Vlada
je s sindikatom SVIZ nedavno mimo krovnih pogajanj s sindikati javnega sektorja
podpisala dogovor o novem, četrtem nazivu za učitelje, s katerim bi karierni vzpon učitelja segel natanko do plače
izrednega profesorja oz. višjega znanstvenega sodelavca. To obljubo, ki
pomeni nov enostranski prispevek k rušenju obstoječega plačnega sistema, je vlada
dala, čeprav je na leto trajajočih pogajanjih s sindikati še pred kratkim zagotavljala,
da ne bo sprejemala parcialnih dogovorov mimo svoje lastne »analize« sistemov napredovanj
javnih uslužbencev. Mimogrede opozarjamo, da je četrti učiteljski naziv očitno zadnja in edina točka »bele knjige« o
vzgoji in izobraževanju (2011), ki se je vladi zdela še neuresničena.
Skupina za novo »belo knjigo«, ki jo je minister dr. Pikalo pravkar z velikim
pompom predstavil, se s trivialnimi podrobnostmi, kot so plače, ne bo več
ukvarjala, saj bo kot nekakšen navdihnjeni »svet modrecev« začrtala najširši
horizont naše intelektualne prihodnosti in sploh razvoja naše družbe.
Formalno
veljavna zaveza o novem učiteljskem nazivu je že sprožila upravičene zahteve v
drugih delih javnega sektorja. Ti si prav tako želijo možnosti kariernega
napredovanja – sploh ne višjih plač »kar tako«, temveč možnost, da posameznik
glede na uspešnost svojega dela pač napreduje. Pričakovanja učiteljev so
legitimna. Prav tako pa so legitimna pričakovanja drugih skupin.
V Visokošolskem
sindikatu Slovenije bomo v zvezi s tem in v zvezi z že obstoječimi, pogosto v
nebo kričečimi nesorazmerji med nižjimi in višjimi ravnemi izobraževanja, vladi
postavil povsem konkretne zahteve. Že zdaj pa ostro in v celoti zavračamo
ponudbo »dvojnih plač« ter neomejenih izplačil na podlagi avtorskih in
podjemnih pogodb, s čimer želi vlada v
osnutku raziskovalnega zakona (očitno pa je podobna rešitev predvidena tudi za
visokošolski zakon) »potolažiti«
raziskovalce in visokošolske delavce, ki za razliko od učiteljev ne bodo imeli
možnosti novih napredovanj, razen če si bodo za to sami zagotovili denar.
Razumljiv je razmislek vlade, ki s proračunskim denarjem varčuje, kjer se le
da. Vendar je pri tem nenavadno selektivna. Je tudi naivna, če misli, da bomo
visokošolski delavci in raziskovalci v »dvojnih plačah« in dodatnih plačilih na
podlagi civilnih pogodb prepoznali ustrezen nadomestek za normalna karierna
napredovanja. Glede na dosedanje izkušnje
je jasno, da bodo tovrstni materialni privilegiji (kot že zdaj honorarji)
dostopni samo posameznikom, umeščenim dovolj visoko v hierarhiji in dovolj
blizu finančnim virom. Tem skupinam želi vlada karseda ustreči, celotna
akademska skupnost pa je ne zanima; da bi pomislila tudi na tehnične in
administrativne sodelavce, je nepredstavljivo.
V sindikatu
bomo odločno nasprotovali izstopu iz
enotnega sistema javnih uslužbencev, od katerega bi imela korist samo peščica,
in to sploh ne nujno na podlagi obsega in kvalitete dela. Pač pa bomo v
sodelovanju z drugimi sindikati Pogajalske skupine javnega sektorja tudi zase
zahtevali možnosti napredovanj in
nagrajevanja, primerljive s tistimi, ki jih imajo učitelji na nižjih ravneh že
zdaj in ki naj bi jih imeli na novo.
Sem
sodijo:
- uskladitev plačnih razredov
visokošolskih sodelavcev z učitelji začetniki na tak način, da bodo najboljši diplomanti
v posamezni generaciji motivirani za izbiro akademske kariere (trenutno že učitelj v prvem nazivu, kot »mentor«, takoj prehiti univ. asistenta);
- uskladitev plač lektorjev na način,
da bodo najboljši diplomanti motivirani za poklic, katerega bistvena vsebina je
poučevanje učiteljev tujih jezikov na nižjih ravneh izobraževanja (trenutno je
lektor izenačen z učiteljem v prvem nazivu, »učiteljem mentorjem« – torej s
svojim dovčerajšnjim učencem);
- uskladitev plač bibliotekarjev v
visokem šolstvu s plačami v drugih dejavnostih in glede na večjo zahtevnost;
- razpon plač visokošolskih učiteljev
v treh nazivih (docent, izredni in redni profesor) v proporcionalnem obsegu, ki
bi ustrezal štirim učiteljskim nazivom; v povezavi s tem dvig »stropa«
(najvišjega plačnega razreda) s 57 na 60;
- možnost napredovanja v skupini J za
15 namesto za 10 plačnih razredov.
Kot
že v času pred padcem prejšnje vlade, ko je prišlo do zelo podobnega poskusa
privilegiranja samo ene (četudi številčno zelo močne) skupine uslužbencev,
ponovno izražamo zavezanost sistemu
javnih uslužbencev, ki temelji na smiselnih razmerjih glede na zahtevnost dela
in ki na stimulativen način omogoča napredovanja. Vendar morajo enaka
merila veljati za vse skupine ne glede na številčnost in politično všečnost.
19. 1. 2020
Visokošolski sindikat Slovenije
zanj dr. Marko Marinčič, predsednik