četrtek, 3. avgust 2023

Pogajanjem in podpisu stavkovnega sporazuma ob rob – Izjava Sindikata Univerze v Mariboru (SUM) o dogajanjih v Visokošolskem sindikatu Slovenije (VSS) ob podpisu stavkovnega sporazuma

Pogajanjem in podpisu stavkovnega sporazuma ob rob – Izjava Sindikata Univerze v Mariboru (SUM) o dogajanjih v Visokošolskem sindikatu Slovenije (VSS) ob podpisu stavkovnega sporazuma


Stavkovni sporazum je dokument, s katerim se praviloma zaključi stavka in umirijo razmere. V SUM pa po podpisu stavkovnega sporazuma z Vlado RS ugotavljamo, da se dogaja prav nasprotno: namesto da bi sporazum, ki ga je v imenu VSS podpisal dr. Gorazd Kovačič, razelektril situacijo, je povzročil največji notranji razdor v več kot desetletni zgodovini VSS. 

V SUM smo si dolgo prizadevali, da bi nesoglasja v vodstvu sindikata razrešili dogovorno in s tem ne bi obremenjevali članstva. Žal pa samovolja predsednika dobiva take razsežnosti, da so po naši oceni resno ogroženi temelji VSS in interesi njegovih članic in članov. Višek predstavlja razglašanje predsednika VSS, da je podpis sporazuma z Vlado največji dosežek v zgodovini sindikata, z besedilom pa, da je “nezadovoljnih nekaj posameznikov v sindikatu.” (Večer, 20. 7. 2023, 22. 7. 2023). Ker je SUM vseskozi transparentno izražal svoje pomisleke o podpisu sporazumu in jasno zahteval, da se ob kakršni koli izjavi za javnost pove, da SUM nasprotuje podpisu stavkovnega sporazuma in da se povedo tudi razlogi za to, je izjava o “nekaj nezadovoljnih posameznikih” ponižujoča in kaže na odnos, ki ga ima predsednik (žal) ne samo zadnji teden, ampak že kar nekaj časa do SUM, čigar članstvo tudi številčno predstavlja pomemben del VSS.

Predsednik se v nekaterih svojih nastopih sklicuje na večino v organih, pri tem pa zamolči, da smo prav v SUM med odločanjem o sporazumu opozarjali na netransparentnost pri sklicu skupščine, načinu glasovanja in štetju glasov (tako še vedno ne vemo niti, kdo in kako je uradno sodeloval na zadnji "skupščini" in na njej glasoval), na spornost samovoljne presoje domnevno spremenjenih okoliščin, zaradi katerih se je bilo treba o sporazumu odločiti med dopusti pod težo ultimata “vzemi ali pusti”, in pozivali k spoštovanju konsenzualno določenih minimalnih pogojev za podpis sporazuma. Nezaslišano je, da je predsednik ob tem zamolčal dejstvo, da sploh ni podpisal različice sporazuma, o kateri so nekateri sindikalni zaupniki Univerze v Ljubljani za mnenje spraševali svoje člane, na Univerzi na Primorskem pa so po besedah predsednice SUP izvedli celo “referendum”.

Nasploh je časovni pritisk in ustvarjanje izrednih razmer v sindikatu predsednikov modus operandi. Ne vemo, ali to počne zaradi poskusa pripisovanja pomembnosti samemu sebi in svojemu delu ali pa je posledica njegove politične analize oziroma ocene, da je potrebna pomoč ministru Papiču pri piarovskem predstavljanju domnevnih dosežkov za visoko šolstvo, ki so resnici na ljubo klavrni. Posledično smo se znašli v absurdni situaciji, kjer delodajalci (direktorji inštitutov in rektorji) opozarjajo na težavnost zagotavljanja ustreznih kadrovskih pogojev za delovanje in pozivajo k stavki (izjava Kosris z dne 30. 6. 2023), visokošolski “sindikalist” pa kot svojo zmago razglaša odpoved najmočnejšemu sindikalnemu orožju — stavki. 

Bolj kot interesi članstva je zanj tako vedno v ospredju vprašanje, kakšne “težave” bo odločitev sindikata povzročila ministru (in vladi). Takih primerov je bilo v zadnjih mesecih več: od osebnega nasprotovanje predsednika VSS stavki v visokem šolstvu ter upiranja pozivu ministru k odstopu, do njegovih solističnih, s sindikatom neusklajenih in zavajajočih nastopov v javnosti, ki so netočno predstavljali proces pogajanj (npr. da je problem lektorjev in bibliotekarjev praktično že odpravljen, na koncu pa v sporazumu od obljub ni ostalo praktično nič), do neupoštevanja dogovorov in sklepov organov sindikata, ignoriranja legitimnih vprašanj sindikalnih funkcionarjev in članstva, hkrati pa hvalisanja o “najboljši ponudbi v celotnem javnem sektorju” in “ustnih zagotovilih”, ki da jih ima on osebno. Vse to kaže na popolno odsotnost samorefleksije in potrjuje, da je VSS očitno postal poligon za osebne (politične?) ambicije.

SUM je poleg vsebinskih izrazil tudi številne postopkovne pomisleke glede podpisa stavkovnega sporazuma. Ne gre le za način, kako je predsednik sindikata sam pri sebi (nikakor pa ne kot objektivno dejstvo!) legitimiral in legaliziral podpisovanje sporazuma pred kamerami, gre za izkrivljanje resnice z navedbami, da naj bi se predstavniki SUM z določbami sporazuma strinjali, ker s(m)o bili ves čas zraven. To naj bi po mnenju predsednika dokazovali objavljeni zapisniki pogajanj. Nihče od nas ne zanika, da smo bili del pogajalske skupine in nihče ne zanika, da smo se na pogajanjih tudi strinjali z nekaterimi predlaganimi rešitvami. Vendar predsednik ob tem zamolči ključno informacijo, da smo predstavniki SUM dosledno nasprotovali podpisu stavkovnega sporazuma, saj ta ni ustrezal dogovorjenemu na pogajanjih in sklepom sindikalnih organov. Vse drugo je navadna demagogija.

Različni pogledi na vsebino in strategijo pogajanj sami na sebi niso problem, če na koncu obvelja kompromisni dogovor, ki ga zagovarja vodja. V našem primeru temu ni bilo tako. Kot se je izkazalo ob podpisu, so bila uradna pogajanja in dogovori znotraj sindikata v resnici španska stena za zakulisna "pogajanja" predsednika VSS s tem ali onim državnim sekretarjem, uradnikom ali ministrom. Žal naša opozorila na zgrešenost tovrstnih bizantinskih pogajalskih praks (tako iz načelnih razlogov kot slabih izkušenj) niso zalegla. Trenutek streznitve je sicer sledil z vsako novo različico sporazuma, v kateri je od predsednikovih optimističnih in na trenutke evforičnih napovedi ter obljub vlade ostalo manj kot nič. Pa tudi to ni zaleglo. Vrhunec je sledil z zadnjim sporazumom, kjer je predsednik kot enega od pomembnih argumentov za podpis navajal (sicer nejasno in nedorečeno) točko sporazuma, ki naj bi končno izboljšala položaj lektorjev in bibliotekarjev, nato pa je vlada tik pred podpisom sklic na tabelo, ki naj bi to omogočala, preprosto izbrisala, predsednik pa se je z opazko, da je to “sumljivo”, pretvarjal, kot da se ni zgodilo nič in sporazum v imenu nas vseh hladnokrvno podpisal! In to isti predsednik, ki najde opravičilo za ministrove izgovore, da v kolektivno pogodbo ni mogoče vnesti delovnih mest nepedagoških delavcev (npr. informatikov), čeprav se ta na eni od univerz uporabljajo že brez pravne podlage. 

V SUM smo si in si bomo vedno prizadevali za izboljšanje položaja naših članic in članov ob solidarnosti vseh poklicnih skupin, zaposlenih v visokem šolstvu. Po naši oceni je predsednik VSS s podpisom stavkovnega sporazuma solidarnost izničil, sindikat pa je zaradi povzročenega notranjega nezadovoljstva za podpis plačal ceno, ki je ne odtehta noben od stavkovnih "dosežkov". V naših očeh je predsednik s takim podpisom sporazuma izgubil kredibilnost, legitimnost in integriteto, obenem pa zaradi nedorečenih določb stavkovnega sporazuma prevzel osebno odgovornost tako za njeno implementacijo v Kolektivni pogodbi in izvajanje v praksi kot tudi za izide nadaljnjih “stebrnih” pogajanj, katerih potek in izide je prazaprav že preroško napovedal.


Maribor, 2. 8. 2023


Andrej Vogrin, predsednik VSS SUM

Simon Zupan, podpredsednik VSS SUM iz vrst pedagoških delavcev

Damir Mlakar, podpredsednik VSS SUM iz vrst nepedagoških delavcev

Marija Javornik, generalna sekretarka VSS SUM