V Ljubljani, 28. 9. 2026
Poslanske
skupine koalicije z »Resni.co« so 11. 9. 2026 vložile Zahtevo za sklic nujne seje Odbora DZ za izobraževanje, mladino in znanost na temo »Zaščita otrok in
mladih pred sindikalnim aktivizmom ter varovanje izobraževalnega prostora«.
Obrazložitev
zahteve je argumentacijski in jezikovni zmazek. Bistvo današnje seje pa je to,
da je koalicijskim strankam zmanjkalo argumentov za soočenje s sindikati o
»interventnem« zakonu, zato nameravajo zakonsko omejiti delovanje sindikatov.
Zahteva
za sklic seje temelji na laži, da naj bi učitelji izvajali pritiske na dijake
in študente, naj podpišejo zahtevo za referendum in da naj bi prikazovali
sindikalno gradivo »med samim izobraževalnim procesom«. Predstavnik ene od
političnih strank je na novinarski konferenci celo namigoval, da naj bi
nekateri učitelji pogojevali pozitivne ocene s podpisom. Po naši oceni je to
laž, saj bi v primeru takšne zlorabe zagotovo kdo sprožil disciplinske in
inšpekcijske postopke. Obveščanje in pozivi v obliki plakatov ipd. pa niso
pritisk, temveč legitimna oblika državljanskega delovanja.
Na
tej laži dokument zgradi cel konstrukt o domnevnem ogrožanju otrok in mladine s
sindikalno propagando. Poskusi strokovne utemeljitve zahteve za sklic seje z
zaščito otrok se vladnim poslanskim skupinam niso posrečili. Pomešali so otroke
in odrasle šolajoče se (z doktorskimi študenti vred). Pomešali so šolo in
univerzo. Pomešali so pravico
staršev, da vzgajajo otroke skladno s svojimi religioznimi in filozofskimi
prepričanji (sodba ESČP iz leta 1976), in
načela javnih izobraževalnih programov. Predvsem pa so pomešali pouk in
sindikalno delovanje v delovnem okolju zunaj pedagoškega procesa. Načelo razvijanja
kritičnega odnosa do pojavov v družbenem okolju s predstavitvijo različnih
dimenzij in perspektiv pri pouku je nerelevantno, ko sindikati v delovnem
okolju zunaj pouka predstavljajo svoja stališča.
Mešanje teh dveh ravni in
današnja seja odbora DZ sta zelo očitno v funkciji priprave terena za spremembe
zakonodaje o izobraževanju, s katero bi oblast omejila delovanje sindikatov v
izobraževanju tako, da bi morali sindikati v delovnem okolju odslej molčati
glede svojih stališč. Pri tem podpisniki zahteve za sklic seje uporabljajo
raztegljive pojme, kot so »politične aktivnosti sindikatov«, in to celo v
predlaganih sklepih. To lahko pomeni marsikaj in potencialno karkoli, kar moti
oblast. Ohlapne definicije bi lahko dale ministru proste roke, da v navodilih
izobraževalnim zavodom prepove karkoli. Že vnaprej napovedujemo, da bomo na
takšno zakonodajo odgovorili z vsemi pravnimi sredstvi.
Podpisniki
zahteve se postavljajo v vlogo razsodnika, katere oblike sindikalnega delovanja
so legitimne in v katerih prostorih smejo sindikati delovati. Dokler smo v
demokraciji, smo sindikati avtonomne, od političnih strank neodvisne
organizacije in se sami odločamo, kako bomo delovali. Vladne stranke si sicer
skušajo podrediti številne organizacije, toda sindikatov si ne bodo podredile.
Koalicijske
politične stranke si tudi drznejo pojasnjevati pomen pojma »politično
agitiranje« v Etičnem kodeksu Univerze v Ljubljani. Na podlagi predlaganih
sklepov bi Državni zbor in ministrstvo določila univerzam, katere oblike
sindikalnega delovanja so v njih dopustne in katere ne. Koaliciji sporočamo, da
je univerza je po ustavi avtonomna in da se o njenih notranjih aktih dogovarja
akademska skupnost brez vmešavanja političnih strank. Ta določba je prišla v
Ustavo RS zato, da se prepreči, da bi se oblast še kdaj vmešavala v univerzo,
določala, česa se ne sme raziskovati in poučevati in katere profesorje je treba
odpustiti zaradi politične nekonformnosti. Odkar je partija leta 1975 ukazala
odpustiti štiri univerzitetne profesorje, se še ni zgodilo, da bi se politične
stranke vmešavale v delovanje univerze.
Koalicijske
stranke se v zahtevi za sklic seje postavljajo tudi na položaj avtoritete, ki
naj bi bila edina upravičena interpretirati vsebino »interventnega« zakona. S
te pozicije trdijo, da je sindikalno razumevanje vsebin in učinkov
»interventnega« zakona propaganda. V demokraciji ima vsakdo pravico, da
interpretira pomen oblastnih aktov in sodeluje v javni razpravi in izmenjavi
pogledov nanje. Sindikati si ne pustimo vzeti te demokratične pravice.
Koalicijske stranke pozivamo, naj v javni razpravi pred referendumom nastopajo
z argumenti, ne z diskreditacijami. Ker se poslužujejo predvsem diskreditacij sindikatov,
to daje misliti, da so njihovi argumenti šibki.
Vladne stranke so z
današnjo klevetaško sejo, z lažmi in s pretvarjanjem, da je treba otroke in
mladino zaščititi pred stikom s sindikalnimi stališči, pritegnile pozornost
državljanov na javno razpravo o vsebini »interventnega« zakona. Zaradi današnje
seje bodo državljansko osveščeni mladostniki še z večjim zanimanjem spremljali
kampanjo pred referendumom in nasprotujoča si mnenja o zakonu, jih primerjali
med seboj in si ustvarili lastno kritično mnenje. Pri tem bodo lahko opazili,
da vladne stranke nimajo prepričljivih argumentov za »interventni« zakon in da
si ravno zato prizadevajo izključiti nasprotno stran iz javne razprave.
Predsedstvo
Visokošolskega sindikata Slovenije