V
Visokošolskem sindikatu Slovenije smo vse doslej odločno nasprotovali rušenju
enotnega plačnega sistema. Pri tem stališču vztrajamo tudi danes. Enotni plačni
sistem, ki je nastal z "Virantovo" reformo, je v veliki meri odpravil
nesorazmerja in netransparentnost, ki ju je povzročilo neenotno dodeljevanje
različnih dodatkov po dejavnostih in poklicnih skupinah. Bistveno idejo
enotnega plačnega sistema zajema prvi člen Zakona o sistemu plač v javnem
sektorju, ki predvideva enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih.
Princip smiselnih in pravičnih razmerij bi moral veljati vselej, ne glede na
konkretno zakonodajo in vsakokratne kolektivne pogodbe. Da bi si kdo rušenje
takih razmerij postavil za cilj, se že na prvi pogled zdi neodgovorno.
Razen če si namesto stabilnega in pravično urejenega sistema zavestno želi
anarhičnih razmer, v katerih bo tudi med sindikati zavladal darvinistični boj
vseh zoper vse. V takem boju bo nedvomno predvladala pravica močnejšega in
politično všečnejšega, vendar zanesljivo v škodo uporabnikov javnih storitev.
Izrazito
nasprotujemo ideji, da bi bilo plačilo za delo v javnem sektorju odvisno od
česa drugega kot od zahtevnosti in obsega dela. Podpiramo predvsem razmislek o
tem, da se za določene plačne skupine in podskupine razmisli, ali trenutni
plačni sistem dejansko odraža zahtevnost dela in da se v tem delu določena
nesorazmerja odpravijo – eklatanten primer so plače v zdravstvu. Takšne
spremembe plačnega sistema bi vsekakor podprli. Vendar pa razmišljanje vlade,
da morajo nova razmerja nastati znotraj obstoječe mase plač, kažejo popolno
nerazumevanje dejstva, da država in uporabniki ne financirajo plač, temveč
sistem storitev. Obenem pa je to razmišljanje mogoče razumeti kot namig, da naj
pri apetitih po višji plači čedalje večjo vlogo igrala komercialna uspešnost
posamezne ustanove, zavoda, tudi posameznega javnega uslužbenca. Kjer takih
virov ni, bi selektivno višanje plač na drugi strani nujno pomenilo zniževanje
ali odpuščanja, s tem pa poslabšanje storitev samih.
Vse svetovne
univerze, ki si postavljajo visoke znanstvene in pedagoške ambicije, stavijo predvsem
na resno in zavzeto raziskovalno in pedagoško delo. Na številnih področjih, še
posebno v visokošolskih strokovnih programih, ki so trenutno del
univerzitetnega sistema, si študijske prakse ni mogoče predstavljati brez
komercialnih dejavnosti, vendar mora ob tem ostati jasno, da je univerza
neprofitna ustanova in da se morajo sredstva, pridobljena iz tržne dejavnosti,
vračati nazaj na ustanovo. Vsaka resna univerza bo tudi tako pridobljena
sredstva investirala v razvoj temeljne dejavnosti.
Prav
tako je univerzi, ki kot avtonomna in demokratična skupnost zaposlenih in
študentov sama voli rektorje in dekane, tuje razmerje direktor-zaposleni, kot
je to običajno v gospodarstvu in v nekaterih delih javnega sektorja. Že samo
dejstvo, da obstajajo neposredne volitve rektorjev in dekanov, kaže, da so
razmerja drugačna in da je potrebno tudi vprašanja ekonomsko-socialnih pravic
zaposlenih reševati bolj dogovorno.
Variabilno
nagrajevanje omogoča že sedanji sistem, ki pa doslej še ni bil ustrezno
implementiran. Za variabilno nagrajevanje zakon med drugim predvideva institut
redne delovne uspešnosti. Predlagamo, da se sredstva za to področje uspešnosti
povečajo.
Prav
tako ne razumemo, zakaj tržno uspešne fakultete ne izkoriščajo v večji meri
instituta delovne uspešnosti iz prodaje blaga in storitev na trgu, ki je že
zdaj neomejena.
V
celoti zavračamo misel o izločanju skupine J, torej administrativnih in
tehničnih delavcev in delavk, iz dejavnosti, kot sta visoko šolstvo in
raziskovanje. Ta skupina je in mora ostati konstitutivni del univerzitetne
skupnosti.
Vlado
pozivamo, da namesto neodgovornega rušenja sistema in teženj h komercializaciji
in privatizaciji pregleda absurdna nesorazmerja med plačami pedagoških in
raziskovalnih delavcev na univerzi in na nižjih ravneh izobraževanja. Navajamo
nekaj primerov eklatantnih nesorazmerij, ki bi jih bilo treba takoj popraviti:
-
univerzitetni asistent, ki praviloma izhaja izmed najboljših študentov svoje
generacije, začne v 34. plačem razredu, torej le dva plačna razreda nad
učiteljem ali vzgojiteljem začetnikom;
-
vzgojitelj doseže plačo, ki je enaka začetni plači docenta na univerzi;
učitelj, ki je razrednik, pa celo za 1 plačni razred višjo;
-
visokošolski učitelj lektor, ki izobražuje učitelje tujih jezikov, začne v 35.
in konča v 40. plačnem razredu; njegov študent, ki dobi službo učitelja tujega
jezika v osnovni šoli ali vzgojitelja v vrtcu, pa začne v 32. in konča v 46.,
če je razrednik, celo v 47. plačnem razredu;
- asistent, docent ali profesor medicine, ki se ukvarja z zahtevnim, v raziskovalno delo vpetim delom, s stališča plače nima interesa, da bi bil zaposlen na univerzi, saj kot zdravnik v kliničnem centru lahko dobi bistveno več, ima bistveno daljši dopust, ipd. V interesu države bi moralo biti, da so najzahtevnejša dela tudi na tem področju umeščena na univerzo kot raziskovalno ustanovo. Vendar trenutni razvoj vodi v čedalje večjo degradacijo univerzitetnega dela. Ob morebitni odpravi omejitve na 57. plačni razred bi lahko »višji zdravnik specialist ppd1«, ki že zdaj začenja 2 razreda nad rednim profesorjem, najvišji možni plačni razred rednega profesorja presegel kar za 7 plačnih razredov. Tudi v drugih zdravstvenih poklicih so izhodišča že zdaj višja kot v visokem šolstvu;
- informatik na univerzi ima v trenutno veljavnem sistemu precej slabšo plačo kot na številnih drugih področjih javnih služb, kaj šele v gospodarstvu;
- po zvišanju minimalne plače je v skupini J pri dnu lestvice nastala uravnilovka, ki pomeni degradacijo številnih strokovnih delavcev; to je treba odpraviti na ravni celotnega javnega sektorja. Tudi že pred tem pa smo pogosto opozarjali, da plače v tej skupini ne odražajo dejstva, da je delo administrativnih in tehničnih delavcev na našem področju pogosto že zaradi konteksta in vsebine nalog objektivno zahtevnejše kot na nižjih ravneh izobraževanja. Zato so v duhu prvega člena Zakona o sistemu plač tudi v tem pogledu potrebni dodatni popravki.
Zato najostreje protestiramo proti načrtom vlade, ki nujno vodijo v še bolj krivična razmerja, v odvisnost od komercialnih virov, s tem pa tudi v privatizacijo, v slabšo dostopnost študija ter v neambicioznost univerz na področju znanosti. Namesto tega pričakujemo, da se vlada takoj loti popravkov nesmiselnih razmerij, do katerih je prišlo ravno zaradi neodgovornega popuščanja "močnejšim" poklicnim skupinam.
31. 3. 2021
Za Visokošolski sindikat Slovenije
dr.
Marko Marinčič, predsednik