Mnenje
Visokošolskega sindikata Slovenije o predlogu Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030
Visokošolski sindikat Slovenije ocenjuje predlog Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030
(NPVŠ) kot na videz idealističen razvojni načrt, poln všečnih fraz in idealnega
opisa ciljnega stanja slovenskega visokega šolstva leta 2030, ki pa ima žal več
resnih vsebinskih pomanjkljivosti. Je analitično šibak oz. sploh nima analize
sedanjega stanja visokega šolstva v Sloveniji. Ima več problemskih slepih peg
in spornih ciljev. Njegova frazeologija ponekod postane nerazumljiva in
kontradiktorna. Predvsem pa je NPVŠ premalo oprijemljiv pri opredelitvi, kako
doseči začrtane cilje. Zato sindikat predlaga umik dokumenta.
NPVŠ nedvomno vsebuje nekaj ukrepov, ki jih moramo kot
sindikat pozdraviti, npr. financiranje sobotnega leta, brezplačen doktorski
študij, kosovno financiranje temeljnega raziskovanja v visokem šolstvu in
kosovno financiranje infrastrukturnih investicij. Vendar jih zaradi izvedbene
nedoločnosti dokumenta žal ne moremo šteti kot zavezujočih.
Med problematičnimi cilji in ukrepi izpostavljamo samo
nekatere.
Cilj 2.2. je mogoče razumeti tako, da se NPVŠ na nekaterih
študijskih področjih zavzema za krčenje rednih vpisnih mest (brez šolnine) in
preusmerjanje študentk in študentov na plačljiva vpisna mesta. Samoplačniki naj
bi financirali obstoj študijskih programov, za katere bi nekdo odločil, da jim
je treba skrčiti javno financiranje. Ta reforma pomeni razgradnjo javnega, vsem
dostopnega visokošolskega izobraževanja in uvajanje šolnin. To bi bilo
selektivno po neoliberalnih ideoloških kriterijih. Čeprav naj bi to počele
univerze avtonomno, zaznavamo vsebinske vzporednice z težnjo vlade, da bi
politično spreminjala vpisno politiko in krojila univerzitetni študij po
načelih poklicnega izobraževanja. Te težnje ne ustrezajo dejanskemu stanju na trgu
dela in čedalje bolj raznolikim oblikam zaposlitvenih karier. Poleg tega lahko
pomenijo znanstveno manj ambiciozne univerze in prilagajanje slovenskega
visokega šolstva periferni vlogi.
S temi težnjami je usklajen cilj 3.5., da naj prav vsi
študijski programi in smeri spodbujajo podjetništvo.
Dokument ne predvideva finančne stabilizacije delovnih mest
raziskovalcev na univerzah, čeprav je vsem akterjem dobro znano, da je to
glavni problem te velike poklicne skupine in vodi v stalno negotovost
raziskovalcev, v trošenje velikega dela delovnega časa za razpisni menedžment
in v nezakonito veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas.
Nenavadno je tudi to, da se NPVŠ zavzema za ureditev
financiranja raziskovalne dejavnosti na univerzah v ločenem zakonu, čeprav je
trenutno v DZ vložen novi Zakon o znanstvenoraziskovalni, razvojni in
inovacijski dejavnosti, ki je nastal po večletnih usklajevanjih in ima dobre
možnosti za sprejem. O tako pomembnem vprašanju bi bila potrebna vnaprejšnja
uskladitev deležnikov, pri tem pa ne zavračamo možnosti, da bi področje univerz
urejal en zakon.
Nekateri ukrepi so videti napredni, vendar se pozablja na
to, kako so se ponekod že izrodili v praksi. Takšen je ukrep 3.10., ki napoveduje
objavljanje rezultatov študentskih anket. V sindikatu podpiramo študentsko
evalviranje pedagoškega dela, ki pa naj temelji na vsebinskih analizah in naj s
tem prispeva k izboljševanju kakovosti. Kvantifikacija ocenjevanja pedagoškega
dela ni v jasni korelaciji z izboljševanjem kakovosti pedagoškega dela, skoznjo
se večkrat izkažejo povsem druge stvari, kot sta nizka motivacija respondentov
za ocenjevanje ali njihovo pričakovanje permisivnosti v pogojih množičnega
študija, znani pa so tudi primeri vodstvenega usmerjanja pritiskov na določene
pedagoge.
Dokument vsebuje nastavke za izvajanje študijskih programov
v angleščini, kot kaže, brez vzporedne izvedbe v slovenščini (vodja pripravljavcev
NPVŠ je na seji Sveta za visoko šolstvo 9. 4. 2021 pojasnil, da je cilj, da bi
se tretjina do polovica študijskih programov v Sloveniji izvajala samo v
angleščini), in sicer prek določbe o avtonomni jezikovni politiki visokošolskih
zavodov, ki je trenutno omejena z zakoni in ustavo. Opozarjamo, da bi izključno
angleška izvedba študijskih programov privabila številne ne nujno najodličnejše
tuje študente, ki bi jih privlačil tudi primerjalno visok obseg socialnih
pravic študentov v Sloveniji. Zasedanje vpisnih mest, ki jih financira proračun
RS, in prehitevanje slovenskih kandidatov za vpis bi lahko vodilo v konflikte,
tudi etnonacionalistične. V VSS sicer ocenjujemo, da bo ta določba NPVŠ obsežno
spolitizirana in verjetno na koncu umaknjena, saj poslanske skupine ne bodo
tvegale še enega referenduma.
V NPVŠ lahko najdemo tudi cilje, ki nimajo zveze z
visokošolsko dejavnostjo in bi lahko pomenili nastavek za odvode finančnih sredstev,
namenjenih za visoko šolstvo. Eden takšnih je cilj 5.4.: »Infrastruktura za
širokopasovne internetne povezave bo zagotovljena po celi Sloveniji«.
Nekateri cilji in ukrepi pa so preprosto nerazumljivi, npr.
ukrep 1.5., ki ureja prehajanje med srednješolskim in visokošolskim
izobraževanjem: »Urejen bo sistem vertikalne prepustnosti srednješolskega in
visokošolskega sistema izobraževanja s prilagoditvijo na neavtomatski
vertikalni propustni sistem.«
Najpomembnejša pomanjkljivost dokumenta je ta, da njegovi
pripravljavci v več kot letu dni, ko so napisali najprej predlog izhodišč in
nato še NPVŠ, niso uspeli pripraviti tudi časovnice izvajanja ukrepov in
opredelitve subjektov, odgovornih za njihovo izvedbo. Brez teh vsebin je NPVŠ
neoprijemljiv in ne vsebuje zavez konkretnim institucijam k izvedbi in tudi ne
bo mogoče evalvirati njegovega izvajanja. Upoštevati je treba, da je dosedanji
desetletni NPVŠ 2011–2020 vseboval te konkretizacijske določbe ob ukrepih, pa
jih je bila kljub temu na koncu realizirana le približno tretjina. Predlog
novega NPVŠ delegira določitev časovnih rokov in odgovornosti podrednim
akcijskim načrtom, ki naj jih vlada sprejme v pol leta. Nesprejemljivo je, da
bi z ohlapno nacionalno strategijo, ki bi jo sprejel DZ, katerikoli vladi dali
vladi proste roke pri oblikovanju akcijskega načrta in s tem pri določanju
trenutno še neznane konkretne vsebine dokumenta.
Visokošolski sindikat Slovenije ima močne zadržke do tega,
da bi bile odločitve o konkretnih vsebinskih vprašanjih prepuščene ministrstvu,
ki znotraj vlade že doslej ni pokazalo posebne strokovne avtonomije. Vsi
deležniki in poznavalci ugotavljajo, da je MIZŠ v aktualnem mandatu skorajda
neoperativno in izjemno neodzivno (varuh človekovih pravic je pred kratkim
javno opozoril na enoletni odzivni čas v neki zadevi). NPVŠ bo zato lahko mrtva
črka na papirju še vsaj eno leto, do nastopa naslednje vlade, lahko pa bodo,
nasprotno, akcijski načrti napisani kot rezultat tega, da bo vodstvo MIZŠ kot
že večkrat v tem mandatu delovalo kot transmisija političnih odločitev, sprejetih
zunaj in mimo (visoko)šolske stroke, ali lobističnih interesov na področju
visokega šolstva.
Očitno je, da akcijski načrti za razliko od samega NPVŠ ne
bodo dani v javno obravnavo, da ne bodo obravnavani na odprti seji matičnega
delovnega telesa DZ in torej ne bodo deležni enake demokratične legitimitete
kot sam NPVŠ. Predstavniki MIZŠ so sicer na sejah Sveta za visoko šolstvo, pristojne
komisije Državnega sveta in v javni razpravi podali ohlapne ustne obljube, da
se bo ministrstvo posvetovalo o vsebini akcijskih načrtov z izbranimi
deležniki, vendar je treba upoštevati, da MIZŠ v aktualnem mandatu pogosto ignorira
dialog z deležniki v širokem spektru zadev, od usklajevanj o protiepidemijskih
ukrepih do izključitve Visokošolskega sindikata Slovenije iz delovnih skupin za
pripravo izhodišč in predloga NPVŠ. Če s svojimi obljubami misli resno, je
najmanj, kar bi pričakovali, da že sam NPVŠ jasno navede, da bo MIZŠ akcijske
načrte pripravljal v sodelovanju z vsemi deležniki s področja visokega šolstva.
Še bolj smiselno pa je, da se NPVŠ sprejme šele takrat, ko bo vključeval tudi usklajen
akcijski načrt.
Naš zadržek do delegiranja priprave izvedbenega dela NPVŠ
ministrstvu je povezan tudi s splošno politično kulturo trenutne vlade, ki
sprejema odločitve brez posvetovanja s socialnimi partnerji, ki vlada z dekreti,
ki si s protiepidemijskimi odloki pogosto prisvaja pristojnosti zakonodajne
veje oblasti, ko posega v ustavne pravice brez zakonskih podlag, in ki ob tem
ignorira razveljavitvene odločbe sodišč, tudi ustavnega.
Iz teh razlogov žal ni mogoče zaupati MIZŠ, da bo na
vključujoč način pripravilo akcijske načrte, ki bodo šele dali pravo operativno
vsebino Nacionalnemu programu visokega
šolstva 2021–2030.
Ugotavljamo, da je predlog NPVŠ izvedbeno nedorečen
dokument in bo zato lahko podlaga za zelo različne visokošolske politike ali
celo za prav nobeno. Podrobno branje pa pokaže tudi to, da se za všečno
frazeologijo skrivajo intelektualno plitve neoliberalne tendence po širjenju
plačljivega študija in podjetništva ter morda celo nastavki za finančne odvode
na škodo temeljne dejavnosti.
Zato Visokošolski sindikat Slovenije poziva MIZŠ, naj
umakne Nacionalni program visokega
šolstva 2021–2030. Če ga bo vložilo v parlamentarni postopek brez korenitih
sprememb, pa bo sindikat predlagal Državnemu zboru RS, da predlog v tej obliki zavrne.
V Ljubljani, Mariboru in Kopru, 20. 9. 2021
Za Visokošolski sindikat Slovenije,
dr. Gorazd Kovačič, predsednik