Proti rušenju plačnega sistema, za pravičnejša razmerja v izobraževanju in znanosti

 

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo vse doslej odločno nasprotovali rušenju enotnega plačnega sistema. Pri tem stališču vztrajamo tudi danes. Enotni plačni sistem, ki je nastal z "Virantovo" reformo, je v veliki meri odpravil nesorazmerja in netransparentnost, ki ju je povzročilo neenotno dodeljevanje različnih dodatkov po dejavnostih in poklicnih skupinah. Bistveno idejo enotnega plačnega sistema zajema prvi člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki predvideva enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Princip smiselnih in pravičnih razmerij bi moral veljati vselej, ne glede na konkretno zakonodajo in vsakokratne kolektivne pogodbe. Da bi si kdo rušenje takih razmerij postavil za cilj, se že na prvi pogled zdi neodgovorno. Razen če si namesto stabilnega in pravično urejenega sistema zavestno želi anarhičnih razmer, v katerih bo tudi med sindikati zavladal darvinistični boj vseh zoper vse. V takem boju bo nedvomno predvladala pravica močnejšega in politično všečnejšega, vendar zanesljivo v škodo uporabnikov javnih storitev.

Izrazito nasprotujemo ideji, da bi bilo plačilo za delo v javnem sektorju odvisno od česa drugega kot od zahtevnosti in obsega dela. Podpiramo predvsem razmislek o tem, da se za določene plačne skupine in podskupine razmisli, ali trenutni plačni sistem dejansko odraža zahtevnost dela in da se v tem delu določena nesorazmerja odpravijo – eklatanten primer so plače v zdravstvu. Takšne spremembe plačnega sistema bi vsekakor podprli. Vendar pa razmišljanje vlade, da morajo nova razmerja nastati znotraj obstoječe mase plač, kažejo popolno nerazumevanje dejstva, da država in uporabniki ne financirajo plač, temveč sistem storitev. Obenem pa je to razmišljanje mogoče razumeti kot namig, da naj pri apetitih po višji plači čedalje večjo vlogo igrala komercialna uspešnost posamezne ustanove, zavoda, tudi posameznega javnega uslužbenca. Kjer takih virov ni, bi selektivno višanje plač na drugi strani nujno pomenilo zniževanje ali odpuščanja, s tem pa poslabšanje storitev samih.

Vse svetovne univerze, ki si postavljajo visoke znanstvene in pedagoške ambicije, stavijo predvsem na resno in zavzeto raziskovalno in pedagoško delo. Na številnih področjih, še posebno v visokošolskih strokovnih programih, ki so trenutno del univerzitetnega sistema, si študijske prakse ni mogoče predstavljati brez komercialnih dejavnosti, vendar mora ob tem ostati jasno, da je univerza neprofitna ustanova in da se morajo sredstva, pridobljena iz tržne dejavnosti, vračati nazaj na ustanovo. Vsaka resna univerza bo tudi tako pridobljena sredstva investirala v razvoj temeljne dejavnosti.

Prav tako je univerzi, ki kot avtonomna in demokratična skupnost zaposlenih in študentov sama voli rektorje in dekane, tuje razmerje direktor-zaposleni, kot je to običajno v gospodarstvu in v nekaterih delih javnega sektorja. Že samo dejstvo, da obstajajo neposredne volitve rektorjev in dekanov, kaže, da so razmerja drugačna in da je potrebno tudi vprašanja ekonomsko-socialnih pravic zaposlenih reševati bolj dogovorno.

Variabilno nagrajevanje omogoča že sedanji sistem, ki pa doslej še ni bil ustrezno implementiran. Za variabilno nagrajevanje zakon med drugim predvideva institut redne delovne uspešnosti. Predlagamo, da se sredstva za to področje uspešnosti povečajo.

Prav tako ne razumemo, zakaj tržno uspešne fakultete ne izkoriščajo v večji meri instituta delovne uspešnosti iz prodaje blaga in storitev na trgu, ki je že zdaj neomejena.

V celoti zavračamo misel o izločanju skupine J, torej administrativnih in tehničnih delavcev in delavk, iz dejavnosti, kot sta visoko šolstvo in raziskovanje. Ta skupina je in mora ostati konstitutivni del univerzitetne skupnosti. 

Vlado pozivamo, da namesto neodgovornega rušenja sistema in teženj h komercializaciji in privatizaciji pregleda absurdna nesorazmerja med plačami pedagoških in raziskovalnih delavcev na univerzi in na nižjih ravneh izobraževanja. Navajamo nekaj primerov eklatantnih nesorazmerij, ki bi jih bilo treba takoj popraviti:

- univerzitetni asistent, ki praviloma izhaja izmed najboljših študentov svoje generacije, začne v 34. plačem razredu, torej le dva plačna razreda nad učiteljem ali vzgojiteljem začetnikom;

- vzgojitelj doseže plačo, ki je enaka začetni plači docenta na univerzi; učitelj, ki je razrednik, pa celo za 1 plačni razred višjo;

- visokošolski učitelj lektor, ki izobražuje učitelje tujih jezikov, začne v 35. in konča v 40. plačnem razredu; njegov študent, ki dobi službo učitelja tujega jezika v osnovni šoli ali vzgojitelja v vrtcu, pa začne v 32. in konča v 46., če je razrednik, celo v 47. plačnem razredu;

- asistent, docent ali profesor medicine, ki se ukvarja z zahtevnim, v raziskovalno delo vpetim delom, s stališča plače nima interesa, da bi bil zaposlen na univerzi, saj kot zdravnik v kliničnem centru lahko dobi bistveno več, ima bistveno daljši dopust, ipd. V interesu države bi moralo biti, da so najzahtevnejša dela tudi na tem področju umeščena na univerzo kot raziskovalno ustanovo. Vendar trenutni razvoj vodi v čedalje večjo degradacijo univerzitetnega dela. Ob morebitni odpravi omejitve na 57. plačni razred bi lahko »višji zdravnik specialist ppd1«, ki že zdaj začenja 2 razreda nad rednim profesorjem, najvišji možni plačni razred rednega profesorja presegel kar za 7 plačnih razredov. Tudi v drugih zdravstvenih poklicih so izhodišča že zdaj višja kot v visokem šolstvu; 

- informatik na univerzi ima v trenutno veljavnem sistemu precej slabšo plačo kot na številnih drugih področjih javnih služb, kaj šele v gospodarstvu;  

- po zvišanju minimalne plače je v skupini J pri dnu lestvice nastala uravnilovka, ki pomeni degradacijo številnih strokovnih delavcev; to je treba odpraviti na ravni celotnega javnega sektorja. Tudi že pred tem pa smo pogosto opozarjali, da plače v tej skupini ne odražajo dejstva, da je delo administrativnih in tehničnih delavcev na našem področju pogosto že zaradi konteksta in vsebine nalog objektivno zahtevnejše kot na nižjih ravneh izobraževanja. Zato so v duhu prvega člena Zakona o sistemu plač tudi v tem pogledu potrebni dodatni popravki. 

Zato najostreje protestiramo proti načrtom vlade, ki nujno vodijo v še bolj krivična razmerja, v odvisnost od komercialnih virov, s tem pa tudi v privatizacijo, v slabšo dostopnost študija ter v neambicioznost univerz na področju znanosti. Namesto tega pričakujemo, da se vlada takoj loti popravkov nesmiselnih razmerij, do katerih je prišlo ravno zaradi neodgovornega popuščanja "močnejšim" poklicnim skupinam.

31. 3. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Marko Marinčič, predsednik

Proti »dvojnim plačam« in honorarjem, za ustrezne plače vseh v visokem šolstvu in raziskovanju (Ob podpisu dogovora med vlado in sindikatom SVIZ)

Vlada je s sindikatom SVIZ nedavno mimo krovnih pogajanj s sindikati javnega sektorja podpisala dogovor o novem, četrtem nazivu za učitelje, s katerim bi karierni vzpon učitelja segel natanko do plače izrednega profesorja oz. višjega znanstvenega sodelavca. To obljubo, ki pomeni nov enostranski prispevek k rušenju obstoječega plačnega sistema, je vlada dala, čeprav je na leto trajajočih pogajanjih s sindikati še pred kratkim zagotavljala, da ne bo sprejemala parcialnih dogovorov mimo svoje lastne »analize« sistemov napredovanj javnih uslužbencev. Mimogrede opozarjamo, da je četrti učiteljski naziv očitno zadnja in edina točka »bele knjige« o vzgoji in izobraževanju (2011), ki se je vladi zdela še neuresničena. Skupina za novo »belo knjigo«, ki jo je minister dr. Pikalo pravkar z velikim pompom predstavil, se s trivialnimi podrobnostmi, kot so plače, ne bo več ukvarjala, saj bo kot nekakšen navdihnjeni »svet modrecev« začrtala najširši horizont naše intelektualne prihodnosti in sploh razvoja naše družbe.

Formalno veljavna zaveza o novem učiteljskem nazivu je že sprožila upravičene zahteve v drugih delih javnega sektorja. Ti si prav tako želijo možnosti kariernega napredovanja – sploh ne višjih plač »kar tako«, temveč možnost, da posameznik glede na uspešnost svojega dela pač napreduje. Pričakovanja učiteljev so legitimna. Prav tako pa so legitimna pričakovanja drugih skupin.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije bomo v zvezi s tem in v zvezi z že obstoječimi, pogosto v nebo kričečimi nesorazmerji med nižjimi in višjimi ravnemi izobraževanja, vladi postavil povsem konkretne zahteve. Že zdaj pa ostro in v celoti zavračamo ponudbo »dvojnih plač« ter neomejenih izplačil na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, s čimer želi vlada v osnutku raziskovalnega zakona (očitno pa je podobna rešitev predvidena tudi za visokošolski zakon) »potolažiti« raziskovalce in visokošolske delavce, ki za razliko od učiteljev ne bodo imeli možnosti novih napredovanj, razen če si bodo za to sami zagotovili denar. Razumljiv je razmislek vlade, ki s proračunskim denarjem varčuje, kjer se le da. Vendar je pri tem nenavadno selektivna. Je tudi naivna, če misli, da bomo visokošolski delavci in raziskovalci v »dvojnih plačah« in dodatnih plačilih na podlagi civilnih pogodb prepoznali ustrezen nadomestek za normalna karierna napredovanja. Glede na dosedanje izkušnje je jasno, da bodo tovrstni materialni privilegiji (kot že zdaj honorarji) dostopni samo posameznikom, umeščenim dovolj visoko v hierarhiji in dovolj blizu finančnim virom. Tem skupinam želi vlada karseda ustreči, celotna akademska skupnost pa je ne zanima; da bi pomislila tudi na tehnične in administrativne sodelavce, je nepredstavljivo.

V sindikatu bomo odločno nasprotovali izstopu iz enotnega sistema javnih uslužbencev, od katerega bi imela korist samo peščica, in to sploh ne nujno na podlagi obsega in kvalitete dela. Pač pa bomo v sodelovanju z drugimi sindikati Pogajalske skupine javnega sektorja tudi zase zahtevali možnosti napredovanj in nagrajevanja, primerljive s tistimi, ki jih imajo učitelji na nižjih ravneh že zdaj in ki naj bi jih imeli na novo.

Sem sodijo:

- uskladitev plačnih razredov visokošolskih sodelavcev z učitelji začetniki na tak način, da bodo najboljši diplomanti v posamezni generaciji motivirani za izbiro akademske kariere (trenutno že učitelj v prvem nazivu, kot »mentor«, takoj prehiti univ. asistenta);

- uskladitev plač lektorjev na način, da bodo najboljši diplomanti motivirani za poklic, katerega bistvena vsebina je poučevanje učiteljev tujih jezikov na nižjih ravneh izobraževanja (trenutno je lektor izenačen z učiteljem v prvem nazivu, »učiteljem mentorjem« – torej s svojim dovčerajšnjim učencem);

- uskladitev plač bibliotekarjev v visokem šolstvu s plačami v drugih dejavnostih in glede na večjo zahtevnost;

- razpon plač visokošolskih učiteljev v treh nazivih (docent, izredni in redni profesor) v proporcionalnem obsegu, ki bi ustrezal štirim učiteljskim nazivom; v povezavi s tem dvig »stropa« (najvišjega plačnega razreda) s 57 na 60;

- možnost napredovanja v skupini J za 15 namesto za 10 plačnih razredov.

Kot že v času pred padcem prejšnje vlade, ko je prišlo do zelo podobnega poskusa privilegiranja samo ene (četudi številčno zelo močne) skupine uslužbencev, ponovno izražamo zavezanost sistemu javnih uslužbencev, ki temelji na smiselnih razmerjih glede na zahtevnost dela in ki na stimulativen način omogoča napredovanja. Vendar morajo enaka merila veljati za vse skupine ne glede na številčnost in politično všečnost.

19. 1. 2020

Visokošolski sindikat Slovenije

zanj dr. Marko Marinčič, predsednik

Koncept novega ZViS (Setnikar Cankar), 2015

MIZŠ se je pod ministrico dr. Stanko Setnikar Cankar lotilo priprave novega Zakona o visokem šolstvu od začetka, brez upoštevanja besedila, ki ga je do delne uskladitve pripravila ekipa ministra dr. Jerneja Pikala. Ekipa dr. Setnikar Cankar je najprej objavila "koncept" novega ZViS. Koncept je vseboval radikalne rešitve:
- izločitev visokega šolstva iz javnega plačnega sistema in povečanje plačnih neenakosti,
- prekarizacijo vseh pedagoških delavcev razen rednih profesorjev s sistemom 5- ali 7. letnega zaposlovanja za določen čas,
- fleksibilizacijo pedagoškega normativa,
- omejitev notranje demokracije pri volitvah organov
- izjemno široko avtonomijo oz. oblast akademskega menedžmenta,
- širitev plačljivosti študija z vavčerji, odloženimi šolninami na 2. stopnji in z nastavki za večanje števila izrednih vpisnih mest na račun brezplačnih rednih.

Deležniki smo koncept skoraj soglasno zavrnili, ker bi destabiliziral visoko šolstvo. Čez nekaj tednov se je z objavo podatkov o prejemnikih največ honorarjev med javnimi uslužbenci na aplikaciji KPK Supervizor pokazala resnica koncepta: na vrhu zaslužkarjev je bila dr. Stanka Setnikar Cankar. Honorarje je zaslužila s predavanji na izrednem študiju, ki si jih je z organizacijo izvajanja predmetnika odredila sama s položaja dekanje.

Ključni dokumenti so objavljeni tule.

Novela ZViS, 63. člen (Makovec Brenčič), 2017-2018

VSS se je aktivno vključil v pripravo izhodišč za novo visokošolsko (in raziskovalno) zakonodajo, ki nastaja v okviru delovnih skupin Sveta za visoko šolstvo in Sveta za znanost in tehnologijo.

Sindikalni predlog izhodišč iz avgusta 2016 opredeljuje vsebino javne službe, ki vključuje tudi doktorski študij in temeljno raziskovanje. Iz logike javne službe sledijo na strani države obveznost proračunskega financiranja; na strani izvajalcev pogoji za kakovost, ki med drugim pomenijo umeščenost v javni plačni sistem, načelo enakega plačila za enako vrsto dela (nadobveza, honorarci) in natančno opredelitev normativa n.p.o., da se prepreči faktorizacijo vrednotenja ur pod 1; na strani uporabnikov pa časovno neomejeno pravico do študija brez šolnine, tudi na 3. stopnji, medtem ko mora trajanje študentskih socialnih bonitet ostati časovno omejeno. Edini upravičen razlog za šolnine bi bila jezikovno ali časovno ločena (večerna) izvedba.

Predlagali smo model financiranja, ki izhaja iz financiranja študijskih programov, iz česar se da izračunati, koliko denarja je potrebnega za plače, koliko za materialne stroške obratovanja in temeljnega raziskovanja in koliko za investicije. Tako bi se izognili scenarijem iz zadnjih let, ko je vlada znižala obseg kosovnega financiranja za 12 %, univerze pa so se nato morale znajti z notranjimi rezi.

Poleg tega smo predlagali, da se bistveno izboljša stabilnost financiranja raziskovalne dejavnosti in raziskovalcev, preden bi se sploh lahko pogovarjali o zlitju visokošolske in raziskovalne sfere s skupnim zakonom o univerzah in inštitutih. Nekateri predstavniki akademskega menedžmenta se namreč zavzemajo za zlitje delovnih mest visokošolskega učitelja in raziskovalca. To bi vodilo v boje za prerazporejanje pedagoških ur, da bi raziskovalci, ki so financirani razpisno, tako zmanjšali svojo prekarnost oz. jo prerazporedili na zaposlene v visokošolski dejavnosti. Koristniki prekarizacije visokošolskih delovnih mest bi bili predvsem tisti z institucionalno močjo.

Nasprotni predlog izhodišč je podala skupina rektorjev in direktorjev velikih inštitutov. Zavzemajo se za avtonomijo na več ravneh. Ena od njih je organizacijska, kar pomeni, da zakon ne bi več določal, kateri so glavni organi zavodov in kako se jih imenuje (volitve), temveč bi dogovor med deležniki o tem prenesli na raven posameznih zavodov, kjer bi bil rezultat odvisen od trenutne pogajalske moči sindikatov in študentov. Prav tako bi se v socialnem dialogu znotraj vsake univerze posebej dogovarjali o vseh delovno pravnih vprašanjih, od plač do vprašanja zaposlovanja za nedoločen čas. Izrecno so se zavzemali za izstop univerz iz javnega plačnega sistema in izpod določil kolektivnih pogodb na državni ravni (te določajo umestitve v plačne razrede) bi vlado, ki je njihova sopodpisnica, razbremenil obveznosti zadostnega financiranja visokega šolstva. Ob potencialno zaostrenih finančnih razmerah bi bili sindikati na posameznih zavodih pahnjeni v vlogo stečajnega upravitelja pravic zaposlenih, saj bi lahko izbirali med odpuščanjem in nižanjem plač. Rektorji so želeli tudi proste roke (mimo Nakvis) pri spreminjanju in opuščanju študijskih programov, kar bi lahko bilo sredstvo za varčevanje in tudi alibi vladi za krčenje proračunskega financiranja.

VSS je podal odgovor na predlog rektorjev in direktorjev. Zatem je novembra 2016 v delovni skupini SVŠ nastala sinteza obeh predlogov izhodišč, ki vsebuje vse ključne varovalke za položaj zaposlenih.

Toda vodstvo MIZŠ je na skupno sejo SVŽ in SZT, sklicano za 15. 2. 2017, posredovalo povsem drugo besedilo, iz katerega so izginile praktično vse zakonske varovalke na področju pravic zaposlenih in kakovosti izobraževalnega procesa. S tem je izreklo nezaupnico ožji delovni skupini in tudi Svetu za visoko šolstvo, ki jo je imenoval. Največji problem je vsebina izhodišč, saj je zastavljena tako, da naj novi ZViS legalizira vrsto nezakonitih in samovoljnih praks na področju plač, pedagoškega normativa in vrste zaposlitev, ki se žal dogajajo na naših univerzah. Tak zakon bi bil povsem nesprejemljiv za zaposlene. VSS je zato 14. 2. 2017 pozval ministrico dr. Majo Makovec Brenčič k umiku neusklajenih izhodišč. Na skupni seji svetov za visoko šolstvo in za znanost in tehnologijo 15. 2. 2017 se je ministrica zavezala k vključitvi varovalk na področjih delovnega prava, plačnega sistema, pedagoškega normativa in demokratičnih volitev organov v dopolnjena izhodišča, ki jih bo MIZŠ poslalo v javno razpravo.
1. 3. 2017 je MIZŠ objavilo le malo spremenjena uradna izhodišča. Ta merijo na fleksibilizacijo normativa in plač, zlitje delovnih mest visokošolskega učitelja in raziskovalca in prekarizacijo učiteljev, ki bi postali odvisni od pridobivanja razpisnih in tržnih virov. Poleg tega se norčujejo iz sodbe Ustavnega sodišča, ki je že aprila 2011 zahtevalo zakonsko opredelitev visokošolske javne službe, izhodišča MIZŠ pa predvidevajo, da jo bodo definirali kar zavodi sami. VSS je ostro zavrnil izhodišča in skupaj s pripombami navedel tudi vrsto dosedanjih sistemskih in individualnih kršitev pravic zaposlenih in zlorab položaja, ki dokazujejo, da si nekateri rektorji in dekani ne zaslužijo povečane kadrovske avtonomije, saj bi se s tem njihova samovolja izjemno okrepila.
Junija 2017 je MIZŠ predstavilo predlog člena o javni službi. Besedilo člena in obrazložitve kažejo težnjo vlade, da bi del financiranja javne službe prevalila na univerze same, tako kot doslej. Lastno sofinanciranje naj bi črpalo iz tržnih dejavnosti univerz in tudi iz delnih šolnin. Predlog člena ne daje zakonskih zagotovil o brezplačnem študiju, obrazložitve pa poudarjajo, da je mogoče javno službo financirati tudi s samoplačništvom. Poleg tega predlog člena ne ureja pasovnega financiranja materialnih stroškov temeljnega raziskovanja, čeprav tega opredeljuje kot sestavni del visokošolske javne službe. Namesto tega še naprej opredeljuje programsko in projektno financiranje, urejeno z ZRRD.
Avgusta 2017 smo prejeli novo verzijo osnutka členov o javni službi in koncesijah ter podali pisne pripombe. V njih nasprotujemo redukciji raziskovanja na projektno formo (kar bi vodilo v to, da je pridobivanje projektov del rednih delovnih obveznosti pedagoških delavcev, izgubil pa bi se tudi pomen temeljnega raziskovanja). Predlagali smo tudi močnejše varovalke zoper širjenje plačljivih vpisnih mest na račun brezplačnih in zoper interesno kontaminiranost strokovnih komisij, ki bodo ugotavljale javni interes za razpis novih koncesij.
Oktobra 2017 je MIZŠ predstavilo delovni skupini predlog členov novele ZViS, ki bi opredelila javno službo, uredila koncesije in preuredila 63. člen. Koncept javne službe izhaja iz vsebine dejavnosti in ne iz ločnice med proračunskimi in zasebnimi viri financiranja, kar so dolgo enotno zahtevali rektorji. Nedorečena je nova razmejitev med rednim in izrednim študijem oz. med javno službo in tržnimi študijskimi programi ter med študenti z in brez šolnine znotraj študijskih programov, ki so javna služba. Glavni problem je, ali bodo fakultete ponudile zadostno število brezplačnih vpisnih mest, ali pa bo teh zmanjkovalo in bodo kandidate usmerjale na enake, a samoplačniške tržne študijske programe. Določeni so splošni kriteriji in postopek za dodelitev novih in revizijo dosedanjih koncesij.

Novi 63. člen je nastal v dialogu med VSS in MIZŠ. Člen opredeljuje štiri vrste delovnih obveznosti pedagogov, tudi raziskovalno. MIZŠ je prisluhnilo argumentom VSS, da je zakonska določitev normativov varovalka kakovosti pedagoškega dela, pa tudi potrebnega števila delovnih mest in s tem podlage za finančne zahteve do države. Sprejelo je tudi večino naših predlogov za natančnejšo opredelitev normativov, zlasti za onemogočenje faktorizacije. MIZŠ hoče odpraviti avtorske honorarje (čeprav črtanje zadnjega odstavka 63. člena učinkuje nasprotno, kot deregulacija). Opozorili smo ga, da je sočasno treba odpraviti zavoro zaposlovanju v vsakoletnem Zakonu o izvrševanju proračuna, sicer bo zmanjkalo instrumentov za plačilo vsega potrebnega pedagoškega dela. Poleg tega zamenjava honorarnih plačil s trikrat dražjimi zaposlitvami ob sedanjem nezadostnem proračunskem financiranju doktorskega študija vodi ali v nedosegljivo zvišane šolnine, ali v improviziranje.

Svet za visoko šolstvo je 18. 1. 2018 potrdil predlog novele, 23. 1. je šel v javno razpravo. Podprli so ga tudi MIZŠ, UL in UM. Slednji dve sta sprejeli argument VSS, da učvrstitev normativa, ki ga uzakoni država, pomeni zaščito visokošolskega proračuna, medtem ko bi njegova fleksibilnost, za kar se zavzemajo nekateri, omogočila prerazporejanje denarja znotraj MIZŠ v korist drugih dejavnosti ali tudi kompenziranje plačnih dvigov z zvišanjem normativa in črtanjem doplačevanja nadobveze. 63. člen prinaša naslednje pomembne rešitve:
- opredeli vse vrste delovne obveznosti pedagogov, med njimi temeljno raziskovanje, ki se preverja s habilitacijo in ni enačeno s projekti,
- vrača 6-urni učiteljski normativ n.p.o.,
- onemogoča faktoriziranje vrednotenja ur,
- definira 45-minutno trajanje kontaktne ure (za preprečitev ene od oblik faktoriziranja),
- predpisuje učiteljski normativ za učiteljsko delo učitelja na asistentskem delovnem mestu,
- omogoča prikazati 850 raziskovalnih ur v projektih,
- omogoča pedagoško razbremenitev dekanov, ki so zaposleni na delovnem mestu učitelja (kar je po novem izrecno omogočeno z dopolnitvijo 24. člena),
- omogoča dopolnilno pedagoško in raziskovalno delo rektorjev in tistih dekanov, ki so zaposleni v direktorski plačni skupini B.

Po odstopu Cerarjeve vlade marca 2018 je nastopilo zakonodajno mrtvilo. Konec leta 2018 so nam rektorji predlagali 

dopolnitev že usklajenega besedila novele ZViS z določbo, ki se zgleduje po nastajajočem raziskovalnem zakonu. Po njej bi se lahko iz evropskih ali tržnih projektov poleg plače in dopolnilne zaposlitve izplačevalo še posebno delovno uspešnost, tako da bi seštevek vseh izplačil lahko dosegal vrednost dveh osnovnih plač. Pisni predlog, ki ga je januarja 2019 pripravil rektor UM, je vseboval tudi problematične posege v preostalo besedilo 63. člena ZViS, kar smo zavrnili. Za možnost »dvojnih plač« pa smo predlagali naslednje kompenzacijske ukrepe za izboljšanje materialnega položaja ranljivih skupin v visokem šolstvu, in sicer projektno financiranih raziskovalcev, prekarnih pedagogov in tudi vseh pedagogov:

- vrnitev časovne omejitve dekanovanja (kar je MIZŠ po letu in pol veljavnosti enostransko črtalo iz predloga novele ZViS mimo Sveta za visoko šolstvo);

- črtanje Nakvisove pristojnosti pri minimalnih standardih habilitacijskih meril javnih univerz;

- pravilo, da je treba posebno delovno uspešnost iz evropskih ali tržnih projektov izplačevati vsem vključenim delavcem, sicer bi ta instrument lahko postal privilegij vodij;

- ključno določbo, da je potrebno v primeru takih izplačil nakazati ustrezen prispevek v namenski univerzitetni sklad, iz katerega se financira vrzeli med projektnim financiranjem raziskovalcev (s tem bi ustvarili nov sistemski vir za finančno stabilizacijo zaposlitev prekarnih raziskovalcev, s čimer bi bilo tudi urejanje njihovega delopravnega položaja lažje);

- podrobnosti o tem prispevku in delovanju sklada se uredi v pravilniku univerze, h kateremu morajo sindikati dati soglasje;

- kdor bo prejemal dvojno plačo, se bo moral odpovedati pedagoški nadobvezi in koriščenju raziskovalnih ur programskih skupin (razen v nujnem obsegu po pravilih ARRS), s čimer se bodo sprostili viri za zaposlovanje mlajših in prekarnih akademskih delavcev;

- financiranje materialnih stroškov sobotnega leta in tudi stroškov polnega pedagoškega nadomeščanja;

- materialni stroški r.u.s. in stroški sobotnega leta naj postanejo del vsebine pogodbe o financiranju visokošolskih zavodov;

- parameter v pogodbi o financiranju naj postane tudi število vseh visokošolskih učiteljev, da se zmanjša vpliv glavarinskega parametra in se s tem zaščiti študijske programe z malo vpisanimi študenti in se destimulira množični vpis;

- urna tarifa prekarnih pedagogov mora postati enaka, kot če bi bili zaposleni;

- minimalno letno rast financiranja visokošolske dejavnosti naj se usklajuje z nominalno in ne več z realno rastjo BDP, kar pomeni, da upošteva tudi inflacijo;

- ciljni obseg proračunskega financiranja v višini 1 % BDP naj se namesto leta 2032 doseže že leta 2025, kar je tudi želja vodstva MIZŠ.

Takšen paket ukrepov, povezanih z institutom »dvojnih plač«, bi ustvaril win-win situacijo, v kateri bi bili nosilci projektov bolje stimulirani za njihovo pridobivanje, prihodki institucije bi se povečali, pridobile pa bi tudi ranljive skupine. Ukrepi, povezani s financiranjem študijske dejavnosti in sobotnim letom bi bili prav tako koristni za institucijo in tudi za vse učitelje, saj bi tako zagotovili, da bodo proračunska sredstva, ko bodo presegla sedanji nivo boja za finančno preživetje, prednostno namenjena vzpostavitvi pravega sobotnega leta.

Ključni dokumenti so objavljeni na tej povezavi. Razvrstite jih kronološko.

Izstop iz sistema javnih uslužbencev

Tudi na UM se že nekaj časa pojavljajo zahteve za izstop iz sistema javnih uslužbencev. Dokumenti, povezani z omenjeno problematiko, so na voljo tukaj.