Poziv javnim univerzam k izpolnitvi
obveznosti po kolektivnih pogodbah in interventnih zakonih v obdobju ukrepov
zoper COVID-19 po načelu enakopravne obravnave vseh zaposlenih v javnem visokem
šolstvu
Spoštovani,
Visokošolski
sindikat Slovenije (v nadaljevanju: VSS) poziva Univerzo v Ljubljani, Univerzo
na Primorskem in Univerzo v Mariboru, da pristopijo k uresničevanju obveznosti
do delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb in interventne zakonodaje zaradi
epidemije COVID-19 na način, da se na
meduniverzitetni ravni in v sodelovanju z reprezentativnimi sindikati dogovorijo
in zagotovijo enak obseg pravic oziroma enaka višina izplačil glede na
primerljive situacije. To je nujno zaradi uresničitve ustavnega načela enake
obravnave pred zakonom. Konkretno to razumemo kot enotno prakso izplačevanja pomoči,
dodatkov in nadomestil znotraj iste dejavnosti in primerljivih delodajalcev.
Pri tem gre za naslednje obveznosti univerz kot delodajalcev (za naslednje
vsebine):
a) poračun
nadomestila za čas čakanja najslabše plačanih delavcev na javnih univerzah do
višine minimalne plače.
b) dodatek
za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena KPJS,
c) dodatek
za nevarnost in posebne obremenitve po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih
za zajezitev epidemije covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane
in
gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 49/20 in 61/20),
d) nadomestilo
za uporabo lastnih sredstev za tiste, ki so bili napoteni na delo na domu po
določbah ZDR-1,
e) solidarnostna
pomoč.
Ad
a)
Visokošolski
sindikat javne univerze poziva, da zagotovijo zaposlenim, ki so bili v času
razglašene epidemije COVID-19 od 13. 3. 2020 dalje napoteni na čakanje na delo
doma, izplačilo nadomestila plače najmanj v višini minimalne plače in s tem
zagotovijo delavcem na javnih univerzah uresničitev ustavnega načela enake
obravnave pred zakonom.
Prepričani
smo, da ni mogoče razumeti Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije
COVID-19 in za omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP)
in novele ZIUZEOP-A na način, da javnim uslužbencem napotenim na čakanje na
delo doma, za čas do uveljavitve novele, ne pripada minimalno nadomestilo plače
za čas čakanja najmanj v višini minimalne plače.
Kljub
temu, da je bilo določilo 70. člena ZIUZEOP dopolnjeno z besedilom »(5)
Nadomestilo plače, določeno v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega
člena, ne sme biti nižje od minimalne plače.« šele z novelo ZIUZEOP-A, in da
spremenjeni 70. člen osnovnega zakona ni omenjen med določbami, ki se po 54.
členu novele uporabljajo od 13. 3. 2020 dalje, menimo, da navedeno minimalno
nadomestilo pripada javnim uslužbencem že od 13. 3. 2020 dalje.
Dopolnitev
70. člena ZIUZEOP je sledila ureditvi v 26. členu ZIUZEOP. Ta določa, da ima
javni uslužbenec v času začasnega čakanja na delo in v času, ko zaradi višje
sile ne opravlja dela, pravico do nadomestila plače v višini, kot je določena z
zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer začasne nezmožnosti zagotavljanja
dela iz poslovnega razloga, pri čemer nadomestilo plače v navedenih primerih ne
sme biti nižje od minimalne plače v Republiki Sloveniji.
Tako
26. člen ZIUZEOP kot (dopolnjeni) 70. člen ZIUZEOP skladno z 20. členom ZIUZEOP
veljata od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Določilo novele je s sprejetjem v
Državnem zboru in objavo v Uradnem listu postalo sestavni del osnovnega zakona
in tudi za dopolnjene člene velja osnovno določilo o veljavnosti členov iz
ZIUZEOP, ki je tudi sicer retroaktivno poseglo v pravna razmerja in
retroaktivno določilo pravice in obveznosti (tudi) iz delovnih razmerij, tako
delavcev v javnem kot v zasebnem sektorju.
Ne
obstaja utemeljen razlog, da bila ureditev v javnem sektorju glede višine
nadomestila, ki ne sme biti nižje od minimalne plače, drugačna od ureditve, ki
velja za zasebni sektor. V skladu z
ustavnim načelom enakosti je treba enake položaje obravnavati enako. Minimalna
višina nadomestila čakanje na delo v višini minimalne plače je v zakonodajo
vnesena prvič, očitno z namenom blaženja socialnih stisk v času razglašene
epidemije. S tem namenom so bili sprejeti številni drugi ukrepi za druge dele
prebivalstva, vsi ali velika večina retroaktivno od 13. 3. 2020 dalje. Ni
utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno ali primerno delavce
javnega in zasebnega sektorja pri minimalni višini nadomestil za čakanje
obravnavati različno.
Pri
tem opozarjamo še na načelo in favorem,
skladno s katerim je potrebno v delovnem pravu nejasna zakonska določila
razlagati v korist zaposlenim. Namen dopolnjenega 70. člena ZIUZEOP je bil
očitno določiti enako minimalno nadomestilo za čas čakanja za delavce z
najnižjimi prejemki (za druge to določilo tako ne pride v poštev!). Nikakršnega
razloga ni videti in tudi ni bil predstavljen, da bi ta izenačitev z delavci v
zasebnem sektorju veljala šele od uveljavitve novele (1. 5. 2020) dalje in da
bi torej imeli najnižje plačani javni uslužbenci minimalno nadomestilo
zagotovljeno samo za potencialno manjši del čakanja (za čas 1 meseca od 1. 5. 2020
dalje, ne pa tudi za čas od 13. 3. 2020 do 1. 5. 2020, t. j. mesec in pol),
delavci v zasebnem sektorju pa za celotno obdobje.
Podobno
stališče je zavzela tudi Zakonodajno pravna službe Državnega zbora. V mnenju z
dne 23. 4. 2020 k 54. členu zakona opozarja: »V členu, ki je sicer namenjen
določitvi začetka veljavnosti zakona, je v drugem odstavku določen začetek
uporabe posameznih členov zakona. Takšna določba ni potrebna, saj je obdobje njihovega
trajanja, s tem pa tudi začetka uporabe relevantnih zakonskih določb (ne glede
na to, da se s Predlogom zakona nekateri ukrepi spreminjajo in dopolnjujejo,
nekateri pa dodajajo na novo), že določeno v prvem odstavku 20. člena zakona,
oziroma v drugih določbah, ki urejajo posamezen ukrep (glej na primer prvi
odstavek 96. člena zakona). Drugi odstavek obravnavanega člena odstopa od
takšnega zakonodajno-tehničnega koncepta in pomeni nepotrebno podvajanje, ki
nima posebne normativne vrednosti, hkrati zaradi podvajanja urejanja istih
vprašanja lahko povzroča celo morebitna
neskladja v zakonskem besedilu. Zato je treba določbo črtati.«
Upoštevaje
vse navedeno in mnenje ZPS DZ k 54. členu predloga ZIUZEOP-A je po našem mnenju
edina možna in ustavno skladna razlaga veljavnosti ZIUZEOP ta, da tudi
dopolnjeni 70. člen ZIUZEOP velja od 13. 3. 2020. Skladno s tem vas pozivamo,
kot navedeno v začetku, da izvedete poračun nadomestila za čas čakanja
najslabše plačanih delavcev na javnih univerzah do višine minimalne plače za
obdobje od 13. 3. 2020 do 1. 5. 2020.
Ad
b)
Dodatek
za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena KPJS (65 %) pripada vsem
zaposlenim na javnih univerzah, ki so v času epidemije delali na svojem
delovnem mestu (niso bili napoteni na delo od doma). Žal vlada ni pravočasno
predlagala hitre spremembe tega člena s primerno (npr. trostopenjsko) gradacijo
glede izpostavljenosti. Namesto tega je interventno uvedla nov rizični dodatek,
ki ga določajo predstojniki, in s tem ustvarila popolno zmedo. Zelo verjetno
bodo javni uslužbenci, ki niso delali od doma, množično vlagali sodne spore za
65% dodatek. Na univerzah (za razliko od drugih področij) to ne predstavlja
zelo velikega stroška, zato je povsem možna rešitev, da se tak dodatek
preprosto izplača, še posebno, ker gre za neposredno izpostavljene delavce (v zdravstvu)
in po drugi strani za zaposlene z nižjimi dohodki.
Ker
pa je šlo v konkretnih primerih po naših podatkih za različne stopnje
ogroženosti, dopuščamo možnost, da se na relaciji med reprezentativnimi
sindikati in univerzami pogovorimo in uskladimo konkretne rešitve iz tega
naslova. Opozarjamo pa, da bi bila zaželena poenotena rešitev na vseh univerzah
in zlasti da se z izvedbo zelo mudi, saj je ta hip še mogoče uveljavljati
finančne zahteve do vlade, pozneje pa bo to težko. Po medijskih poročilih (npr.
na MMC RTV SLO 18. 5. 2020) je rok za zahtevke zavodov do Ministrstva za
zdravje za povračilo stroškov tega dodatka, izplačanega za marec in april, že
20. 5. 2020. Z izplačilom dodatka zaposlenim v zdravstveni dejavnosti, ki
poteka na nekaterih članicah univerz, se torej izjemno mudi. Informacije o roku
MIZŠ nimamo, domnevamo pa, da gre za podobno časovnico, zato vas pozivamo k
takojšnjim aktivnostim.
Ad
c)
Opredelitev
kriterijev za izplačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve ter
upravičencev do tega dodatka (1. odstavek 71. člena omenjenega zakona) je v
dokumentu vlade, sprejetem 23. 4. 2020, po našem mnenju preohlapna, dodelitev
sredstev visokemu šolstvu pa preskromna. Tak dodatek bi kot dopolnilo dodatku
pod b) vsekakor pripadal tistim, ki so bili neposredno izpostavljeni okužbi
(skupni dodatek bi bil v teh redkih primerih 65 + 35, torej 100 %). Univerzi v
Ljubljani smo že 27. 4. 2020 predlagali proaktivnost za zagotovitev večje mase
sredstev. Med drugim smo predlagali dodelitev tega dodatka tudi najbolj
izpostavljenim poklicnim skupinam ob prehodu na delo od doma, kot so
informatiki in izvajalci vaj, ki so izvajali zahtevnejše simulacije vaj. Podoben
primer so receptorji v študentskih domovih UM, ki so zaradi neizselitve
nekaterih (predvsem tujih) študentov v času epidemije delali.
Ad
d)
V
času epidemije je bila na delo na domu napotena večina zaposlenih na univerzah,
tako visokošolski učitelji, visokošolski sodelavci, raziskovalci kakor tudi
zaposleni v strokovnih in tehničnih službah. Po naših informacijah je šlo pri
napotovanju za delo na domu za odredbo univerze kot delodajalca (po 169. členu
ZDR-1), zaradi česar se zastavlja vprašanje nadomestila za uporabo lastnih sredstev
pri delu na domu po 70. členu ZDR-1. V »običajnih« primerih dela na domu gre za
dogovor med delavcem in delodajalcem po 68. do 72. členu ZDR-1, pri čemer se v
pogodbi o zaposlitvi za delo na domu določi tudi nadomestilo za uporabo lastnih
sredstev. Čeprav je bilo delo na domu v konkretnem primeru univerz odrejeno na
podlagi 169. člena ZDR-1, to po našem mnenju ne pomeni, da delavcem omenjeno nadomestilo
za uporabo njihovih sredstev pri delu na domu ne pripada. Smiselno pa bi bilo,
da se univerze in reprezentativni sindikati medsebojno uskladimo o višini
izplačil za uporabo lastnih sredstev pri delu od doma. Ker na nekaterih članicah
pogojev za delo v prostorih fakultete tudi v normalnih razmerah ni,
pričakujemo, da bo rešitev veljala tudi za naprej, pri čemer se nam zdijo
zneski, kot je 1 evro na dan, žaljivi in smešni.
Ad
e)
Aneks
h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list 40/2012, 13.
člen) določa, da je delodajalec dolžan
izplačati javnemu uslužbencu solidarnostno pomoč v višini 577,51 EUR v primerih
in po postopku, določenem v kolektivni pogodbi, pri čemer pripada članom
reprezentativnega sindikata podpisnikov navedenega aneksa med katerimi je tudi
VSS, za 20 odstotkov višja solidarnostna pomoč.
VSS
meni, da bi morale biti odločitve UP, UL in UM kot delodajalcev v primerljivih
situacijah primerljive. Ker gre za vprašanje izvajanja konkretne določbe
kolektivne pogodbe, bi bilo smiselno, da se mnenja v zvezi s tem soočijo in da
se dosežejo kriteriji, ki pomenijo uresničitev načela enakosti. Predlagamo, da
se izplačevanje solidarnostne pomoči omeji na posameznike, ki lahko dokažejo
konkretno materialno škodo, ki je posledica epidemije. Pri tem predlagamo, da
se problem najnižjih nadomestil za čakanje na delo uredi s poračunom, kot ga
predlagamo pod točko a), izplačila solidarnostne pomoči pa so upravičena v
drugih primerih oškodovanosti zaradi epidemije.
Prepričani
smo, da je treba Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19
in za omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) in
novele ZIUZEOP-A, kakor tudi KPJS in ZDR-1 uporabljati in razlagati na način,
da se enake primere obravnava enako in različne primere različno. To lahko
zagotovimo le z medsebojnim dialogom. Pri tem opozarjamo še na delovno-pravno
načelo in favorem, skladno s katerim je potrebno v delovnem pravu
nejasna zakonska določila razlagati v korist zaposlenim.
V
Ljubljani, Mariboru in Kopru, 18. 5. 2020
za
Visokošolski sindikat Slovenije
dr. Marko
Marinčič, predsednik
dr.
Marija Javornik Krečič, predsednica sindikata Univerze v
Mariboru
dr.
Gorazd Kovačič, predsednik sindikata Univerze v Ljubljani
dr.
Elizabeta Zirnstein, predsednica sindikata Univerze na Primorskem