sreda, 06. december 2017

Sodišče oprostilo predsednico VSS SUM rektorjeve obtožbe o razžalitvi

Sodišče v Mariboru je 6. 12. 2017 oprostilo predsednico Sindikata Univerze v Mariboru, prof. dr. Marijo Javornik Krečič obtožbe kaznivega dejanja razžalitve, katerega jo je obtoževal rektor Univerze v Mariboru.


VSS in KSS PERGAM pozdravljata odločitev sodišča v Mariboru, s katerim je to oprostilo predsednico Sindikata Univerze v Mariboru, prof. dr. Marijo Javornik Krečič obtožbe kaznivega dejanja razžalitve, katerega jo je obtoževal rektor Univerze v Mariboru, in je sledilo njeni načelnosti in argumentaciji, ki sta jo zastopala z njenim zastopnikom.  Sodišče je s to odločitvijo pritrdilo pomembnosti varovanja dveh svoboščin, ki ju ščiti Ustava Republike Slovenije, in sicer svobode govora in svobode sindikalnega organiziranja in delovanja. Odločitev je zato izjemnega pomena za vse državljane, še zlasti za vse sindikalne zaupnike, ki so se s svojim delovanjem pripravljeni izpostaviti v imenu članov, ki jih zastopajo.

Na nujnost učinkovitega razreševanja škandalov spolnega nadlegovanja na Univerzi v Mariboru je prof. dr. Marija Javornik Krečič dosledno, glasno in kritično opozarjala, kar je bila tudi njena naloga in dolžnost kot predstavnice zaposlenih na Univerzi v Mariboru, kjer so se sporna ravnanja tudi odvijala. V luči razkrivanja škandalov spolnega nadlegovanja širom po svetu po vseh porah javnega življenja, ki smo mu priča v zadnjih tednih, vključno z vprašanjem, ki se neizogibno postavlja v zvezi s tem  - o odgovornostih tistih, ki so bili s temi ravnanji seznanjeni, pa niso pravočasno ukrepali, je sporočilo sodišča jasno: javni diskurz o tej problematiki in tudi kritično izpostavljanje nesprejemljivih praks je dopusten, sami pa dodajamo, da je tudi nujen.

Sodišče je očitno prepoznalo pomen vloge sindikata in njene predsednice, ki ga predstavlja in ki se je namesto žrtev nadlegovanja izpostavila na eni strani kot glas žrtev, kot tudi na drugi strani kot glas zaposlenih, ki so bili spričo dogajanja na Univerzi v Mariboru ogorčeni in so pričakovali, da se sindikat, ki kolektivno zastopa in artikulira njihove interese in stališča, na dogajanja na Univerzi v Mariboru kritično odzove, kar je prof. dr. Marija Javornik Krečič tudi storila. Sindikat je namreč v svojem bistvu organizacija delavcev, katere namen je boj za pravice zaposlenih in njihovo spoštovanje.

V VSS in v KSS PERGAM se bomo tudi v prihodnje z vsemi prizadevali za zaščito svobode govora, svobode sindikalnega delovanja in za večjo zaščito sindikalnih zaupnikov, ki so predani svojemu delu za zaščito pravic delavcev ter za spoštovanje njihove integritete in dostojanstva.

Ljubljana, Maribor, Koper, 6. 12. 2017



Zaključni govor Marije Javornik Krečič na zadnji sodni obravnavi, 5. 12. 2017


V kazenskem sodnem procesu sem se znašla, ker se rektor Univerze v Mariboru počuti razžaljenega zaradi dveh citatov, ki sta bila  izrečena v kontekstu sindikalnega boja. Da se je rektor Univerze v Mariboru odločil za zasebni kazenski pregon predsednice visokošolskega sindikata na UM  sindikalne predstavnice (upam, da na svoje lastne in ne na davkoplačevalske univerzitetne stroške) glede na njegovo vodenje Univerze niti ne bi bilo presenetljivo. Že v  začetku svojega mandata po  izvolitvi v letu 2015 je namreč na Univerzi pričel zamirati  že predhodno šibek socialni dialog (po vložitvi kazenskega pregona zoper sindikalno predsednico pa je popolnoma zamrl), splošna kultura obnašanja in medsebojnega spoštovanja pa je dosegla dno. Rektor se je javno razglasil za vrhovnega poveljnika, nasploh mu je vojaška terminologija blizu (govori o zaposlenih kot vojakih in sebi kot generalu)  in tako tudi ravna. Ne le da zavrača in onemogoča predstavitve argumentov na organih in komisijah Univerze, kjer naj bi z demokratično razpravo kot akademska skupnost prihajali do rešitev, prepoveduje razprave, koncentrira odločanje na rektorsko funkcijo, njegov odnos do kogar koli, ki se izpostavi (sploh do žensk), pa odkrito izraža argument moči in ne moč argumenta. Hkrati rektor sebe in svojo funkcijo dojema kot brezmejno oblast, večkrat poimenovano univerzitetna avtonomija. Predstavlja si jo tudi kot nespoštovanje delovne zakonodaje, v primeru svoje upokojitve tudi kot nespoštovanje interventne zakonodaje.

A kljub tej nepresenetljivosti ''ukrepa'', ki se ga je poslužil rektor, je njegovo radikalno obračunavanje z zaposlenimi in njihovo zastraševanje vendarle nesprejemljivo. Najprej zato, ker je Univerza javna institucija in rektor  javna oseba, nadalje pa tudi zato, ker rektorjevo razumevanje univerzitetne avtonomije nima nikakršne potrditve v kateri koli razsodbi tako Ustavnega kot Vrhovnega sodišča, v katerem koli naloženem inšpekcijskem ukrepu, niti nima potrditve v pogledih slovenske akademske skupnosti. Tako rektorjevo držo razumem kot nemoč, ker je povsem osamljen, a zato obračunavati s svojimi sodelavci, ki jih poudarjeno postavlja v pozicijo podrejenih???  Če bi rektorja besede, za katere me toži, res prizadele (kakor trdi v tem postopku),  bi se najprej poskusil pogovoriti z mano, pa me pred tem, da mi je bila zasebna tožba vročena, ni NITI enkrat neposredno ali posredno opozoril. Nekaj dni, preden sem prejela zasebno tožbo, smo imeli celo sindikalni sestanek, 28. 10. 2016, za katerega smo prosili dva meseca, pa na sestanku svoje razžaljenosti ni niti omenil!  Ni to povsem neprimerno (hinavsko) ravnanje? Nadalje bi lahko rektor, če je sodil, da so bile uporabljene neprimerne besede,  zahteval popravke oz. opravičila v časopisih (pa ni niti enega) ali (če bi bil dosleden) tudi kazenske pregone zoper druge osebe, ki so ga na primer  okarakterizirale za  duševno neuravnovešenega in nesposobnega (vloženo v spisu). Pa ni sprožil niti enega tovrstnega zahtevka, niti enega pregona, niti enega poskusa pogovora o tem.

Sama sem kot sindikalna predsednica (VSS SUM) od leta 2012, ko sem to funkcijo prevzela, dosledno na sejah organov univerze (torej znotraj univerze) in v javnosti zagovarjala temeljne pravice zaposlenih: mdr. pravico do poštenega in zakonitega plačila za opravljeno delo, pravico do varnega delovnega okolja in pravico do integritete zaposlenih, torej vse tiste pravice, ki so bile s strani rektorja grobo kršene in imajo za posledico tudi moje izrečene kritične besede. Prav tako so bila sindikalna stališča in način, kako sem jih predstavljala zaposlenim, javnosti, vodstvu, konsistentna in povsem enaka v obeh mandatih – prejšnjega rektorja dr. Rebolja in aktualnega rektorja dr. Tičarja. To so potrdile vse priče, tudi prorektorica dr. Vaupotič. Zato moji kritiki nikakor ni mogoče očitati namena razžalitve, povzela sem namreč DEJSTVA. In to resnična DEJSTVA! Legitimnost moji kritiki dajejo člani in članice sindikata, ki so me ravno v času, ko mi je bila vročena tožba,  izrekli zaupnico s soglasno podporo na volitvah za nov mandat predsednice sindikata (VSS SUM).

Pri rektorjevem zaslišanju se je izkazalo, da rektor pravzaprav niti ne ve, zakaj me toži (navajal je nekaj povsem drugega, kot je zapisano v članku in v citatu, ki naj bi ga razžalil in ga navaja v obtožnici). Rektorskih volitev namreč nikoli nisem problematizirala, kot mi podtika – rektor je bil na funkcijo res izvoljen, legalno in legitimno, a to ne pomeni, da potem lahko počne karkoli in kakor koli – tudi v nasprotju z zakonodajo in z akademskimi etičnimi standardi. Izvoljenost v bistvu pred njega postavlja še večjo odgovornost.

V tem kontekstu sem problematizirala pridobivanje pravnega mnenja pri zasebnem inštitutu brez sklepov univerzitetnih organov in na račun univerze v trenutku, ko istočasno kot delodajalec ni izpolnjeval zakonskih obvez do zaposlenih - kljub razsodbi Vrhovnega sodišča o razveljavitvi 9. člena Pravilnika o napredovanju in inšpekcijskih odločbah, ki so prišle ravno v tistem obdobju. Primanjkljaje pri plačah je univerza nazadnje zaposlenim morala izplačati v znesku skoraj 8 milijonov in to je naredila šele v letu 2017!

To nedopustno ravnanje rektorja sem izpostavila že pred javno izjavo v Dnevniku na seji Upravnega odbora in je zapisano v priloženem zapisniku.

Glede na to, da je bila interventna zakonodaja ZUPPJS16 jasna in je določala možnost zgolj enoletnega podaljšanja delovnega razmerja v primeru izpolnjevanja pogojev za upokojitev, rektor kot odgovorna oseba in oseba, ki ga je vprašanje upokojitve zadevalo v eni osebi, pa je  z načinom predstavljanja zakonodaje s plačanim pravnim mnenjem zasebnega inštituta umetno ustvarjal  nejasnosti, temu lahko upravičeno izrečemo MALVERZACIJE in poskus zaobida zakonodaje. Sploh še zato, ker so se rektorjeva stališča in njegovo pri zasebniku pridobljeno pravno mnenje za 12.000 evrov izkazali za brezpredmetne, saj mu je bilo delovno razmerje na koncu podaljšano za ENO leto, kot je velevala interventna zakonodaja, in ne za tri leta, kot je trdilo njegovo pravno mnenje.

Nadalje je rektor v zaslišanju v nasprotju s svojim pooblaščencem, ki je skušal obe sporni navedbi objektivizirati, izpostavil, da ga slovarski pomeni sploh ne zanimajo, da je pomembno samo, kako besede razume in doživlja on sam. To za kazenski pregon gotovo ne more biti podlaga.

Obe inkriminirani besedi oz. besedni zvezi  ''malverzacija'' in  ''osebni seksizem'' objektivno namreč nista žaljivi ne po slovarskih pomenih, ne po strokovni in znanstveni literaturi ter tudi ne po splošni pogovorni rabi.

Glede malverzacije sem bistvo že izpostavila (nezakonito neplačevanje zakonskih obveznosti do zaposlenih na eni strani in plačevanje pravnega mnenja za vprašanje ureditve svojega lastnega položaja na drugi strani), o osebnem seksizmu pa tole:

o   Decembra 2015 je rektor prejel  prošnjo za pomoč in zaščito pred spolnim nadlegovanjem,  pa je žrtev najprej nagovarjal, da obtožbe umakne.  Čeprav rektorjev pooblaščenec navaja, da je sprejel neformalne ukrepe in storilca fizično odstranil, to ne drži. Nasprotno, takrat je storilcu  (kot je potrdil tudi inšpekcijski nadzor in po končanem nadzoru izdal odločbo o prekršku) mimo določil zakona brez javnega razpisa podaljšal pooblastilo za delovno mesto glavnega tajnika in nato na predlog storilca v februarju 2016 celo podpisal ukinitev delovnega mesta žrtve!

o   Komisijo za razjasnitev okoliščin prijave je imenoval šele meseca marca 2016, po tem, ko je na predlog storilca podpisal ukinitev delovnega mesta žrtvi, ko je v zvezi z delovnim mestom glavnega tajnika na Univerzi že potekal inšpekcijski nadzor in ko ga je javnost pozivala k ukrepanju.

o   Po soglasnih ugotovitvah Komisije, ki je delo končala 22. 6. 2016, zoper storilca ni ukrepal več kot pet tednov. 27. 7. 2017 smo ga k ukrepanju pisno in javno pozvali sindikati (vsi), 3. 8. 2016 poleg sindikatov javno še Komisija za ženske v znanosti. Sama sem bila 4. 8. 2016 s strani novinarke Večera zaprošena za komentar in 4. 8. sem ga pisno odposlala. Ob tem bi poudarila, da sem imela sama o prijavi in o dogajanju na rektoratu kot sindikalna zaupnica zelo podrobne informacije in vpogled v razmere na rektoratu tudi s strani drugih zaposlenih in tudi znotraj rektorjeve ekipe – v komunikaciji z prorektorico Natašo Vaupotič.

o   7. 8. je bil objavljen članek (spletno) in 8. 8. v tiskani izdaji in šele po objavi članka 8. 8.  (ob 11. 20) je rektor obvestil javnost, da naj bi storilca opozoril. Moja izjava 4. 8. je bila resnična. Ko sem jo poslala in tudi še, ko je bila objavljena, nihče ni imel informacije o tem, da bi rektor kakor koli ukrepal.

o   Moja izjava o rektorjevem osebnem seksizmu je povsem resnična tudi zato, ker se rektor  nikoli ni opredelil do seksističnih izpadov vodje svoje volilne kampanjije in zaupnika (ki ga je imenoval za svoj alter ego) – ne javno, ne v odnosu do žrtve, ne v odnosu do zaposlenih.

o   Rektor ni zagotovil varnega delovnega okolja in ni zavaroval integritete, ne samo žrtve, pač pa vseh zaposlenih na Univerzi v Mariboru.

o   Rektorjevo ravnanje v tem konkretnem primeru torej  nedvomno kaže na njegov osebni seksizem. Osebni se nanaša na rektorjevo konkretno osebo in je razmejeno predvsem od ravnanja prorektorice Vaupotičeve, ki je v tej zgodbi podajala povsem enake kritike kot jaz, celo pozivala (sindikata in Komisijo za ženske v znanosti) in prosila je, da bi rektorja prisilili k drugačnemu ravnanju.

Sicer pa je v spornem citatu povzeto objektivno stanje na univerzi, ki jo preveva patriarhalna miselnost.  Če ponovim:

"Seksizem je viden v načinu komunikacije, predvsem z mlajšimi kolegicami in študentkami. Kako jih takoj, ko na njihova opozorila predvsem moški s pozicije moči ne morejo odgovoriti z vsebinskimi argumenti, degradirajo s seksistično oznako. Ob tem pa se zadnji medijsko izpostavljeni primer s komisijo soglasno potrjenega spolnega nadlegovanja, ko se rektor spreneveda in še vedno ne ukrepa, podaja kot dovolj jasen in nedvoumen odgovor o rektorjevem osebnem seksizmu. Ob takšnih sporočilih se bo upalo izpostaviti še manj zaposlenih, odkritih bo še manj tovrstnih primerov, pa bi morali biti, če želimo kaj spremeniti," poudarja Krečič Javornikova.

 Rektor kot oseba je v citatu res posebej izpostavljen (zaradi primera soglasno potrjenega spolnega nadlegovanja) tudi zato: ker kot vodilni delavec, kot odgovorna oseba in kot akademski starešina s svojim obnašanjem in ravnanjem to patriarhalno miselnost utrjuje: z obnašanjem in odnosom na sejah organov (kar sem izpostavila na začetku), s prikrito seksističnim označevanjem mene kot predsednice sindikata z »gospo, ki se podpisuje kot predsednica sindikata« (navajam zgolj kot primer); z naslavljanjem mlajših kolegic kot »moje deklice« in, kar je povedal sam kot zaslišanec pred sodiščem, s poimenovanjem žensk kot »BABE«.

Po sociološko strokovni, znanstveni pa tudi po pravni plati je evidentno, da je bila moja izražena kritika rektorjevega osebnega seksizma upravičena in oprta na dejstva.

Ob koncu želim povedati, da izrečenih besed nikoli nisem zanikala, tudi jih ne obžalujem, izrekla sem jih s polno zavestjo, a ne z namenom razžalitve, pač pa na podlagi svojega strokovnega znanja, poznavanja sindikalne problematike in informacij, ki sem jih imela o konkretnih primerih. Besede so izhajale iz dejstev in so predstavljale utemeljeno kritiko javne osebe, kar rektor nedvomno je in kar je potrdila prav za primere rektorjev tudi že sodna praksa.

Zato se za svoje besede nisem mogla opravičiti. Opravičilo z moje strani bi namreč pomenilo, da je bilo rektorjevo ravnanje v odnosu do akademske skupnosti, posebej še do žensk, ustrezno. Pa ni bilo. Prav nasprotno, zelo neprimerno in vsega obsojanja vredno je. Obsodilna sodba bi tako dala popolnoma napačno sporočilo: da lahko kot javni uslužbenec na vodilnem položaju slediš osebnim interesom, ki jim podrediš tudi (ne)spoštovanje zakonov te države in akademskih etičnih standardov, da lahko kot rektor dopustiš seksistično ravnanje, ga omogočiš in celo braniš. S tem se dobesedno tepta pravice človeka in državljana, posebej pa žensk in državljank. Je to v letu 2017 in v demokratični družbi dopustno?

Marija Javornik Krečič