MVZI je v začetku leta 2023 imenovalo delovno skupino za prenovo Zakona o visokem šolstvu. Do poletja 2023 je opravila več krogov načelnih razprav. Nato je ministrstvo pripravilo pisna izhodišča, ki pa so bila tako splošna, da bi iz njih lahko izpeljalo karkoli. V VSS smo septembra 2023 podali vrsto konkretnih pripomb, vendar so izhodišča ostala ohlapna. Sledilo je pisanje prvega osnutka zakona. MVZI ga je 14. 2. 2024 poslalo deležniškim organizacijam v interno razpravo. Pripombe zbira do 13. 3. 2024. Vodstvo MVZI želi zakon v naslednjih mesecih spraviti v DZ in skozenj.
1.)
Najpomembnejša novost in največji problem osnutka je, da uvaja izobraževanje za
pridobitev mikrodokazil kot del
visokošolskega sistema in ga legitimira s pečatom visokošolskih ustanov in
njihovega sistema kakovosti. Pri tem je status teh izobraževalnih programov
povsem nejasen. Namesto definicije in opredelitve pogojev in varovalk zakon dviguje
terminološko meglo z vsebinsko nepopolnimi besednimi zvezami, kot so »zavod sprejme
mikrodokazila«, »zavod izvaja mikrodokazila«, »študent opravi obveznosti po
mikrodokazilu«. Tisto, kar jezikovno manjka v teh besednih zvezah, je pojem
izobraževalnega ali študijskega programa ali česa podobnega. Tako kljub
obravnavi teme v desetinah členov ne izvemo, ali ima organizirana pedagoška
dejavnost, v kateri lahko študentje/slušatelji/tečajniki pridobijo mikrodokazilo,
status posebne vrste študijskega programa ali neki drugi status. Ta
nedorečenost še krepi sume, da nekaj ni v redu. Izobraževanje za mikrodokazila
že izvajajo številna podjetja in NVO in s tem ni nič narobe, a to ni visoko
šolstvo. Nevarnost zakonske integracije izobraževanja za mikrodokazila v
visokošolski sistem je v tem, da lahko
omogoči, da nabirka mikrodokazil sčasoma na trgu dela pridobi status nadomestka
za diplome s pravih študijskih programov, ki so zasnovani temeljito in celovito.
Popularnost te bližnjice lahko ogrozi razloge za poseben družbeni položaj
univerz. Te bi morale biti zato karseda previdne in zadržane glede omenjene integracije.
Kaže pa, da so vodstva univerz naravnost navdušena nad njo, saj v njej vidijo
priložnost za širitev tržne dejavnosti in osvajanje tržnega deleža.
2.) 14.
člen širi možnost izvajanja študijskega programa v tujem jeziku, kadar je nanj vpisanih več kot pol tujih študentov »in
je omogočeno spremljanje študijskih vsebin v slovenskem jeziku«. Letošnji letni
program dela UL se zavzema za takšno zakonsko rešitev, po kateri bi zadoščalo strojno
prevajanje v slovenščino. Navedena dikcija iz osnutka zakona jo pokriva, ker je
nedorečena glede načina prevajanja. S to jezikovno politiko je skladno tudi to,
da 130. člen med naloge skrbi za slovenščino, ki se jih posebej financira, ne vključuje
Leta+.
3.) 11.
in 16. člen ohranjata nedorečenost iz lanske novele
ZViS-M, za kateri namen (za razvoj javne službe ali za razvoj tržne
dejavnosti) se uporablja poslovne
presežke iz tržne dejavnosti in kdo naj krije poslovno izgubo iz tržne
dejavnosti članic univerz.
4.) 49.
člen zožuje možnost za vpis na univerzitetne študijske programe samo na
kandidate s splošno maturo.
5.) VSS
si že dlje časa, tudi na aktualnih plačnih pogajanjih, prizadeva za uvedbo dveh
novih vrst visokošolskih sodelavcev, ki opravljata specifične oblike
neposrednega pedagoškega dela: za korepetitorja
in za sodelavca pri izvajanju
laboratorijskih vaj. 96. člen ju uvaja, vendar kot »druga sodelavca«, ki
sta nekaj drugega kakor visokošolska sodelavca. S tem bi bila prikrajšana za
možnosti pedagoške nadobveze, pedagoške razbremenitve, dopolnilne zaposlitve na
projektu in dodatnega dela po civilni pogodbi, kar bi izničilo smisel njune
zakonske uvedbe. Problem je tudi v terminologiji. Osnutek zakona govori o »laboratorijskem
tehniku«, medtem ko so naši člani za stebrna pogajanja oblikovali predlog poimenovanja
»strokovni sodelavec pri pedagoškem procesu na univerzi«.
6.) 104.
člen je prekopiran 63. člen iz veljavnega ZViS
in ureja pedagoške normative in plačilne
instrumente. Treba ga je uskladiti z nedavno sklenjenim Aneksom
h KPVIZ. Neverjetno je, da MVZI ni znižalo opcije 7-urnega učiteljevega
normativa, ki je v veljavnem 63. členu od zloglasnega ZUJF-a dalje.
7.) Po
ministrovih
besedah je od glavnih ciljev novega ZViS izboljšanje proračunskega financiranja. Veljavni ZViS določa ciljni obseg proračunskega
financiranja študijske dejavnosti v višini 1 % BDP, toda pot do tja je
opredeljena tako ohlapno, da so si vlade vseh barv lahko privoščile stagnacijo financiranja
v zadnjih osmih letih. 115. člen osnutka določa ciljni obseg proračunskega
financiranja v višini 1,5 % BDP, vendar to zajema poleg študijske dejavnosti tudi
subvencioniranje bivanja študentov, investicije in še kaj. Ali bo za študijsko
dejavnost še namenjen 1 % BDP, ni več določeno. Formula rasti proračunskega
financiranja do ciljnega deleža BDP bo zapisana šele v prehodnih določbah, ki jih
še ni, zato je zgodba o izboljšanju financiranja lahko maček v žaklju. Glavno
besedo bo imelo Ministrstvo za finance.
8.)
V 120. členu bi bilo treba dopisati, da se letna sredstva TSF lahko povečajo
tudi zaradi povečanih stroškov, ki so
posledica dogovora med vlado in sindikati. S tem so stalni izzivi.
9.) 8.
poglavje sicer zaostruje režim podeljevanja in ohranjanja koncesij, tako da bodo te podeljene začasno in bo omogočeno periodično
preverjanje, ali koncesionar še izpolnjuje pogoje, predvsem ko gre za število
vpisanih študentov. Vendar koncesionarjem ne predpisuje praktično nikakršnih
kadrovskih pogojev in prepušča njihovo določanje vsakokratnemu vladnemu razpisu,
se pravi politični volji. Tudi kadrovski pogoji za ustanovitev oz. akreditacijo
visokošolskega zavoda so v 21. členu določeni tako ohlapno, da država očitno zapravlja
priložnost, da bi prek njihove zakonske določitve kadrovskih pogojev poskrbela
za kakovost. Ali bodo prehodne določbe izničile in resetirale dosedanje
koncesije, ki so podeljene tudi za nedoločen čas, še ni jasno.
Vsi ključni dokumenti so objavljeni tule.