torek, 26. oktober 2021

Stališče o predlogu novega raziskovalnega zakona (ZZriD) in uzakonitve »dvojnih plač«

Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) kljub številnim zahtevam in pozivom žal ni imel priložnosti formalno sodelovati pri usklajevanju novega Zakona o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ZZrID; v nadaljevanju: »raziskovalni zakon«). Ves čas smo podpirali dve osnovni težnji zakona: da znanost znotraj nacionalnega proračuna v nekajletnem obdobju doseže delež, ki bi primerjalno ustrezal podobno razvitim državam EU, in da se stabilno financiranje raziskovanja razširi tudi na univerze. Poleg tega osnutek zakona dejansko vključuje nekatere predloge VSS. Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki je doslej kot paradržavna ustanova v veliki meri krojila tudi vsebino in organizacijo programskih skupin, je v novem osnutku omejena na vlogo evalvatorja. Vendar predlagatelj zakona ni prisluhnil nekaterim ključnim pripombam sindikata glede vloge in delovanja agencije, starostnih omejitev pri vodenju raziskovalnih skupin, vloge predstavnikov raziskovalnih delavcev v ključnih organih in pri potrjevanju ključnih aktov, glede »odprtega dostopa« do izsledkov javno financiranih raziskav in glede prostega določanja plač zunaj veljavne krovne zakonodaje.

Nekatere pomembne dele zakona, ki smo jih v sindikatu večkrat postavili pod vprašaj, je zdaj z zelo podobno argumentacijo kritično komentirala tudi Zakonodajno-pravna služba DZ. Mnenje te službe je npr. zelo kritično glede določil o oblikah zaposlovanja raziskovalcev. Obširne pripombe Službe DZ k 45. členu terjajo natančno opredelitev ravno tistih pravil glede izbora projektov, ki jih agencija v svojih dosedanjih pravilnikih ni imela ali jih je kršila, celo če jih je imela. Če bi dikcija zakona sledila pripombam pravnikov v DZ, bi lahko vsaj v prihodnosti preprečili arbitrarnost in špekulativne prakse, ki smo jim bili priča v preteklosti. A kot je opazila tudi pravna služba, se zakon odreka tovrstnim ambicijam.

Poleg tega mnenje Zakonodajno-pravne službe DZ opozarja na 64. člen, ki znotraj javnih ustanov uvaja fleksibilnost plač glede na razpoložljivost finančnega vira. Opozorilo se povsem ujema z argumentacijo, ki jo je VSS večkrat podal: plača je plačilo za delo, odvisna je od obsega in kakovosti dela; finančni vir pri tem ne igra nobene vloge. ZPS DZ opozarja, da je določba o dvojnih plačah pravno nevzdržna tako po svoji nomotehnični formi kot tudi po svoji vsebinski utemeljitvi oz. določitvi pogoja za njeno prejemanje. Nomotehnično je nevzdržna, ker generalizira neko izjemo, ki jo določa ZSPJS (kadar vir zagotavlja »mednarodna organizacija, tuja ustanova, drugi tuji financer ali gospodarski subjekt«, ki v pogodbi določi tudi vrednost dela) na nasprotno situacijo (torej kadar tuji financer v pogodbi ne določi vrednosti dela). Tako izjemo ZZRID določa samo za neko poklicno skupino in s tem povzroča neenako obravnavo javnih uslužbencev. Poleg tega ostaja popolna uganka, kaj je znotraj EU »tuji financer«. Po opozorilu ZPS DZ je 64. člen nevzdržen tudi na ravni pogoja za možnost prejemanja dvojne plače, saj jo veže na vir, medtem ko obrazložitve zakona namigujejo na to, da bo mogoče na podlagi tega člena nagrajevati znanstveno izjemnost.

V praksi je mogoče pričakovati, da bo največ dvojnih plač tam, kjer je danes največ honorarjev. Te si na univerzah in inštitutih izplačujejo predvsem na aplikativnih področjih, ki imajo boljše možnosti za sodelovanje z industrijo ali pa se tržijo kot lokalni monopol plačnikom iz javnega sektorja (pravno svetovanje, monopolne zdravstvene storitve). Praksa tudi kaže, da visoki honorarji večkrat niso plačilo za realno opravljeno osebno delo, temveč so položajna renta, ki si jo jemljejo predstojniki dobičkonosnih organizacijskih enot, medtem ko delo opravljajo njim podrejeni raziskovalci, ki imajo praviloma dolga leta nezakonito verižene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ki najbrž ne bodo nikoli prejeli dvojne plače.

Podpiramo privilegirani položaj javnih znanstveno-raziskovalnih ustanov, ki opravljajo javno pomembne in splošno koristne naloge in s tem koristijo razvoju celotne družbe. Prav ta prispevek upravičuje njihovo široko javno financiranje. Vendar se obenem distanciramo od prepričanja, da relativni monopol javnih znanstvenih ustanov daje pravico do zasebnega okoriščanja posameznikov, ki je bilo doslej možno v obliki (spornih) avtorskih honorarjev, po novem zakonu pa bi postalo legalno v obliki »dvojnih plač«. Še več, ker 64. člen ZZRID v dvojne plače niti ne zajema honorarjev in ti ostajajo neregulirani, dopušča celo izplačevanje trojnih ali četvernih plač.

Vztrajamo, da je na javnih ustanovah edino merilo plačila delo, na znanstvenih ustanovah, med katere sodijo tudi univerze, pa mora biti absolutno najbolje vrednoteno ambiciozno znanstveno delo. Z drugimi besedami: nesprejemljivo je, da bi na taki ustanovi izvajalec lukrativnih rutinskih dejavnosti, ki povrhu uporablja javno infrastrukturo, zaslužil več kot vrhunski znanstvenik in pedagog. Neposredni učinek uvedbe dvojnih plač, pogojenih s razpoložljivimi zunajproračunskimi viri, bi bilo veliko povečanje neenakosti v vrednotenju dela glede na to, na katerem raziskovalnem področju nekdo deluje in kako lahko trži svoje aplikativne proizvode poslovnim partnerjem v industriji. Dolgoročnejši učinek bi bilo usmerjanje akademske sfere v komercialne dejavnosti in marginalizacija dolgoročno usmerjenih temeljnih raziskav, ki so s stališča konkurenčnosti na nacionalni ravni ključne. Če bi se predlagana razgradnja enotnega plačnega sistema razširila še na druge dele javnega sektorja, bi se komercializacija razmahnila tudi na drugih področjih javnih služb, kar bi spodkopalo njihov neprofitni namen.

Poslanke in poslance Državnega zbora dobronamerno opozarjamo, da je predlog zakona, ki so ga v prvem branju z veliko večino sprejeli, poln vsebinskih nedorečenosti in pravnih nejasnosti. Nekatere segajo tudi v območje ustavnega prava. Te pomanjkljivosti bi bilo smiselno odpraviti v izogib prihodnjim zapletom. Obžalujemo, da omenjeni spodrsljaji kljub opozorilom niso bili odpravljeni že prej. Če bi bili, bi bil zakon veliko bolj kredibilen. Prepričani pa smo, da ga je s skrbnim amandmiranjem še mogoče popraviti.

Ljubljana, Maribor in Koper, 27. 10. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije

dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS