petek, 21. februar 2020

Navodila UL za določanje plač in izplačil

UL je februarja 2020 poslala sindikatom v mnenje predlog sprememb Navodil za določanje plač in drugih izplačil zaposlenih. VSS - Sindikat UL je izpostavil več spornih točk:
- dokument določa obvezno elektronsko evidentiranje delavcev skupine J, kar naj bi bilo pogoj za izplačevanje nadur; predlagali smo več bolj fleksibilnih opcij, pri katerih morajo večjo odgovornost prevzeti predstojniki;
- ocenili smo, da je predlog Navodil nenavadno ohlapen pri regulaciji honorarnega dela, čeprav je bila UL zaradi tega v zadnjih letih in mesecih vpletena v več afer; predlagali smo strožjo časovno in vrednostno regulacijo honorarnega dela;
- predlagali smo, naj Navodila določijo, da se pri določitvi delovnega mesta v pogodbi o dopolnilni raziskovalni zaposlitvi upošteva posameznikov naziv (npr. učiteljski naziv delavca, ki je zaposlen na delovnem mestu visokošolskega sodelavca);
- opozorili smo, da je predlog spregledal novelo Zakona o minimalni plači ZMinP-B.


sreda, 19. februar 2020

Odgovor organoma ARRS in vnovični poziv k nepotrditvi kandidata za direktorja


Nekaj dejstev o delovanju ARRS v obdobju direktorovanja dr. Józsefa Györkösa
Odgovor na javni odgovor članov UO in ZS ARRS na pismo VSS in SVIZ in vnovični poziv k nepotrditvi kandidata za direktorja

Na javni poziv SVIZ in VSS, naj pristojni minister dr. Jernej Pikalo in Vlada RS ne potrdita dr. Jósefa Györkösa za še en petletni mandat na čelu Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), je ARRS objavila javni odgovor, ki so ga podpisali vsi člani Znanstvenega sveta ARRS (ZS) in večina članov Upravnega odbora ARRS (UO). V njem (a) pozdravljajo javne razprave, ki prispevajo k večji kakovosti delovanja ARRS in na podlagi katerih naj bi Agencija v preteklosti uvedla številne izboljšave, in (b) izjavljajo, da ugotovitve Računskega sodišča in Protikorupcijske komisije ne potrjujejo navedb sindikatov v zvezi z oceno o obstoju institucionalizirane korupcije. Naj opomnimo, da so ugotovitve Računskega sodišča javno dostopni dokumenti, mnenje Protikorupcijske komisije pa ni objavljeno.
V zvezi z javnim odgovorom ARRS podajamo naslednje pojasnilo:  
(a) Javne razprave o nujnosti izboljšanja sistema so v mandatu dr. Györkösa dejansko potekale, a brez posebnega učinka. Naj spomnimo na več javnih razprav v začetku mandata trenutnega v. d. direktorja, ali pa na delo usmerjevalne skupine ARRS, sestavljene iz 13 uglednih članov in članic akademske skupnosti, ki je v zelo kratkem času (januar – april 2015) pripravila in javno podala podroben seznam nujnih sprememb. Med prednostnimi je izpostavila cilje pri evalvaciji projektov in programov, ki bi morali biti vključeni že v prvo spremembo Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti ARRS (Pravilnik) iz leta 2016, pa so bili prezrti. Primer je zahteva za enofazni postopek javnega razpisa za ocenjevanje projektov. Ta možnost je bila dodana dvofaznemu postopku šele po kritiki s strani Računskega sodišča (junij 2019), in sicer 14. 11. 2019, torej že po zaključenem petletnem mandatu dr. Józsefa Györkösa, pa čeprav so pred tem spreminjali Pravilnik že 29. 7. 2016 in 28. 12. 2017. Prav tako je zavajajoča trditev, da je bil v času direktorovanja uveden opazen premik od kvantitativnega k vsebinskemu vrednotenju. Agencija je sicer po lastni navedbi že leta 2014 pričela proces postopnega odmika od kvantitativnih metod vrednotenja znanstvenoraziskovalnega dela in je junija 2019 podpisala Deklaracijo iz San Francisca o vrednotenju raziskovalne dejavnosti (DORA). Toda v primeru programskega, tj. dolgoročnega in stabilnega financiranja, se še vedno uporablja kvantitativni kriterij A3 – ki ni kriterij znanstvene uspešnosti! – kot ključno merilo za povečanje obsega financiranja raziskovalnih programov. Drugi primer je uporaba kvantitativnega merila – točk A'' – kot izključnega merila za pridobitev sredstev za nove mlade raziskovalce v okviru razpisa MR+. Ta razpis naj bi bil ciljno namenjen potencialnim mentorjem in mentoricam, ki nimajo sredstev programskega financiranja. Seveda je problematično že dejstvo, da nečlani programskih skupin po redni poti že nekaj let ne morejo več postati mentorji mladim raziskovalcem.   
 (b) Institucionalizirana korupcija je lahko vgrajena tudi v interne pravne akte, procese odločanja in upravne prakse, ki jih kot celoto jasno opišemo takole: »Delovanje osebe A vključuje spremembo uradnega postopka tako, da posledice tega procesa bolj koristijo osebi C kot osebi B. Ne moremo govoriti, da A krši zakon, a je vseeno storil koruptivno dejanje v širšem smislu«.[1] Na osnovi javno dostopnih podatkov se ponuja sklep, da je bilo v obdobju direktorovanja dr. Józsefa Györkösa tovrstnih delovanj »A-ja« v okviru ARRS-ja veliko, pri čemer ni naša naloga, da ocenjujemo, ali je pri tem prišlo do kršitve dolžnega ravnanja, ali pa je šlo preprosto za malomarnost oziroma nesposobnost odgovornih za upravljanje s to javno institucijo. A dejstvo ostaja: zaradi neenakih izhodišč, ki so nasledek tovrstnega delovanja »A-ja«, slovenskim raziskovalcem in raziskovalkam niso bili dani pogoji za enakopravno kandidiranje za razpoložljiva javna sredstva.
Besedna zveza »institucionalizirana korupcija« je zato v zvezi z delovanjem ARRS-ja v preteklem direktorskem mandatu povsem na mestu. Kaj naj porečemo na dejstvo, da člani ZS-ja na podlagi 33. člena Statuta ARRS in 29. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS posredno vplivajo na izbiro recenzentov pri razpisih za projektna in druga sredstva, kjer tudi sami kandidirajo, bodisi kot prijavitelji bodisi kot raziskovalci. Kakšen sklep je moč ugotoviti iz dejstva, da »razčlenjena« ocena A3, ki ne opredeljuje znanstvene uspešnosti in s katero je mogoče manipulirati oz. se je z njo v preteklosti tudi dejansko manipuliralo, predstavlja tri od petih kriterijev ocenjevanja na ARRS-jevih pozivih za povečanje obsega raziskovalnih programov? In naprej: na projektnih razpisih je višina sredstev določena na ravni področja (kapaciteta področja) znotraj posamezne vede, medtem ko so obvezni deleži glede na vrsto projekta (mlajši, aplikativni, podoktorski) določeni na ravni vede. Šele po objavi rezultatov evalvacije se izkaže, da za določeno vrsto projekta na nekaterih področjih sploh ni bilo sredstev. Zakaj ni nikjer definirano, kdo odloča o tej delitvi, na podlagi katerih kriterijev in kdaj? Iz izkušnje namreč vemo, da do teh odločitev prihaja takrat, ko so ocene že znane, s tem pa je mogoče razvrednotiti višjo oceno.
Naj še enkrat dodamo nekaj najbolj perečih problemov iz časa direktorovanja dr. Györkösa, ki neposredno zadevajo obveznosti direktorja – tem očitkom sta se namreč UO in ZS »spretno« izognila:
- Agencija se pri letnem razpisu za raziskovalne projekte ne drži svojih lastnih časovnic, kot to določajo pravila. Poleg že standardnega zamikanja objave razpisa iz meseca v mesec, njegovega časovnega umeščanja v čas dopustov in šolskih počitnic ter neživljenjskih rokov med objavo rezultatov in začetkom izvajanja izbranih projektov (leta 2018 so med enim in drugim minili zgolj trije (!) dnevi) si je Agencija na nedavno zaključenem razpisu privoščila še eklatantno zavajanje, ko je vseskozi obljubljala najmanj 60 dnevni rok med objavo in oddajo projektnih predlogov – koliko dni, vključno s prazniki, je med 13. decembrom in 29. januarjem naslednjega leta, pa si lahko izračuna vsak sam.
- Agencija vseskozi razpisuje raziskovalne projekte v evrskem znesku (100.000,00 EUR temeljni projekti in 50.000,00 EUR projekti v polovični vrednosti) namesto v številu raziskovalnih ur. Posledica je, da je število razpoložljivih raziskovalnih ur za isti tip projekta odvisno od vrednosti raziskovalne ure.
- Agencija ne opravlja nobenega nadzora nad kvaliteto recenzij projektnih predlogov, obenem pa tujim recenzentom izplačuje honorarje ne glede na kakovost opravljenega dela. Tako priznava kot merodajne tudi recenzije, ki prijavo v enem od treh razdelkov ocenijo z dvema vrsticama besedila in celo take, kjer recenzenti priznajo, da niso strokovnjaki za področje recenzije in da ne poznajo ocenjevalnega sistema ARRS, ali pa uporabljajo kriterije, ki niso elementi ocenjevanja, ter si privoščijo izrazita odstopanja med opisno in številčno oceno.  Naštete primere je nedavno pokazal dr. Marko Fonović z Inštituta Jožef Stefan in recenzije, ki so bile zbrane v okviru iniciative Shod za znanost. To ne sproža zgolj vprašanja objektivnosti ocenjevalnega postopka, temveč tudi smotrne porabe davkoplačevalskega denarja.
- Agencija ni zagotovila pravočasnega in učinkovitega reševanja pritožbenih postopkov. Nekatere pravnomočno dobljene tožbe proti Agenciji le-ta rešuje več let (primer odločbe Upravnega sodišča RS I U 1426/2017-10).
Ko vsa ta in podobna dejstva sestavimo v mozaik, se pokaže jasna podoba o delovanju ARRS v času direktorovanja dr. Györkösa. A ta podoba je še toliko nazornejša, če podrobneje proučimo mnenje Računskega sodišča, ki po mnenju piscev in podpisnikov odzivnega pisma ARRS ne potrjuje stališča sindikatov. Vendar Računsko sodišče govori ravno o manipulacijah pri izbiri recenzentov, to pa je eden od glavnih argumentov, da smo delovanje agencije opisali s sintagmo »sistemska korupcija«. Če citiramo samo del ugotovitve Računskega sodišča v zvezi z dodeljevanjem recenzentov posameznim projektnim prijavam: »Ugotovili smo, da je občasno strokovno telo za projekte v prvi in drugi fazi javnega razpisa za projekte 2018 (enako pa tudi pri razpisu za projekte 2015 in 2017) imenovalo oziroma potrdilo zamenjave recenzentov iz nabora recenzentov šele, ko so zamenjani recenzenti že izvedli ocene projektov. Iz zapisnikov občasnega strokovnega telesa za projekte ni bilo razvidno, kdo je predlagal dodatne recenzente, ki so nato ocenjevali raziskovalne projekte.«[2] Na to se je 30. oktobra 2019 odzval ARRS tako, da je v Metodologiji ocenjevanja prijav za razpise dodal vsebino, ki legalizira dodajanje in zamenjevanje recenzentov v samem procesu ocenjevanja, če je le to izvedeno preden recenzenti podajo oceno (IV. poglavje, Imenovanje dodatnih recenzentov in zamenjava recenzentov). Zanimivo bo spremljati, ali bodo tudi letos anonimne osebe predlagale dodatne recenzente in s tem ključno vplivale na končni rezultat izbora.
Če zaključimo: Zapisano potrjuje, da je obstoječe vodstvo ARRS morda sposobno izvesti zgolj (pre)počasne in delne spremembe upravljanja z javnimi sredstvi za raziskovanje, ne glede na obširnost in tehtnost javnih razprav, zaznane nepravilnosti in celo tožbe. Zato je skrb za javno dobro v raziskovalni sferi, ki je temelj javnega poziva VSS in SVIZ, popolnoma na mestu, očitek populizma pa je pri tem zgolj dimna zavesa. Soavtorji tega pisma namreč nismo samo sindikalni zaupniki na javnih raziskovalnih organizacijah, pač pa tudi raziskovalke in raziskovalci – naši zaključki zato temeljijo na preverjenih dejstvih in neposrednih izkušnjah. Članic in članov ZSA in UO ARRS naj zato ne skrbi, da se v obeh sindikatih ne bi še naprej zavzemali za izboljšanje delovnih pogojev raziskovalk in raziskovalcev, še zlasti pa za povečanje obsega javnih sredstev za znanost. Vendar pri tem ne bomo pristajali na neznosno lahkotnost oportunizma, preračunljivosti, brezbrižnosti in samozadostnosti pri delitvi teh sredstev.
V luči obrazloženega tako predvsem ponavljamo poziv ministru za izobraževanje, znanost in šport, naj Vladi RS ne predlaga imenovanja novega-starega direktorja ARRS dr. Józsefa Györkösa. V primeru imenovanja bo namreč soodgovoren za nadaljevanje slabih praks, ki so se uveljavile v preteklih petih letih.
Obenem UO ARRS pozivamo, naj objavi predložene vizije vseh kandidatov za direktorja agencije, ki se z objavo strinjajo. Tako bo javnost lahko ocenila, ali je UO ARRS, skladno s svojo nalogo, res izbral kandidata z najboljšim programom. Zadržka pri objavi vizije dr. Józsefa Györkösa  ne bi smelo biti in pričakujemo, da ne bo skrival svojega programa oz. da ga bo objavil kar sam.

Visokošolski sindikat Slovenije,
predsednik dr. Marko Marinčič,

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije,           
glavni tajnik Branimir Štrukelj



torek, 18. februar 2020

Informacija glede odpovedi zaposlitve dr. Urši Opara Krašovec

Ker se glede preklica odpovedi zaposlitve znanstveni svetnici in sindikalni zaupnici dr. Urši Opara Krašovec pojavljajo novinarska vprašanja, vseh podrobnosti pa zaradi pravnih okoliščin primera ne moremo posredovati, objavljamo naslednjo informacijo.
Dr. Urša Opara Krašovec je od dekanata Fakultete za elektrotehniko prejela osnutek Dogovora o ureditvi medsebojnih obveznosti. Predvidena podpisnika dogovora sta dr. Opara Krašovec in dekan fakultete dr. Gregor Dolinar. Ker je bil podpisnik pogodbe o zaposlitvi dekan in ker jo je on tudi odpovedal, je tak dogovor v primeru preklica odpovedi potreben. Vendar predlagano besedilo ne vsebuje odgovora na našo edino zahtevo: ugotovitve, da je bila odpoved zaposlitve nezakonita.
Od Univerze smo zahtevali zgolj odpravo nezakonitega dejanja in opravičilo. Predlog dogovora pa na nezakonito odpuščeno zaupnico pritiska z zahtevo, naj prizna obstoj poslovnih razlogov. Hkrati ne vsebuje ugotovitve, da je bila odpoved podana v nasprotju s posebnim varstvom, ki ga je delavka uživala pri delodajalcu kot sindikalna zaupnica, in s tem legitimira nove pritiske na sindikalne zaupnike. Poleg tega, da je dekanov predlog sporazuma pravno problematičen, dekan in rektor nadaljujeta z blatenjem Dr. Urše Opara Krašovec v sporočilih notranji in zunanji javnosti.
V primeru, če dogovor ne bo odpravil odpovedi zaradi njene nezakonitosti same, bo oškodovanka uveljavljala pravno varstvo po sodni poti.
KSS PERGAM in Visokošolski sindikat Slovenije, 18. 2. 2020


torek, 11. februar 2020

Poziv rektorju UL k odpravi nezakonite odpovedi zaposlitve sindikalne zaupnice Urše Opara Krašovec


POZIV REKTORJU UNIVERZE V LJUBLJANI DR. IGORJU PAPIČU K TAKOJŠNJI ODPRAVI NEZAKONITE ODPOVEDI ZAPOSLITVE SINDIKALNE ZAUPNICE DR. URŠE OPARA KRAŠOVEC

V KSS PERGAM najostreje obsojamo vsakršna ravnanja delodajalcev, ki so usmerjena proti sindikalnim zaupnikom in delovanju sindikata pri delodajalcu. Žal je tovrstnih primerov v zadnjih letih vedno več, na kar smo z opisi posameznih primerov opozorili tudi MDDSZ in ga pozvali, da pripravi ustrezne rešitve za zaščito sindikalnih zaupnikov. Ti so pogosto trn v peti delodajalcem zlasti zaradi prizadevanja za boljše pogoje dela in za boljše plačilo zaposlenih, pa tudi zaradi opozarjanja na nepravilnosti in kršitve pravic zaposlenih ter izpostavljanja slabih praks, ki so praviloma posledica slabega vodenja organizacije.

Povsem zgroženi pa smo nad zadnjim primerom odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalni zaupnici VSS in KSS PERGAM na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, dr. Urši Opara Krašovec, ki je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejela v torek, 4. 2. 2020. Delodajalec ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedal kljub izrecni zakonski prepovedi v času, ko ji še traja funkcija sindikalne zaupnice, in čeprav varstvo pred odpovedjo skladno z določili kolektivne pogodbe uživa še dve leti po izteku mandata. Primera odpovedi zaposlitve sindikalnemu zaupniku iz poslovnega razloga v celotni zgodovini KSS PERGAM ne pomnimo. Gre za odpoved, ki je tako očitno nezakonita, da kaže na veliko prizadevanje delodajalca, da se konkretne sindikalne zaupnice znebi za vsako ceno. Delodajalec je očitno pripravljen vzeti v zakup tudi odgovornost za potencialno storitev kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po 200. členu Kazenskega zakonika.

Dr. Opara Krašovec je vrhunska znanstvenica z najvišjim znanstvenim nazivom v raziskovanju, zelo pogosto citirana raziskovalka z bogatim opusom na razvojno izjemno zanimivem področju izrabe sončne energije. Trije njeni mladi raziskovalci so za doktorsko delo prejeli nacionalna priznanja. Aktivno deluje tudi na področju promocije znanosti in etike v znanosti, slednje tudi kot članica Komisije za enake možnosti, naslednice Komisije za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje. V vseh teh pogledih je odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi popolnoma nerazumljiva, a žal ne nepričakovana in kaže na mnogo globlje probleme, s katerimi se soočata Univerza v Ljubljani in visokošolski prostor. Dr. Opara Krašovec je namreč med glasnejšimi kritiki načina delitve sredstev za raziskovanje, podrejene vloge raziskovalcev znotraj programskih skupin in prilaščanja avtorstev znanstvenih del; opozarjala je na netransparentne prakse in si z namenom spremembe teh praks drznila celo kandidirati za direktorico ARRS. Samo nekaj dni zatem, ko je Upravni odbor ARRS na ogorčenje akademske skupnosti izbral dosedanjega direktorja, je dekan odpustil dr. Uršo Opara Krašovec. Pred meseci jo je tudi že napotil na čakanje, češ da zanjo ni dela, vendar je nato zaradi ogorčenega nasprotovanja sindikata preklical svojo odločitev.

Očitno so se tokrat dekan in njegovi svetovalci odločili, da dokončno obračunajo z dr. Opara Krašovec, in sicer ne glede na morebitno nezakonitost tega ukrepa in ne glede na stroške, ki bodo s tem nastali fakulteti. Z ravnanjem dekana smo seznanili tudi rektorja Univerze v Ljubljani, ki je pritrdil naši ugotovitvi, da ima dr. Opara Krašovec status sindikalne zaupnice in da je ni mogoče odpustiti iz poslovnega razloga, vendar za zdaj ni uspel doseči dekanovega preklica odpovedi zaposlitve. Od rektorja, prof. dr. Igorja Papiča, javno zahtevamo:

1. da kot oseba, odgovorna za zakonito delovanje UL, nemudoma stori vse, da prepreči učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane dr. Urši Opara Krašovec;
2. da v primeru, če dekan FE odpovedi ne bi bil pripravljen preklicati, le-temu nemudoma izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja;
3. da od dekana zahteva povrnitev vseh stroškov, ki bodo nastali fakulteti zaradi nezakonito podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalni zaupnici;
4. da se v imenu univerze javno opraviči prizadeti in sindikatu za podano nezakonito odpoved.

Navajeni smo sicer nenavadnih javnih stališč vodstva univerze glede javno razkritih nepravilnosti v poslovanju Univerze v Ljubljani. Dojeli smo tudi, da sedanje vodstvo univerzo čedalje bolj razume kot polzasebno podjetje, ki univerzitetni »avtonomiji« postavlja meje samo takrat, ko si ob kakšni proslavi zaželi salutiranja vojske. Vendar opozarjamo, da gre v danem primeru za povsem očitno nezakonitost z znaki kaznivega dejanja, spričo katere se rektor kot varuh zakonitosti ne more izgovoriti na »neubogljivost« dekana ene od fakultet, ki je povrhu njegova lastna. Od rektorja pričakujemo, da bo uveljavil svoja pooblastila. Če rektor ne bo ukrepal v skladu z navedenimi zahtevami, ga pozivamo, da odstopi, saj bi to kazalo, da ni sposoben voditi UL na način, ki bi zagotavljal zakonito, vključujoče in transparentno delovanje univerze in njenih članic, kar je predpogoj za delovanje v okviru avtonomije, ki jo univerzi daje Ustava. Še več, neukrepanje v takšnih eklatantnih primerih kršitev in nezakonitosti lahko pomeni zgolj zlorabo avtonomije.

Sindikat bo za zaščito svoje sindikalne zaupnice vsekakor z vsemi pravnimi sredstvi dokazoval nezakonitost odpovedi. V pripravi je tudi ovadba zoper dekana FE zaradi kršitve sindikalnih pravic.

Omenjeni primer ponovno kaže tudi na nujnost sprejetja zakonskih rešitve, ki bi preprečile nezakonite odpovedi pogodb o zaposlitvi sindikalnih zaupnikov, zato bomo v KSS PERGAM pripravili zakonsko rešitev in jo predlagali v sprejetje novi vladi, ko bo oblikovana. 

11. 2. 2020, ob mednarodnem prazniku žensk in deklet v znanosti

Jakob Počivavšek, predsednik KSS PERGAM

dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije


***


Poziv k odpravi nezakonite odpovedi so podprli tudi drugi sindikati in sindikalne konfederacije.



sreda, 05. februar 2020

DOVOLJ imamo institucionalizirane korupcije ter neresnega odnosa ARRS do raziskovalk in raziskovalcev!

(Skupna izjava VSS in SVIZ za javnost in poziv ministru za izobraževanje, znanost in šport k zavrnitvi predloga novega-starega direktorja ARRS)
Ljubljana, 5. februarja 2020 – Minuli četrtek, 30. januarja, je Upravni odbor Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (UO ARRS) sprejel škandalozno odločitev in še za en mandat na mestu direktorja izbral dr. Józsefa Györkösa. Izbira novega-starega direktorja kaže na to, da se je UO ARRS s to izvolitvijo odločil za vzdrževanje »statusa quo« na področju raziskovalne dejavnosti. Predvsem se je zavestno odločil za neizpolnjevanje svoje pristojnosti, ki je skrb, da Agencija deluje v javnem interesu, in za nadaljevanje docela netransparentnega upravljanja z javnimi sredstvi za raziskovanje, s čimer se uveljavitev temeljnega poslanstva ARRS, tj. financiranje odlične znanosti, še naprej odmika v nedoločeno prihodnost.
V preteklih petih letih, ko je Agencijo vodil dr. Györkös, so raziskovalke in raziskovalci ob številnih priložnostih argumentirano opozarjali na mnoge pomanjkljivosti v delovanju ARRS: denimo na pomanjkljivo evalviranje raziskovalnih projektov in programov; na nedodelane pravilnike, ki zanesljivim kadrom dopuščajo veliko svobode pri podeljevanju javnih sredstev; in predvsem na površne in neustrezne recenzije prijav na vsakoletnih projektnih razpisih. Nad takšnimi recenzijami tudi formalno ni nobenega pravega nadzora, ki bi omogočal popravo ali izločitev dokazano nestrokovnih recenzij, ki temeljijo na očitnih (stvarnih oziroma postopkovnih) napakah. To načenja tudi vprašanje smotrne porabe proračunskega denarja, glede na to, da ARRS honorira vse recenzente ne glede na raven strokovnosti in količino napak v njihovih recenzijah. Raziskovalke in raziskovalci so se bili obenem prisiljeni navaditi na neresen odnos Agencije do načrtovanja njihovega poklicnega dela in predvsem do njihovega prostega časa. Razpisna obdobja za ključne projektne razpise je ARRS pod vodstvom Józsefa Györkösa v preteklih petih letih praviloma umeščala v čas počitnic in praznikov, pri tem pa se v razpisnem postopku nikoli ni držala lastnih časovnic. Tako so bili rezultati razpisov kot po pravilu objavljeni z večmesečno zamudo, pri čemer je nato med objavo rezultatov o izboru financiranja in začetkom izvajanja projektov lahko minil le en sam vikend (kot npr. leta 2018). Še bolj nerazumni časovni zamiki so pri reševanju pritožb. Ob neresnem in podcenjujočem odnosu vodstva ARRS-a, ki ovira smotrno načrtovanje raziskovanja, pa so se bili raziskovalke in raziskovalci prisiljeni soočiti tudi z elementi institucionalizirane korupcije. S prirejanjem kriterijev domnevne znanstvene uspešnosti (famozni A3) so nekatere programske skupine z dobrimi zvezami v strukturah ARRS izjemno povečale obseg pridobljenih raziskovalnih ur. Še več, z umeščanjem »pravih ljudi« v ustrezna telesa agencije so posvečeni izbranci izjemno povečali svojo uspešnost na vsakokratnih projektnih razpisih. Je mar res naključje, da je član Znanstvenega sveta agencije, dr. Roman Jerala, na preteklih dveh razpisih kot vodja ali sodelavec uspešno kandidiral s kar 12 prijavami? Pri čemer je v svoji funkciji člana najpomembnejšega strokovnega telesa lahko vplival na to, da je mednarodne recenzente prispelih projektnih prijav izbirala njegova bivša podrejena sodelavka.
Če želimo ustaviti množični odhod mladih nadarjenih znanstvenikov in znanstvenic v tujino in dokazano padanje kakovosti znanstvenega dela, je potrebno institucionalizirani korupciji in neresnemu odnosu reči DOVOLJ!
Iz tega razloga pozivamo ministra dr. Jerneja Pikala iz vrst Socialnih demokratov, naj v tem politično negotovem času ne potrdi imenovanja novega-starega predsednika ARRS. V primeru imenovanja bo namreč soodgovoren za nadaljevanje nesprejemljivih praks, ki so se uveljavile v preteklih petih letih direktorskega dela dr. Józsefa Györkösa.

Visokošolski sindikat Slovenije, dr. Marko Marinčič, predsednik

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Branimir Štrukelj, glavni tajnik

   

petek, 31. januar 2020

Odprava faktorizacije na Univerzi v Mariboru


Maribor, 31. 1. 2020

Odprava faktorizacije na Univerzi v Mariboru

Upravni odbor je na seji 30. 1. 2020 sprejel odločitev o odpravi faktorizacije na Univerzi v Mariboru. Sindikat je po poslanem odzivu na gradivo za omenjeno sejo, kjer je bila problematika obravnavana na zahtevo sindikata, pred sejo dosegel dogovor z rektorjem o kompromisni rešitvi, ki jo je Upravni odbor potrdil v obliki sklepa. Odločitev je pomembna za člane in članice ter druge delavce na vsaj treh fakultetah UM, kjer je še vedno v veljavi vrednotenje pedagoškega dela glede na število študentov v skupini. Predstavlja tudi premik v socialnem dialogu z rektorjem.

V sindikatu ocenjujemo, da rešitev bistveno izboljšuje položaj naših članov: faktorizacijo glede na število študentov za asistente odpravlja takoj (z letošnjim obračunskim letom, od 1. 1. 2020), za visokošolske učitelje pa v treh letih (2020, 2021, 2022): v 2020 z odpravo najnižjih faktorjev; v preostalih dveh letih pa z odpravo vseh preostalih faktorjev, nižjih od 1. S sprejeto rešitvijo se delavci izognejo tveganju, ki bi mu bili izpostavljeni v morebitnih (dolgotrajnih) sodnih postopkih.

Odločilnega pomena je, da realizacija sklepa Upravnega odbora ni prepuščena prosti presoji dekanov, temveč jih zavezuje, da faktorizacijo pri vrednotenju pedagoškega dela na članicah odpravijo v skladu s potrjeno časovnico.

Po naši oceni pomemben dosežek dokazuje pomen sindikalne organiziranosti in socialnega dialoga.

Dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS SUM

torek, 28. januar 2020

ponedeljek, 20. januar 2020

Javni odziv na video agencije SPIRIT

Javno pismo je nastalo znotraj Skupine za vzpostavljanje alternativnih infrastruktur za enakost spolov v akademskih ustanovah (skupina Alt+G):

JAVNO PISMO

Z javnim pismom se odzivamo na promocijski video Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, v nadaljevanju SPIRIT Slovenija. Promocijski video z naslovom Slovenija. Zelena. Ustvarjalna. Pametna. želi prikazati Slovenijo kot napredno, okoljsko ozaveščeno, vključujočo in varno deželo, ki je dobra priložnost za tuja vlaganja. Menimo, da video tega učinka ne doseže. Slovenija je prikazana kot država, v kateri ustvarjalni potencial nosijo le moški, druge polovice slovenskega prebivalstva, žensk, skorajda ni prikazanih, oziroma se pojavljajo le v podpornih vlogah. Pojavijo se le kot vizualno všečne statistke, vidimo lahko gospodinjo, ki tujemu vlagatelju ponudi sadež, potem aktivno mamo z družino, natakarico in proizvodno delavko v farmacevtskem podjetju. SPIRIT Slovenija tako spregleda pomembno vlogo, ki jo imajo ženske v slovenski družbi, znanosti in v gospodarstvu. Dejstvo namreč je, da imajo v Sloveniji ženske višjo izobrazbo kot moški in hitreje ter uspešneje zaključijo študij od svojih vrstnikov. Kljub temu so si težko utrle pot na znanstvenih področjih, kjer so tradicionalno dominirali moški, vendar jim je uspelo in so danes priznane znanstvenice in inženirke z mnogimi odkritji in inovacijami, ki pomembno prispevajo tako k tehnološkemu kot gospodarskemu razvoju, so uspešne podjetnice in dvigujejo ugled slovenske znanosti v svetu. Kljub uspehom so za isto delo plačane manj kot moški in so nezadostno prisotne na vodilnih in pomembnih položaji odločanja tako v znanosti kot v gospodarstvu, kar pa ne zmanjšuje vrednosti njihovega prispevka k dobrobiti celotne družbe.
Slovenske univerze in znanstvenoraziskovalne ustanove so zavezane k zagotavljanju pogojev dela, ki omogočajo razvoj ustvarjalnih potencialov raznolikih družbenih skupin, zavedajo se, da je doseganje enakosti med spoloma tudi pot k napredku, saj je le tako mogoče izkoristi ves potencial družbe. Da bi to dosegli, je potrebno premagati trda in zakoreninjena prepričanja o nezmožnosti žensk za obvladovanje kompleksnih problemov in posledični omejitvi njihovega delovanja na reproduktivno delo in tradicionalne družbene vloge. Promocijski video SPIRIT Slovenija utrjuje prav to podobo žensk in s tem ne le uvršča Slovenijo med države, ki ženskam ne omogočajo možnosti za udeležbo pri ustvarjanju napredka, ampak krši tudi deklarirano zavezanost Slovenije k spodbujanju in ustvarjanju enakih možnosti za vse. V zvezi s tem je država sprejela zavezujočo zakonodajo in ustanovila ustrezna telesa. Načelo enakosti spolov je omenjeno tudi v Resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije, ki jo, predvsem na načelni ravni, radi izpostavljamo kot dobro in napredno strateško usmeritev, ki Slovenijo predstavlja kot dober primer uspešne in inovacijske družbe. Kot javna agencija, SPIRIT Slovenija krši te zaveze države in s tem krni javno podobo naše države. Pričakujemo, da bo javna agencija SPIRIT Slovenija umaknila promocijski video, oziroma, bo naredila novega, v katerem bo upoštevala standarde enakosti spolov in sprejela ustrezne ukrepe in dokumente o enakosti spolov, ki bodo v prihodnje preprečevali prakse neenakosti, predvsem pa, da bo te zaveze tudi upoštevala pri svojem delu.

Podporo javnemu pismu so izrazile naslednje institucije in organizacije:

Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Pedagoški inštitut

Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne politične in družbene študije

Nacionalni inštitut za biologijo

Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Zavod Metina lista

Visokošolski sindikat Slovenije

Inštitut za proučevanje enakosti spolov

Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Znanstveno-raziskovalno središče Koper

Univerza v Ljubljani (rektorat)

Univerza v Mariboru

Kemijski inštitut

Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ)

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani


Zahteva za uvedbo nazivov četrte stopnje nazivov in povečanje števila plačnih razredov, v katere je mogoče napredovati na delovnem mestu


POGAJALSKA SKUPINA REPREZENTATIVNIH SINDIKATOV JAVNEGA SEKTORJA



VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

Gregorčičeva 20, 25

1000 Ljubljana



Datum: 16. 1. 2020



ZADEVA: ZAHTEVA ZA UVEDBO NAZIVOV ČETRTE STOPNJE NAZIVOV IN POVEČANJE ŠTEVILA PLAČNIH RAZREDOV, V KATERE JE MOGOČE NAPREDOVATI NA DELOVNEM MESTU



Spoštovani!


V Pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja smo z velikim zanimanjem spremljali objave na spletni strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport v času božičnih in novoletnih praznikov, ki so spremljale pripravo, usklajevanje in nazadnje 8.1.2020 tudi podpis Dogovora o izvrševanju stavkovnega sporazuma o prenovi kariernega razvoja zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ki naj bi omogočil lažje napredovanje v najvišji naziv in predstavljal podlago za uvedbo novega, četrtega naziva v tej dejavnosti.


Na dosedanjih pogajanjih med Vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja je bilo sicer razumeti, da tudi vladna pogajalska skupina Analizo možnosti kariernega napredovanja javnih uslužbencev razume na način, da je potrebno zmanjšati razlike med različnimi sistemi napredovanja v nazive in zlasti nasloviti razlike, do katerih prihaja med delovnimi mesti, na katerih je možno napredovanje v nazive, in delovnimi mesti, kjer možnosti napredovanja v nazive ni in so posledično možnosti za napredovanje z vidika hitrosti in preskokov plačnih razredov manjše. Takšna dejstva namreč izhajajo iz omenjene analize in edino smiselno bi bilo, da bi analiza kot celota (in ne njeni morebitni parcialni deli) predstavljala enega od temeljev za sprejemanje odločitev na področju sprememb plačnega sistema, pri čemer je seveda potrebno imeti pred očmi razmerja med vsemi skupinami zaposlenih v javnem sektorju.


Ker pa očitno Vlada ugotovitvam svoje analize ne namerava slediti, pozdravljamo njen pogumen korak v smeri vzpostavitve nove stopnje nazivov v javnem sektorju in ugotovitev, ki jo je ob podpisu omenjenega dogovora izjavil minister, da je potrebno podaljšati karierni razvoj učiteljev, ki so tako kot številni drugi zaposleni v javnem sektorju javni uslužbenci. Z ministrom se strinjamo in dodajamo, da bi moral biti karierni razvoj, tako z vidika hitrosti, kot tudi z vidika razpona plačnih razredov, ki jih je iz naslova napredovanja mogoče doseči, primerljiv tudi med posameznimi skupinami javnih uslužbencev.


V Pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja zato zahtevamo, da Vlada nemudoma pripravi vse potrebno za uvedbo četrte stopnje naziva v vseh dejavnostih, kjer se pojavljajo delovna mesta, na katerih je možno napredovanje v nazive oziroma večji razpon plačnih razredov med posameznimi nazivi v primerih, ko uvedba četrtega naziva ni možna ali smiselna. Hkrati zahtevamo ustrezno spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki bo zaposlenim na delovnih mestih, na katerih ni mogoče napredovati v nazive (npr. delovna mesta plačne skupine J, zaposleni v dejavnostih zdravstva, obvezne socialne varnosti, varstva narave itd.), omogočila napredovanje na delovnem mestu za največ 15 plačnih razredov, da bi bile njihove možnosti napredovanja na delovnem mestu primerljive z zaposlenimi na delovnih mestih, na katerih je mogoče napredovanje v nazive. Glede na to, da se bo ob tovrstnih predlogih nujno moralo odpreti vprašanje pogojev za napredovanje v nov naziv, posledično pa najbrž tudi za napredovanje v obstoječe nazive, je takšen predlog tudi odlična priložnost, da se ob sodelovanju sindikatov skušajo poenotiti nekatere razlike v zahtevnosti pogojev za napredovanje v višji naziv, zaradi katerih danes prihaja do razlik v javnem sektorju.


Pričakujemo tudi, da možnosti napredovanja tako v šolstvu kot tudi na drugih področjih ne bodo odvisne od razpoložljivosti (ne)proračunskih virov in posameznikovega položaja v hierarhični strukturi. Sporni primeri, ko si zgolj vodilni sloji pri delodajalcih javnega sektorja zagotavljajo dodatna plačila prek civilnih pogodb, obstajajo že zdaj. Najnovejši predlogi o »dvojnih plačah« v raziskovanju in visokem šolstvu pa ne bi pomenili samo nadaljnjega in nepredvidljivega razpadanja plačnega sistema, ampak še dodatno razslojevanje glede na umeščenost v hierarhijo. Zato poudarjamo, da morata biti v javnih službah edini merili nagrajevanja (del katerega je tudi napredovanje) obseg in kakovost dela.


Če za zaključek parafriziramo izjavo ministra za izobraževanje, dr. Jerneja Pikala ob podpisu dogovora, ni prav, da javni uslužbenci, ki dosežejo najvišji naziv po 20 do 22 letih delovne dobe, ne morejo več napredovati, zato bi si v pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja želeli, da javni uslužbenci še bolj vlagajo vase, saj se to na koncu pozna pri delu javnih uslužbencev in zadovoljstvu prebivalcev. Tako kot si minister želi, da bi tokratnim spremembam sledili tudi ostali deli kariernega sistema v vzgoji in izobraževanju, pa si v pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja želimo in zahtevamo, da tem spremembam sledijo oziroma se vzporedno na enak način napredovanje omogoči tudi javnim uslužbencem v ostalih delih javnega sektorja. Ob enakih merilih takšna enaka obravnava ne bi smela biti vprašljiva, ampak samoumevna.


Ko smo že pri enaki obravnavi, nenazadnje izražamo tudi pričakovanje, da bo Vlada enako resno pristopila tudi k realizaciji tistih točk stavkovnega sporazuma med Vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja iz decembra 2018, ki do danes ostajajo nerealizirane. Še več, opozarjamo na to, da Vlada nekatere točke omenjenega sporazuma tudi izrecno krši (npr. glede pogajanj o odpravi še preostalih varčevalnih ukrepov, glede zagotavljanja sredstev za stroške dela, ki izvirajo iz dogovora (zlasti recimo glede RTV), glede podanih zavez o vsebini in načinu usklajevanja Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, glede sprejema standardov in normativov v zdravstvu, itd.), krši pa v več točkah tudi nekatere druge stavkovne sporazume, ki jih je sklenila (npr. s Sindikatom policistov Slovenije).


V pričakovanju, da bodo zahteve iz tega dopisa predmet naslednje seje pogajalske komisije, vas lepo pozdravljamo,


Jakob Počivavšek,
vodja pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja


nedelja, 19. januar 2020

Proti »dvojnim plačam« in honorarjem, za ustrezne plače vseh v visokem šolstvu in raziskovanju (Ob podpisu dogovora med vlado in sindikatom SVIZ)


Vlada je s sindikatom SVIZ nedavno mimo krovnih pogajanj s sindikati javnega sektorja podpisala dogovor o novem, četrtem nazivu za učitelje, s katerim bi karierni vzpon učitelja segel natanko do plače izrednega profesorja oz. višjega znanstvenega sodelavca. To obljubo, ki pomeni nov enostranski prispevek k rušenju obstoječega plačnega sistema, je vlada dala, čeprav je na leto trajajočih pogajanjih s sindikati še pred kratkim zagotavljala, da ne bo sprejemala parcialnih dogovorov mimo svoje lastne »analize« sistemov napredovanj javnih uslužbencev. Mimogrede opozarjamo, da je četrti učiteljski naziv očitno zadnja in edina točka »bele knjige« o vzgoji in izobraževanju (2011), ki se je vladi zdela še neuresničena. Skupina za novo »belo knjigo«, ki jo je minister dr. Pikalo pravkar z velikim pompom predstavil, se s trivialnimi podrobnostmi, kot so plače, ne bo več ukvarjala, saj bo kot nekakšen navdihnjeni »svet modrecev« začrtala najširši horizont naše intelektualne prihodnosti in sploh razvoja naše družbe.

Formalno veljavna zaveza o novem učiteljskem nazivu je že sprožila upravičene zahteve v drugih delih javnega sektorja. Ti si prav tako želijo možnosti kariernega napredovanja – sploh ne višjih plač »kar tako«, temveč možnost, da posameznik glede na uspešnost svojega dela pač napreduje. Pričakovanja učiteljev so legitimna. Prav tako pa so legitimna pričakovanja drugih skupin.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije bomo v zvezi s tem in v zvezi z že obstoječimi, pogosto v nebo kričečimi nesorazmerji med nižjimi in višjimi ravnemi izobraževanja, vladi postavil povsem konkretne zahteve. Že zdaj pa ostro in v celoti zavračamo ponudbo »dvojnih plač« ter neomejenih izplačil na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, s čimer želi vlada v osnutku raziskovalnega zakona (očitno pa je podobna rešitev predvidena tudi za visokošolski zakon) »potolažiti« raziskovalce in visokošolske delavce, ki za razliko od učiteljev ne bodo imeli možnosti novih napredovanj, razen če si bodo za to sami zagotovili denar. Razumljiv je razmislek vlade, ki s proračunskim denarjem varčuje, kjer se le da. Vendar je pri tem nenavadno selektivna. Je tudi naivna, če misli, da bomo visokošolski delavci in raziskovalci v »dvojnih plačah« in dodatnih plačilih na podlagi civilnih pogodb prepoznali ustrezen nadomestek za normalna karierna napredovanja. Glede na dosedanje izkušnje je jasno, da bodo tovrstni materialni privilegiji (kot že zdaj honorarji) dostopni samo posameznikom, umeščenim dovolj visoko v hierarhiji in dovolj blizu finančnim virom. Tem skupinam želi vlada karseda ustreči, celotna akademska skupnost pa je ne zanima; da bi pomislila tudi na tehnične in administrativne sodelavce, je nepredstavljivo.

V sindikatu bomo odločno nasprotovali izstopu iz enotnega sistema javnih uslužbencev, od katerega bi imela korist samo peščica, in to sploh ne nujno na podlagi obsega in kvalitete dela. Pač pa bomo v sodelovanju z drugimi sindikati Pogajalske skupine javnega sektorja tudi zase zahtevali možnosti napredovanj in nagrajevanja, primerljive s tistimi, ki jih imajo učitelji na nižjih ravneh že zdaj in ki naj bi jih imeli na novo.

Sem sodijo:

- uskladitev plačnih razredov visokošolskih sodelavcev z učitelji začetniki na tak način, da bodo najboljši diplomanti v posamezni generaciji motivirani za izbiro akademske kariere (trenutno že učitelj v prvem nazivu, kot »mentor«, takoj prehiti univ. asistenta);
- uskladitev plač lektorjev na način, da bodo najboljši diplomanti motivirani za poklic, katerega bistvena vsebina je poučevanje učiteljev tujih jezikov na nižjih ravneh izobraževanja (trenutno je lektor izenačen z učiteljem v prvem nazivu, »učiteljem mentorjem« – torej s svojim dovčerajšnjim učencem);
- uskladitev plač bibliotekarjev v visokem šolstvu s plačami v drugih dejavnostih in glede na večjo zahtevnost;
- razpon plač visokošolskih učiteljev v treh nazivih (docent, izredni in redni profesor) v proporcionalnem obsegu, ki bi ustrezal štirim učiteljskim nazivom; v povezavi s tem dvig »stropa« (najvišjega plačnega razreda) s 57 na 60;
- možnost napredovanja v skupini J za 15 namesto za 10 plačnih razredov.

Kot že v času pred padcem prejšnje vlade, ko je prišlo do zelo podobnega poskusa privilegiranja samo ene (četudi številčno zelo močne) skupine uslužbencev, ponovno izražamo zavezanost sistemu javnih uslužbencev, ki temelji na smiselnih razmerjih glede na zahtevnost dela in ki na stimulativen način omogoča napredovanja. Vendar morajo enaka merila veljati za vse skupine ne glede na številčnost in politično všečnost.

19. 1. 2020
Visokošolski sindikat Slovenije
zanj dr. Marko Marinčič, predsednik

torek, 14. januar 2020

sobota, 11. januar 2020

Bistvene spremembe raziskovalne zakonodaje so čisto drugje

Predhodni odziv Visokošolskega sindikata Slovenije na besedilo, ki ga ni

V zadnjem času se je zlasti v tiskanih medijih in na družabnih omrežjih razplamtela razprava o predlogu Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki se omejuje na vprašanje o omejitvah proračunskega financiranja in umika z vodstvenih funkcij v primeru, če nekdo doseže pogoje za upokojitev. Naj poudarimo, da podobne ali še strožje omejitve obstajajo v večini evropskih držav, njihova odprava pa je imela v Združenih državah Amerike zelo kvarne učinke na zaposlovanje mlajših, kot je z empiričnimi podatki dokazal Richard C. Larson (revija Science, 1.11.2018, https://www.sciencemag.org/careers/2018/11/semiretirement-treating-me-well-and-it-made-room-younger-scientist). V sindikatu te omejitve podpiramo, vendar so trditve, da gre za prisilno upokojevanje, najnavadnejše zavajanje. Po prvotnem predlogu bi šlo za omejevanje zaposlitve iz proračunskih virov RS na 20%, po novem predlogu kar 50%, pri čemer bi bila v primeru evropskega projekta še vedno možna 100% zaposlitev. Se to res lahko imenuje prisilno upokojevanje?

Predvsem nas čudi, da je v tej in v številnih drugih objavah nastal vtis, da gre za najpomembnejšo, če ne kar edino točko zakona, o kateri smo se v Visokošolskem sindikatu Slovenije opredelili. Sindikat kljub dejstvu, da se približno polovica proračunskega denarja za raziskovanje steka na univerze, ni bil vključen v delovno skupino za zakon. S svojimi predlogi je sodeloval med javno razpravo in v usklajevanjih s predstavniki ministrstva. Nekateri so bili upoštevani, npr. tisti o avtonomnem oblikovanju programskih skupin in o ločitvi organizacije in evalvacije stabilno financirane znanosti: prva bi bila stvar raziskovalcev na ustanovah, druga stvar agencije. Vendar bi bilo delovanje takega sistema odvisno od učinkovitosti evalvacij na ARRS, ki pa na tem področju kaže katastrofalne rezultate, saj stabilno financiranje prek programskih skupin razume kot vzdrževanje statusa quo, ki zlasti na univerzah, a ne samo tam, pogosto pomeni povsem fevdalne razmere, nezamenljive vodje skupin in vzdrževanje položajnih rent (20% dopolnilno delo). Ta fevdalni sistem je v resnici že zdaj »varen«; situacije, ko kakšna programska skupina postane manj varna, če ne kar nevarna, so redke in politično zanimive – primer Marko Noč.

V kolikšni meri so upoštevani ali bodo upoštevani tudi drugi predlogi, še ne vemo, saj se osnutek zakona spreminja, kroži več različic, vse pa so zelo oddaljene od besedila, ki je bilo pred časom v javni razpravi.

Upati je, da namen ognjevitih razprav o upokojevanju ni v tem, da bi odvrnili pozornost od ključnih sprememb, ki bi s svojimi učinki segale daleč onkraj vsake posamezne akademske kariere, vendar o njih resne strokovne razprave ni bilo. Prva taka novost je uvedba Razvojnega sveta na ravni vlade, ki bi bil za razliko od sedanjega Sveta za znanost in tehnologijo v zelo majhni meri sestavljen iz raziskovalcev, v največji pa iz politično izbranih predstavnikov in delegatov ustanov ter interesnih skupin. Na dlani je, da bi to lahko vodilo v eksplicitno podrejanje znanosti političnim in korporacijskim interesom. Druga novost je »odprti dostop« pri objavah izsledkov raziskav, financiranih iz javnih sredstev. Kolikor je razprave o tem sploh bilo, je pokazala, da se vodilne evropske države in vodilne univerze učinkovito zoperstavljajo novi paradigmi, ki bi pomenila »plačevanje objav« in prelivanje proračunskega denarja v založniške korporacije, in sicer celo v primerih, ko si visokih naročnin ne moremo privoščiti. Slovenija ima kot država na periferiji očitno ambicijo, da bi se uveljavila kot mecen mednarodnih založniških in bibliometričnih korporacij, ki izčrpavajo in uničujejo znanost. Tretja novost so zloglasne »dvojne plače«, pri čemer ni jasno, kaj bi izstop iz veljavnega krovnega sistema javnih uslužbencev pomenil za sorazmernost plačil z opravljenim delom (tj. kdo in po kakšnih kriterijih bo dvojne plače deležen) in za stabilnost celotnega plačnega sistema – da o možnih političnih posledicah sploh ne ugibamo. Glede na dosedanje izkušnje bo institut dvojne plače, če bo to v Vladi in v Državnem zboru slučajno potrjeno, zanesljivo privilegij vodilnega sloja in neformalno orodje korporativnega upravljanja.

V Visokošolskem sindikatu se bomo na končni predlog zakona, ko bo naposled le objavljen, natančno in argumentirano odzvali. Vendar je treba že zdaj poudariti, da starostne omejitve niso niti edini niti ključni problem, čeprav bi nekateri očitno želeli ustvariti tak vtis. Ključni problem zakona je, da z »dvojnimi plačami« omogoča izstop iz javnega plačnega sistema, 20% dopolnilno delo (tudi iz proračunskih virov in tudi v programski skupini) na podlagi krovne zakonodaje ostaja, ob tem pa predlog zakona sploh ne prepoveduje civilnih (avtorskih in podjemnih) pogodb, s katerimi bo mogoče še naprej neomejeno črpati tudi iz proračunskih in posredno proračunskih virov, in to celo pri istem delodajalcu.

Žal se zdi, da bo skušal predlagatelj zakona ustreči predvsem apetitom vodstvenih struktur, ki se sicer ponašajo s svojo sposobnostjo pridobivanja evropskih sredstev, v resnici pa so karseda navezane na neposredne in posredne proračunske apanaže. Pogosto visoko nad 100% plačo.

Toliko o uspešnem pridobivanju evropskih virov in o priložnostih za mlade.

V Ljubljani, 9. 1. 2020

za Visokošolski sindikat Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, predsednik