Izteka se študijsko leto, ki ga je odločilno zaznamoval koronavirus. Visokošolski sindikat Slovenije je že ob prvi razglasitvi epidemije v študijskem letu 2019/2020 opozarjal na nepopravljive posledice, ki jih utegne povzročiti nekritično in slabo premišljeno »prilagajanje« novim razmeram na slovenskih univerzah. Leto dni kasneje ugotavljamo, da je bila naša ocena stanja konservativna, saj erozija kakovosti v visokošolskem študiju poteka celo hitreje od najbolj črnogledih napovedi. Če se bodo univerze kot pedagoške ustanove vdale tem procesom, se utegne zgoditi, da se bodo znašle na družbenem obrobju. S tem pa bodo resno in dolgoročno ogroženi intelektualni temelji, na katerih stoji sodobna slovenska družba.
Negativne posledice se kažejo na različne načine. Če ob robu pustimo psihosocialne vidike (ki so bili v javnosti edini že izpostavljeni), so najbolj vidne na pedagoškem področju. Ministrstvo za šolstvo in univerzitetna vodstva se tolažijo, da študijski proces poteka »normalno«, vendar dejstva govorijo drugače: zaradi izvajanja študijskega procesa na daljavo so se znižali izobraževalni standardi, socialno-čustvenih ciljev ter številnih psihomotoričnih kompetenc pa na daljavo ni bilo mogoče doseči. Pomembna faza študijskega procesa -- preverjanje in ocenjevanje znanja, pri katerem je bistveno, da se izvaja v enakih pogojih za vse študente, kar je pri izvajanju na daljavo – kot priznavajo študenti sami – je bila pogosto farsa. Vprašamo se lahko, kaj to pomeni za kakovost znanja in pomen formalnega izobraževanja.
Za univerze kot ustanove je enako zaskrbljujoče zamiranje akademske skupnosti. Ker so fizični stiki omejeni, je delovanje akademske skupnosti omejeno na občasne videokonference, ki ne morejo nadomestiti osebnega stika, pogovorov ter neformalnih diskusij pred in po sejah, zmanjšuje se občutek pripadnosti ustanovi. Ni naključje, da je univerza v družbi v tem obdobju precej neopazna, se ne opredeljuje do aktualne družbene problematike, ali pa to počne na deklarativni ravni. V to sliko se je vklopil večji del univerzitetnih vodstev, ki jim tak položaj ustreza, saj neprisotnost delavcev pomeni tudi manj neprijetnih vprašanj. Naravnost škandalozno je, da si vodstvo javne univerze, kot je primer na Univerzi v Mariboru, arbitrarno jemlje pravico za javnost zapirati seje organov, ki potekajo na daljavo (tudi po epidemiji), čeprav bi lahko zaradi tehničnih možnosti prav v tem obdobju spremljanje sej omogočilo širšemu krogu poslušalcev kot sicer. Marsikje so tako fakultetne in univerzitetne institucije za štirimi zidovi kot po tekočem traku sprejemale cel kup aktov, ki so pedagoški proces dokončno preobrazile v birokratsko predpisane postopke, ki s pedagoško-psihološko-didaktično strokovnostjo nimajo nič skupnega.
Posebej zaskrbljujoče je, da so vodstva univerz podobno anemična kot vodstvo MIZŠ, ki ga obvladujejo kadri iz visokošolskih vrst. O vlogi ministrice nima smisla izgubljati besed, ker je neopazna. Simptomatičen je nedavni sestanek študentskih predstavnikov s predstavniki šolskega ministrstva o aktualni problematiki, ki je po navedbah študentov pokazal, da resorni državni sekretar o problematiki ne ve kaj dosti, direktor direktorata za visoko šolstvo pa se je sestanku izognil tako kot ministrica, ki raje na tviterju objavlja svoje podobe za računalnikom.
Ker strokovnjaki jeseni napovedujejo možnost novega vala epidemije, je utemeljena bojazen, da se bo agonija javnega visokega šolstva nadaljevala, čeprav ob splošni dosegljivosti brezplačnega cepljenja in možnosti hitrega testiranja po našem prepričanju za to ni utemeljenih razlogov. Prav zato se VSS pridružuje pobudi Študentske organizacije Slovenije in združenja Študenti še obstajamo in javno poziva Ministrstvo za izobraževanje in vodstva javnih univerz, da se še pred semestralnimi počitnicami javno in nedvoumno opredelijo do naslednjih stališč in zahtev:
-
študijski proces se mora s študijskim letom
2021/2022 normalizirati in potekati v živo, prav tako podporne storitve za
študente in zaposlene, kot so knjižnice, referati in projektne pisarne, in seje
organov;
-
fakultete morajo ostati odprte tudi v rumeni in
rdeči fazi in se ne bodo zapirale, dokler bodo odprti nakupovalni centri;
-
izjeme ne morejo krojiti usode ustanov; tudi v
preteklosti so v študijskem procesu sodelovali študenti in učitelji iz rizičnih
skupin, pa to ni bil razlog, da se študij ne bi izvajal v klasični obliki;
-
vzporedno in/ali zaporedno podvojeno in
neplačano izvajanje pedagoškega procesa na daljavo ne sme postati redna delovna
obveznost pedagoških delavcev;
-
ker se novi koronavirus očitno širi predvsem
aerosolno v zaprtih prostorih, se lahko v primeru novih zaostritev epidemije
izognemo zapiranju izobraževalnih in drugih javnih ustanov s prenovo
prezračevalnih sistemov; vodstva univerz naj opredelijo te investicije kot
urgentne, vlada pa naj zanje takoj zagotovi denar;
-
vodstva univerz in članic naj aktivneje pozivajo
zaposlene in študente k cepljenju, kajti vladna kampanja žal ni dovolj
prepričljiva in učinkovita.
Študijsko leto 2021/2022 se zdi ta trenutek še oddaljeno, a do njegovega začetka nas ločijo le še trije meseci. Namesto pasivnega čakanja na jesenski val epidemije naj MIZŠ in rektorji izkoristijo poletne mesece za izvedbo investicij in pripravo navodil, ki bodo omogočila normalizacijo študija na slovenskih univerzah in preprečila njihovo nadaljnjo preobrazbo v dopisne šole.
Ljubljana, Maribor, Koper, ob Dnevu državnosti, 25. 6. 2021
dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS
dr. Aljaž Gaber, predsednik
VSS SUL
dr. Marija Javornik Krečič,
predsednica VSS SUM
dr. Elizabeta Zirnstein,
predsednica VSS SUP