Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) kljub številnim zahtevam in pozivom žal ni imel priložnosti formalno sodelovati pri usklajevanju novega Zakona o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ZZrID; v nadaljevanju: »raziskovalni zakon«). Ves čas smo podpirali dve osnovni težnji zakona: da znanost znotraj nacionalnega proračuna v nekajletnem obdobju doseže delež, ki bi primerjalno ustrezal podobno razvitim državam EU, in da se stabilno financiranje raziskovanja razširi tudi na univerze. Poleg tega osnutek zakona dejansko vključuje nekatere predloge VSS. Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki je doslej kot paradržavna ustanova v veliki meri krojila tudi vsebino in organizacijo programskih skupin, je v novem osnutku omejena na vlogo evalvatorja. Vendar predlagatelj zakona ni prisluhnil nekaterim ključnim pripombam sindikata glede vloge in delovanja agencije, starostnih omejitev pri vodenju raziskovalnih skupin, vloge predstavnikov raziskovalnih delavcev v ključnih organih in pri potrjevanju ključnih aktov, glede »odprtega dostopa« do izsledkov javno financiranih raziskav in glede prostega določanja plač zunaj veljavne krovne zakonodaje.
Nekatere
pomembne dele zakona, ki smo jih v sindikatu večkrat postavili pod vprašaj, je
zdaj z zelo podobno argumentacijo kritično komentirala tudi Zakonodajno-pravna
služba DZ. Mnenje te službe je npr. zelo kritično glede določil o oblikah
zaposlovanja raziskovalcev. Obširne pripombe Službe DZ k 45. členu terjajo
natančno opredelitev ravno tistih pravil glede izbora projektov, ki jih
agencija v svojih dosedanjih pravilnikih ni imela ali jih je kršila, celo če
jih je imela. Če bi dikcija zakona sledila pripombam pravnikov v DZ, bi lahko
vsaj v prihodnosti preprečili arbitrarnost in špekulativne prakse, ki smo jim
bili priča v preteklosti. A kot je opazila tudi pravna služba, se zakon odreka tovrstnim
ambicijam.
Poleg
tega mnenje Zakonodajno-pravne službe DZ opozarja na 64. člen, ki znotraj
javnih ustanov uvaja fleksibilnost plač glede na razpoložljivost finančnega
vira. Opozorilo se povsem ujema z argumentacijo, ki jo je VSS večkrat podal:
plača je plačilo za delo, odvisna je od obsega in kakovosti dela; finančni vir
pri tem ne igra nobene vloge. ZPS
DZ opozarja, da je določba o dvojnih plačah pravno nevzdržna tako po svoji nomotehnični
formi kot tudi po svoji vsebinski utemeljitvi oz. določitvi pogoja za njeno
prejemanje. Nomotehnično je nevzdržna, ker generalizira neko izjemo, ki jo
določa ZSPJS (kadar
vir zagotavlja »mednarodna
organizacija, tuja ustanova, drugi tuji financer ali gospodarski subjekt«, ki v
pogodbi določi tudi vrednost dela) na nasprotno situacijo (torej kadar tuji
financer v pogodbi ne določi vrednosti dela). Tako izjemo ZZRID določa samo za
neko poklicno skupino in s tem povzroča neenako obravnavo javnih uslužbencev. Poleg
tega ostaja popolna uganka, kaj je znotraj EU »tuji financer«. Po opozorilu ZPS
DZ je 64. člen nevzdržen tudi na ravni pogoja za možnost prejemanja dvojne
plače, saj jo veže na vir, medtem ko obrazložitve zakona namigujejo na to, da
bo mogoče na podlagi tega člena nagrajevati znanstveno izjemnost.
V praksi je mogoče pričakovati, da
bo največ dvojnih plač tam, kjer je danes največ honorarjev. Te si na univerzah
in inštitutih izplačujejo predvsem na aplikativnih področjih, ki imajo boljše
možnosti za sodelovanje z industrijo ali pa se tržijo kot lokalni monopol
plačnikom iz javnega sektorja (pravno svetovanje, monopolne zdravstvene
storitve). Praksa tudi kaže, da visoki honorarji večkrat niso plačilo za realno
opravljeno osebno delo, temveč so položajna renta, ki si jo jemljejo
predstojniki dobičkonosnih organizacijskih enot, medtem ko delo opravljajo njim
podrejeni raziskovalci, ki imajo praviloma dolga leta nezakonito verižene
pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ki najbrž ne bodo nikoli prejeli dvojne
plače.
Podpiramo
privilegirani položaj javnih znanstveno-raziskovalnih ustanov, ki opravljajo
javno pomembne in splošno koristne naloge in s tem koristijo razvoju celotne
družbe. Prav ta prispevek upravičuje njihovo široko javno financiranje. Vendar
se obenem distanciramo od prepričanja, da relativni monopol javnih znanstvenih
ustanov daje pravico do zasebnega okoriščanja posameznikov, ki je bilo doslej
možno v obliki (spornih) avtorskih honorarjev, po novem zakonu pa bi postalo
legalno v obliki »dvojnih plač«. Še več, ker 64. člen ZZRID v dvojne plače niti
ne zajema honorarjev in ti ostajajo neregulirani, dopušča celo izplačevanje
trojnih ali četvernih plač.
Vztrajamo,
da je na javnih ustanovah edino merilo plačila delo, na znanstvenih ustanovah,
med katere sodijo tudi univerze, pa mora biti absolutno najbolje vrednoteno
ambiciozno znanstveno delo. Z drugimi besedami: nesprejemljivo je, da bi na
taki ustanovi izvajalec lukrativnih rutinskih dejavnosti, ki povrhu uporablja
javno infrastrukturo, zaslužil več kot vrhunski znanstvenik in pedagog. Neposredni učinek uvedbe dvojnih
plač, pogojenih s razpoložljivimi zunajproračunskimi viri, bi bilo veliko
povečanje neenakosti v vrednotenju dela glede na to, na katerem raziskovalnem
področju nekdo deluje in kako lahko trži svoje aplikativne proizvode poslovnim
partnerjem v industriji. Dolgoročnejši učinek bi bilo usmerjanje akademske
sfere v komercialne dejavnosti in marginalizacija dolgoročno usmerjenih temeljnih
raziskav, ki so s stališča konkurenčnosti na nacionalni ravni ključne. Če bi se
predlagana razgradnja enotnega plačnega sistema razširila še na druge dele
javnega sektorja, bi se komercializacija razmahnila tudi na drugih
področjih javnih služb, kar bi spodkopalo njihov neprofitni namen.
Poslanke
in poslance Državnega zbora dobronamerno opozarjamo, da je predlog zakona, ki
so ga v prvem branju z veliko večino sprejeli, poln vsebinskih nedorečenosti in
pravnih nejasnosti. Nekatere segajo tudi v območje ustavnega prava. Te
pomanjkljivosti bi bilo smiselno odpraviti v izogib prihodnjim zapletom. Obžalujemo,
da omenjeni spodrsljaji kljub opozorilom niso bili odpravljeni že prej. Če bi
bili, bi bil zakon veliko bolj kredibilen. Prepričani pa smo, da ga je s
skrbnim amandmiranjem še mogoče popraviti.
Ljubljana,
Maribor in Koper, 27. 10. 2021
Za Visokošolski sindikat Slovenije
dr. Gorazd Kovačič, predsednik VSS