sreda, 31. marec 2021

Proti rušenju plačnega sistema, za pravičnejša razmerja v izobraževanju in znanosti

 

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo vse doslej odločno nasprotovali rušenju enotnega plačnega sistema. Pri tem stališču vztrajamo tudi danes. Enotni plačni sistem, ki je nastal z "Virantovo" reformo, je v veliki meri odpravil nesorazmerja in netransparentnost, ki ju je povzročilo neenotno dodeljevanje različnih dodatkov po dejavnostih in poklicnih skupinah. Bistveno idejo enotnega plačnega sistema zajema prvi člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki predvideva enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Princip smiselnih in pravičnih razmerij bi moral veljati vselej, ne glede na konkretno zakonodajo in vsakokratne kolektivne pogodbe. Da bi si kdo rušenje takih razmerij postavil za cilj, se že na prvi pogled zdi neodgovorno. Razen če si namesto stabilnega in pravično urejenega sistema zavestno želi anarhičnih razmer, v katerih bo tudi med sindikati zavladal darvinistični boj vseh zoper vse. V takem boju bo nedvomno predvladala pravica močnejšega in politično všečnejšega, vendar zanesljivo v škodo uporabnikov javnih storitev.

Izrazito nasprotujemo ideji, da bi bilo plačilo za delo v javnem sektorju odvisno od česa drugega kot od zahtevnosti in obsega dela. Podpiramo predvsem razmislek o tem, da se za določene plačne skupine in podskupine razmisli, ali trenutni plačni sistem dejansko odraža zahtevnost dela in da se v tem delu določena nesorazmerja odpravijo – eklatanten primer so plače v zdravstvu. Takšne spremembe plačnega sistema bi vsekakor podprli. Vendar pa razmišljanje vlade, da morajo nova razmerja nastati znotraj obstoječe mase plač, kažejo popolno nerazumevanje dejstva, da država in uporabniki ne financirajo plač, temveč sistem storitev. Obenem pa je to razmišljanje mogoče razumeti kot namig, da naj pri apetitih po višji plači čedalje večjo vlogo igrala komercialna uspešnost posamezne ustanove, zavoda, tudi posameznega javnega uslužbenca. Kjer takih virov ni, bi selektivno višanje plač na drugi strani nujno pomenilo zniževanje ali odpuščanja, s tem pa poslabšanje storitev samih.

Vse svetovne univerze, ki si postavljajo visoke znanstvene in pedagoške ambicije, stavijo predvsem na resno in zavzeto raziskovalno in pedagoško delo. Na številnih področjih, še posebno v visokošolskih strokovnih programih, ki so trenutno del univerzitetnega sistema, si študijske prakse ni mogoče predstavljati brez komercialnih dejavnosti, vendar mora ob tem ostati jasno, da je univerza neprofitna ustanova in da se morajo sredstva, pridobljena iz tržne dejavnosti, vračati nazaj na ustanovo. Vsaka resna univerza bo tudi tako pridobljena sredstva investirala v razvoj temeljne dejavnosti.

Prav tako je univerzi, ki kot avtonomna in demokratična skupnost zaposlenih in študentov sama voli rektorje in dekane, tuje razmerje direktor-zaposleni, kot je to običajno v gospodarstvu in v nekaterih delih javnega sektorja. Že samo dejstvo, da obstajajo neposredne volitve rektorjev in dekanov, kaže, da so razmerja drugačna in da je potrebno tudi vprašanja ekonomsko-socialnih pravic zaposlenih reševati bolj dogovorno.

Variabilno nagrajevanje omogoča že sedanji sistem, ki pa doslej še ni bil ustrezno implementiran. Za variabilno nagrajevanje zakon med drugim predvideva institut redne delovne uspešnosti. Predlagamo, da se sredstva za to področje uspešnosti povečajo.

Prav tako ne razumemo, zakaj tržno uspešne fakultete ne izkoriščajo v večji meri instituta delovne uspešnosti iz prodaje blaga in storitev na trgu, ki je že zdaj neomejena.

V celoti zavračamo misel o izločanju skupine J, torej administrativnih in tehničnih delavcev in delavk, iz dejavnosti, kot sta visoko šolstvo in raziskovanje. Ta skupina je in mora ostati konstitutivni del univerzitetne skupnosti. 

Vlado pozivamo, da namesto neodgovornega rušenja sistema in teženj h komercializaciji in privatizaciji pregleda absurdna nesorazmerja med plačami pedagoških in raziskovalnih delavcev na univerzi in na nižjih ravneh izobraževanja. Navajamo nekaj primerov eklatantnih nesorazmerij, ki bi jih bilo treba takoj popraviti:

- univerzitetni asistent, ki praviloma izhaja izmed najboljših študentov svoje generacije, začne v 34. plačem razredu, torej le dva plačna razreda nad učiteljem ali vzgojiteljem začetnikom;

- vzgojitelj doseže plačo, ki je enaka začetni plači docenta na univerzi; učitelj, ki je razrednik, pa celo za 1 plačni razred višjo;

- visokošolski učitelj lektor, ki izobražuje učitelje tujih jezikov, začne v 35. in konča v 40. plačnem razredu; njegov študent, ki dobi službo učitelja tujega jezika v osnovni šoli ali vzgojitelja v vrtcu, pa začne v 32. in konča v 46., če je razrednik, celo v 47. plačnem razredu;

- asistent, docent ali profesor medicine, ki se ukvarja z zahtevnim, v raziskovalno delo vpetim delom, s stališča plače nima interesa, da bi bil zaposlen na univerzi, saj kot zdravnik v kliničnem centru lahko dobi bistveno več, ima bistveno daljši dopust, ipd. V interesu države bi moralo biti, da so najzahtevnejša dela tudi na tem področju umeščena na univerzo kot raziskovalno ustanovo. Vendar trenutni razvoj vodi v čedalje večjo degradacijo univerzitetnega dela. Ob morebitni odpravi omejitve na 57. plačni razred bi lahko »višji zdravnik specialist ppd1«, ki že zdaj začenja 2 razreda nad rednim profesorjem, najvišji možni plačni razred rednega profesorja presegel kar za 7 plačnih razredov. Tudi v drugih zdravstvenih poklicih so izhodišča že zdaj višja kot v visokem šolstvu; 

- informatik na univerzi ima v trenutno veljavnem sistemu precej slabšo plačo kot na številnih drugih področjih javnih služb, kaj šele v gospodarstvu;  

- po zvišanju minimalne plače je v skupini J pri dnu lestvice nastala uravnilovka, ki pomeni degradacijo številnih strokovnih delavcev; to je treba odpraviti na ravni celotnega javnega sektorja. Tudi že pred tem pa smo pogosto opozarjali, da plače v tej skupini ne odražajo dejstva, da je delo administrativnih in tehničnih delavcev na našem področju pogosto že zaradi konteksta in vsebine nalog objektivno zahtevnejše kot na nižjih ravneh izobraževanja. Zato so v duhu prvega člena Zakona o sistemu plač tudi v tem pogledu potrebni dodatni popravki. 

Zato najostreje protestiramo proti načrtom vlade, ki nujno vodijo v še bolj krivična razmerja, v odvisnost od komercialnih virov, s tem pa tudi v privatizacijo, v slabšo dostopnost študija ter v neambicioznost univerz na področju znanosti. Namesto tega pričakujemo, da se vlada takoj loti popravkov nesmiselnih razmerij, do katerih je prišlo ravno zaradi neodgovornega popuščanja "močnejšim" poklicnim skupinam.

31. 3. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Marko Marinčič, predsednik