Ljubljana, 15. 1. 2018
IZJAVA ZA JAVNOST
24. 1. 2018 bo potekala splošna stavka
javnega sektorja, istega dne pa bo ob 12:05 organiziran tudi protestni shod v
podporo stavki pred prostori Vlade Republike Slovenije na Gregorčičevi ulici.
Stavko je do danes napovedalo 16 sindikatov javnega sektorja, protestni shod in
s tem stavkovne zahteve stavkajočih pa bo podprlo 22 sindikatov javnega
sektorja iz dejavnosti državne uprave, vzgoje in izobraževanja, zdravstva,
kulture, okolja, obrambe, socialnega varstva, socialnega zavarovanja,
pravosodja, poklicnega gasilstva ter zaposleni v plačni skupini J v teh
dejavnostih. Od Vlade zahtevamo, da se ustrezno ovrednoti delo vseh zaposlenih
v naštetih dejavnostih v okviru enotnega plačnega sistema, upoštevajoč načelo
enakega plačila za primerljivo delo in odpravo še preostalih varčevalnih ukrepov,
ki so bili uveljavljeni v času največje krize, saj Slovenija letos že peto leto
zapored beleži gospodarsko rast, in to eno najvišjih v Evropski uniji. Za vse dvige
plač brezpogojno zahtevamo tudi zagotovitev potrebnih sredstev za njihovo izplačilo.
Ne pristajamo na neodgovorno stališče ministra za javno upravo, ki je večkrat
izjavil, da je to »pač stvar delodajalcev«.
Vlada ni pripravljena odpraviti
neustreznega vrednotenja delovnih mest z izhodiščnim plačnim razredom nad 26.
plačnim razredom, ki izvirajo še iz časa uveljavitve plačnega sistema leta 2008,
in se ni pripravljena pogajati o odpravi plačnih nesorazmerij, ki jih je
povzročila s sklepanjem dogovorov in višanjem plač posameznim skupinam
zaposlenih v javnem sektorju na način, da bi odpravila ta nesorazmerja, ki jih
je povzročila sama. Predlogi Vlade so povsem neuravnoteženi in nestrokovni in
vodijo v razpad enotnega plačnega sistema. Trditvi, da je Vlada razrahljala
enotni plačni sistem pritrjujejo tudi javne izjave predstavnikov koalicije, mi
pa dodajamo, da Vlada s svojimi ravnanji še naprej spodbuja njegovo nadaljnjo
razgradnjo. Trditve ministra za javno upravo, da si Vlada prizadeva za
ohranitev enotnega plačnega sistema, so tako zgolj prazne besede, saj so
ravnanja Vlade v praksi drugačna, in kažejo popolno nepoznavanje in nerazumevanje
enotnega plačnega sistema. Odražajo tudi odsotnost zgodovinskega spomina,
neznosno aroganco Vlade in njeno prepričanost, da se je čas pričel šteti z njo,
saj se očitno ne zaveda dejstva, da je bila situacija v javnem sektorju skoraj
do potankosti enaka že leta 1996, rešitev tedanjega konflikta pa je bil prav
obstoječ enotni plačni sistem.
Prav tako ni res, da Vlada
spoštuje vse sklenjene zaveze, saj Vlada zavrača pogajanja o odpravi anomalij,
nastalih zaradi dviga plač zdravnikov in zobozdravnikov, zaposlenih pri izvajalcih
zdravstvene dejavnosti, ki bi jih skladno z dogovorom, sklenjenim decembra 2016,
morala začeti že pred skoraj letom dni. Prav Vladno zavlačevanje z začetkom teh
pogajanj je razlog, da smo sindikati med stavkovne zahteve uvrstili tudi
odpravo preostalih osmih varčevalnih ukrepov, ki so še vedno v veljavi, od
skupno osemnajstih, ki so bili uveljavljeni v času krize, zlasti leta 2012.
Postaja namreč očitno, da želi Vlada, z zavlačevanjem pogajanj o posameznih
vsebinah, reševanje posledic lastnih neodgovornih odločitev ter zavez, ki jih
je dala, prevaliti na naslednjo Vlado, česar niti ne skriva. Poleg tega obstaja
utemeljen strah, da bo z razpadom enotnega plačnega sistema, k čemur očitno
teži Vlada, onemogočena tudi odpravo tistih varčevalnih ukrepov, ki so
neposredno povezani z enotnim plačnim sistemom, kar zlasti velja za 8 %
znižanje plač iz leta 2012.
Da Vlada vodi taktiko
zavlačevanja, jasno potrjujejo tudi sklepi, sprejeti na četrtkovi seji Vlade,
ki je bila očitno zrežirana izključno kot predstava za javnost, katere edini cilj
je bil na zavajajoč način predstaviti zahteve sindikatov in obrniti javnost
proti njim. Vlada namreč ni sklenila ničesar, kar bi lahko pripomoglo k
razreševanju situacije, saj ni niti sprejela finančnih izhodišč za pogajanja,
niti še ni imenovala pogajalske skupine za pogajanja s sindikati. Namesto tega
je zgolj izpostavila domnevne finančne posledice zahtev sindikatov, ki jih je
ovrednotila z zneskom 991 milijonov evrov. Glede na to, da se Vladne ocene
finančnih posledic vsak dan povečajo za nekaj 100 milijonov evrov, utemeljeno
dvomimo v verodostojnost teh ocen, na drugi strani pa poudarjamo, da bomo o
finančnih posledicah sindikalnih zahtev lahko govorili šele tedaj, ko bo jasno,
kdaj in na kakšen način bodo realizirane, kar bo predmet pogajanj med Vlado in
sindikati javnega sektorja. Ob tem pa poudarjamo, da so bili stroški dela v
javnem sektorju zaradi varčevalnih ukrepov od leta 2012 za več kot 2,5
milijarde evrov nižji, kot bi bili, če varčevalnih ukrepov na račun prejemkov
zaposlenih v javnem sektorju ne bi bilo. Vladno oporekanje legitimnosti zahteve
po odpravi preostalih varčevalnih ukrepov in finančnih posledic te odprave pa
kaže tudi na to, da se Vlada ob sklenitvi dogovora decembra 2016 ni imela
namena dogovoriti o tej vsebini, čeprav se je v dogovoru za pogajanja o tem
zavezala.
Vlada je tudi sklenila oblikovati
posebno pogajalsko skupino, ki se bo pogajala enotno s sindikati javnega
sektorja. Odločitev o oblikovanju in sestavi pogajalske skupine je sicer v
pristojnosti Vladne strani, dejstvo pa je, da je Vladna stran v isti sapi
prekršila svoj lastni sklep, in se že naslednji dan ločeno sestala s sindikatom
SVIZ. Že tako je po našem prepričanju nerazumljivo, da se je Vlada za vodjo
posebne pogajalske skupine odločila imenovati ministra, ki je pogajanja
pripeljal do točke, ko smo sindikati primorani uporabiti stavko kot skrajno
orodje, ki nam je na razpolago. Po njegovi udeležbi na petkovih pogajanjih s
SVIZ pa ocenjujemo, da je minister nekredibilen sogovornik, in pogajanja z njim
na čelu ne bodo zagotavljala zaupanja med obema stranema, ki je nujno potrebno
za sklenitev dogovora, zato pozivamo Vlado, da za vodjo pogajalske skupine
imenuje drugo, primernejšo osebo.
V podobnih situacijah v
preteklosti se je v pogajanja vključil predsednik Vlade. Tokrat pa se je
aktualni predsednik namesto za vključitev v pogajanja v javnem sektorju raje
odločil za umik v ozadje. Pričakovali bi, da se bo aktivno vključil in prevzel
odgovornost za razreševanje trenutne situacije, če ocenjuje, da gre za tako
pomembno temo, da zahteva »širši družbeni konsenz«. Da je Vlada na čelu s
predsednikom Vlade v stiski, kaže tudi njen predlog, da se z zahtevami
sindikatov javnega sektorja seznani Ekonomsko socialni svet. Če bo do tega
prišlo, bo imela Vlada delodajalskim organizacijam priložnost pojasniti svoja
neodgovorna ravnanja in njihove posledice, odprla pa bo tudi dobrodošlo širšo razpravo
o ravni in rasti plač v Sloveniji, zlasti v zasebnem sektorju. Sindikati
javnega sektorja takšno razpravo podpiramo, podpiramo tudi zaposlene v zasebnem
sektorju v prizadevanjih za nov dogovor o politiki plač ali novi splošni
kolektivni pogodbi za gospodarstvo, katerih cilj mora biti dvig plač v zasebnem
sektorju.
Podcenjujoč odnos Vlade do večine
sindikatov javnega sektorja in njihovih predlogov in zahtev kaže na podcenjujoč
odnos Vlade do lastnih zaposlenih. Napovedana stavka in protesti so zato posledica
neznosnega sprenevedanja Vlade, ki se ne drži svojih zavez, in ki je nekaterih
skupinam zaposlenim plače povišala do 28%, medtem ko zavrača celo nižje, a prav
tako legitimne in enako upravičene zahteve ostalih zaposlenih.
Zato pozivamo vse delavce javnega
sektorja in vse druge, ki jim je mar, da se, ne glede na članstvo v sindikatu,
pridružijo stavki v dejavnostih in pri delodajalcih, kjer je stavka napovedana,
in čim bolj množično podprejo protestni shod, ki bo na dan stavke potekal med
12:05 do 14. ure pred vladno palačo na Gregorčičevi v Ljubljani.
Za dostojanstvo vseh zaposlenih gre!!!
Jakob
Počivavšek, Vodja koordinacije stavkovnih odborov