ZUJF je leta 2012 uvedel vrsto varčevalnih ukrepov na področju povračil stroškov in drugih izplačil javnih uslužbencev. Pogajanja o njihovi odpravi so potekala od februarja do junija 2021. Konec junija sta vlada in del sindikatov javnega sektorja sklenila dogovor o njihovi (delni) odpravi. Dogovor spreminja povračila stroškov prevoza na delo, prehrane med delom in dnevnic ter izplačila jubilejnih nagrad, delodajalčevih solidarnostnih pomoči in še nekaterih izplačil. Prinaša tudi zamik izplačilnega dne na najkasneje 10. dan v mesecu.
VSS ni pristopil k podpisu, ker se vlada ni hotela pogajati o odpravi 8% znižanja vrednosti plačnih razredov in o vsakoletnem avtomatičnem usklajevanju vrednosti plačnih razredov z inflacijo. V 10 letih se je realna vrednost plačnih razredov znižala za 20 %, v prihodnjih letih, če jih bo zaznamovala povečana stopnja inflacije, se bo še bolj. Da ne govorimo o rasti cen nepremičnin, ki jih uradni izračuni stopnje inflacije sploh ne zajemajo. Zaposleni morda ne opazijo realnega upadanja vrednosti plačnih razredov, ker so deležni rednih napredovanj, a ta imajo drugo funkcijo, posameznik pa enkrat tudi doseže plačni strop svojega delovnega mesta.
Namesto dogovora o usklajevanju plač z inflacijo se je v dogovoru med sindikati in vlado v zadnjem trenutku znašla tale nenavadno nenatančna določba: »Usklajevanje vrednosti plačnih razredov / Podpisniki dogovora se zavezujejo, da v roku enega meseca od podpisa tega dogovora nadaljujejo z usklajevanji o plačnih razredih, izhajajoč iz tistih delovnih mest, ki so v spodnji tretjini plačne lestvice.« Določba namiguje, da se bodo v bližnji prihodnosti odvijala pogajanja o preureditvi plačne lestvice tako, da bi najnižje vrednotena delovna mesta prišla nad minimalno plačo. Tudi ta problem je pereč tako v javnem kot v zasebnem sektorju in težko rešljiv, vendar pogajanja o njem (za katera za povrh ni velikega realnega upanja, da jih bo mogoče zapreti v času aktualne vlade) ne morejo nadomestiti usklajevanja rasti plač z inflacijo. VSS bo tudi v prihodnje vztrajal, da sta pomembni obe temi.
Dogovor je prinesel največjo spremembo, ki je zlasti v prid vozačev, pri povračilih stroškov prevoza na delo. V jedru je kilometrina v višini 10 % cene bencina po najkrajši varni cesti, dodanih je nekaj izjem v korist zaposlenih: minimalno povračilo znaša 30 EUR; kdor uporablja javni prevoz, ki mesečno stane več kot 30 EUR, prejme ustrezen znesek ob predložitvi poimenske vozovnice; zaposleni lahko izbere vzporedno pot po avtocesti, četudi je daljša od poti po ostalih cestah, in ta daljša trasa šteje pri kilometrini.
Le nekaj dni po podpisu aneksov h kolektivnim pogodbam, je MJU poslalo proračunskim uporabnikom enostransko interpretacijo v škodo zaposlenih. Ta določa, da tudi v primeru, če zaposleni navede pot na delo po avtocesti, mu delodajalec izplača le kilometrino po najkrajši trasi lokalnih cest. Po našem mnenju je to navodilo v nasprotju s pravkar podpisanim dogovorom in aneksi h kolektivnim pogodbam. Članom, ki imajo po avtocesti hitrejšo, a daljšo pot v službo, smo svetovali, kako naj v izjavi o dolžini poti zavarujejo svoje interese. O tem smo obvestili vodstvo UL in mu napovedali vlaganje tožb, ki bodo na koncu imele splošen pravni učinek.
Omenjeni dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja je prinesel tudi zamik izplačilnega dne. Aneks h kolektivni pogodbi za vzgojo in izobraževanje ga je določil na »najkasneje 10. dan v mesecu«. Ko nas je UL vprašala za mnenje, smo jo opozorili, da imajo številni zaposleni določeno plačevanje trajnikov in kreditnih obrokov 8. dan v mesecu in bi morali preurejati pogodbe. Predlagali smo kompromisno rešitev zamika na najkasneje 7. dan v mesecu. UL se je odločila, da bo izplačilni dan najkasneje 10. dan v mesecu, vendar je prisluhnila našemu opozorilu glede trajnikov in kreditov in bo uvedla zamik s plačo, ki jo bomo prejeli oktobra 2021, tako da bodo zaposleni imeli dovolj časa za ureditev premika odtegljajev.
Dokumenti so objavljeni na tej povezavi.