Dogovor o odpravi varčevalnih ukrepov pri povračilih idr. izplačilih, 2021

 

ZUJF je leta 2012 uvedel vrsto varčevalnih ukrepov na področju povračil stroškov in drugih izplačil javnih uslužbencev. Pogajanja o njihovi odpravi so potekala od februarja do junija 2021. Konec junija sta vlada in del sindikatov javnega sektorja sklenila dogovor o njihovi (delni) odpravi. Dogovor spreminja povračila stroškov prevoza na delo, prehrane med delom in dnevnic ter izplačila jubilejnih nagrad, delodajalčevih solidarnostnih pomoči in še nekaterih izplačil. Prinaša tudi zamik izplačilnega dne na najkasneje 10. dan v mesecu.

VSS ni pristopil k podpisu, ker se vlada ni hotela pogajati o odpravi 8% znižanja vrednosti plačnih razredov in o vsakoletnem avtomatičnem usklajevanju vrednosti plačnih razredov z inflacijo. V 10 letih se je realna vrednost plačnih razredov znižala za 20 %, v prihodnjih letih, če jih bo zaznamovala povečana stopnja inflacije, se bo še bolj. Da ne govorimo o rasti cen nepremičnin, ki jih uradni izračuni stopnje inflacije sploh ne zajemajo. Zaposleni morda ne opazijo realnega upadanja vrednosti plačnih razredov, ker so deležni rednih napredovanj, a ta imajo drugo funkcijo, posameznik pa enkrat tudi doseže plačni strop svojega delovnega mesta.

Namesto dogovora o usklajevanju plač z inflacijo se je v dogovoru med sindikati in vlado v zadnjem trenutku znašla tale nenavadno nenatančna določba: »Usklajevanje vrednosti plačnih razredov / Podpisniki dogovora se zavezujejo, da v roku enega meseca od podpisa tega dogovora nadaljujejo z usklajevanji o plačnih razredih, izhajajoč iz tistih delovnih mest, ki so v spodnji tretjini plačne lestvice.« Določba namiguje, da se bodo v bližnji prihodnosti odvijala pogajanja o preureditvi plačne lestvice tako, da bi najnižje vrednotena delovna mesta prišla nad minimalno plačo. Tudi ta problem je pereč tako v javnem kot v zasebnem sektorju in težko rešljiv, vendar pogajanja o njem (za katera za povrh ni velikega realnega upanja, da jih bo mogoče zapreti v času aktualne vlade) ne morejo nadomestiti usklajevanja rasti plač z inflacijo. VSS bo tudi v prihodnje vztrajal, da sta pomembni obe temi.

Dogovor je prinesel največjo spremembo, ki je zlasti v prid vozačev, pri povračilih stroškov prevoza na delo. V jedru je kilometrina v višini 10 % cene bencina po najkrajši varni cesti, dodanih je nekaj izjem v korist zaposlenih: minimalno povračilo znaša 30 EUR; kdor uporablja javni prevoz, ki mesečno stane več kot 30 EUR, prejme ustrezen znesek ob predložitvi poimenske vozovnice; zaposleni lahko izbere vzporedno pot po avtocesti, četudi je daljša od poti po ostalih cestah, in ta daljša trasa šteje pri kilometrini.

Le nekaj dni po podpisu aneksov h kolektivnim pogodbam, je MJU poslalo proračunskim uporabnikom enostransko interpretacijo v škodo zaposlenih. Ta določa, da tudi v primeru, če zaposleni navede pot na delo po avtocesti, mu delodajalec izplača le kilometrino po najkrajši trasi lokalnih cest. Po našem mnenju je to navodilo v nasprotju s pravkar podpisanim dogovorom in aneksi h kolektivnim pogodbam. Članom, ki imajo po avtocesti hitrejšo, a daljšo pot v službo, smo svetovali, kako naj v izjavi o dolžini poti zavarujejo svoje interese. O tem smo obvestili vodstvo UL in mu napovedali vlaganje tožb, ki bodo na koncu imele splošen pravni učinek.

Omenjeni dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja je prinesel tudi zamik izplačilnega dne. Aneks h kolektivni pogodbi za vzgojo in izobraževanje ga je določil na »najkasneje 10. dan v mesecu«. Ko nas je UL vprašala za mnenje, smo jo opozorili, da imajo številni zaposleni določeno plačevanje trajnikov in kreditnih obrokov 8. dan v mesecu in bi morali preurejati pogodbe. Predlagali smo kompromisno rešitev zamika na najkasneje 7. dan v mesecu. UL se je odločila, da bo izplačilni dan najkasneje 10. dan v mesecu, vendar je prisluhnila našemu opozorilu glede trajnikov in kreditov in bo uvedla zamik s plačo, ki jo bomo prejeli oktobra 2021, tako da bodo zaposleni imeli dovolj časa za ureditev premika odtegljajev.

Dokumenti so objavljeni na tej povezavi.

Izjava ob napovedi vložitve upravnega spora UM zoper odločbo informacijske pooblaščenke

Rektor Univerze v Mariboru dr. Zdravko Kačič je novembra 2020 na predlog dekana Filozofske fakultete dr. Darka Friša predsednici Visokošolskega sindikata Univerze (VSS) v Mariboru dr. Mariji Javornik Krečič izdal opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Po navedbah rektorja je bilo opozorilo izdano, ker naj bi se dr. Javornik Krečič neprimerno vedla v prostorih delodajalca in naj ne bi nosila zaščitne maske, kar naj bi izhajalo iz predložene listinske dokumentacije. Na prvi kritični odziv sindikata je rektor UM v svojem dopisu z dne 17. 11. 2020 zatrdil, da bo delavki omogočil reprodukcijo njenih osebnih podatkov, ki so bili zbrani za namen izdaje predmetnega opozorila. Ko pa je dr. Javornik Krečič zahtevala vpogled v dokumentacijo, ki je bila podlaga za izrek ukrepa, ji je univerza z odločbo zavrnila vpogled oziroma reprodukcijo njenih osebnih podatkov z obrazložitvijo, da ščiti osebne podatke prijaviteljev njenega domnevno spornega ravnanja. Dr. Javornik Krečič je vztrajala na stališču, da ima pravico izvedeti, na čem temelji izrečeni ukrep, zato se je obrnila na Informacijskega pooblaščenca RS (IP), ki je dne 7. 6. 2021 po opravljenem inšpekcijskem nadzoru pritrdil dr. Javornik Krečič in z odločbo Univerzi v Mariboru naložil, da prosilki omogoči dostop do zahtevane dokumentacije.

Na tej točki je sledil nov zaplet, ki v zadnjem obdobju postaja simptomatičen za delovanje Univerze v Mariboru. Namesto da bi delodajalec delavki končno omogočil vpogled v dokumentacijo, zaradi katere ji grozi odpoved delovnega razmerja, je bil VSS obveščen, da namerava Univerza v Mariboru vložiti upravni spor zoper odločbo informacijske pooblaščenke. Ker gre po mnenju VSS za uvajanje zelo nevarne prakse, po kateri bo delavcem mogoče zagroziti z odpovedjo delovnega razmerja in jim hkrati odreči pravico do vpogleda v dokumentacijo, ki je podlaga za izrečeni ukrep, želimo na to izrecno opozoriti tako dekane kot tudi članstvo sindikata.

Sindikat je že ob izdaji opozorila sindikalni predsednici opozoril, da gre za neutemeljen ukrep brez ustrezne podlage, ki ga lahko razumemo zgolj kot (osebno) obračunavanje s sindikalno predstavnico in sindikatom. Ukrep je bil na predlog dekana dr. Darka Friša izrečen in vročen nekaj dni po burni seji senata FF, na kateri je dekan vztrajal pri uporabi aplikacije Polly za elektronsko tajno glasovanje. Na seji je dr. Javornik Krečič ponovila stališče sindikata, ki ga je sindikat predstavil že na drugih organih UM, da aplikacija ne zagotavlja tajnosti in varstva osebnih podatkov, kar je po inšpekcijskem nadzoru 28. 6. 2021 dokončno potrdila tudi informacijska pooblaščenka.

Da je bil izrečeni ukrep posledica sindikalnega delovanja, kaže način njegovega izreka. Za razliko od opozorila, ki je bil leto prej izrečen dekanu ene od članic UM, ki je neprimerno obračunaval s sindikalnim predstavnikom, in je rektor dekanu večkrat ponudil možnost zagovora in opredelitve do očitkov, je bil dr. Javornik Krečič ukrep izrečen v samo nekaj dneh, brez možnosti zagovora, ob tem pa ni dobila nobene možnosti, da se opredeli do očitkov. Še več: univerza je prosilki zavrnila vpogled v dokumentacijo, da bi sploh razumela, na čem temelji izrečeni ukrep. Kot primer navajamo očitek delodajalca v opozorilu, da naj bi sindikalna zaupnica v prostorih delodajalca ne nosila zaščitne maske, pri čemer ni navedeno ne kdaj, ne kje, niti kdo naj bi jo videl brez maske. Zato se je delavka odločila za pridobitev zbrane dokumentacije zoper njo, kar ji omogočajo predpisi o varstvu osebnih podatkov, saj zbrana dokumentacija domnevno vsebuje njene osebne podatke. To je tudi potrdila odločba informacijske pooblaščenke, zoper katero se sedaj univerza namerava pritožiti.

Uporaba pravnih sredstev zoper odločbe je legitimna pravica vsakega posameznika in institucije. Ker gre v konkretnem primeru po ocenah sindikata za nadaljevanje vzdrževanja neznosnih razmer na FF in stopnjevanje konflikta zaradi interesov posameznikov na vodstvenih položajih, zaradi katerih se bo trošil davkoplačevalski denar, je sindikat o dogajanju že obvestil tudi predsednika UO. Pričakujemo, da se bo organ upravljanja do porabe javnih sredstev opredelil v luči neutemeljenosti rektorjevih razlogov za vložitev upravnega spora. Iz zadnjih navedb rektorja namreč izhaja, da je upravni spor namenjen zaščiti identitete domnevnih prič in domnevne prijaviteljice, čeprav jih je rektor (pozor!) razkril že sam v izdanem opozorilu delavki. Evidentno je torej, da se bo postopek upravnega spora uporabil za drugačne namene. Posebej velja opozoriti tudi na obrazložitev razloga za napovedano vložitev upravnega spora, ki ga v svojem dopisu navaja rektor: »po mnenju vodstva univerze je informacijska pooblaščenka močno prekoračila svoje pristojnosti«. Gre za enega vrhuncev dojemanja univerzitetne avtonomije v zadnjem obdobju, saj informacijski pooblaščenec po Zakonu o informacijskem pooblaščencu samostojen in neodvisen državni organ, ki je po drugi alineji prvega odstavka 2. člena pristojen za: »inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov oziroma iznos osebnih podatkov iz Republike Slovenije, ter opravljanje drugih nalog, ki jih določajo ti predpisi«, po mnenju rektorja UM pa očitno ne pozna svojih pristojnosti? Kaj lahko še pričakujemo? Da sodišča »presegajo svoje pristojnosti«, kadar njihove odločitve niso v skladu s pričakovanji aktualnega vodstva univerze?

Podoben način obračuna s sindikalno zaupnico se je ob podobni sestavi vodstvene ekipe na rektoratu zgodil že 2013. Takrat so se posledice tega in vseh ostalih pravnih fiaskov pokazale v rezultatih rektorskih volitvah, po katerih je moralo tedanje vodstvo UM oditi. Takrat sindikat ni zahteval osebne odgovornosti vodstvene ekipe. Tokrat bo sindikat vztrajal pri osebni odgovornosti tistih, ki svoj položaj morda zlorabljajo in bo zoper odgovorne posameznike uporabil vse kazenske in civilnopravne poti, saj gre za zaščitno temeljnih pravic ljudi na univerzi, v konkretnem primeru najbrž tudi temeljnih človekovih pravic.

Prepričani smo, da tovrstno postopanje delodajalca predstavlja izredno nevaren precedens, ne samo kot ravnanje zoper sindikalnega zaupnika, temveč kot ravnanje zoper katerega koli delavca v Republiki Sloveniji, ki naj bi bila pravna država. Priča smo primeru, ko je bila izrečena sankcija, vodstvo se sklicuje na obremenilno pisno dokumentacijo, v to dokumentacijo pa nima vpogleda nihče, niti obdolžena oseba. Glede na to, da je vodstvo univerze samo navajalo konkretna imena oseb, ki naj bi pričale, njihovih pričevanj pa kljub sklepu informacijskega pooblaščenca noče pokazati niti obdolženki, upravičeno sklepamo, da gre tudi za poskus pritiska na omenjene osebe. Te so bile namreč poimensko izpostavljene, vendar očitno in razumljivo ne želijo biti udeležene v tovrstnih manipulacijah. Take razmere v kontekstu univerzitetne avtonomije, razumljene kot izoliranega sveta zunaj veljavnega prava, po našem globokem prepričanju niso skladne z načeli pravne države. Univerza v Mariboru je kot že tolikokrat doslej spet enkrat svarilni zgled, kaj se lahko zgodi, če se posamezen del družbenega in državnega sistema povzpne nad ta sistem in tudi sodno vejo oblasti odmisli kot nekaj preživetega. To ni družba, v kateri želimo živeti.

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Gorazd Kovačič, predsednik

7. 7. 2021

Javni poziv Visokošolskega sindikata Slovenije ob zaključku študijskega procesa

Izteka se študijsko leto, ki ga je odločilno zaznamoval koronavirus. Visokošolski sindikat Slovenije je že ob prvi razglasitvi epidemije v študijskem letu 2019/2020 opozarjal na nepopravljive posledice, ki jih utegne povzročiti nekritično in slabo premišljeno »prilagajanje« novim razmeram na slovenskih univerzah. Leto dni kasneje ugotavljamo, da je bila naša ocena stanja konservativna, saj erozija kakovosti v visokošolskem študiju poteka celo hitreje od najbolj črnogledih napovedi. Če se bodo univerze kot pedagoške ustanove vdale tem procesom, se utegne zgoditi, da se bodo znašle na družbenem obrobju. S tem pa bodo resno in dolgoročno ogroženi intelektualni temelji, na katerih stoji sodobna slovenska družba.

Negativne posledice se kažejo na različne načine. Če ob robu pustimo psihosocialne vidike (ki so bili v javnosti edini že izpostavljeni), so najbolj vidne na pedagoškem področju. Ministrstvo za šolstvo in univerzitetna vodstva se tolažijo, da študijski proces poteka »normalno«, vendar dejstva govorijo drugače: zaradi izvajanja študijskega procesa na daljavo so se znižali izobraževalni standardi, socialno-čustvenih ciljev ter številnih psihomotoričnih kompetenc pa na daljavo ni bilo mogoče doseči. Pomembna faza študijskega procesa -- preverjanje in ocenjevanje znanja, pri katerem je bistveno, da se izvaja v enakih pogojih za vse študente, kar je pri izvajanju na daljavo – kot priznavajo študenti sami – je bila pogosto farsa. Vprašamo se lahko, kaj to pomeni za kakovost znanja in pomen formalnega izobraževanja.

Za univerze kot ustanove je enako zaskrbljujoče zamiranje akademske skupnosti. Ker so fizični stiki omejeni, je delovanje akademske skupnosti omejeno na občasne videokonference, ki ne morejo nadomestiti osebnega stika, pogovorov ter neformalnih diskusij pred in po sejah, zmanjšuje se občutek pripadnosti ustanovi. Ni naključje, da je univerza v družbi v tem obdobju precej neopazna, se ne opredeljuje do aktualne družbene problematike, ali pa to počne na deklarativni ravni. V to sliko se je vklopil večji del univerzitetnih vodstev, ki jim tak položaj ustreza, saj neprisotnost delavcev pomeni tudi manj neprijetnih vprašanj. Naravnost škandalozno je, da si vodstvo javne univerze, kot je primer na Univerzi v Mariboru, arbitrarno jemlje pravico za javnost zapirati seje organov, ki potekajo na daljavo (tudi po epidemiji), čeprav bi lahko zaradi tehničnih možnosti prav v tem obdobju spremljanje sej omogočilo širšemu krogu poslušalcev kot sicer. Marsikje so tako fakultetne in univerzitetne institucije za štirimi zidovi kot po tekočem traku sprejemale cel kup aktov, ki so pedagoški proces dokončno preobrazile v birokratsko predpisane postopke, ki s pedagoško-psihološko-didaktično strokovnostjo nimajo nič skupnega.

Posebej zaskrbljujoče je, da so vodstva univerz podobno anemična kot vodstvo MIZŠ, ki ga obvladujejo kadri iz visokošolskih vrst. O vlogi ministrice nima smisla izgubljati besed, ker je neopazna. Simptomatičen je nedavni sestanek študentskih predstavnikov s predstavniki šolskega ministrstva o aktualni problematiki, ki je po navedbah študentov pokazal, da resorni državni sekretar o problematiki ne ve kaj dosti, direktor direktorata za visoko šolstvo pa se je sestanku izognil tako kot ministrica, ki raje na tviterju objavlja svoje podobe za računalnikom.

Ker strokovnjaki jeseni napovedujejo možnost novega vala epidemije, je utemeljena bojazen, da se bo agonija javnega visokega šolstva nadaljevala, čeprav ob splošni dosegljivosti brezplačnega cepljenja in možnosti hitrega testiranja po našem prepričanju za to ni utemeljenih razlogov. Prav zato se VSS pridružuje pobudi Študentske organizacije Slovenije in združenja Študenti še obstajamo in javno poziva Ministrstvo za izobraževanje in vodstva javnih univerz, da se še pred semestralnimi počitnicami javno in nedvoumno opredelijo do naslednjih stališč in zahtev:

-          študijski proces se mora s študijskim letom 2021/2022 normalizirati in potekati v živo, prav tako podporne storitve za študente in zaposlene, kot so knjižnice, referati in projektne pisarne, in seje organov;

-          fakultete morajo ostati odprte tudi v rumeni in rdeči fazi in se ne bodo zapirale, dokler bodo odprti nakupovalni centri;

-          izjeme ne morejo krojiti usode ustanov; tudi v preteklosti so v študijskem procesu sodelovali študenti in učitelji iz rizičnih skupin, pa to ni bil razlog, da se študij ne bi izvajal v klasični obliki;

-          vzporedno in/ali zaporedno podvojeno in neplačano izvajanje pedagoškega procesa na daljavo ne sme postati redna delovna obveznost pedagoških delavcev;

-          ker se novi koronavirus očitno širi predvsem aerosolno v zaprtih prostorih, se lahko v primeru novih zaostritev epidemije izognemo zapiranju izobraževalnih in drugih javnih ustanov s prenovo prezračevalnih sistemov; vodstva univerz naj opredelijo te investicije kot urgentne, vlada pa naj zanje takoj zagotovi denar;

-          vodstva univerz in članic naj aktivneje pozivajo zaposlene in študente k cepljenju, kajti vladna kampanja žal ni dovolj prepričljiva in učinkovita.

Študijsko leto 2021/2022 se zdi ta trenutek še oddaljeno, a do njegovega začetka nas ločijo le še trije meseci. Namesto pasivnega čakanja na jesenski val epidemije naj MIZŠ in rektorji izkoristijo poletne mesece za izvedbo investicij in pripravo navodil, ki bodo omogočila normalizacijo študija na slovenskih univerzah in preprečila njihovo nadaljnjo preobrazbo v dopisne šole.

Ljubljana, Maribor, Koper, ob Dnevu državnosti, 25. 6. 2021

dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS

dr. Aljaž Gaber, predsednik VSS SUL

dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS SUM

dr. Elizabeta Zirnstein, predsednica VSS SUP

Poziv Ministrstvu za notranje zadeve, naj spremeni pogoje za bivanje tujih študentov

 Javni poziv: Ministrstvo za notranje zadeve naj takoj pristopi k spremembi Zakona o tujcih za bivanje tujih študentov v Sloveniji

 

Ministrstvo za notranje zadeve je objavilo uradno razlago nedavnih sprememb Zakona o tujcih (ZTuj-2F). Po teh spremembah in razlagi, garantna pisma, s katerimi starši ali skrbniki zagotavljajo preživljanje otrok, ki študirajo v Sloveniji, ne zadostujejo več za izkazovanje zadostnih sredstev za preživljanje. Po uradni razlagi Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) lahko tuji študenti v Sloveniji izkazujejo zadostna sredstva za preživljanje s prihodki ali sredstvi staršev, lastnimi prihodki in sredstvi ali štipendijami visokošolskih zavodov.

Ta sprememba pogoja za izkazovanje zadostnih sredstev za prebivanje je slepa za ekonomsko realnost študentov v Sloveniji, tako slovenskih kot tujih. Dejstvo je, da mora večina študentov delati, da si lahko financirajo stroške študija in bivanja v univerzitetnem mestu. Sredstva in prihodki, s katerimi razpolagajo starši ali zakoniti zastopniki tujih študentov iz držav Zahodnega Balkana, pa so pogosto še nižja od tistih, ki jih lahko z opravljanjem študentskega dela zasluži študent v Sloveniji. Po podatkih Eurostata je minimalna plača v Severni Makedoniji 282, v Črni Gori 331, v Srbiji pa 366 evrov, povprečni mesečni zaslužek dijaka ali študenta, ki opravlja študentsko delo, pa je v Sloveniji cca. 300 evrov. Stopnje brezposelnosti v teh državah so višje kot v Sloveniji in ni samoumevno, da sta zaposlena oba starša študenta. Glede na vse to je precej običajno, da se tuji študenti v precejšnji meri preživljajo z lastnim delom. Enako velja tudi za slovenske študente.

MNZ je zaostrilo pogoje za bivanje in študij tujih študentov v Sloveniji skupaj z drugimi zaostritvami obravnave tujcev. Tuje študente je z izenačitvijo pogojev za izkazovanje zadostnih sredstev postavilo ob bok drugim prosilcem za vizo. Pri tem MNZ nima nobene analize, ki bi kazala, ali sploh obstajajo zlorabe študentskega statusa med tujimi študenti in ali je le-teh več kot med slovenskimi. Dejstvo je, da tuji študentje bogatijo študijski proces pri nas in da njihovo vpisovanje pomeni privabljanje talentov iz regije, ki bodo lahko ob ustreznih priložnosti ostali v Sloveniji in krepili slovensko gospodarstvo in neprofitne sektorje.

Sprememba politike MNZ do tujih študentov spodkopava dolgoletna prizadevanja univerz in fakultet za vpisovanje talentiranih študentov iz regije. Usmeritev v internacionalizacijo je opredeljena v vseh razvojnih strateških dokumentih univerz in države. Podpiralo naj bi jo tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), ki pa se v tem primeru ni postavilo v bran internacionalizaciji in kakovosti slovenskega visokega šolstva, temveč se žal podreja politikam drugih ministrstev, ki ne razpolagajo z relevantnimi podatki za področje, ki ga urejajo. Ne vemo, ali se MIZŠ zaveda, da se lahko že jeseni desetina študentov, ki so vpisani na slovenske visokošolske zavode, prepiše na druge univerze v tujini. To bi pomenilo nepovratno zapravljeno priložnost za uvoz možganov, povzročilo bi poslabšanje ugleda Slovenije v svetu in tudi finančno destabiliziralo nekatere visokošolske zavode. Če MNZ morda ne ve, da kar desetina študentov v Sloveniji prihaja iz tujine, bi mu to moralo v medresorskih usklajevanjih razložiti MIZŠ. Žal se zdi, da njegovo vodstvo tudi tokrat molči ali pa je brez moči.

Podpisniki izjave ocenjujemo, da so tuji študenti, ki v Sloveniji iskreno iščejo kakovostno izobrazbo in so sposobni preživeti sami sebe, po krivici postavljeni pred oviro, ki jim otežuje iskanje boljšega življenja. Populističnim ukrepom, ki niso podprti z dejanskimi podatki, odločno nasprotujemo in pozivamo MNZ, da nemudoma spremeni intrepretacijo, ki bo takoj omogočila vsem tujim študentom v Sloveniji, da študij nadaljujejo pod enakimi pogoji kot do sedaj. Hkrati s tem pa naj MNZ vloži spremembe in dopolnitve Zakona o tujcih, s katerimi se bo garantno pismo ponovno priznalo kot ustrezen izkaz zadostnih sredstev za čas študija.

 

V Ljubljani, 16. 6. 2021

 

Študentska organizacija Slovenije,

zanjo Andrej Pirjevec, predsednik

 

Visokošolski sindikat Slovenije,

zanj dr. Gorazd Kovačič, predsednik

 

Pripombe VSS na osnutek Kodeksa etičnega ravnanja na UM

Maribor, 14. 6. 2021

Pripombe VSS na osnutek Kodeksa etičnega ravnanja na UM

Pismo podpore Radiu Študent po protestu in dogodkih v Študentskem kampusu

Radio Študent je najstarejša neodvisna študentska radijska postaja v Evropi. V osemdesetih letih je imel odločilno vlogo pri demokratizaciji, in sicer že v času, ko se je nekaterim sedanjim oblastnikom zdelo oportuno delovati znotraj tedanje Zveze komunistov in kandidirati za pomembne funkcije njenega podmladka. Radio študent je ohranil kritično držo tudi v času tranzicije in vse do danes. Ni se opredeljeval do lokalne strankarske politike, temveč je skušal pojasnjevati širše družbene procese v Sloveniji in v svetu. Že desetletja igra neprecenjivo vlogo pri gojenju kritične misli in alternativne kulture in pri usposabljanju kadrov, ki se kasneje uveljavijo tudi v konvencionalnih medijih in drugih institucijah.

Da je ministrstvo za kulturo nedavno finančno podprlo vrsto medijev, ki širijo sovražni govor in eksplicitno rasistične ideje, Radiu študent pa je podporo v celoti odreklo, je znamenje, da se Republika Slovenija preobraža iz razvite evropske demokracije v periferno avtokracijo. 

Najbolj od vsega pa obžalujemo mačehovski odnos študentske organizacije do Radia študent. Po drastičnem skrčenju financiranja zaradi nezadovoljstva, ker RŠ zavrača vlogo promotorja vodstva Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU), si je to privoščilo še to, da krivi Radio študent za domnevno škodo na ljubljanskem kampusu med tamkajšnjim študentskim protestom in s tem laska sedanji vladi in njenim policijskim prijemom. ŠOU naj se najprej sama pogleda v zrcalo. Tudi pri tem, kako je nastal kampus, čemu je namenjen in kakšne programske prioritete ima ŠOU. Dovolj je, da v Google vtipkamo »ŠOU« in »evrov«.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije podpiramo napredne, kritične študentske organizacije. Ugotavljamo, da so najboljši študenti skoraj po pravilu tudi družbeno osveščeni. Nezadovoljni pa smo s težnjo, da v ŠOU namesto kritične misli vedno bolj vladajo koristoljublje, politični oportunizem in popkultura. 

V Ljubljani, 30. 5. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

prof. dr. Marko Marinčič, predsednik

 

Nakvis, spremembe Minimalnih standardov za habilitacijska merila, 2021

Nakvis nam je aprila 2021 v mnenje poslal predlog sprememb Minimalnih standardov za habilitacijska merila zavodov. Predlagal je črtanje pogojev »IF>0«, vključitev revij iz Scopusa in črtanje možnosti seznamov dodatnih revij, ki so primerljive z izbranimi indeksi. V pisnem odzivu smo opozorili, da bi slednje pomenilo dodatno prikrajšanost družboslovnih in humanističnih ved. Poleg tega smo se zavzeli za ustreznejše vrednotenje monografij in delov monografij.

Julija 2021 smo v okviru javne razprave ponovno poslali naša pisna stališča na spremenjeni predlog Minimalnih standardov, ki je že vseboval nekatere rešitve, ki smo jih predlagali maja, zlasti upoštevanje monografij, delov monografij in dodatnih seznamov revij v humanistiki in družboslovju. V julijskem mnenju smo opozorili, da med te možnosti niso zajeti docenti. Poleg tega smo predlagali večji poudarek na kvalitativnem in manjši na kvantitativnem vrednotenju znanstvenih dosežkov.

Dokumenti so objavljeni tule.