V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo zadovoljni, da nam je v preteklem semestru kljub epidemiji uspelo s poukom na daljavo izpeljati velik del študijskega procesa. Vendar obenem ugotavljamo – to se ujema tudi z večinskim mnenjem, ki smo ga zaznali med študenti – da študijskega leta prav na nobenem področju nismo mogli izpeljati v neokrnjeni obliki in na enaki ravni. To ne velja samo za različne vrste praktičnih vaj, temveč prav za vse oblike študija, pri katerih je pomembna interakcija v prostoru, torej za vse tisto, v čemer se univerzitetni študij razlikuje od branja priročnikov in spremljanja posnetih predavanj na spletu. Tvorni del študijskega procesa pa je tudi vse tisto, kar se znotraj univerzitetne skupnosti dogaja mimo formalnih študijskih dejavnosti; večina tega je v zadnjem semestru izostala.
Študijski proces v živo in druge oblike medosebnega stika
znotraj akademske skupnosti razumemo kot temelj funkcionalne in v družbeno
okolje vpete univerze. To je še posebno pomembno v primeru visokošolskih
ustanov, kot so tri slovenske javne univerze; te so bile ustanovljene zato, da
prebivalstvu Slovenije omogočajo vsestranski razvoj, te naloge pa kot iz
življenjskega okolja izolirane »dopisne« ponudnice znanja ne bi mogle učinkovito
opravljati.
V primeru, da se epidemija ne bo stopnjevala, se zavzemamo,
da se čimvečji del študija že oktobra izvede v živo. Dopuščamo možnost, da bo
zaradi splošnih razmer in zaradi občasnih primerov kolektivne karantene zaradi
okužbe posameznikov treba klasične oblike nekaj časa kombinirati z virtualnimi,
vendar to razumemo kot ukrep v sili, ki mu bo sledila čimprejšnja vrnitev v
normalne razmere. Glede študija v živo se zavzemamo se za čimbolj življenjska napotila,
ki bodo upoštevala zrelost odraslih oseb in specifične okoliščine pedagoškega
procesa na univerzi. Ob strogem upoštevanju higienskih pravil in uporabi
zaščite, kar lahko pri odrasli študentski populaciji pričakujemo, univerza pač
ne more biti bolj rizično okolje kot trgovski center. Predvsem pa ne
vidimo nikakršnega razloga, da bi bil režim na univerzah enak ali celo strožji
kot v osnovnih in srednjih šolah. Opraviti imamo s populacijo, ki lahko
marsikatero omejitev (npr. neprestano razkuževanje prostorov, kar je že
trenutno samo priporočeno) kompenzira z odgovornim vedenjem.
Od Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport
pričakujemo jasne usmeritve glede žive izvedbe študija. Te usmeritve so
potrebne čimprej, ker je množica študentov v negotovosti glede najema
bivališča, organizacije prevoza in podobno. Pri visokošolskem študiju gre za
tako pomemben javni interes, da odgovornost ne more biti v celoti prepuščena
univerzitetni avtonomiji. Država, v tem primeru Ministrstvo za izobraževanje
znanost in šport, je dolžna brez dvoličnega sklicevanja na »avtonomijo« univerz
aktivirati model izvedbe visokošolskega študija v živo; če državi manjka
izvirnih idej ali če trenutna ministrska garnitura nima časa za ukvarjanje z
visokim šolstvom, naj se nasloni npr. na italijanski model.
Obenem od univerzitetnih vodstev, ki s svojo pasivnostjo hote
ali nehote spodbujajo stihijsko preobrazbo naših univerz v obrobne dopisne
šole, pričakujemo, da bodo oblikovali kolikor mogoče enotna in enostavna
pravila, da ne bodo učitelji in študenti znotraj iste univerze ali celo iste
fakultete kaotično razpeti med resničnimi in virtualnimi prostori. Pri tem
virtualne rešitve razumemo strogo kot začasne, dokončno rešitev pa vidimo šele
v vrnitvi k študiju v živo.
Ljubljana, Maribor in Koper, 27. 8. 2020
za Visokošolski sindikat Slovenije