Odgovor Visokošolskega sindikata Slovenije organom ARRS

Organi ARRS so se izognili ugotavljanju odgovornosti za razpisni fiasko in ne implementirajo novih zakonskih zahtev po izogibanju nasprotju interesov

 

Podajamo repliko na odgovor organov ARRS na Poziv Visokošolskega sindikata Slovenije (Poziv VSS), naj se opredelijo do fiaska pri zadnjem projektnem razpisu. Poleg uradnega odgovora organov ARRS je na Poziv VSS ločeno odgovorila članica Upravnega odbora (UO), dr. Marta Klanjšek Gunde, ki je izpostavila širše razsežnosti problematike z informacijskim sistemom, druge problematične prakse agencije in tudi svojo nemoč pri nadzoru nad delovanjem agencije.

Organi agencije želijo prepričati akademsko in splošno javnost o (i) naključni »tehnični napaki« pri obdelavi prijav na projektni razpis, (ii) učinkovitem obvladovanju nasprotja interesov in (iii) dialoški naravnanosti do širše akademske skupnosti.

V nadaljevanju predstavljamo in se omejujemo na dejstva, povzeta iz zapisnikov sej organov ARRS (januar – maj 2021 in zapisnik 24. seje ZSA in UO, julij 2021, ki je edini tudi javno objavljen), ter na javno dostopne podatke.

 

Dejstva o poteku ocenjevanja projektnega razpisa pričajo, da vzrok za polom letošnjega projektnega razpisa ni »tehnična napaka«, temveč malomarno ravnanje direktorja ARRS, dr. Roberta Repnika:

1.) Direktor agencije je odredil eksperimentiranje s testno (!) platformo za informacijsko podporo razpisom v času, ko bi moral biti proces ocenjevanja projektov že v teku, pri čemer je preslišal opozorila Simona Oša, vodje sektorja za projekte na ARRS;

2.) Agencija ni zagotovila povezave nove testne platforme s starim sistemom, v katerega so prijavitelji vložili projektno dokumentacijo. Posledično sta bila v proces vključena še dva dodatna koraka, (i) izvoz projektnih vlog iz starega sistema in (ii) pošiljanje projektnih vlog ocenjevalcem po e-pošti. Torej, ocenjevalci do vlog niso dostopali preko e-portala kot na preteklih razpisih, temveč so projektne vloge prejeli po e-pošti.

3.) Med prenosom podatkov so bila gradiva v slovenščini za 68 projektnih prijav naložena na mesto, v katerem bi se morala nahajati gradiva v angleščini.

4.) Tuji ocenjevalci so med ocenjevanjem naslovili na ARRS več kot 70 (!) opozoril, da niso prejeli projektne vloge v angleščini. Nekdo v agenciji je takrat sprejel odločitev, da se ne preveri, ali je glede na tako množična opozorila prišlo do tehnične napake, temveč naj se sporoči ocenjevalcem, da so pač prejeli gradiva v slovenščini zato, ker so bili prijavitelji malomarni in so jih oddali le v slovenščini, in naj nadaljujejo z delom. Vse kaže, da njihova oddaja poročil, ne da bi razumeli jezik gradiva, ni bila posledica njihove karakterne hibe, temveč tega, da jih je ARRS zavedla.

5.) Agencija je odreagirala in odredila pregled dogajanja šele potem, ko je na socialnih omrežjih nekaj prijaviteljev izpostavilo, da so iz ocen razbrali, da so ocenjevalci prejeli le opis projekta v slovenščini in ko so o fiasku projektnega razpisa poročali mediji.

6.) ZSA in UO ARRS na skupni seji 28. 7. 2021, ki so jo sklicali potem, ko so o aferi začeli poročati oškodovanci na socialnih omrežjih in mediji, in katere zapisnik je edini objavljen, nista razčiščevala dogajanja v času, ko je direktor sprejel tvegano odločitev o prehodu na nov informacijski sistem, in v času, ko je bila po prejetih opozorilih ocenjevalcev sprejeta odločitev, da se ne preveri, kaj se je zgodilo. Organa sta opravila le resno debato, kaj storiti z razpisom v danem trenutku. Po nam znanih informacijah prav tako nista presojala odgovornosti direktorja za napake na kakšni drugi seji. Še več, sodeč po zapisniku je 28. 7. 2021 potekala seja ZSA kot strokovnega organa, člani UO pa so bili nanjo povabljeni. V resnici za razpravo o odgovornosti direktorja ni pristojen ZSA, pač pa UO, ki ga izbere in ki lahko vladi predlaga tudi njegovo razrešitev. Razprava o odgovornosti direktorja je bila nevtralizirana s tem, da je o dogajanju razpravljal strokovni organ, in ne organ ARRS, ki je pristojen za nadzor nad direktorjem. Krizna seja dne 28. 7. 2021 je bila torej sklicana na tak način, da v ospredje ne bi prišle pristojnosti UO do direktorja.

7.) Navkljub argumentiranim opozorilom javnosti in tudi člana ZSA, zakaj projektnih vlog ne bi smeli ponovno ocenjevati isti recenzenti, torej tisti, ki so projekt že »ocenili«, ne da bi ga razumeli, je ZSA na seji 28. 7. 2021 sprejel predlog pravnice, da se 68 vlog v angleščini posreduje istim recenzentom.

8.) Vodja pravne službe, Katarina Hren, meni, da je recenzentsko ocenjevanje le ena od faz postopka in da ocena recenzentov nima »učinka akta odločitve«.

 

Dokumenti nadalje pričajo, da organi ARRS ne upoštevajo in ne želijo implementirati zakonskih določil za obvladovanje nasprotja interesov zavezancev:

1.) Organi ARRS se sklicujejo na neobjavljeno pozitivno mnenje KPK z dne 10. 6. 2019, ki ga ni moč preveriti.

2.) Organi ARRS so bili v začetku leta 2021 seznanjeni z zakonskimi določili Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ter z Novelo zakona, ki je v veljavi od 17. 11. 2020. Novela širi seznam zakonskih zavezancev na člane strokovnih teles agencije, torej na člane UO in ZSA, člane znanstvenih svetov ved in člane drugih občasnih strokovnih teles agencije vključno z ocenjevalci. Člani ZSA in UO so bili seznanjeni, da se je iz razprave in glasovanja dolžna izločiti tudi oseba, ki je npr. zaposlena v organizaciji prijaviteljici ali pa raziskovalno sodeluje s prijaviteljem. ZSA ali UO bi sicer lahko odločil, da oseba zaradi »majhne intenzitete stikov« z delom v organu lahko nadaljuje v omejenem obsegu, a je organ zavezan svojo odločitev utemeljiti, agencija pa je dolžna s tem seznaniti KPK v petih dneh.

a.) Organi ARRS niso predlagali sprememb pravnih aktov agencije, ki bi upoštevale nova zakonska določila o omejevanju nasprotja interesov.

b.)  Organi agencije imajo v svojih zapisnikih zabeleženo, da člani strokovnih teles delujejo etično in jim je zato potrebno zaupati, tudi v primeru navzkrižja interesov. Iz zapisnikov sej pa ni razvidno, da agencija seznanja KPK, kadar člani ZSA ali UO navkljub (potencialnemu) navzkrižju interesov sodelujejo v razpravah na sejah organov.

3.) Agencija ne preverja nasprotja interesov oseb, ki sodelujejo v evalvacijskih postopkih ali so člani strokovnih teles, na način, kot to počnejo druge primerljive agencije v mednarodnem prostoru, npr. agencije Evropske komisije za razdeljevanje sredstev evropskih okvirnih programov (Obzorje 2020, Obzorje Evropa).

4.) Ne drži trditev organov ARRS v odgovoru sindikatu, da večina članov UO ne prejema sredstev ARRS. Podatki v bazi SICRIS (stanje 21. 9. 2021) potrjujejo, da so štirje od sedmih članov UO financirani tudi iz ARRS sredstev. Dr. Emilija Stojmenova Duh in dr. Marta Klanjšek Gunde sta članici programskih skupin, ki ju financira ARRS, dr. Egon Pelikan in dr. Janez Bonča pa sta vodji programskih skupin, ki na letni ravni za obdobje šestih let prejemata 317.149 € (4,65 FTE B) oziroma 424.911 € (6,23 FTE B) ARRS sredstev.

5.) Sprašujemo se tudi o zagotavljanju nepristranskosti in objektivnosti direktorja agencije pri podeljevanju sredstev za znanost. Direktor agencije je sočasno zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, še več, je celo njen prodekan. Upoštevajoč podatke v bazi SICRIS je delno financiran tudi iz sredstev ARRS kot član infrastrukturnega programa I0-0039 Gibanje znanost mladini (3,5 FTE/leto).

 

Menimo, da tako polom letošnjega projektnega razpisa, kot tudi ignoriranje zakonskih določil Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije v podzakonske akte agencije govorita v prid temu, da je treba  poklicati na odgovornost vodstvo agencije in da je treba temeljito reformirati agencijo. To je naloga med drugimi organov agencije, pa tudi Vlade, ki lahko v sedanji ureditvi ključno vpliva na sestavo organov. Če članice in člani organov ARRS niso pripravljeni preučiti odgovornosti direktorja za polom projektnega razpisa in ga sankcionirati, naj odstopijo in svoje položaje prepustijo bolj kredibilnim osebam.

 

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 26. 9. 2021,

predsedstvo Visokošolskega sindikata Slovenije

Mnenje VSS o NPVŠ 2021-2030

 

Mnenje Visokošolskega sindikata Slovenije o predlogu Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030

 

Visokošolski sindikat Slovenije ocenjuje predlog Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030 (NPVŠ) kot na videz idealističen razvojni načrt, poln všečnih fraz in idealnega opisa ciljnega stanja slovenskega visokega šolstva leta 2030, ki pa ima žal več resnih vsebinskih pomanjkljivosti. Je analitično šibak oz. sploh nima analize sedanjega stanja visokega šolstva v Sloveniji. Ima več problemskih slepih peg in spornih ciljev. Njegova frazeologija ponekod postane nerazumljiva in kontradiktorna. Predvsem pa je NPVŠ premalo oprijemljiv pri opredelitvi, kako doseči začrtane cilje. Zato sindikat predlaga umik dokumenta.

NPVŠ nedvomno vsebuje nekaj ukrepov, ki jih moramo kot sindikat pozdraviti, npr. financiranje sobotnega leta, brezplačen doktorski študij, kosovno financiranje temeljnega raziskovanja v visokem šolstvu in kosovno financiranje infrastrukturnih investicij. Vendar jih zaradi izvedbene nedoločnosti dokumenta žal ne moremo šteti kot zavezujočih.

Med problematičnimi cilji in ukrepi izpostavljamo samo nekatere.

Cilj 2.2. je mogoče razumeti tako, da se NPVŠ na nekaterih študijskih področjih zavzema za krčenje rednih vpisnih mest (brez šolnine) in preusmerjanje študentk in študentov na plačljiva vpisna mesta. Samoplačniki naj bi financirali obstoj študijskih programov, za katere bi nekdo odločil, da jim je treba skrčiti javno financiranje. Ta reforma pomeni razgradnjo javnega, vsem dostopnega visokošolskega izobraževanja in uvajanje šolnin. To bi bilo selektivno po neoliberalnih ideoloških kriterijih. Čeprav naj bi to počele univerze avtonomno, zaznavamo vsebinske vzporednice z težnjo vlade, da bi politično spreminjala vpisno politiko in krojila univerzitetni študij po načelih poklicnega izobraževanja. Te težnje ne ustrezajo dejanskemu stanju na trgu dela in čedalje bolj raznolikim oblikam zaposlitvenih karier. Poleg tega lahko pomenijo znanstveno manj ambiciozne univerze in prilagajanje slovenskega visokega šolstva periferni vlogi.

S temi težnjami je usklajen cilj 3.5., da naj prav vsi študijski programi in smeri spodbujajo podjetništvo.

Dokument ne predvideva finančne stabilizacije delovnih mest raziskovalcev na univerzah, čeprav je vsem akterjem dobro znano, da je to glavni problem te velike poklicne skupine in vodi v stalno negotovost raziskovalcev, v trošenje velikega dela delovnega časa za razpisni menedžment in v nezakonito veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Nenavadno je tudi to, da se NPVŠ zavzema za ureditev financiranja raziskovalne dejavnosti na univerzah v ločenem zakonu, čeprav je trenutno v DZ vložen novi Zakon o znanstvenoraziskovalni, razvojni in inovacijski dejavnosti, ki je nastal po večletnih usklajevanjih in ima dobre možnosti za sprejem. O tako pomembnem vprašanju bi bila potrebna vnaprejšnja uskladitev deležnikov, pri tem pa ne zavračamo možnosti, da bi področje univerz urejal en zakon.

Nekateri ukrepi so videti napredni, vendar se pozablja na to, kako so se ponekod že izrodili v praksi. Takšen je ukrep 3.10., ki napoveduje objavljanje rezultatov študentskih anket. V sindikatu podpiramo študentsko evalviranje pedagoškega dela, ki pa naj temelji na vsebinskih analizah in naj s tem prispeva k izboljševanju kakovosti. Kvantifikacija ocenjevanja pedagoškega dela ni v jasni korelaciji z izboljševanjem kakovosti pedagoškega dela, skoznjo se večkrat izkažejo povsem druge stvari, kot sta nizka motivacija respondentov za ocenjevanje ali njihovo pričakovanje permisivnosti v pogojih množičnega študija, znani pa so tudi primeri vodstvenega usmerjanja pritiskov na določene pedagoge.

Dokument vsebuje nastavke za izvajanje študijskih programov v angleščini, kot kaže, brez vzporedne izvedbe v slovenščini (vodja pripravljavcev NPVŠ je na seji Sveta za visoko šolstvo 9. 4. 2021 pojasnil, da je cilj, da bi se tretjina do polovica študijskih programov v Sloveniji izvajala samo v angleščini), in sicer prek določbe o avtonomni jezikovni politiki visokošolskih zavodov, ki je trenutno omejena z zakoni in ustavo. Opozarjamo, da bi izključno angleška izvedba študijskih programov privabila številne ne nujno najodličnejše tuje študente, ki bi jih privlačil tudi primerjalno visok obseg socialnih pravic študentov v Sloveniji. Zasedanje vpisnih mest, ki jih financira proračun RS, in prehitevanje slovenskih kandidatov za vpis bi lahko vodilo v konflikte, tudi etnonacionalistične. V VSS sicer ocenjujemo, da bo ta določba NPVŠ obsežno spolitizirana in verjetno na koncu umaknjena, saj poslanske skupine ne bodo tvegale še enega referenduma.

V NPVŠ lahko najdemo tudi cilje, ki nimajo zveze z visokošolsko dejavnostjo in bi lahko pomenili nastavek za odvode finančnih sredstev, namenjenih za visoko šolstvo. Eden takšnih je cilj 5.4.: »Infrastruktura za širokopasovne internetne povezave bo zagotovljena po celi Sloveniji«.

Nekateri cilji in ukrepi pa so preprosto nerazumljivi, npr. ukrep 1.5., ki ureja prehajanje med srednješolskim in visokošolskim izobraževanjem: »Urejen bo sistem vertikalne prepustnosti srednješolskega in visokošolskega sistema izobraževanja s prilagoditvijo na neavtomatski vertikalni propustni sistem.«

Najpomembnejša pomanjkljivost dokumenta je ta, da njegovi pripravljavci v več kot letu dni, ko so napisali najprej predlog izhodišč in nato še NPVŠ, niso uspeli pripraviti tudi časovnice izvajanja ukrepov in opredelitve subjektov, odgovornih za njihovo izvedbo. Brez teh vsebin je NPVŠ neoprijemljiv in ne vsebuje zavez konkretnim institucijam k izvedbi in tudi ne bo mogoče evalvirati njegovega izvajanja. Upoštevati je treba, da je dosedanji desetletni NPVŠ 2011–2020 vseboval te konkretizacijske določbe ob ukrepih, pa jih je bila kljub temu na koncu realizirana le približno tretjina. Predlog novega NPVŠ delegira določitev časovnih rokov in odgovornosti podrednim akcijskim načrtom, ki naj jih vlada sprejme v pol leta. Nesprejemljivo je, da bi z ohlapno nacionalno strategijo, ki bi jo sprejel DZ, katerikoli vladi dali vladi proste roke pri oblikovanju akcijskega načrta in s tem pri določanju trenutno še neznane konkretne vsebine dokumenta.

Visokošolski sindikat Slovenije ima močne zadržke do tega, da bi bile odločitve o konkretnih vsebinskih vprašanjih prepuščene ministrstvu, ki znotraj vlade že doslej ni pokazalo posebne strokovne avtonomije. Vsi deležniki in poznavalci ugotavljajo, da je MIZŠ v aktualnem mandatu skorajda neoperativno in izjemno neodzivno (varuh človekovih pravic je pred kratkim javno opozoril na enoletni odzivni čas v neki zadevi). NPVŠ bo zato lahko mrtva črka na papirju še vsaj eno leto, do nastopa naslednje vlade, lahko pa bodo, nasprotno, akcijski načrti napisani kot rezultat tega, da bo vodstvo MIZŠ kot že večkrat v tem mandatu delovalo kot transmisija političnih odločitev, sprejetih zunaj in mimo (visoko)šolske stroke, ali lobističnih interesov na področju visokega šolstva.

Očitno je, da akcijski načrti za razliko od samega NPVŠ ne bodo dani v javno obravnavo, da ne bodo obravnavani na odprti seji matičnega delovnega telesa DZ in torej ne bodo deležni enake demokratične legitimitete kot sam NPVŠ. Predstavniki MIZŠ so sicer na sejah Sveta za visoko šolstvo, pristojne komisije Državnega sveta in v javni razpravi podali ohlapne ustne obljube, da se bo ministrstvo posvetovalo o vsebini akcijskih načrtov z izbranimi deležniki, vendar je treba upoštevati, da MIZŠ v aktualnem mandatu pogosto ignorira dialog z deležniki v širokem spektru zadev, od usklajevanj o protiepidemijskih ukrepih do izključitve Visokošolskega sindikata Slovenije iz delovnih skupin za pripravo izhodišč in predloga NPVŠ. Če s svojimi obljubami misli resno, je najmanj, kar bi pričakovali, da že sam NPVŠ jasno navede, da bo MIZŠ akcijske načrte pripravljal v sodelovanju z vsemi deležniki s področja visokega šolstva. Še bolj smiselno pa je, da se NPVŠ sprejme šele takrat, ko bo vključeval tudi usklajen akcijski načrt.

Naš zadržek do delegiranja priprave izvedbenega dela NPVŠ ministrstvu je povezan tudi s splošno politično kulturo trenutne vlade, ki sprejema odločitve brez posvetovanja s socialnimi partnerji, ki vlada z dekreti, ki si s protiepidemijskimi odloki pogosto prisvaja pristojnosti zakonodajne veje oblasti, ko posega v ustavne pravice brez zakonskih podlag, in ki ob tem ignorira razveljavitvene odločbe sodišč, tudi ustavnega.

Iz teh razlogov žal ni mogoče zaupati MIZŠ, da bo na vključujoč način pripravilo akcijske načrte, ki bodo šele dali pravo operativno vsebino Nacionalnemu programu visokega šolstva 2021–2030.

Ugotavljamo, da je predlog NPVŠ izvedbeno nedorečen dokument in bo zato lahko podlaga za zelo različne visokošolske politike ali celo za prav nobeno. Podrobno branje pa pokaže tudi to, da se za všečno frazeologijo skrivajo intelektualno plitve neoliberalne tendence po širjenju plačljivega študija in podjetništva ter morda celo nastavki za finančne odvode na škodo temeljne dejavnosti.

Zato Visokošolski sindikat Slovenije poziva MIZŠ, naj umakne Nacionalni program visokega šolstva 2021–2030. Če ga bo vložilo v parlamentarni postopek brez korenitih sprememb, pa bo sindikat predlagal Državnemu zboru RS, da predlog v tej obliki zavrne.

V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 20. 9. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije,

dr. Gorazd Kovačič, predsednik

Navodila UL za uveljavljanje pogojev PCT

Ko je vlada v začetku septembra 2021 sprejela odlok, ki je predpisal pogoje PCT (preboleli, cepljeni ali redno testirani s HATG) za zaposlene in uporabnike (študente, obiskovalce) izobraževalnih ustanov in zatem vseh delovnih organizacij, je UL pripravila navodila, po katerih se bo na članicah uveljavilo te pogoje in se nadzorovalo njihovo spoštovanje. Predlog navodil je 10. 9. poslala v mnenje sindikatom. VSS SUL je 14. 9. odgovoril z nekaj pripombami, zlasti da naj bodo ta navodila omejena le na ukrepe za preprečevanje širjenja okužb s SARS-CoV-2. Predlog navodil je bil namreč na eni strani napisan tako na splošno, da bi zajemal tudi skrb za zdrave delovne pogoje med delom na domu, na drugi strani pa je imel določbo, da se v primeru dvoma s tem, ali je delavec izkazal izpolnjevanje varnostnih zahtev, šteje, da jih ne, poleg tega navodila omenjajo tudi možnost delovnopravnih sankcij. UL je upoštevala večino pripomb in predlogov sindikata.

Pomembna določba navodil je tudi ta, da neizpolnjevanje pogojev PCT ni razlog za odobritev dela od doma, kar je sicer skladno z navodili, ki urejajo možnost dela od doma.

Povezava na dokumente je tule.