditvi elektronskih tajnih volitev kot reprezentativni predstavnik zaposlenih v visokem šolstvu že zdaj sporoča, da tako izvedenih volitev ni mogoče priznavati za legitimne, in zaradi česar bomo uporabili tudi vsa pravna sredstva za njihovo izpodbijanje.

S spoštovanjem,

izr. prof. dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS SUM

izr. prof. dr. Simona Sternad Zabukovšek, podpredsednica VSS SUM

Damir Mlakar, podpredsednik VSS SUM

Negativno mnenje VSS SUM na Spremembe in dopolnitve Pravilnika o postopku za oblikovanje in delovanje Akademskih zborov članic Univerze v Mariboru

Maribor, 13. 10. 2020

Negativno mnenje VSS SUM na Spremembe in dopolnitve Pravilnika o postopku za oblikovanje in delovanje Akademskih zborov članic Univerze v Mariboru

Negativno mnenje VSS SUM na Spremembe in dopolnitve Pravilnika o volitvah dekanov članic Univerze v Mariboru

Maribor, 13. 10. 2020

Negativno mnenje VSS SUM na Spremembe in dopolnitve Pravilnika o volitvah dekanov članic Univerze v Mariboru

Odziv VSS SUM na Izhodišča strategije Univerze v Mariboru

Maribor, 17. 9. 2020

Odziv Sindikata Univerze v Mariboru na Izhodišča strategije Univerze v Mariboru za obdobje 2021–2030.

Pripombe VSS SUM v okviru javne obravnave na Osnutek Sprememb in dopolnitev Pravilnika o postopku delovanju in sestavi študentskih svetov

Maribor, 11. 9. 2020

Pripombe VSS SUM v okviru javne obravnave na Osnutek Sprememb in dopolnitev Pravilnika o postopku delovanju in sestavi študentskih svetov

Pripombe VSS SUM v okviru javne obravnave na Osnutek Sprememb in dopolnitev Pravilnika o postopku delovanju in sestavi študentskih svetov

Maribor, 11. 9. 2020

Pripombe VSS SUM v okviru javne obravnave na Osnutek Sprememb in dopolnitev Pravilnika o postopku delovanju in sestavi študentskih svetov

Izjava ob potrditvi sprememb splošnega akta UM

Maribor, 27. 2. 2020

Sindikat Univerze v Mariboru je ob potrditvi sprememb Statuta UM v delu, ki določa pogoje za kandidiranje na dekanskih volitvah na Medicinski fakulteti, pripravil izjavo.

Poziv rektorju UM in dekanu MF k umiku diskriminatornih sprememb Statuta UM

Maribor, 23. 2. 2020

Sindikat Univerze v Mariboru je rektorja UM in dekana MF UM pozval k umiku predlaganih spornih sprememb Statuta UM.

Odgovor organoma ARRS in vnovični poziv k nepotrditvi kandidata za direktorja

Nekaj dejstev o delovanju ARRS v obdobju direktorovanja dr. Józsefa Györkösa

Odgovor na javni odgovor članov UO in ZS ARRS na pismo VSS in SVIZ in vnovični poziv k nepotrditvi kandidata za direktorja

Na javni poziv SVIZ in VSS, naj pristojni minister dr. Jernej Pikalo in Vlada RS ne potrdita dr. Jósefa Györkösa za še en petletni mandat na čelu Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), je ARRS objavila javni odgovor, ki so ga podpisali vsi člani Znanstvenega sveta ARRS (ZS) in večina članov Upravnega odbora ARRS (UO). V njem (a) pozdravljajo javne razprave, ki prispevajo k večji kakovosti delovanja ARRS in na podlagi katerih naj bi Agencija v preteklosti uvedla številne izboljšave, in (b) izjavljajo, da ugotovitve Računskega sodišča in Protikorupcijske komisije ne potrjujejo navedb sindikatov v zvezi z oceno o obstoju institucionalizirane korupcije. Naj opomnimo, da so ugotovitve Računskega sodišča javno dostopni dokumenti, mnenje Protikorupcijske komisije pa ni objavljeno.

V zvezi z javnim odgovorom ARRS podajamo naslednje pojasnilo:  

(a) Javne razprave o nujnosti izboljšanja sistema so v mandatu dr. Györkösa dejansko potekale, a brez posebnega učinka. Naj spomnimo na več javnih razprav v začetku mandata trenutnega v. d. direktorja, ali pa na delo usmerjevalne skupine ARRS, sestavljene iz 13 uglednih članov in članic akademske skupnosti, ki je v zelo kratkem času (januar – april 2015) pripravila in javno podala podroben seznam nujnih sprememb. Med prednostnimi je izpostavila cilje pri evalvaciji projektov in programov, ki bi morali biti vključeni že v prvo spremembo Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti ARRS (Pravilnik) iz leta 2016, pa so bili prezrti. Primer je zahteva za enofazni postopek javnega razpisa za ocenjevanje projektov. Ta možnost je bila dodana dvofaznemu postopku šele po kritiki s strani Računskega sodišča (junij 2019), in sicer 14. 11. 2019, torej že po zaključenem petletnem mandatu dr. Józsefa Györkösa, pa čeprav so pred tem spreminjali Pravilnik že 29. 7. 2016 in 28. 12. 2017. Prav tako je zavajajoča trditev, da je bil v času direktorovanja uveden opazen premik od kvantitativnega k vsebinskemu vrednotenju. Agencija je sicer po lastni navedbi že leta 2014 pričela proces postopnega odmika od kvantitativnih metod vrednotenja znanstvenoraziskovalnega dela in je junija 2019 podpisala Deklaracijo iz San Francisca o vrednotenju raziskovalne dejavnosti (DORA). Toda v primeru programskega, tj. dolgoročnega in stabilnega financiranja, se še vedno uporablja kvantitativni kriterij A3 – ki ni kriterij znanstvene uspešnosti! – kot ključno merilo za povečanje obsega financiranja raziskovalnih programov. Drugi primer je uporaba kvantitativnega merila – točk A'' – kot izključnega merila za pridobitev sredstev za nove mlade raziskovalce v okviru razpisa MR+. Ta razpis naj bi bil ciljno namenjen potencialnim mentorjem in mentoricam, ki nimajo sredstev programskega financiranja. Seveda je problematično že dejstvo, da nečlani programskih skupin po redni poti že nekaj let ne morejo več postati mentorji mladim raziskovalcem.   

 (b) Institucionalizirana korupcija je lahko vgrajena tudi v interne pravne akte, procese odločanja in upravne prakse, ki jih kot celoto jasno opišemo takole: »Delovanje osebe A vključuje spremembo uradnega postopka tako, da posledice tega procesa bolj koristijo osebi C kot osebi B. Ne moremo govoriti, da A krši zakon, a je vseeno storil koruptivno dejanje v širšem smislu«.[1] Na osnovi javno dostopnih podatkov se ponuja sklep, da je bilo v obdobju direktorovanja dr. Józsefa Györkösa tovrstnih delovanj »A-ja« v okviru ARRS-ja veliko, pri čemer ni naša naloga, da ocenjujemo, ali je pri tem prišlo do kršitve dolžnega ravnanja, ali pa je šlo preprosto za malomarnost oziroma nesposobnost odgovornih za upravljanje s to javno institucijo. A dejstvo ostaja: zaradi neenakih izhodišč, ki so nasledek tovrstnega delovanja »A-ja«, slovenskim raziskovalcem in raziskovalkam niso bili dani pogoji za enakopravno kandidiranje za razpoložljiva javna sredstva.

Besedna zveza »institucionalizirana korupcija« je zato v zvezi z delovanjem ARRS-ja v preteklem direktorskem mandatu povsem na mestu. Kaj naj porečemo na dejstvo, da člani ZS-ja na podlagi 33. člena Statuta ARRS in 29. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS posredno vplivajo na izbiro recenzentov pri razpisih za projektna in druga sredstva, kjer tudi sami kandidirajo, bodisi kot prijavitelji bodisi kot raziskovalci. Kakšen sklep je moč ugotoviti iz dejstva, da »razčlenjena« ocena A3, ki ne opredeljuje znanstvene uspešnosti in s katero je mogoče manipulirati oz. se je z njo v preteklosti tudi dejansko manipuliralo, predstavlja tri od petih kriterijev ocenjevanja na ARRS-jevih pozivih za povečanje obsega raziskovalnih programov? In naprej: na projektnih razpisih je višina sredstev določena na ravni področja (kapaciteta področja) znotraj posamezne vede, medtem ko so obvezni deleži glede na vrsto projekta (mlajši, aplikativni, podoktorski) določeni na ravni vede. Šele po objavi rezultatov evalvacije se izkaže, da za določeno vrsto projekta na nekaterih področjih sploh ni bilo sredstev. Zakaj ni nikjer definirano, kdo odloča o tej delitvi, na podlagi katerih kriterijev in kdaj? Iz izkušnje namreč vemo, da do teh odločitev prihaja takrat, ko so ocene že znane, s tem pa je mogoče razvrednotiti višjo oceno.

Naj še enkrat dodamo nekaj najbolj perečih problemov iz časa direktorovanja dr. Györkösa, ki neposredno zadevajo obveznosti direktorja – tem očitkom sta se namreč UO in ZS »spretno« izognila:

- Agencija se pri letnem razpisu za raziskovalne projekte ne drži svojih lastnih časovnic, kot to določajo pravila. Poleg že standardnega zamikanja objave razpisa iz meseca v mesec, njegovega časovnega umeščanja v čas dopustov in šolskih počitnic ter neživljenjskih rokov med objavo rezultatov in začetkom izvajanja izbranih projektov (leta 2018 so med enim in drugim minili zgolj trije (!) dnevi) si je Agencija na nedavno zaključenem razpisu privoščila še eklatantno zavajanje, ko je vseskozi obljubljala najmanj 60 dnevni rok med objavo in oddajo projektnih predlogov – koliko dni, vključno s prazniki, je med 13. decembrom in 29. januarjem naslednjega leta, pa si lahko izračuna vsak sam.

- Agencija vseskozi razpisuje raziskovalne projekte v evrskem znesku (100.000,00 EUR temeljni projekti in 50.000,00 EUR projekti v polovični vrednosti) namesto v številu raziskovalnih ur. Posledica je, da je število razpoložljivih raziskovalnih ur za isti tip projekta odvisno od vrednosti raziskovalne ure.

- Agencija ne opravlja nobenega nadzora nad kvaliteto recenzij projektnih predlogov, obenem pa tujim recenzentom izplačuje honorarje ne glede na kakovost opravljenega dela. Tako priznava kot merodajne tudi recenzije, ki prijavo v enem od treh razdelkov ocenijo z dvema vrsticama besedila in celo take, kjer recenzenti priznajo, da niso strokovnjaki za področje recenzije in da ne poznajo ocenjevalnega sistema ARRS, ali pa uporabljajo kriterije, ki niso elementi ocenjevanja, ter si privoščijo izrazita odstopanja med opisno in številčno oceno.  Naštete primere je nedavno pokazal dr. Marko Fonović z Inštituta Jožef Stefan in recenzije, ki so bile zbrane v okviru iniciative Shod za znanost. To ne sproža zgolj vprašanja objektivnosti ocenjevalnega postopka, temveč tudi smotrne porabe davkoplačevalskega denarja.

- Agencija ni zagotovila pravočasnega in učinkovitega reševanja pritožbenih postopkov. Nekatere pravnomočno dobljene tožbe proti Agenciji le-ta rešuje več let (primer odločbe Upravnega sodišča RS I U 1426/2017-10).

Ko vsa ta in podobna dejstva sestavimo v mozaik, se pokaže jasna podoba o delovanju ARRS v času direktorovanja dr. Györkösa. A ta podoba je še toliko nazornejša, če podrobneje proučimo mnenje Računskega sodišča, ki po mnenju piscev in podpisnikov odzivnega pisma ARRS ne potrjuje stališča sindikatov. Vendar Računsko sodišče govori ravno o manipulacijah pri izbiri recenzentov, to pa je eden od glavnih argumentov, da smo delovanje agencije opisali s sintagmo »sistemska korupcija«. Če citiramo samo del ugotovitve Računskega sodišča v zvezi z dodeljevanjem recenzentov posameznim projektnim prijavam: »Ugotovili smo, da je občasno strokovno telo za projekte v prvi in drugi fazi javnega razpisa za projekte 2018 (enako pa tudi pri razpisu za projekte 2015 in 2017) imenovalo oziroma potrdilo zamenjave recenzentov iz nabora recenzentov šele, ko so zamenjani recenzenti že izvedli ocene projektov. Iz zapisnikov občasnega strokovnega telesa za projekte ni bilo razvidno, kdo je predlagal dodatne recenzente, ki so nato ocenjevali raziskovalne projekte.«[2] Na to se je 30. oktobra 2019 odzval ARRS tako, da je v Metodologiji ocenjevanja prijav za razpise dodal vsebino, ki legalizira dodajanje in zamenjevanje recenzentov v samem procesu ocenjevanja, če je le to izvedeno preden recenzenti podajo oceno (IV. poglavje, Imenovanje dodatnih recenzentov in zamenjava recenzentov). Zanimivo bo spremljati, ali bodo tudi letos anonimne osebe predlagale dodatne recenzente in s tem ključno vplivale na končni rezultat izbora.

Če zaključimo: Zapisano potrjuje, da je obstoječe vodstvo ARRS morda sposobno izvesti zgolj (pre)počasne in delne spremembe upravljanja z javnimi sredstvi za raziskovanje, ne glede na obširnost in tehtnost javnih razprav, zaznane nepravilnosti in celo tožbe. Zato je skrb za javno dobro v raziskovalni sferi, ki je temelj javnega poziva VSS in SVIZ, popolnoma na mestu, očitek populizma pa je pri tem zgolj dimna zavesa. Soavtorji tega pisma namreč nismo samo sindikalni zaupniki na javnih raziskovalnih organizacijah, pač pa tudi raziskovalke in raziskovalci – naši zaključki zato temeljijo na preverjenih dejstvih in neposrednih izkušnjah. Članic in članov ZSA in UO ARRS naj zato ne skrbi, da se v obeh sindikatih ne bi še naprej zavzemali za izboljšanje delovnih pogojev raziskovalk in raziskovalcev, še zlasti pa za povečanje obsega javnih sredstev za znanost. Vendar pri tem ne bomo pristajali na neznosno lahkotnost oportunizma, preračunljivosti, brezbrižnosti in samozadostnosti pri delitvi teh sredstev.

V luči obrazloženega tako predvsem ponavljamo poziv ministru za izobraževanje, znanost in šport, naj Vladi RS ne predlaga imenovanja novega-starega direktorja ARRS dr. Józsefa Györkösa. V primeru imenovanja bo namreč soodgovoren za nadaljevanje slabih praks, ki so se uveljavile v preteklih petih letih.

Obenem UO ARRS pozivamo, naj objavi predložene vizije vseh kandidatov za direktorja agencije, ki se z objavo strinjajo. Tako bo javnost lahko ocenila, ali je UO ARRS, skladno s svojo nalogo, res izbral kandidata z najboljšim programom. Zadržka pri objavi vizije dr. Józsefa Györkösa  ne bi smelo biti in pričakujemo, da ne bo skrival svojega programa oz. da ga bo objavil kar sam.

Visokošolski sindikat Slovenije,

predsednik dr. Marko Marinčič,

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije,           

glavni tajnik Branimir Štrukelj

Negativno mnenje Visokošolskega sindikata (VSS SUM) na predlog Sprememb in dopolnitev Statuta Univerze v Mariboru

Maribor, 17. 2. 2020

Sindikat Univerze v Mariboru je podal mnenje na predlog sprememb in dopolnitev Statuta UM.

DOVOLJ imamo institucionalizirane korupcije ter neresnega odnosa ARRS do raziskovalk in raziskovalcev!

(Skupna izjava VSS in SVIZ za javnost in poziv ministru za izobraževanje, znanost in šport k zavrnitvi predloga novega-starega direktorja ARRS)

Ljubljana, 5. februarja 2020 – Minuli četrtek, 30. januarja, je Upravni odbor Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (UO ARRS) sprejel škandalozno odločitev in še za en mandat na mestu direktorja izbral dr. Józsefa Györkösa. Izbira novega-starega direktorja kaže na to, da se je UO ARRS s to izvolitvijo odločil za vzdrževanje »statusa quo« na področju raziskovalne dejavnosti. Predvsem se je zavestno odločil za neizpolnjevanje svoje pristojnosti, ki je skrb, da Agencija deluje v javnem interesu, in za nadaljevanje docela netransparentnega upravljanja z javnimi sredstvi za raziskovanje, s čimer se uveljavitev temeljnega poslanstva ARRS, tj. financiranje odlične znanosti, še naprej odmika v nedoločeno prihodnost.

V preteklih petih letih, ko je Agencijo vodil dr. Györkös, so raziskovalke in raziskovalci ob številnih priložnostih argumentirano opozarjali na mnoge pomanjkljivosti v delovanju ARRS: denimo na pomanjkljivo evalviranje raziskovalnih projektov in programov; na nedodelane pravilnike, ki zanesljivim kadrom dopuščajo veliko svobode pri podeljevanju javnih sredstev; in predvsem na površne in neustrezne recenzije prijav na vsakoletnih projektnih razpisih. Nad takšnimi recenzijami tudi formalno ni nobenega pravega nadzora, ki bi omogočal popravo ali izločitev dokazano nestrokovnih recenzij, ki temeljijo na očitnih (stvarnih oziroma postopkovnih) napakah. To načenja tudi vprašanje smotrne porabe proračunskega denarja, glede na to, da ARRS honorira vse recenzente ne glede na raven strokovnosti in količino napak v njihovih recenzijah. Raziskovalke in raziskovalci so se bili obenem prisiljeni navaditi na neresen odnos Agencije do načrtovanja njihovega poklicnega dela in predvsem do njihovega prostega časa. Razpisna obdobja za ključne projektne razpise je ARRS pod vodstvom Józsefa Györkösa v preteklih petih letih praviloma umeščala v čas počitnic in praznikov, pri tem pa se v razpisnem postopku nikoli ni držala lastnih časovnic. Tako so bili rezultati razpisov kot po pravilu objavljeni z večmesečno zamudo, pri čemer je nato med objavo rezultatov o izboru financiranja in začetkom izvajanja projektov lahko minil le en sam vikend (kot npr. leta 2018). Še bolj nerazumni časovni zamiki so pri reševanju pritožb. Ob neresnem in podcenjujočem odnosu vodstva ARRS-a, ki ovira smotrno načrtovanje raziskovanja, pa so se bili raziskovalke in raziskovalci prisiljeni soočiti tudi z elementi institucionalizirane korupcije. S prirejanjem kriterijev domnevne znanstvene uspešnosti (famozni A3) so nekatere programske skupine z dobrimi zvezami v strukturah ARRS izjemno povečale obseg pridobljenih raziskovalnih ur. Še več, z umeščanjem »pravih ljudi« v ustrezna telesa agencije so posvečeni izbranci izjemno povečali svojo uspešnost na vsakokratnih projektnih razpisih. Je mar res naključje, da je član Znanstvenega sveta agencije, dr. Roman Jerala, na preteklih dveh razpisih kot vodja ali sodelavec uspešno kandidiral s kar 12 prijavami? Pri čemer je v svoji funkciji člana najpomembnejšega strokovnega telesa lahko vplival na to, da je mednarodne recenzente prispelih projektnih prijav izbirala njegova bivša podrejena sodelavka.

Če želimo ustaviti množični odhod mladih nadarjenih znanstvenikov in znanstvenic v tujino in dokazano padanje kakovosti znanstvenega dela, je potrebno institucionalizirani korupciji in neresnemu odnosu reči DOVOLJ!

Iz tega razloga pozivamo ministra dr. Jerneja Pikala iz vrst Socialnih demokratov, naj v tem politično negotovem času ne potrdi imenovanja novega-starega predsednika ARRS. V primeru imenovanja bo namreč soodgovoren za nadaljevanje nesprejemljivih praks, ki so se uveljavile v preteklih petih letih direktorskega dela dr. Józsefa Györkösa.

Visokošolski sindikat Slovenije, dr. Marko Marinčič, predsednik

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Branimir Štrukelj, glavni tajnik

   

Odprava faktorizacije na Univerzi v Mariboru

Maribor, 31. 1. 2020

Odprava faktorizacije na Univerzi v Mariboru

Upravni odbor je na seji 30. 1. 2020 sprejel odločitev o odpravi faktorizacije na Univerzi v Mariboru. Sindikat je po poslanem odzivu na gradivo za omenjeno sejo, kjer je bila problematika obravnavana na zahtevo sindikata, pred sejo dosegel dogovor z rektorjem o kompromisni rešitvi, ki jo je Upravni odbor potrdil v obliki sklepa. Odločitev je pomembna za člane in članice ter druge delavce na vsaj treh fakultetah UM, kjer je še vedno v veljavi vrednotenje pedagoškega dela glede na število študentov v skupini. Predstavlja tudi premik v socialnem dialogu z rektorjem.

V sindikatu ocenjujemo, da rešitev bistveno izboljšuje položaj naših članov: faktorizacijo glede na število študentov za asistente odpravlja takoj (z letošnjim obračunskim letom, od 1. 1. 2020), za visokošolske učitelje pa v treh letih (2020, 2021, 2022): v 2020 z odpravo najnižjih faktorjev; v preostalih dveh letih pa z odpravo vseh preostalih faktorjev, nižjih od 1. S sprejeto rešitvijo se delavci izognejo tveganju, ki bi mu bili izpostavljeni v morebitnih (dolgotrajnih) sodnih postopkih.

Odločilnega pomena je, da realizacija sklepa Upravnega odbora ni prepuščena prosti presoji dekanov, temveč jih zavezuje, da faktorizacijo pri vrednotenju pedagoškega dela na članicah odpravijo v skladu s potrjeno časovnico.

Po naši oceni pomemben dosežek dokazuje pomen sindikalne organiziranosti in socialnega dialoga.

Dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS SUM

Poziv Upravnemu odboru UM v zvezi s faktorizacijo

Maribor, 28. 1. 2020

Poziv Upravnemu odboru UM v zvezi s faktorizacijo.

Proti »dvojnim plačam« in honorarjem, za ustrezne plače vseh v visokem šolstvu in raziskovanju (Ob podpisu dogovora med vlado in sindikatom SVIZ)

Vlada je s sindikatom SVIZ nedavno mimo krovnih pogajanj s sindikati javnega sektorja podpisala dogovor o novem, četrtem nazivu za učitelje, s katerim bi karierni vzpon učitelja segel natanko do plače izrednega profesorja oz. višjega znanstvenega sodelavca. To obljubo, ki pomeni nov enostranski prispevek k rušenju obstoječega plačnega sistema, je vlada dala, čeprav je na leto trajajočih pogajanjih s sindikati še pred kratkim zagotavljala, da ne bo sprejemala parcialnih dogovorov mimo svoje lastne »analize« sistemov napredovanj javnih uslužbencev. Mimogrede opozarjamo, da je četrti učiteljski naziv očitno zadnja in edina točka »bele knjige« o vzgoji in izobraževanju (2011), ki se je vladi zdela še neuresničena. Skupina za novo »belo knjigo«, ki jo je minister dr. Pikalo pravkar z velikim pompom predstavil, se s trivialnimi podrobnostmi, kot so plače, ne bo več ukvarjala, saj bo kot nekakšen navdihnjeni »svet modrecev« začrtala najširši horizont naše intelektualne prihodnosti in sploh razvoja naše družbe.

Formalno veljavna zaveza o novem učiteljskem nazivu je že sprožila upravičene zahteve v drugih delih javnega sektorja. Ti si prav tako želijo možnosti kariernega napredovanja – sploh ne višjih plač »kar tako«, temveč možnost, da posameznik glede na uspešnost svojega dela pač napreduje. Pričakovanja učiteljev so legitimna. Prav tako pa so legitimna pričakovanja drugih skupin.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije bomo v zvezi s tem in v zvezi z že obstoječimi, pogosto v nebo kričečimi nesorazmerji med nižjimi in višjimi ravnemi izobraževanja, vladi postavil povsem konkretne zahteve. Že zdaj pa ostro in v celoti zavračamo ponudbo »dvojnih plač« ter neomejenih izplačil na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, s čimer želi vlada v osnutku raziskovalnega zakona (očitno pa je podobna rešitev predvidena tudi za visokošolski zakon) »potolažiti« raziskovalce in visokošolske delavce, ki za razliko od učiteljev ne bodo imeli možnosti novih napredovanj, razen če si bodo za to sami zagotovili denar. Razumljiv je razmislek vlade, ki s proračunskim denarjem varčuje, kjer se le da. Vendar je pri tem nenavadno selektivna. Je tudi naivna, če misli, da bomo visokošolski delavci in raziskovalci v »dvojnih plačah« in dodatnih plačilih na podlagi civilnih pogodb prepoznali ustrezen nadomestek za normalna karierna napredovanja. Glede na dosedanje izkušnje je jasno, da bodo tovrstni materialni privilegiji (kot že zdaj honorarji) dostopni samo posameznikom, umeščenim dovolj visoko v hierarhiji in dovolj blizu finančnim virom. Tem skupinam želi vlada karseda ustreči, celotna akademska skupnost pa je ne zanima; da bi pomislila tudi na tehnične in administrativne sodelavce, je nepredstavljivo.

V sindikatu bomo odločno nasprotovali izstopu iz enotnega sistema javnih uslužbencev, od katerega bi imela korist samo peščica, in to sploh ne nujno na podlagi obsega in kvalitete dela. Pač pa bomo v sodelovanju z drugimi sindikati Pogajalske skupine javnega sektorja tudi zase zahtevali možnosti napredovanj in nagrajevanja, primerljive s tistimi, ki jih imajo učitelji na nižjih ravneh že zdaj in ki naj bi jih imeli na novo.

Sem sodijo:

- uskladitev plačnih razredov visokošolskih sodelavcev z učitelji začetniki na tak način, da bodo najboljši diplomanti v posamezni generaciji motivirani za izbiro akademske kariere (trenutno že učitelj v prvem nazivu, kot »mentor«, takoj prehiti univ. asistenta);

- uskladitev plač lektorjev na način, da bodo najboljši diplomanti motivirani za poklic, katerega bistvena vsebina je poučevanje učiteljev tujih jezikov na nižjih ravneh izobraževanja (trenutno je lektor izenačen z učiteljem v prvem nazivu, »učiteljem mentorjem« – torej s svojim dovčerajšnjim učencem);

- uskladitev plač bibliotekarjev v visokem šolstvu s plačami v drugih dejavnostih in glede na večjo zahtevnost;

- razpon plač visokošolskih učiteljev v treh nazivih (docent, izredni in redni profesor) v proporcionalnem obsegu, ki bi ustrezal štirim učiteljskim nazivom; v povezavi s tem dvig »stropa« (najvišjega plačnega razreda) s 57 na 60;

- možnost napredovanja v skupini J za 15 namesto za 10 plačnih razredov.

Kot že v času pred padcem prejšnje vlade, ko je prišlo do zelo podobnega poskusa privilegiranja samo ene (četudi številčno zelo močne) skupine uslužbencev, ponovno izražamo zavezanost sistemu javnih uslužbencev, ki temelji na smiselnih razmerjih glede na zahtevnost dela in ki na stimulativen način omogoča napredovanja. Vendar morajo enaka merila veljati za vse skupine ne glede na številčnost in politično všečnost.

19. 1. 2020

Visokošolski sindikat Slovenije

zanj dr. Marko Marinčič, predsednik

Pobuda Upravnemu odboru UM za obravnavo problematike faktorizacije

Maribor, 14. 1. 2020

Sindikat Univerze v Mariboru je na Upravni odbor Univerze v Mariboru naslovil pobudo za obravnavo problematike faktorizacije.

Bistvene spremembe raziskovalne zakonodaje so čisto drugje

Predhodni odziv Visokošolskega sindikata Slovenije na besedilo, ki ga ni

V zadnjem času se je zlasti v tiskanih medijih in na družabnih omrežjih razplamtela razprava o predlogu Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki se omejuje na vprašanje o omejitvah proračunskega financiranja in umika z vodstvenih funkcij v primeru, če nekdo doseže pogoje za upokojitev. Naj poudarimo, da podobne ali še strožje omejitve obstajajo v večini evropskih držav, njihova odprava pa je imela v Združenih državah Amerike zelo kvarne učinke na zaposlovanje mlajših, kot je z empiričnimi podatki dokazal Richard C. Larson (revija Science, 1.11.2018, https://www.sciencemag.org/careers/2018/11/semiretirement-treating-me-well-and-it-made-room-younger-scientist). V sindikatu te omejitve podpiramo, vendar so trditve, da gre za prisilno upokojevanje, najnavadnejše zavajanje. Po prvotnem predlogu bi šlo za omejevanje zaposlitve iz proračunskih virov RS na 20%, po novem predlogu kar 50%, pri čemer bi bila v primeru evropskega projekta še vedno možna 100% zaposlitev. Se to res lahko imenuje prisilno upokojevanje?

Predvsem nas čudi, da je v tej in v številnih drugih objavah nastal vtis, da gre za najpomembnejšo, če ne kar edino točko zakona, o kateri smo se v Visokošolskem sindikatu Slovenije opredelili. Sindikat kljub dejstvu, da se približno polovica proračunskega denarja za raziskovanje steka na univerze, ni bil vključen v delovno skupino za zakon. S svojimi predlogi je sodeloval med javno razpravo in v usklajevanjih s predstavniki ministrstva. Nekateri so bili upoštevani, npr. tisti o avtonomnem oblikovanju programskih skupin in o ločitvi organizacije in evalvacije stabilno financirane znanosti: prva bi bila stvar raziskovalcev na ustanovah, druga stvar agencije. Vendar bi bilo delovanje takega sistema odvisno od učinkovitosti evalvacij na ARRS, ki pa na tem področju kaže katastrofalne rezultate, saj stabilno financiranje prek programskih skupin razume kot vzdrževanje statusa quo, ki zlasti na univerzah, a ne samo tam, pogosto pomeni povsem fevdalne razmere, nezamenljive vodje skupin in vzdrževanje položajnih rent (20% dopolnilno delo). Ta fevdalni sistem je v resnici že zdaj »varen«; situacije, ko kakšna programska skupina postane manj varna, če ne kar nevarna, so redke in politično zanimive – primer Marko Noč.

V kolikšni meri so upoštevani ali bodo upoštevani tudi drugi predlogi, še ne vemo, saj se osnutek zakona spreminja, kroži več različic, vse pa so zelo oddaljene od besedila, ki je bilo pred časom v javni razpravi.

Upati je, da namen ognjevitih razprav o upokojevanju ni v tem, da bi odvrnili pozornost od ključnih sprememb, ki bi s svojimi učinki segale daleč onkraj vsake posamezne akademske kariere, vendar o njih resne strokovne razprave ni bilo. Prva taka novost je uvedba Razvojnega sveta na ravni vlade, ki bi bil za razliko od sedanjega Sveta za znanost in tehnologijo v zelo majhni meri sestavljen iz raziskovalcev, v največji pa iz politično izbranih predstavnikov in delegatov ustanov ter interesnih skupin. Na dlani je, da bi to lahko vodilo v eksplicitno podrejanje znanosti političnim in korporacijskim interesom. Druga novost je »odprti dostop« pri objavah izsledkov raziskav, financiranih iz javnih sredstev. Kolikor je razprave o tem sploh bilo, je pokazala, da se vodilne evropske države in vodilne univerze učinkovito zoperstavljajo novi paradigmi, ki bi pomenila »plačevanje objav« in prelivanje proračunskega denarja v založniške korporacije, in sicer celo v primerih, ko si visokih naročnin ne moremo privoščiti. Slovenija ima kot država na periferiji očitno ambicijo, da bi se uveljavila kot mecen mednarodnih založniških in bibliometričnih korporacij, ki izčrpavajo in uničujejo znanost. Tretja novost so zloglasne »dvojne plače«, pri čemer ni jasno, kaj bi izstop iz veljavnega krovnega sistema javnih uslužbencev pomenil za sorazmernost plačil z opravljenim delom (tj. kdo in po kakšnih kriterijih bo dvojne plače deležen) in za stabilnost celotnega plačnega sistema – da o možnih političnih posledicah sploh ne ugibamo. Glede na dosedanje izkušnje bo institut dvojne plače, če bo to v Vladi in v Državnem zboru slučajno potrjeno, zanesljivo privilegij vodilnega sloja in neformalno orodje korporativnega upravljanja.

V Visokošolskem sindikatu se bomo na končni predlog zakona, ko bo naposled le objavljen, natančno in argumentirano odzvali. Vendar je treba že zdaj poudariti, da starostne omejitve niso niti edini niti ključni problem, čeprav bi nekateri očitno želeli ustvariti tak vtis. Ključni problem zakona je, da z »dvojnimi plačami« omogoča izstop iz javnega plačnega sistema, 20% dopolnilno delo (tudi iz proračunskih virov in tudi v programski skupini) na podlagi krovne zakonodaje ostaja, ob tem pa predlog zakona sploh ne prepoveduje civilnih (avtorskih in podjemnih) pogodb, s katerimi bo mogoče še naprej neomejeno črpati tudi iz proračunskih in posredno proračunskih virov, in to celo pri istem delodajalcu.

Žal se zdi, da bo skušal predlagatelj zakona ustreči predvsem apetitom vodstvenih struktur, ki se sicer ponašajo s svojo sposobnostjo pridobivanja evropskih sredstev, v resnici pa so karseda navezane na neposredne in posredne proračunske apanaže. Pogosto visoko nad 100% plačo.

Toliko o uspešnem pridobivanju evropskih virov in o priložnostih za mlade.

V Ljubljani, 9. 1. 2020

za Visokošolski sindikat Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, predsednik