ponedeljek, 28. april 2025

Novi Zakon o visokem šolstvu (2025)

Vlada je po dobrih dveh letih snovanja in usklajevanj med deležniki aprila 2025 poslala predlog novega Zakona o visokem šolstvu (ZViS) v DZ. Predlog zakona v pomembni meri izhaja iz veljavnega, ki je bil mnogokrat noveliran.

Med novimi vsebinami so objektivno najpomembnejše določbe o financiranju. Že dosedanji zakon je na papirju zagotavljal ciljni obseg proračunskega financiranja študijske dejavnosti v višini 1 % BDP, toda ker se leta 2016 ni bilo mogoče dogovoriti za formulo postopne rasti proračunskega financiranja, je to stagniralo na 0,55 % BDP. 177. člen novega ZViS zagotavlja zvezno rast financiranja od naslednjega leta dalje, v letih morebitne recesije pa 122. člen zagotavlja, da ne bo rezov. Ker nedavno izplačana izredna sredstva za stroške plačne reforme niso vključena v Temeljni steber financiranja, bo povišica v naslednjem letu izračunana glede na letošnji obseg TSF, to pa pomeni, da bo večinoma zadoščala le za stroške reforme in kritje pravic iz aneksa h KPVIZ iz januarja lani, realno rast pa lahko pričakujemo šele v letu 2027.

129. člen prinaša univerzam pasovna sredstva za financiranje investicij. Tako bo lahko UL veliko bolj sistematično in kontinuirano kakor doslej, ko se je morala za vsako investicijo dogovarjati z vlado, pristopila k reševanju prostorskih težav članic. UL bo prevzela tudi skrb za študentske domove v Ljubljani, saj bodo po 182. členu pripojeni k univerzi v roku dveh let od uveljavitve zakona. Prav tako tudi dva novomeška javna visokošolska zavoda.

S sindikalnega vidika je najpomembnejši 108. člen, ki določa normative neposredne pedagoške obveznosti in različne opcije za plačevanje dodatnega dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Gre za vsebine, ki jih je v veljavnem ZViS urejal 63. člen. V določenih elementih smo dosegli njihovo izboljšanje v primerjavi z veljavnim zakonom in večji konsistentnost člena. Člen določa fiksne normative NPO, kakršni že veljajo, pri čemer je bil v ZViS-u od Zujfa dalje naveden učiteljski normativ 5-7 ur tedensko. Poleg razlogov večje skupine študentov in dela na projektu 4. odstavek omogoča pedagoško razbremenitev tudi zaradi zahtevnejše funkcije, za kar veljavni ZViS ni dajal podlage. Novi ZViS določa strokovne sodelavce pri pedagoškem procesu kot pedagoški profil in jim daje opcije pedagoške razbremenitve, plačane pedagoške nadobveze in dopolnilne zaposlitve na projektu. 12. odstavek določa, da se predhodno izkoriščenost vseh možnosti, preden lahko zavod s pedagoškim delavcem sklene avtorsko ali podjemno pogodbo za pedagoško delo, preverja na ravni posameznika in ne institucije. To onemogoča prekarno pedagoško delo, saj se institucije ne bodo več mogle zatekati k interpretaciji, da predhodno »izkoriščene vse možnosti« pomenijo to, da v svojih finančnih in kadrovskih načrtih pač nimajo denarja za zaposlitve, temveč bo to pomenilo, da je pedagog že nekje drugje polno in še dopolnilno zaposlen.

Pot do takšnega 108. člena je bila trnova. Vse različice zakona od lanskega junija dalje so namreč vsebovale variabilne normative »do x ur«, ministrstvo in rektorji pa so zavračali pomisleke, da bi to lahko vodilo v različne zlorabe in privilegije. V takem primeru namreč ne bi bilo jasno, od kod navzgor in navzdol se štejeta pedagoška nadobveza in pedagoška razbremenitev. Januarja 2025 smo zato blokirali obravnavo predloga ZViS na Ekonomsko-socialnem svetu. Malo pred tem smo na rektorsko pobudo pisali ministru in izrazili zaskrbljenost, ker vlada še ni odobrila dodatnega denarja univerzam za stroške plačne reforme, v pismu pa smo izpostavili tudi problem variabilnih normativov. S tem smo dobili priložnost za preureditev 108. člena, saj nas je minister pozval, naj VSS pripravi alternativni predlog, in sklical sejo deležniške delovne skupine za uskladitev zakona. Vendar so nekateri v sindikatu zatem vlekli nenavadne poteze, kar je izkoristila Rektorska konferenca (RKRS) in pripravila še hujši predlog člena, po katerem bi učiteljski normativ lahko tudi poljubno presegal 6 ur. Minister je bil toliko korekten, da je pozval sindikate in RKRS, naj se uskladijo o 108. členu, predsednica RKRS pa je na sestanek povabila tudi predsednike vseh univerzitetnih sindikatov VSS, saj ni bilo povsem jasno, kdo zastopa stališča VSS.

Na februarskem sestanku so morali rektorji kar hitro popustiti pri ideji o normativih »nad x ur«. Tu se je spet pokazal strateški pomen aneksa h KPVIZ iz januarja lani. Niso pa hoteli popustiti pri ideji normativov »pod x ur« in celo nekateri člani pogajalske skupine VSS so začeli izražati pripravljenost za sprejem takšnih variabilnih normativov. Vse pa se je spremenilo, ko so rektorji dobili bistveno vprašanje, na katerega niso imeli dobrega odgovora: kako bi lahko zagotovili, da na bogatih članicah ne bi veljali nižji, na revnih pa višji normativi? To bi seveda vodilo v neenake pogoje za raziskovalno delo in v še hitrejšo kadrovsko širitev in večanje institucionalne moči bogatih članic. Tako smo obranili fiksne normative NPO in je nastal predlagani 108. člen.

Člen tudi razčiščuje nejasnost, ki jo je povzročil 17. člen novembrskega aneksa h KPVIZ, po katerem pedagoško razbremenjeni ne smejo dobiti izplačane pedagoške nadobveze, četudi jo oddelajo in je morda izkazana zaradi matematike razbremenitev. Ta dva instituta bosta po novem na podlagi 8. odstavka izrecno združljiva.

Zato pa člen v 6. odstavku prinaša regulacijo dolgotrajne pedagoške nadobveze: v takem primeru bo moral zavod izpeljati postopke za dodatne zaposlitve. Zahtevalo jo je MVZI in to napovedalo že v končnici stebrnih pogajanj kot hrbtno plat svojega predloga polnega vrednotenja nadobveze. VSS pa je regulacijo sprejel, ker je to korektno do tistih, ki bodo dobili priložnost za pedagoško zaposlitev. Kaj bo 6. odstavek prinesel v praksi, bomo še videli. Po mojem mnenju bo potrebno razlikovati med kratkotrajnimi (nadomeščanja odsotnih sodelavcev in letna nihanja števila študentov) in dolgotrajnimi razlogi za nastanek nadobveze. Denar za dodatne zaposlitve ni problem, saj so univerze v tem mesecu že prejele sredstva za zvišano vrednotenje nadobveze, ki jih bo treba prerazporediti med več zaposlenih.