VSS in KSS PERGAM pozdravljata odločitev sodišča v
Mariboru, s katerim je to oprostilo predsednico Sindikata Univerze v
Mariboru, prof. dr. Marijo Javornik Krečič obtožbe kaznivega dejanja
razžalitve, katerega jo je obtoževal rektor Univerze v Mariboru, in je sledilo
njeni načelnosti in argumentaciji, ki sta jo zastopala z njenim zastopnikom. Sodišče je s to odločitvijo pritrdilo
pomembnosti varovanja dveh svoboščin, ki ju ščiti Ustava Republike Slovenije,
in sicer svobode govora in svobode
sindikalnega organiziranja in delovanja. Odločitev je zato izjemnega pomena
za vse državljane, še zlasti za vse sindikalne zaupnike, ki so se s svojim
delovanjem pripravljeni izpostaviti v imenu članov, ki jih zastopajo.
Na nujnost učinkovitega razreševanja škandalov spolnega
nadlegovanja na Univerzi v Mariboru je prof. dr. Marija Javornik Krečič dosledno,
glasno in kritično opozarjala, kar je bila tudi njena naloga in dolžnost kot
predstavnice zaposlenih na Univerzi v Mariboru, kjer so se sporna ravnanja tudi
odvijala. V luči razkrivanja škandalov spolnega nadlegovanja širom po svetu po
vseh porah javnega življenja, ki smo mu priča v zadnjih tednih, vključno z
vprašanjem, ki se neizogibno postavlja v zvezi s tem - o odgovornostih tistih, ki so bili s temi
ravnanji seznanjeni, pa niso pravočasno ukrepali, je sporočilo sodišča jasno:
javni diskurz o tej problematiki in tudi kritično izpostavljanje nesprejemljivih
praks je dopusten, sami pa dodajamo, da je tudi nujen.
Sodišče je očitno prepoznalo pomen vloge sindikata in njene
predsednice, ki ga predstavlja in ki se je namesto žrtev nadlegovanja
izpostavila na eni strani kot glas žrtev, kot tudi na drugi strani kot glas
zaposlenih, ki so bili spričo dogajanja na Univerzi v Mariboru ogorčeni in so
pričakovali, da se sindikat, ki kolektivno zastopa in artikulira njihove interese
in stališča, na dogajanja na Univerzi v Mariboru kritično odzove, kar je prof.
dr. Marija Javornik Krečič tudi storila. Sindikat je namreč v svojem bistvu
organizacija delavcev, katere namen je boj za pravice zaposlenih in njihovo
spoštovanje.
Ljubljana, Maribor, Koper, 6. 12. 2017
Zaključni govor Marije Javornik Krečič na zadnji sodni obravnavi, 5. 12. 2017
V kazenskem sodnem procesu sem se
znašla, ker se rektor Univerze v Mariboru počuti razžaljenega zaradi dveh
citatov, ki sta bila izrečena v
kontekstu sindikalnega boja. Da se je rektor Univerze v Mariboru odločil za
zasebni kazenski pregon predsednice visokošolskega sindikata na UM sindikalne predstavnice (upam, da na svoje
lastne in ne na davkoplačevalske univerzitetne stroške) glede na njegovo
vodenje Univerze niti ne bi bilo presenetljivo. Že v začetku svojega mandata po izvolitvi v letu 2015 je namreč na Univerzi
pričel zamirati že predhodno šibek
socialni dialog (po vložitvi kazenskega pregona zoper sindikalno predsednico pa
je popolnoma zamrl), splošna kultura obnašanja in medsebojnega spoštovanja pa
je dosegla dno. Rektor se je javno razglasil za vrhovnega poveljnika, nasploh
mu je vojaška terminologija blizu (govori o zaposlenih kot vojakih in sebi kot
generalu) in tako tudi ravna. Ne le da
zavrača in onemogoča predstavitve argumentov na organih in komisijah Univerze,
kjer naj bi z demokratično razpravo kot akademska skupnost prihajali do
rešitev, prepoveduje razprave, koncentrira odločanje na rektorsko funkcijo,
njegov odnos do kogar koli, ki se izpostavi (sploh do žensk), pa odkrito izraža
argument moči in ne moč argumenta. Hkrati rektor sebe in svojo funkcijo dojema
kot brezmejno oblast, večkrat poimenovano univerzitetna avtonomija. Predstavlja
si jo tudi kot nespoštovanje delovne zakonodaje, v primeru svoje upokojitve
tudi kot nespoštovanje interventne zakonodaje.
A kljub tej nepresenetljivosti ''ukrepa'',
ki se ga je poslužil rektor, je njegovo radikalno obračunavanje z zaposlenimi in
njihovo zastraševanje vendarle nesprejemljivo. Najprej zato, ker je Univerza
javna institucija in rektor javna oseba,
nadalje pa tudi zato, ker rektorjevo razumevanje univerzitetne avtonomije nima
nikakršne potrditve v kateri koli razsodbi tako Ustavnega kot Vrhovnega
sodišča, v katerem koli naloženem inšpekcijskem ukrepu, niti nima potrditve v
pogledih slovenske akademske skupnosti. Tako rektorjevo držo razumem kot nemoč,
ker je povsem osamljen, a zato obračunavati s svojimi sodelavci, ki jih
poudarjeno postavlja v pozicijo podrejenih??? Če bi rektorja besede, za katere me toži, res
prizadele (kakor trdi v tem postopku),
bi se najprej poskusil pogovoriti z mano, pa me pred tem, da mi je bila
zasebna tožba vročena, ni NITI enkrat neposredno ali posredno opozoril. Nekaj
dni, preden sem prejela zasebno tožbo, smo imeli celo sindikalni sestanek, 28.
10. 2016, za katerega smo prosili dva meseca, pa na sestanku svoje razžaljenosti
ni niti omenil! Ni to povsem neprimerno (hinavsko)
ravnanje? Nadalje bi lahko rektor, če je sodil, da so bile uporabljene neprimerne
besede, zahteval popravke oz. opravičila
v časopisih (pa ni niti enega) ali (če bi bil dosleden) tudi kazenske pregone
zoper druge osebe, ki so ga na primer okarakterizirale za duševno neuravnovešenega in nesposobnega
(vloženo v spisu). Pa ni sprožil niti enega tovrstnega zahtevka, niti enega
pregona, niti enega poskusa pogovora o tem.
Sama sem kot sindikalna predsednica
(VSS SUM) od leta 2012, ko sem to funkcijo prevzela, dosledno na sejah organov
univerze (torej znotraj univerze) in v javnosti zagovarjala temeljne pravice
zaposlenih: mdr. pravico do poštenega in zakonitega plačila za opravljeno delo,
pravico do varnega delovnega okolja in pravico do integritete zaposlenih, torej
vse tiste pravice, ki so bile s strani rektorja grobo kršene in imajo za
posledico tudi moje izrečene kritične besede. Prav tako so bila sindikalna
stališča in način, kako sem jih predstavljala zaposlenim, javnosti, vodstvu,
konsistentna in povsem enaka v obeh mandatih – prejšnjega rektorja dr. Rebolja
in aktualnega rektorja dr. Tičarja. To so potrdile vse priče, tudi prorektorica
dr. Vaupotič. Zato moji kritiki nikakor ni mogoče očitati namena razžalitve,
povzela sem namreč DEJSTVA. In to resnična DEJSTVA! Legitimnost moji kritiki
dajejo člani in članice sindikata, ki so me ravno v času, ko mi je bila vročena
tožba, izrekli zaupnico s soglasno
podporo na volitvah za nov mandat predsednice sindikata (VSS SUM).
Pri rektorjevem zaslišanju se je
izkazalo, da rektor pravzaprav niti ne ve, zakaj me toži (navajal je nekaj
povsem drugega, kot je zapisano v članku in v citatu, ki naj bi ga razžalil in
ga navaja v obtožnici). Rektorskih volitev namreč nikoli nisem
problematizirala, kot mi podtika – rektor je bil na funkcijo res izvoljen, legalno
in legitimno, a to ne pomeni, da potem lahko počne karkoli in kakor koli – tudi
v nasprotju z zakonodajo in z akademskimi etičnimi standardi. Izvoljenost v
bistvu pred njega postavlja še večjo odgovornost.
V tem kontekstu sem problematizirala
pridobivanje pravnega mnenja pri zasebnem inštitutu brez sklepov univerzitetnih
organov in na račun univerze v trenutku, ko istočasno kot delodajalec ni
izpolnjeval zakonskih obvez do zaposlenih - kljub razsodbi Vrhovnega
sodišča o razveljavitvi 9. člena Pravilnika o napredovanju in inšpekcijskih
odločbah, ki so prišle ravno v tistem obdobju. Primanjkljaje pri plačah je univerza
nazadnje zaposlenim morala izplačati v znesku skoraj 8 milijonov in to je
naredila šele v letu 2017!
To nedopustno ravnanje rektorja sem
izpostavila že pred javno izjavo v Dnevniku na seji Upravnega odbora in je
zapisano v priloženem zapisniku.
Glede na to, da je bila
interventna zakonodaja ZUPPJS16 jasna in je določala možnost zgolj enoletnega
podaljšanja delovnega razmerja v primeru izpolnjevanja pogojev za upokojitev,
rektor kot odgovorna oseba in oseba, ki ga je vprašanje upokojitve zadevalo v
eni osebi, pa je z načinom
predstavljanja zakonodaje s plačanim pravnim mnenjem zasebnega inštituta umetno
ustvarjal nejasnosti, temu lahko
upravičeno izrečemo MALVERZACIJE in poskus zaobida zakonodaje. Sploh še zato,
ker so se rektorjeva stališča in njegovo pri zasebniku pridobljeno pravno
mnenje za 12.000 evrov izkazali za brezpredmetne, saj mu je bilo delovno
razmerje na koncu podaljšano za ENO leto, kot je velevala interventna
zakonodaja, in ne za tri leta, kot je trdilo njegovo pravno mnenje.
Nadalje je rektor v zaslišanju v
nasprotju s svojim pooblaščencem, ki je skušal obe sporni navedbi
objektivizirati, izpostavil, da ga slovarski pomeni sploh ne zanimajo, da je
pomembno samo, kako besede razume in doživlja on sam. To za kazenski pregon
gotovo ne more biti podlaga.
Obe inkriminirani besedi oz.
besedni zvezi ''malverzacija'' in ''osebni seksizem'' objektivno namreč nista
žaljivi ne po slovarskih pomenih, ne po strokovni in znanstveni literaturi ter
tudi ne po splošni pogovorni rabi.
Glede malverzacije sem bistvo že
izpostavila (nezakonito neplačevanje zakonskih obveznosti do zaposlenih na eni
strani in plačevanje pravnega mnenja za vprašanje ureditve svojega lastnega
položaja na drugi strani), o osebnem seksizmu pa tole:
o
Decembra 2015 je rektor prejel prošnjo za pomoč in zaščito pred spolnim
nadlegovanjem, pa je žrtev najprej nagovarjal,
da obtožbe umakne. Čeprav rektorjev
pooblaščenec navaja, da je sprejel neformalne ukrepe in storilca fizično
odstranil, to ne drži. Nasprotno, takrat je storilcu (kot je potrdil tudi inšpekcijski nadzor in
po končanem nadzoru izdal odločbo o prekršku) mimo določil zakona brez javnega
razpisa podaljšal pooblastilo za delovno mesto glavnega tajnika in nato na
predlog storilca v februarju 2016 celo podpisal ukinitev delovnega mesta žrtve!
o
Komisijo za razjasnitev okoliščin prijave je
imenoval šele meseca marca 2016, po tem, ko je na predlog storilca podpisal
ukinitev delovnega mesta žrtvi, ko je v zvezi z delovnim mestom glavnega
tajnika na Univerzi že potekal inšpekcijski nadzor in ko ga je javnost pozivala
k ukrepanju.
o
Po soglasnih ugotovitvah Komisije, ki je delo
končala 22. 6. 2016, zoper storilca ni ukrepal več kot pet tednov. 27. 7. 2017
smo ga k ukrepanju pisno in javno pozvali sindikati (vsi), 3. 8. 2016 poleg
sindikatov javno še Komisija za ženske v znanosti. Sama sem bila 4. 8. 2016 s
strani novinarke Večera zaprošena za komentar in 4. 8. sem ga pisno odposlala. Ob
tem bi poudarila, da sem imela sama o prijavi in o dogajanju na rektoratu kot
sindikalna zaupnica zelo podrobne informacije in vpogled v razmere na rektoratu
tudi s strani drugih zaposlenih in tudi znotraj rektorjeve ekipe – v
komunikaciji z prorektorico Natašo Vaupotič.
o
7. 8. je bil objavljen članek (spletno) in 8. 8.
v tiskani izdaji in šele po objavi članka 8. 8.
(ob 11. 20) je rektor obvestil javnost, da naj bi storilca opozoril. Moja
izjava 4. 8. je bila resnična. Ko sem jo poslala in tudi še, ko je bila
objavljena, nihče ni imel informacije o tem, da bi rektor kakor koli ukrepal.
o
Moja izjava o rektorjevem osebnem seksizmu je
povsem resnična tudi zato, ker se rektor
nikoli ni opredelil do seksističnih izpadov vodje svoje volilne kampanjije
in zaupnika (ki ga je imenoval za svoj alter
ego) – ne javno, ne v odnosu do žrtve, ne v odnosu do zaposlenih.
o
Rektor ni zagotovil varnega delovnega okolja in
ni zavaroval integritete, ne samo žrtve, pač pa vseh zaposlenih na Univerzi v
Mariboru.
o
Rektorjevo ravnanje v tem konkretnem primeru
torej nedvomno kaže na njegov osebni
seksizem. Osebni se nanaša na rektorjevo konkretno osebo in je razmejeno
predvsem od ravnanja prorektorice Vaupotičeve, ki je v tej zgodbi podajala
povsem enake kritike kot jaz, celo pozivala (sindikata in Komisijo za ženske v
znanosti) in prosila je, da bi rektorja prisilili k drugačnemu ravnanju.
Sicer pa je v spornem citatu
povzeto objektivno stanje na univerzi, ki jo preveva patriarhalna
miselnost. Če ponovim:
"Seksizem je
viden v načinu komunikacije, predvsem z mlajšimi kolegicami in študentkami.
Kako jih takoj, ko na njihova opozorila predvsem moški s pozicije moči ne
morejo odgovoriti z vsebinskimi argumenti, degradirajo s seksistično oznako. Ob
tem pa se zadnji medijsko izpostavljeni primer s komisijo soglasno potrjenega
spolnega nadlegovanja, ko se rektor spreneveda in še vedno ne ukrepa, podaja
kot dovolj jasen in nedvoumen odgovor o rektorjevem osebnem seksizmu. Ob
takšnih sporočilih se bo upalo izpostaviti še manj zaposlenih, odkritih bo še
manj tovrstnih primerov, pa bi morali biti, če želimo kaj spremeniti,"
poudarja Krečič Javornikova.
Rektor kot oseba je v citatu res posebej
izpostavljen (zaradi primera soglasno potrjenega spolnega nadlegovanja) tudi
zato: ker kot vodilni delavec, kot odgovorna oseba in kot akademski starešina s
svojim obnašanjem in ravnanjem to patriarhalno miselnost utrjuje: z obnašanjem
in odnosom na sejah organov (kar sem izpostavila na začetku), s prikrito
seksističnim označevanjem mene kot predsednice sindikata z »gospo, ki se podpisuje kot predsednica sindikata« (navajam zgolj kot
primer); z naslavljanjem mlajših kolegic kot »moje deklice« in, kar je povedal sam kot zaslišanec pred sodiščem, s
poimenovanjem žensk kot »BABE«.
Po sociološko strokovni, znanstveni pa tudi po pravni plati
je evidentno, da je bila moja izražena kritika rektorjevega osebnega seksizma
upravičena in oprta na dejstva.
Ob koncu želim povedati, da
izrečenih besed nikoli nisem zanikala, tudi jih ne obžalujem, izrekla sem jih s
polno zavestjo, a ne z namenom razžalitve, pač pa na podlagi svojega
strokovnega znanja, poznavanja sindikalne problematike in informacij, ki sem
jih imela o konkretnih primerih. Besede so izhajale iz dejstev in so
predstavljale utemeljeno kritiko javne osebe, kar rektor nedvomno je in kar je
potrdila prav za primere rektorjev tudi že sodna praksa.
Zato se za svoje besede nisem mogla opravičiti.
Opravičilo z moje strani bi namreč pomenilo, da je bilo rektorjevo ravnanje v
odnosu do akademske skupnosti, posebej še do žensk, ustrezno. Pa ni bilo. Prav
nasprotno, zelo neprimerno in vsega obsojanja vredno je. Obsodilna sodba bi
tako dala popolnoma napačno sporočilo: da lahko kot javni uslužbenec na
vodilnem položaju slediš osebnim interesom, ki jim podrediš tudi
(ne)spoštovanje zakonov te države in akademskih etičnih standardov, da lahko
kot rektor dopustiš seksistično ravnanje, ga omogočiš in celo braniš. S tem se
dobesedno tepta pravice človeka in državljana, posebej pa žensk in državljank.
Je to v letu 2017 in v demokratični družbi dopustno?
Marija
Javornik Krečič
