VSS se je aktivno vključil v pripravo izhodišč za novo visokošolsko (in raziskovalno) zakonodajo, ki nastaja v okviru delovnih skupin Sveta za visoko šolstvo in Sveta za znanost in tehnologijo.
Sindikalni predlog izhodišč iz avgusta 2016 opredeljuje vsebino javne službe,
ki vključuje tudi doktorski študij in temeljno raziskovanje. Iz logike javne
službe sledijo na strani države obveznost proračunskega financiranja; na strani izvajalcev pogoji za kakovost, ki med
drugim pomenijo umeščenost v javni
plačni sistem, načelo enakega plačila
za enako vrsto dela (nadobveza, honorarci) in natančno opredelitev normativa n.p.o., da se prepreči faktorizacijo
vrednotenja ur pod 1; na strani uporabnikov pa časovno neomejeno pravico do študija brez šolnine, tudi na 3.
stopnji, medtem ko mora trajanje študentskih socialnih bonitet ostati časovno
omejeno. Edini upravičen razlog za šolnine bi bila jezikovno ali časovno ločena
(večerna) izvedba.
Predlagali smo model financiranja, ki izhaja iz financiranja študijskih programov, iz česar se da izračunati,
koliko denarja je potrebnega za plače, koliko za materialne stroške obratovanja
in temeljnega raziskovanja in koliko za investicije. Tako bi se izognili
scenarijem iz zadnjih let, ko je vlada znižala obseg kosovnega financiranja za
12 %, univerze pa so se nato morale znajti z notranjimi rezi.
Poleg tega smo predlagali, da se bistveno izboljša stabilnost financiranja raziskovalne dejavnosti in
raziskovalcev, preden bi se sploh lahko pogovarjali o zlitju visokošolske in
raziskovalne sfere s skupnim zakonom o univerzah in inštitutih. Nekateri predstavniki akademskega menedžmenta se namreč zavzemajo za zlitje
delovnih mest visokošolskega učitelja in raziskovalca. To bi vodilo v boje za prerazporejanje pedagoških ur,
da bi raziskovalci, ki so financirani razpisno, tako zmanjšali svojo prekarnost
oz. jo prerazporedili na zaposlene v visokošolski dejavnosti. Koristniki
prekarizacije visokošolskih delovnih mest bi bili predvsem tisti z
institucionalno močjo.
Nasprotni predlog izhodišč je podala skupina rektorjev in direktorjev velikih inštitutov. Zavzemajo se za avtonomijo na več ravneh. Ena od njih je organizacijska, kar pomeni, da zakon ne bi
več določal, kateri so glavni organi zavodov in kako se jih imenuje
(volitve), temveč bi dogovor med deležniki o tem prenesli na raven posameznih
zavodov, kjer bi bil rezultat odvisen od trenutne pogajalske moči sindikatov in
študentov. Prav tako bi se v socialnem dialogu znotraj vsake univerze posebej
dogovarjali o vseh delovno pravnih vprašanjih, od plač do vprašanja
zaposlovanja za nedoločen čas. Izrecno so se zavzemali za izstop
univerz iz javnega plačnega sistema in izpod določil kolektivnih pogodb na
državni ravni (te določajo umestitve v plačne razrede) bi vlado, ki je njihova
sopodpisnica, razbremenil obveznosti zadostnega financiranja visokega šolstva.
Ob potencialno zaostrenih finančnih razmerah bi bili sindikati na posameznih
zavodih pahnjeni v vlogo stečajnega
upravitelja pravic zaposlenih, saj bi lahko izbirali med odpuščanjem in
nižanjem plač. Rektorji so želeli tudi proste roke (mimo Nakvis) pri spreminjanju in opuščanju študijskih programov, kar bi lahko bilo sredstvo za varčevanje in tudi alibi vladi za krčenje proračunskega financiranja.
VSS je podal odgovor na predlog rektorjev in direktorjev. Zatem je novembra 2016 v delovni skupini SVŠ nastala sinteza obeh predlogov izhodišč, ki vsebuje vse ključne varovalke za položaj zaposlenih.
Toda vodstvo MIZŠ je na skupno sejo SVŽ in SZT, sklicano za 15. 2. 2017, posredovalo povsem drugo besedilo, iz katerega so izginile praktično vse zakonske varovalke na področju pravic zaposlenih in kakovosti izobraževalnega procesa. S tem je izreklo nezaupnico ožji delovni skupini in tudi Svetu za visoko šolstvo, ki jo je imenoval. Največji problem je vsebina izhodišč, saj je zastavljena tako, da naj novi ZViS legalizira vrsto nezakonitih in samovoljnih praks na področju plač, pedagoškega normativa in vrste zaposlitev, ki se žal dogajajo na naših univerzah. Tak zakon bi bil povsem nesprejemljiv za zaposlene. VSS je zato 14. 2. 2017 pozval ministrico dr. Majo Makovec Brenčič k umiku neusklajenih izhodišč. Na skupni seji svetov za visoko šolstvo in za znanost in tehnologijo 15. 2. 2017 se je ministrica zavezala k vključitvi varovalk na področjih delovnega prava, plačnega sistema, pedagoškega normativa in demokratičnih volitev organov v dopolnjena izhodišča, ki jih bo MIZŠ poslalo v javno razpravo.
1. 3. 2017 je MIZŠ objavilo le malo spremenjena uradna izhodišča. Ta merijo na fleksibilizacijo normativa in plač, zlitje delovnih mest visokošolskega učitelja in raziskovalca in prekarizacijo učiteljev, ki bi postali odvisni od pridobivanja razpisnih in tržnih virov. Poleg tega se norčujejo iz sodbe Ustavnega sodišča, ki je že aprila 2011 zahtevalo zakonsko opredelitev visokošolske javne službe, izhodišča MIZŠ pa predvidevajo, da jo bodo definirali kar zavodi sami. VSS je ostro zavrnil izhodišča in skupaj s pripombami navedel tudi vrsto dosedanjih sistemskih in individualnih kršitev pravic zaposlenih in zlorab položaja, ki dokazujejo, da si nekateri rektorji in dekani ne zaslužijo povečane kadrovske avtonomije, saj bi se s tem njihova samovolja izjemno okrepila.
Junija 2017 je MIZŠ predstavilo predlog člena o javni službi. Besedilo člena in obrazložitve kažejo težnjo vlade, da bi del financiranja javne službe prevalila na univerze same, tako kot doslej. Lastno sofinanciranje naj bi črpalo iz tržnih dejavnosti univerz in tudi iz delnih šolnin. Predlog člena ne daje zakonskih zagotovil o brezplačnem študiju, obrazložitve pa poudarjajo, da je mogoče javno službo financirati tudi s samoplačništvom. Poleg tega predlog člena ne ureja pasovnega financiranja materialnih stroškov temeljnega raziskovanja, čeprav tega opredeljuje kot sestavni del visokošolske javne službe. Namesto tega še naprej opredeljuje programsko in projektno financiranje, urejeno z ZRRD.
Avgusta 2017 smo prejeli novo verzijo osnutka členov o javni službi in koncesijah ter podali pisne pripombe. V njih nasprotujemo redukciji raziskovanja na projektno formo (kar bi vodilo v to, da je pridobivanje projektov del rednih delovnih obveznosti pedagoških delavcev, izgubil pa bi se tudi pomen temeljnega raziskovanja). Predlagali smo tudi močnejše varovalke zoper širjenje plačljivih vpisnih mest na račun brezplačnih in zoper interesno kontaminiranost strokovnih komisij, ki bodo ugotavljale javni interes za razpis novih koncesij.
Oktobra 2017 je MIZŠ predstavilo delovni skupini predlog členov novele ZViS, ki bi opredelila javno službo, uredila koncesije in preuredila 63. člen. Koncept javne službe izhaja iz vsebine dejavnosti in ne iz ločnice med proračunskimi in zasebnimi viri financiranja, kar so dolgo enotno zahtevali rektorji. Nedorečena je nova razmejitev med rednim in izrednim študijem oz. med javno službo in tržnimi študijskimi programi ter med študenti z in brez šolnine znotraj študijskih programov, ki so javna služba. Glavni problem je, ali bodo fakultete ponudile zadostno število brezplačnih vpisnih mest, ali pa bo teh zmanjkovalo in bodo kandidate usmerjale na enake, a samoplačniške tržne študijske programe. Določeni so splošni kriteriji in postopek za dodelitev novih in revizijo dosedanjih koncesij.
Ključni dokumenti so objavljeni na tej povezavi. Razvrstite jih kronološko.
Toda vodstvo MIZŠ je na skupno sejo SVŽ in SZT, sklicano za 15. 2. 2017, posredovalo povsem drugo besedilo, iz katerega so izginile praktično vse zakonske varovalke na področju pravic zaposlenih in kakovosti izobraževalnega procesa. S tem je izreklo nezaupnico ožji delovni skupini in tudi Svetu za visoko šolstvo, ki jo je imenoval. Največji problem je vsebina izhodišč, saj je zastavljena tako, da naj novi ZViS legalizira vrsto nezakonitih in samovoljnih praks na področju plač, pedagoškega normativa in vrste zaposlitev, ki se žal dogajajo na naših univerzah. Tak zakon bi bil povsem nesprejemljiv za zaposlene. VSS je zato 14. 2. 2017 pozval ministrico dr. Majo Makovec Brenčič k umiku neusklajenih izhodišč. Na skupni seji svetov za visoko šolstvo in za znanost in tehnologijo 15. 2. 2017 se je ministrica zavezala k vključitvi varovalk na področjih delovnega prava, plačnega sistema, pedagoškega normativa in demokratičnih volitev organov v dopolnjena izhodišča, ki jih bo MIZŠ poslalo v javno razpravo.
1. 3. 2017 je MIZŠ objavilo le malo spremenjena uradna izhodišča. Ta merijo na fleksibilizacijo normativa in plač, zlitje delovnih mest visokošolskega učitelja in raziskovalca in prekarizacijo učiteljev, ki bi postali odvisni od pridobivanja razpisnih in tržnih virov. Poleg tega se norčujejo iz sodbe Ustavnega sodišča, ki je že aprila 2011 zahtevalo zakonsko opredelitev visokošolske javne službe, izhodišča MIZŠ pa predvidevajo, da jo bodo definirali kar zavodi sami. VSS je ostro zavrnil izhodišča in skupaj s pripombami navedel tudi vrsto dosedanjih sistemskih in individualnih kršitev pravic zaposlenih in zlorab položaja, ki dokazujejo, da si nekateri rektorji in dekani ne zaslužijo povečane kadrovske avtonomije, saj bi se s tem njihova samovolja izjemno okrepila.
Junija 2017 je MIZŠ predstavilo predlog člena o javni službi. Besedilo člena in obrazložitve kažejo težnjo vlade, da bi del financiranja javne službe prevalila na univerze same, tako kot doslej. Lastno sofinanciranje naj bi črpalo iz tržnih dejavnosti univerz in tudi iz delnih šolnin. Predlog člena ne daje zakonskih zagotovil o brezplačnem študiju, obrazložitve pa poudarjajo, da je mogoče javno službo financirati tudi s samoplačništvom. Poleg tega predlog člena ne ureja pasovnega financiranja materialnih stroškov temeljnega raziskovanja, čeprav tega opredeljuje kot sestavni del visokošolske javne službe. Namesto tega še naprej opredeljuje programsko in projektno financiranje, urejeno z ZRRD.
Avgusta 2017 smo prejeli novo verzijo osnutka členov o javni službi in koncesijah ter podali pisne pripombe. V njih nasprotujemo redukciji raziskovanja na projektno formo (kar bi vodilo v to, da je pridobivanje projektov del rednih delovnih obveznosti pedagoških delavcev, izgubil pa bi se tudi pomen temeljnega raziskovanja). Predlagali smo tudi močnejše varovalke zoper širjenje plačljivih vpisnih mest na račun brezplačnih in zoper interesno kontaminiranost strokovnih komisij, ki bodo ugotavljale javni interes za razpis novih koncesij.
Oktobra 2017 je MIZŠ predstavilo delovni skupini predlog členov novele ZViS, ki bi opredelila javno službo, uredila koncesije in preuredila 63. člen. Koncept javne službe izhaja iz vsebine dejavnosti in ne iz ločnice med proračunskimi in zasebnimi viri financiranja, kar so dolgo enotno zahtevali rektorji. Nedorečena je nova razmejitev med rednim in izrednim študijem oz. med javno službo in tržnimi študijskimi programi ter med študenti z in brez šolnine znotraj študijskih programov, ki so javna služba. Glavni problem je, ali bodo fakultete ponudile zadostno število brezplačnih vpisnih mest, ali pa bo teh zmanjkovalo in bodo kandidate usmerjale na enake, a samoplačniške tržne študijske programe. Določeni so splošni kriteriji in postopek za dodelitev novih in revizijo dosedanjih koncesij.
Novi 63. člen je nastal v dialogu med VSS in MIZŠ. Člen opredeljuje štiri vrste
delovnih obveznosti pedagogov, tudi raziskovalno. MIZŠ je prisluhnilo argumentom VSS, da je zakonska
določitev normativov varovalka kakovosti pedagoškega dela, pa tudi potrebnega
števila delovnih mest in s tem podlage za finančne zahteve do države. Sprejelo
je tudi večino naših predlogov za natančnejšo opredelitev normativov, zlasti za onemogočenje faktorizacije. MIZŠ hoče odpraviti avtorske honorarje (čeprav črtanje zadnjega odstavka 63. člena učinkuje nasprotno, kot deregulacija). Opozorili smo ga, da je sočasno treba odpraviti zavoro zaposlovanju v vsakoletnem Zakonu o
izvrševanju proračuna, sicer bo zmanjkalo instrumentov za plačilo vsega potrebnega
pedagoškega dela. Poleg tega zamenjava honorarnih plačil s trikrat dražjimi
zaposlitvami ob sedanjem nezadostnem proračunskem financiranju doktorskega
študija vodi ali v nedosegljivo zvišane šolnine, ali v improviziranje.
Svet za visoko šolstvo je 18. 1. 2018 potrdil predlog novele, 23. 1. je šel v javno razpravo. Podprli so ga tudi MIZŠ, UL in UM. Slednji dve sta sprejeli argument VSS, da učvrstitev normativa, ki ga uzakoni država, pomeni zaščito visokošolskega proračuna, medtem ko bi njegova fleksibilnost, za kar se zavzemajo nekateri, omogočila prerazporejanje denarja znotraj MIZŠ v korist drugih dejavnosti ali tudi kompenziranje plačnih dvigov z zvišanjem normativa in črtanjem doplačevanja nadobveze. 63. člen prinaša naslednje pomembne rešitve:
- opredeli vse vrste delovne obveznosti pedagogov, med njimi temeljno raziskovanje, ki se preverja s habilitacijo in ni enačeno s projekti,
- vrača 6-urni učiteljski normativ n.p.o.,
- onemogoča faktoriziranje vrednotenja ur,
- definira 45-minutno trajanje kontaktne ure (za preprečitev ene od oblik faktoriziranja),
- predpisuje učiteljski normativ za učiteljsko delo učitelja na asistentskem delovnem mestu,
- omogoča prikazati 850 raziskovalnih ur v projektih,
- omogoča pedagoško razbremenitev dekanov, ki so zaposleni na delovnem mestu učitelja (kar je po novem izrecno omogočeno z dopolnitvijo 24. člena),
- omogoča dopolnilno pedagoško in raziskovalno delo rektorjev in tistih dekanov, ki so zaposleni v direktorski plačni skupini B.
Po odstopu Cerarjeve vlade marca 2018 je nastopilo zakonodajno mrtvilo. Konec leta 2018 so nam rektorji predlagali
Svet za visoko šolstvo je 18. 1. 2018 potrdil predlog novele, 23. 1. je šel v javno razpravo. Podprli so ga tudi MIZŠ, UL in UM. Slednji dve sta sprejeli argument VSS, da učvrstitev normativa, ki ga uzakoni država, pomeni zaščito visokošolskega proračuna, medtem ko bi njegova fleksibilnost, za kar se zavzemajo nekateri, omogočila prerazporejanje denarja znotraj MIZŠ v korist drugih dejavnosti ali tudi kompenziranje plačnih dvigov z zvišanjem normativa in črtanjem doplačevanja nadobveze. 63. člen prinaša naslednje pomembne rešitve:
- opredeli vse vrste delovne obveznosti pedagogov, med njimi temeljno raziskovanje, ki se preverja s habilitacijo in ni enačeno s projekti,
- vrača 6-urni učiteljski normativ n.p.o.,
- onemogoča faktoriziranje vrednotenja ur,
- definira 45-minutno trajanje kontaktne ure (za preprečitev ene od oblik faktoriziranja),
- predpisuje učiteljski normativ za učiteljsko delo učitelja na asistentskem delovnem mestu,
- omogoča prikazati 850 raziskovalnih ur v projektih,
- omogoča pedagoško razbremenitev dekanov, ki so zaposleni na delovnem mestu učitelja (kar je po novem izrecno omogočeno z dopolnitvijo 24. člena),
- omogoča dopolnilno pedagoško in raziskovalno delo rektorjev in tistih dekanov, ki so zaposleni v direktorski plačni skupini B.
Po odstopu Cerarjeve vlade marca 2018 je nastopilo zakonodajno mrtvilo. Konec leta 2018 so nam rektorji predlagali
dopolnitev
že usklajenega besedila novele ZViS z določbo, ki se zgleduje po nastajajočem
raziskovalnem zakonu. Po njej bi se lahko iz evropskih ali tržnih projektov
poleg plače in dopolnilne zaposlitve izplačevalo še posebno delovno uspešnost,
tako da bi seštevek vseh izplačil lahko dosegal vrednost dveh osnovnih plač. Pisni
predlog, ki ga je januarja 2019 pripravil rektor UM, je vseboval tudi problematične
posege v preostalo besedilo 63. člena ZViS, kar smo zavrnili. Za možnost
»dvojnih plač« pa smo predlagali naslednje kompenzacijske ukrepe za izboljšanje
materialnega položaja ranljivih skupin v visokem šolstvu, in sicer projektno
financiranih raziskovalcev, prekarnih pedagogov in tudi vseh pedagogov:
- vrnitev
časovne omejitve dekanovanja (kar je MIZŠ po letu in pol veljavnosti enostransko
črtalo iz predloga novele ZViS mimo Sveta za visoko šolstvo);
- črtanje Nakvisove
pristojnosti pri minimalnih standardih habilitacijskih meril javnih univerz;
- pravilo, da je
treba posebno delovno uspešnost iz evropskih ali tržnih projektov izplačevati
vsem vključenim delavcem, sicer bi ta instrument lahko postal privilegij vodij;
- ključno
določbo, da je potrebno v primeru takih izplačil nakazati ustrezen prispevek v
namenski univerzitetni sklad, iz katerega se financira vrzeli med projektnim
financiranjem raziskovalcev (s tem bi ustvarili nov sistemski vir za finančno
stabilizacijo zaposlitev prekarnih raziskovalcev, s čimer bi bilo tudi urejanje
njihovega delopravnega položaja lažje);
- podrobnosti o
tem prispevku in delovanju sklada se uredi v pravilniku univerze, h kateremu
morajo sindikati dati soglasje;
- kdor bo
prejemal dvojno plačo, se bo moral odpovedati pedagoški nadobvezi in koriščenju
raziskovalnih ur programskih skupin (razen v nujnem obsegu po pravilih ARRS), s
čimer se bodo sprostili viri za zaposlovanje mlajših in prekarnih akademskih
delavcev;
- financiranje materialnih
stroškov sobotnega leta in tudi stroškov polnega pedagoškega nadomeščanja;
- materialni
stroški r.u.s. in stroški sobotnega leta naj postanejo del vsebine pogodbe o
financiranju visokošolskih zavodov;
- parameter v pogodbi
o financiranju naj postane tudi število vseh visokošolskih učiteljev, da se
zmanjša vpliv glavarinskega parametra in se s tem zaščiti študijske programe z
malo vpisanimi študenti in se destimulira množični vpis;
- urna tarifa
prekarnih pedagogov mora postati enaka, kot če bi bili zaposleni;
-
minimalno letno rast financiranja visokošolske dejavnosti naj se usklajuje z
nominalno in ne več z realno rastjo BDP, kar pomeni, da upošteva tudi inflacijo;
-
ciljni obseg proračunskega financiranja v višini 1 % BDP naj se namesto leta
2032 doseže že leta 2025, kar je tudi želja vodstva MIZŠ.
Takšen paket ukrepov, povezanih z institutom »dvojnih
plač«, bi ustvaril win-win situacijo, v kateri bi bili nosilci projektov bolje
stimulirani za njihovo pridobivanje, prihodki institucije bi se povečali,
pridobile pa bi tudi ranljive skupine. Ukrepi, povezani s financiranjem
študijske dejavnosti in sobotnim letom bi bili prav tako koristni za
institucijo in tudi za vse učitelje, saj bi tako zagotovili, da bodo
proračunska sredstva, ko bodo presegla sedanji nivo boja za finančno
preživetje, prednostno namenjena vzpostavitvi pravega sobotnega leta.