Izjava Sindikata Univerze v Mariboru ob podpisu sporazuma o spremembah in dopolnitvah stavkovnega sporazuma
Minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije Igor Papič ter predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije (VSS) Gorazd Kovačič sta 2. februarja 2024 podpisala sporazum o spremembah in dopolnitvah stavkovnega sporazuma. Kot smo lahko prebrali v medijih, podpisnika podrobnosti o vsebini sporazuma »ne razkrivata«. Informacija o tajnosti vsebine stavkovnega sporazuma med stranema, ki sta po svojem bistvu (oz. bi morala biti) definicija javnega par excellence, osupne sama na sebi; po drugi strani pa simbolno lepo zaokroži njegovo genezo.
Kot je znano, je bil Sindikat Univerze v Mariboru (SUM), eden od treh samostojnih univerzitetnih sindikatov znotraj VSS, že od začetka zadržan do podpisa stavkovnega sporazuma. Pri tem ni šlo zgolj za vsebino dogovora, ki bi moral temeljiti na izhodiščnih stavkovnih zahtevah sindikatov z vseh treh slovenskih največjih univerz, temveč tudi in še posebej za način izpeljave pogajalskega procesa, ki je močno zamajal notranjo ureditev sindikata in ustaljeni sistem sprejemanja pomembnih odločitev z najširšim soglasjem. Na tem mestu ne bomo obnavljali celotne kronologije dogajanja zadnjih mesecev, velja pa podčrtati njegove najbolj sporne dele:
1. Junija 2023 je skupščina kot najvišji organ VSS sprejela sklep o minimalnih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za podpis stavkovnega sporazuma.
2. Mesec kasneje je ob izrecnem vztrajanju predsednika VSS sledil zaobid istega sklepa in podpis stavkovnega sporazuma. SUM je ob tem opozoril tako na spornost vsebine sporazuma kot način vodenja pogajanj, ki je znotraj sindikata začela temeljiti na logiki preglasovanja in razkazovanja mišic.
3. Skupščina VSS sindikata ni bila seznanjena s pogajanji o aneksu h kolektivni pogodbi. Zaupnike SUM je z dogajanjem seznanjal član predsedstva VSS Andrej Vogrin, tako da je SUM samostojno oblikoval stališča o najpomembnejših vprašanjih.
4. Seje predsedstva VSS so tudi o ključnih vprašanjih potekale brez formalnih sklepov in zapisnikov, oziroma so jih v nekaterih primerih nadomestile »zabeležke«, predvsem pa brez aktivnega vključevanja najširših organov VSS. Odločitve je namesto tega sprejemala peščica ljudi.
5. O pogajanjih o spremembah stavkovnega sporazuma in njegovem parafiranju je bila skupščina zgolj seznanjena, ni pa odločala o njihovi vsebini.
Nesprejemljivo je, da organi sindikata v širši sestavi niso razpravljali o določilih sporazuma, ki neposredno vplivajo na sistem plač in s tem na eksistenco delavcev v visokem šolstvu. Omenimo samo tri primere. Prvič, VSS s sporazumom izrecno pristaja na zamik predvidenih dvigov plač na leto 2025. Drugič, podpira »cepitev« vseh delovnih mest v skupini D1. Lepo in prav, da je pri napredovanjih predviden avtomatizem. Ampak se je kdo vprašal, kaj sledi v primerih neuspešne izvolitve v isti učiteljski naziv, ki jih je zaradi zaostrenih habilitacijskih meril na univerzi vse več? Upamo, da je članstvo izven UM, kjer imamo z »razcepljenimi« DM negativne izkušnje, seznanjeno s sodno prakso na tem področju, ki ni vzpodbudna. In tretjič še najpomembnejše strateško vprašanje: zakaj VSS pristaja na 51. PR kot izhodiščni plačni razred docenta, ki je orientacijsko delovno mesto? Na junijski skupščini na Meranovem smo po razpravi soglasno ugotovili, da je vezava na katerikoli absolutno določen izhodiščni PR škodljiva za vse v visokem šolstvu in jo je namesto tega smiselno določiti kot relativno vrednost v razmerju do plač zdravnikov specialistov, tj. uporabljati ključ, ki je v veljavi že dve desetletji. Poleg tega za izrecno vezavo na 51. PR ni bilo nobene potrebe, saj je nanjo že pristal drug reprezentativni sindikat. Za vse, ki se tolažijo z obljubo, da se bo vlada ob morebitnem dvigu zdravniških plač »morala« pogajati z nami, pa dodajamo navedek iz Sprememb Stavkovnega sporazuma, podpisanega prejšnji teden: »Ustreznost uvrstitve delovnega mesta Visokošolski učitelj D019001 (docent) se v primerjavi z zdravniki specialisti ponovno preveri v okviru prenove plačnega sistema.« Kje smo po letu in pol vladnega »preverjanja« plač, presodite sami. In kaj je še skupnega zgoraj navedenim trem primerom? Uganili ste: od lanskega zgodnjega poletja dalje o naštetih vprašanjih (in številnih drugih) ni razpravljal noben razširjen organ VSS. Sapienti sat.
Pogajanja so zahtevna tudi zato, ker hudič tiči v podrobnostih. Iz navedenega razloga ihta in nepremišljeno rinjenje z glavo skozi zid preverjeno nista dobri pogajalski metodi, temveč se je bolje čim prej sprijazniti z maksimo, da več glav preprosto več ve.
Kakorkoli, dopolnitve stavkovnega sporazuma so sedaj podpisane in zavezujoče tudi za VSS. Kot smo že opozorili, ob podpisu najbolj obžalujemo, da s sporazumom potencialno pridobiva samo del članstva, pri čemer zadnje črnoglede napovedi tudi te domnevne pridobitve resno postavljajo pod vprašaj, medtem ko druge prepušča negotovi usodi pogajanj v (nedoločni) prihodnosti, kar je ob nekaterih odprtih vprašanjih pri delu članstva upravičeno povzročilo nezadovoljstvo in razočaranje. Teh glasov znotraj sindikata ne bi smeli preslišati, saj sistemsko pomembna vprašanja ne smejo biti stvar rokohitrskih odločitev peščice posameznikov. Posledično se nam zdi evforično razglašanje luknjičastih dogovorov za »zgodovinski dosežek« netaktno, če nečimrnost pustimo ob strani; o pravih dosežkih (ne zmagoslavju!) bo pogojno mogoče govoriti šele takrat, ko bodo plače univerzitetnih učiteljev objektivno primerljive z zdravniškimi, z njimi pa v ustreznih razmerjih tudi plače vseh drugih delavcev v visokem šolstvu.
In kar je še pomembneje: dogajanje zadnjih mesecev naj bo resno opozorilo vsem, da je pot transparentnega sprejemanja odločitev zahtevna in trnova, notranja demokracija v sindikatu pa krhka in občutljiva, a zato toliko bolj dragocena. Že več kot desetletje je pomembna značilnost VSS, da imamo članice in člani včasih zelo različna osebna prepričanja in prihajamo iz različnih strok in poklicnih skupin, vsem pa so nam skupni isti sindikalni cilji. Zato se je toliko pomembneje v širokem krogu izogibati makiavelizmu, kjer cilj posvečuje sredstva, kot tudi aroganci in napuhu ob izražanju pomislekov; vse drugo neizogibno vodi v globok notranji razdor ali v najboljšem primeru plehko kibicanje. Še posebej v dobi antiintelektualizma je poslanstvo visokošolskega sindikata, da s svojim intelektualnim potencialom in načelnostjo predstavlja družbeni korektiv, ki ga namesto sluzave uslužnosti odlikuje ohranjanje ekvidistance do vseh vlad: desnih, levih ali kodrlajsastih.
V Mariboru, 10. 2. 2024
Andrej Vogrin, predsednik SUM
Simon Zupan, podpredsednik SUM iz vrst pedagoških delavcev
Damir Mlakar, podpredsednik SUM iz vrst nepedagoških delavcev
Tjaša Štrukelj, Ekonomsko-poslovna fakulteta
Mateja Hanžurej, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
Peter Virtič, Fakulteta za energetiko
Nenad Čuš Babić, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo
Tatjana Unuk, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede
Valerija Kotnik, Fakulteta za logistiko
Filip Kokalj, Fakulteta za strojništvo
Boris Vezjak, Filozofska fakulteta
Darja Farasin, Medicinska fakulteta
Ines Voršič, Pedagoška fakulteta
Robert Galun, Študentski domovi