Pismo podpore Radiu Študent po protestu in dogodkih v Študentskem kampusu

Radio Študent je najstarejša neodvisna študentska radijska postaja v Evropi. V osemdesetih letih je imel odločilno vlogo pri demokratizaciji, in sicer že v času, ko se je nekaterim sedanjim oblastnikom zdelo oportuno delovati znotraj tedanje Zveze komunistov in kandidirati za pomembne funkcije njenega podmladka. Radio študent je ohranil kritično držo tudi v času tranzicije in vse do danes. Ni se opredeljeval do lokalne strankarske politike, temveč je skušal pojasnjevati širše družbene procese v Sloveniji in v svetu. Že desetletja igra neprecenjivo vlogo pri gojenju kritične misli in alternativne kulture in pri usposabljanju kadrov, ki se kasneje uveljavijo tudi v konvencionalnih medijih in drugih institucijah.

Da je ministrstvo za kulturo nedavno finančno podprlo vrsto medijev, ki širijo sovražni govor in eksplicitno rasistične ideje, Radiu študent pa je podporo v celoti odreklo, je znamenje, da se Republika Slovenija preobraža iz razvite evropske demokracije v periferno avtokracijo. 

Najbolj od vsega pa obžalujemo mačehovski odnos študentske organizacije do Radia študent. Po drastičnem skrčenju financiranja zaradi nezadovoljstva, ker RŠ zavrača vlogo promotorja vodstva Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU), si je to privoščilo še to, da krivi Radio študent za domnevno škodo na ljubljanskem kampusu med tamkajšnjim študentskim protestom in s tem laska sedanji vladi in njenim policijskim prijemom. ŠOU naj se najprej sama pogleda v zrcalo. Tudi pri tem, kako je nastal kampus, čemu je namenjen in kakšne programske prioritete ima ŠOU. Dovolj je, da v Google vtipkamo »ŠOU« in »evrov«.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije podpiramo napredne, kritične študentske organizacije. Ugotavljamo, da so najboljši študenti skoraj po pravilu tudi družbeno osveščeni. Nezadovoljni pa smo s težnjo, da v ŠOU namesto kritične misli vedno bolj vladajo koristoljublje, politični oportunizem in popkultura. 

V Ljubljani, 30. 5. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

prof. dr. Marko Marinčič, predsednik

 

Nakvis, spremembe Minimalnih standardov za habilitacijska merila, 2021

Nakvis nam je aprila 2021 v mnenje poslal predlog sprememb Minimalnih standardov za habilitacijska merila zavodov. Predlagal je črtanje pogojev »IF>0«, vključitev revij iz Scopusa in črtanje možnosti seznamov dodatnih revij, ki so primerljive z izbranimi indeksi. V pisnem odzivu smo opozorili, da bi slednje pomenilo dodatno prikrajšanost družboslovnih in humanističnih ved. Poleg tega smo se zavzeli za ustreznejše vrednotenje monografij in delov monografij.

Julija 2021 smo v okviru javne razprave ponovno poslali naša pisna stališča na spremenjeni predlog Minimalnih standardov, ki je že vseboval nekatere rešitve, ki smo jih predlagali maja, zlasti upoštevanje monografij, delov monografij in dodatnih seznamov revij v humanistiki in družboslovju. V julijskem mnenju smo opozorili, da med te možnosti niso zajeti docenti. Poleg tega smo predlagali večji poudarek na kvalitativnem in manjši na kvantitativnem vrednotenju znanstvenih dosežkov.

Dokumenti so objavljeni tule.

Volitve rektorja UL 2021

Visokošolski sindikat Slovenije - Sindikat UL je kandidatom za rektorja UL v mandatnem obdobju 2021-2025 zastavil 20 sindikalno pomembnih vprašanj. Pisne odgovore (brez lekture, le v poenotenem oblikovanju) objavljamo na spodnji povezavi, da bodo volilke in volilci lažje izbrali. Vprašanja smo kandidatom poslali 16. 3. 2021 in kandidate prosili za odgovore v roku enega tedna, preden se začnejo zoom soočenja. Trije so odgovore poslali v roku, kandidat prof. dr. Igor Lukšič pa jih do dneva prvega kroga volitev, 13. 4. 2021, ni poslal. Na sindikalnem zoom soočenju kandidatov 6. 4. 2021 je priznal, da zato, ker je spregledal vprašanja. Kljub temu odgovorov niti zatem nismo prejeli.

Sindikat organizira tudi zoom soočenje kandidatov v torek, 6. 4. 2021 ob 16h na povezavi https://uni-lj-si.zoom.us/j/93710004403 , kjer bo možnost postavljanja vprašanj, in s prenosom na povezavi https://youtube.com/playlist?list=PLHuFI9ewvHMPVRJVMyFRNCr92iC065j-H . Video posnetek soočenja bo objavljen tudi na tej spletni strani.

Na tejle povezavi so objavljeni:

- sindikalna vprašanja,

- odgovori kandidatov,

- videoposnetek sindikalnega soočenja kandidatov za rektorja UL 6. 4. 2021,

- programi kandidatov,

- dopis sindikata Volilni komisiji UL, kjer smo se zavzeli za bolj demokratično izvedbo soočenj in glasovanja (volilna komisija je upoštevala predlog),

- dopis sindikata volilni komisiji, naj omogoči glasovanje tudi zaposlenim na porodniškem ali starševskem dopustu ali v dolgotrajnem bolniškem staležu; med glasovanjem v prvem krogu volitev smo namreč izvedeli, da je tem zaposlenim odvzeta volilna pravica, če jih kdo začasno nadomešča na delovnem mestu (volilna komisija je upoštevala predlog).

Proti rušenju plačnega sistema, za pravičnejša razmerja v izobraževanju in znanosti

 

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo vse doslej odločno nasprotovali rušenju enotnega plačnega sistema. Pri tem stališču vztrajamo tudi danes. Enotni plačni sistem, ki je nastal z "Virantovo" reformo, je v veliki meri odpravil nesorazmerja in netransparentnost, ki ju je povzročilo neenotno dodeljevanje različnih dodatkov po dejavnostih in poklicnih skupinah. Bistveno idejo enotnega plačnega sistema zajema prvi člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki predvideva enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Princip smiselnih in pravičnih razmerij bi moral veljati vselej, ne glede na konkretno zakonodajo in vsakokratne kolektivne pogodbe. Da bi si kdo rušenje takih razmerij postavil za cilj, se že na prvi pogled zdi neodgovorno. Razen če si namesto stabilnega in pravično urejenega sistema zavestno želi anarhičnih razmer, v katerih bo tudi med sindikati zavladal darvinistični boj vseh zoper vse. V takem boju bo nedvomno predvladala pravica močnejšega in politično všečnejšega, vendar zanesljivo v škodo uporabnikov javnih storitev.

Izrazito nasprotujemo ideji, da bi bilo plačilo za delo v javnem sektorju odvisno od česa drugega kot od zahtevnosti in obsega dela. Podpiramo predvsem razmislek o tem, da se za določene plačne skupine in podskupine razmisli, ali trenutni plačni sistem dejansko odraža zahtevnost dela in da se v tem delu določena nesorazmerja odpravijo – eklatanten primer so plače v zdravstvu. Takšne spremembe plačnega sistema bi vsekakor podprli. Vendar pa razmišljanje vlade, da morajo nova razmerja nastati znotraj obstoječe mase plač, kažejo popolno nerazumevanje dejstva, da država in uporabniki ne financirajo plač, temveč sistem storitev. Obenem pa je to razmišljanje mogoče razumeti kot namig, da naj pri apetitih po višji plači čedalje večjo vlogo igrala komercialna uspešnost posamezne ustanove, zavoda, tudi posameznega javnega uslužbenca. Kjer takih virov ni, bi selektivno višanje plač na drugi strani nujno pomenilo zniževanje ali odpuščanja, s tem pa poslabšanje storitev samih.

Vse svetovne univerze, ki si postavljajo visoke znanstvene in pedagoške ambicije, stavijo predvsem na resno in zavzeto raziskovalno in pedagoško delo. Na številnih področjih, še posebno v visokošolskih strokovnih programih, ki so trenutno del univerzitetnega sistema, si študijske prakse ni mogoče predstavljati brez komercialnih dejavnosti, vendar mora ob tem ostati jasno, da je univerza neprofitna ustanova in da se morajo sredstva, pridobljena iz tržne dejavnosti, vračati nazaj na ustanovo. Vsaka resna univerza bo tudi tako pridobljena sredstva investirala v razvoj temeljne dejavnosti.

Prav tako je univerzi, ki kot avtonomna in demokratična skupnost zaposlenih in študentov sama voli rektorje in dekane, tuje razmerje direktor-zaposleni, kot je to običajno v gospodarstvu in v nekaterih delih javnega sektorja. Že samo dejstvo, da obstajajo neposredne volitve rektorjev in dekanov, kaže, da so razmerja drugačna in da je potrebno tudi vprašanja ekonomsko-socialnih pravic zaposlenih reševati bolj dogovorno.

Variabilno nagrajevanje omogoča že sedanji sistem, ki pa doslej še ni bil ustrezno implementiran. Za variabilno nagrajevanje zakon med drugim predvideva institut redne delovne uspešnosti. Predlagamo, da se sredstva za to področje uspešnosti povečajo.

Prav tako ne razumemo, zakaj tržno uspešne fakultete ne izkoriščajo v večji meri instituta delovne uspešnosti iz prodaje blaga in storitev na trgu, ki je že zdaj neomejena.

V celoti zavračamo misel o izločanju skupine J, torej administrativnih in tehničnih delavcev in delavk, iz dejavnosti, kot sta visoko šolstvo in raziskovanje. Ta skupina je in mora ostati konstitutivni del univerzitetne skupnosti. 

Vlado pozivamo, da namesto neodgovornega rušenja sistema in teženj h komercializaciji in privatizaciji pregleda absurdna nesorazmerja med plačami pedagoških in raziskovalnih delavcev na univerzi in na nižjih ravneh izobraževanja. Navajamo nekaj primerov eklatantnih nesorazmerij, ki bi jih bilo treba takoj popraviti:

- univerzitetni asistent, ki praviloma izhaja izmed najboljših študentov svoje generacije, začne v 34. plačem razredu, torej le dva plačna razreda nad učiteljem ali vzgojiteljem začetnikom;

- vzgojitelj doseže plačo, ki je enaka začetni plači docenta na univerzi; učitelj, ki je razrednik, pa celo za 1 plačni razred višjo;

- visokošolski učitelj lektor, ki izobražuje učitelje tujih jezikov, začne v 35. in konča v 40. plačnem razredu; njegov študent, ki dobi službo učitelja tujega jezika v osnovni šoli ali vzgojitelja v vrtcu, pa začne v 32. in konča v 46., če je razrednik, celo v 47. plačnem razredu;

- asistent, docent ali profesor medicine, ki se ukvarja z zahtevnim, v raziskovalno delo vpetim delom, s stališča plače nima interesa, da bi bil zaposlen na univerzi, saj kot zdravnik v kliničnem centru lahko dobi bistveno več, ima bistveno daljši dopust, ipd. V interesu države bi moralo biti, da so najzahtevnejša dela tudi na tem področju umeščena na univerzo kot raziskovalno ustanovo. Vendar trenutni razvoj vodi v čedalje večjo degradacijo univerzitetnega dela. Ob morebitni odpravi omejitve na 57. plačni razred bi lahko »višji zdravnik specialist ppd1«, ki že zdaj začenja 2 razreda nad rednim profesorjem, najvišji možni plačni razred rednega profesorja presegel kar za 7 plačnih razredov. Tudi v drugih zdravstvenih poklicih so izhodišča že zdaj višja kot v visokem šolstvu; 

- informatik na univerzi ima v trenutno veljavnem sistemu precej slabšo plačo kot na številnih drugih področjih javnih služb, kaj šele v gospodarstvu;  

- po zvišanju minimalne plače je v skupini J pri dnu lestvice nastala uravnilovka, ki pomeni degradacijo številnih strokovnih delavcev; to je treba odpraviti na ravni celotnega javnega sektorja. Tudi že pred tem pa smo pogosto opozarjali, da plače v tej skupini ne odražajo dejstva, da je delo administrativnih in tehničnih delavcev na našem področju pogosto že zaradi konteksta in vsebine nalog objektivno zahtevnejše kot na nižjih ravneh izobraževanja. Zato so v duhu prvega člena Zakona o sistemu plač tudi v tem pogledu potrebni dodatni popravki. 

Zato najostreje protestiramo proti načrtom vlade, ki nujno vodijo v še bolj krivična razmerja, v odvisnost od komercialnih virov, s tem pa tudi v privatizacijo, v slabšo dostopnost študija ter v neambicioznost univerz na področju znanosti. Namesto tega pričakujemo, da se vlada takoj loti popravkov nesmiselnih razmerij, do katerih je prišlo ravno zaradi neodgovornega popuščanja "močnejšim" poklicnim skupinam.

31. 3. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Marko Marinčič, predsednik

Strategija UL 2021-2027

UL je začela leta 2020 pripravljati svojo razvojno strategijo 2021–2027. Sindikati smo januarja 2021 dobili v mnenje analitična izhodišča za izdelavo strategije UL, ki so nastala na vrsti delavnic z vodstvenimi krogi. VSS SUL je v svojih pripombah opozoril na nekatere nenavadne trditve v dokumentu. Zakonska določitev normativov NPO naj bi bila »zastarela«, visoko šolstvo naj bi bilo »previsoko regulirano«, »vpliv sindikatov na politiko zaposlovanja na univerzah« naj bi bil prevelik, na UL naj bi bilo preveč študijskih programov in bili naj bi »nekonkurenčni«. Take trditve in terminologija so voda na mlin vladnim ideološkim in klientelističnim napadom na javne univerze. Opozorili smo tudi na nekatere slepe pege v dokumentu. Ta je spregledal problem nepravične notranje delitve sredstev za študijsko dejavnost med članice; nekatere porabijo prek 99 % teh sredstev za plače, nekatere pa le dve tretjini. Med strateškimi cilji tudi npr. ni navedel financiranja sobotnega leta. Na sestanku sredi januarja 2021 smo se dogovorili, da bodo pripravljalci strategije v delovno skupino vključili tudi predstavnike sindikatov.

Junija 2021 nam je rektorat v mnenje poslal osnutek strategije. Dokument smo ocenili kot površen in neustrezen, saj ni naslovil ključnih strateških izzivov, kot so prostorska stiska več članic, podfinanciranost nekaterih članic pri notranji razdelitvi kosovnega denarja za študijsko dejavnosti, ki vodi v varčevanje pri izvajanju predmetov, nestabilnost financiranja delovnih mest raziskovalcev ter pravila notranje delitve pasovnih sredstev za raziskovalno dejavnost, ki naj bi jih prinesel novi raziskovalni zakon. Opozorili smo tudi na to, da so delavnice ustvarjale videz participacije, v resnici pa niso omogočale artikulacije strateških premislekov.

Dokumenti so objavljeni na tej povezavi. Razvrstite jih kronološko.

Pismo VSS FDV ministrici in kolegici Simoni Kustec

Spoštovana ministrica za šolstvo, znanost in šport, draga kolegica Simona Kustec!

Že teden dni mineva, odkar vlada ni podelila soglasja k razpisu za vpis v visokošolske študijske programe. Glede manevra, ki v resnici ni nič drugega kot novo izčrpavanje javnih zavodov na račun zasebnih, smo v Visokošolskem sindikatu FDV pričakovali vašo reakcijo. Do tega nimate zgolj politične dolžnosti, temveč tudi profesionalno in etično odgovornost. Žal ste se odločili uveljaviti »pravico« do molka.

Zadnji primer teptanja že usklajenih odločitev med (vašim) Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport in visokošolskimi zavodi ne dokazuje zgolj odsotnosti vaše avtoritete nad lastnim področjem, temveč tudi izgubo etične integritete, saj ne spoštujete in se ne zavzemate za lastne zaveze, ministrsko funkcijo pa zožujete na obskurno vlogo opazovalke. Z rušenjem zaupanja med ministrstvom, univerzami in študenti ste povzročili nepopravljivo škodo vsem udeleženim v visokošolskem izobraževanju.

S tem, ko se podrejate argumentu avtoritete namesto avtoriteti argumenta, izgubljate tudi vso akademsko kredibilnost. Neresnice predsednika vlade (tokrat o previsokem številu študentk in študentov na družboslovnih smereh), ste dolžni demantirati, saj smo po deležu novovpisanih v družboslovne programe na nižjem mestu od Velike Britanije; Francije, Švedske in bliže Nemčiji.[1] Te podatke glede na svojo funkcijo in akademsko ozadje zagotovo poznate, sicer pa so bili objavljeni tudi v medijih. Zakaj o njih molčite?

Zakaj kot družboslovka nemo opazujete in dopuščate blatenje vede in njenih strokovnjakov kot neperspektivnih in nezaposljivih? Če kaj, je ravno trenutna pandemija najbolje pokazala, da virus ni zgolj zdravstveni problem, temveč prebivalstvu povzroča pomembne dolgoročne ekonomske, socialne in psihične posledice. Poleg pandemije nas sodobnost sooča s perečimi posledicami podnebnih sprememb, globalizacije, migracij, pa tudi onemogočanja kritike oblasti, nujne predispozicije demokratičnih ureditev. Vsi omenjeni problemi so v osnovi družboslovne narave in kličejo po sistematičnem družboslovnem raziskovanju in izobraževanju. Ali res menite, da družboslovje in humanistika pri tem nista strateškega pomena in da bodo k njihovi odpravi najpomembneje prispevali menedžerji?

Če se vladni manever uresniči, bo največjo škodo utrpela prav Fakulteta za družbene vede – fakulteta v kateri ste, pred politično epizodo, poučevali kot redna profesorica. Zaradi zmanjšanja vpisnih mest bo prisiljena v krčenje programov in zmanjševanje števila zaposlenih. Kako hipokritično menite, da bi potemtakem delovala vaša vrnitev?

Morda pa čas, ki ga namenjate molku, lahko izkoristite za premislek o tezi, da v družboslovju nimamo težav s prevelikim vpisov na programe, temveč z diplomanti, ki si bodisi prisvajajo pravico do odločanja v zadevah, glede katerih nimajo kompetenc, bodisi imajo kompetence, pa nimajo hrbtenice.

Izvršni odbor VSS FDV

V Ljubljani, 4. 2. 2021

Vlada naj namesto inkvizicijskega procesa proti javnim univerzam na Brdu takoj in brez pogojevanja potrdi razpis za vpis na študijske programe

Ljubljana, 4. februar 2021

 

Podpisane organizacije, predstavnice zaposlenih in študentov, ki tvorijo akademsko skupnost, protestiramo proti zasnovi »delovnega posveta« med vlado, visokošolskimi zavodi in delodajalskimi združenji, ki je sklican na Brdu pri Kranju danes ob 17h. Vlado pozivamo, da namesto uprizarjanja inkvizicijskega procesa proti javnim univerzam že na seji pred tem brez pogojevanja potrdi razpis za vpis na študijske programe za prihodnje študijsko leto, ki je bil po večmesečnih usklajevanjih usklajen med MIZŠ in zavodi. Strateškega razmisleka ni mogoče opraviti v enem večeru, je pa potreben in mora biti kontinuiran. Vključevati mora vse reprezentativne visokošolske partnerje in stroko, ne pa le vladnih izbrancev.

S podpisovanjem Peticije proti uničevanju visokega šolstva in znanosti, ki se nadaljuje, so naši zahtevi po takojšnjem soglasju k razpisu pritrdile vse ključne akademske institucije in okoli 13.000 posameznikov.

 

Predsednik vlade je ob blokadi obravnave in potrditve razpisa za vpis prejšnji teden razglasil, da je ta razpis strateški dokument, da v Sloveniji izobražujemo preveč družboslovcev, humanistov in umetnikov v primerjavi z drugimi razvitimi državami ter da bo MGRT v dveh delovnih dneh pripravilo strokovno prognozo prihodnjih kadrovskih potreb trga delovne sile. Sledilo je še večje presenečenje. Za danes ob 17h je predsednik vlade sklical »delovni posvet pred dokončno obravnavo soglasja k vsebini razpisa za vpis« in nanj povabil poleg več članov vlade tri rektorje javnih univerz, 11 rektorjev in dekanov malih, večinoma zasebnih visokošolskih zavodov in 8 predsednikov delodajalskih združenj. Ob tem ugotavljamo naslednje.

- Nesprejemljivo je, da namerava vlada odločati o razpisu za vpis na študijske programe šele po tem posvetu, torej morda celo šele čez en teden (dan pred informativnima dnevoma).

- Delovnega posveta s tako sestavo ne moremo imeti za strokovni posvet, ki bi lahko dal tehtne strokovne smernice za določanje disciplinarnih proporcev med vpisnimi mesti, saj na njem ne bo niti strokovnjakov za trg dela in za izobraževanje (ti bi lahko razložili razliko med izobraževanjem, ki je naloga univerz, in usposabljanjem, ki večinoma poteka v delovnih organizacijah), niti predstavnikov drugih skupin, kot so študentske skupnosti, sindikati ter  nevladni sektor.

- Neprimerno je, da bo predstavnikov malih zasebnih visokošolskih zavodov s po nekaj deset vpisanimi študenti skupaj skoraj štirikrat več kot rektorjev javnih univerz. To že vnaprej pomeni favoriziranje zasebnih zavodov in njihovih interesov.

- Nelogično in nesprejemljivo je tudi številčno razmerje med vabljenimi predstavniki delodajalskih združenj in javnih univerz. Poleg tega se sprašujemo, kakšen bo v razpravi o prihodnjih zaposlitvenih možnostih diplomantov doprinos zastopnikov tistih segmentov gospodarstva, ki zaposlujejo večinoma poklicno in srednješolsko izobražene kadre.

- Povsem nesprejemljivo je, da gradivo, ki bo podlaga za posvet, in morebitni »pogoji«, ki jih bo postavila vlada, niso znani vnaprej. Na tak nespodoben in ponižujoč pristop kot predstavniki akademske skupnosti nikakor ne pristajamo.

 

Trditev, da je razpis za vpis strateški dokument, je nesmiselna. Gre za vsakoletni izvedbeni dokument, ki sledi strateškim dokumentom, kot je Nacionalni program visokega šolstva.

Predsednik vlade trdi, da se v Sloveniji izobražuje preveč študentov na področjih družboslovja, humanistike in umetnosti (po njegovih navedbah 39 %) ter premalo na področjih naravoslovja, tehnike in informatike (po njegovih navedbah 37 %). V resnici je v študijskem letu 2019–2020 v RS programe terciarnega izobraževanja na področjih umetnosti in humanistike ter družbenih ved, novinarstva in informacijske znanosti (področji 02 in 03 po klasifikaciji KLASIUS P-16) obiskovalo 13.137 (17 %) študentov, programe naravoslovja, matematike in statistike, IKT, tehnike, proizvodnih tehnologij in gradbeništva pa 23.323 (30 %) od vseh študentov. Po podatkih EUROSTAT-a za leto 2018 je to razmerje v Sloveniji 18 : 29, medtem ko je v državah EU 27 to razmerje 21 : 28 (in v Avstriji 21 : 30, Nemčiji 21 : 37, VB 26 : 29, Švici 18 : 27, Franciji 22 : 26).  V Sloveniji je povprečno dejansko manj študentov družboslovja, humanistike in umetnosti kot v drugih evropskih državah kot v zahodni Evropi ter več na področjih tehnike, naravoslovja in informatike.

Študijske programe je tudi izjemno težavno povezovati s poklici na trgu dela. Razen nekaterih izjem (praviloma pri reguliranih poklicih) je nemogoče napovedati, v katerem poklicu se bo zaposlil diplomant visokošolskega programa, pa naj bo to diplomirani ekonomist ali diplomirani strojnik. Ta nepredvidljivost je bila velika že v času pred epidemijo, zdaj je tem večja. Zato bistveni vpliv na razvoj gospodarskih panog ali posameznih dejavnosti ne bo dosežen s spreminjanjem števil vpisnih mest, temveč le s spodbujanjem raziskav in razvoja na ciljnih področjih ter z zagotavljanjem ustreznih pogojev za študij na teh področjih.

Projekt spremljanja zaposljivosti diplomantov visokega šolstva se na pristojnem ministrstvu pripravlja že nekaj let. Deležniki smo v pripravo in izvedbo tega projekta vključeni, proces pa je dolgotrajen in zahteven. Pri dolgoročnem strateškem usmerjanju razvoja slovenskega gospodarstva ne gre za tematiko, ki jo je mogoče rešiti na eni sami večerni grajski seansi z administrativnim posegom v števila vpisnih mest. Pri tem gre namreč za oblikovanje široke palete politik (npr. raziskovalno-razvojne in štipendijske politike, politike vseživljenjskega izobraževanja, itd.), ki bo ciljno usmerjena v razvoj tistih gospodarskih panog, za katere obstaja družbeni konsenz o njihovem pomenu.

Če na slovenskem trgu dela obstaja kakšna anomalija v poklicni strukturi, ta izhajajoč iz podatkov Zavoda za zaposlovanje izvira kvečjemu iz hipertrofije zasebnih družboslovnih fakultet. Tistih torej, h katerim želi predsednik vlade administrativno preusmerjati študente. Podatki ZRSZ namreč kažejo, da je še največ povpraševanja po diplomantih v tistih poklicih javnega sektorja, kjer je veliko fluktuacije (v zdravstvu zaradi pogostih odpovedi zaradi izčrpanosti zdravnikov in medicinskih sester, v šolstvu pa zaradi velikega absolutnega števila). Največ brezposelnih diplomantov pa ima diplome iz poslovnih ved in prava, kjer deluje največ visokošolskih koncesionarjev.

Ne glede na vse navedeno si reprezentativni predstavniki akademske skupnosti želimo dialoga o razvoju poklicev in prihodnjih dolgoročnih potrebah trga dela, vendar mora ta dialog potekati strokovno in med vsemi deležniki, torej med predstavniki dijakov, študentov, zaposlenih, kariernih centrov, zavoda za zaposlovanje, nevladnih organizacij, agencije za kakovost in drugih, ki so ključni za strokovno razpravo o prihodnosti slovenskega visokošolskega prostora. Le na takšnem dialogu, ki celovito in z različnih vidikov osvetli vlogo univerz in študijskih programov v družbi ter njihovo povezavo s trgom dela, lahko temelji strateški premislek o politikah visokega šolstva, raziskovanja in trga dela.

V tem trenutku pa od vlade pričakujemo, da bo nemudoma in brez pogojevanja potrdila pripravljeni in usklajeni Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2021/2022.

 

Članstvo in širšo javnost smo že pozvali in jih še pozivamo k podpori Peticiji proti uničevanju visokega šolstva in znanosti, ki ima institucionalno podporo prav vseh pomembnih javnih visokošolskih in raziskovalnih ustanov ter sindikatov, študentskih, dijaških in drugih organizacij.

 

Podpisniki (po abecednem vrstnem redu)

 

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture,

zanj Branimir Štrukelj, glavni tajnik

 

Študentska organizacija Slovenije,

zanjo Klemen Peran, predsednik

 

Visokošolski sindikat Slovenije,

zanj dr. Marko Marinčič, predsednik