torek, 19. oktober 2021

MIZŠ, NAKVIS in vodstva univerz v tajnosti pripravljajo Zakon o kakovosti v visokem šolstvu

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo izvedeli, da MIZŠ na predlog agencije NAKVIS in ob asistenci vodstev javnih univerz pospešeno pripravlja Zakon o kakovosti v visokem šolstvu. Ta bi ločeno od obstoječega Zakona o visokem šolstvu (ZViS) urejal področje zunanjega zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu oziroma v delovanje Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). 

Osnutek zakona je napisal direktor NAKVIS Franci Demšar, MIZŠ ga je posvojilo, delovna skupina pri MIZŠ naj bi dobila nalogo, da ga uskladi zelo hitro, da bi ga ministrstvo čimprej poslalo v potrditev na vlado, nato v hitro javno obravnavo in v sprejem v DZ pred njegovim razpustom. Delovna skupina s svojo sestavo ne zastopa vseh ključnih deležnikov na področju visokega šolstva, saj v njej ni ne predstavnikov delavcev, ne delodajalcev, niti višješolskih zavodov. V njej so le posamezniki z univerz v Ljubljani (prorektor Anton Ramšak), Mariboru (Mihaela Koletnik) in na Primorskem (Nejc Šarabon), samostojnega visokošolskega zavoda Alma Mater Europea in Študentske organizacije Slovenije. Člane je izbralo MIZŠ samo, ne da bi pozvalo omenjene institucije k temu, da svoje predstavnike izberejo in predlagajo same. Še več, s pripravo zakona in njegovo vsebino ni na univerzah seznanjen skoraj nihče. Kot smo izvedeli in preverili, npr. na UL z nastajanjem zakona in sestavo delovne skupine niso seznanjeni niti dekani, niti vodje pristojnih strokovnih služb, čeprav se je skupina konstituirala že prejšnji teden.

Tak način priprave zakonskih predlogov je nesprejemljiv. Izhodišča za pripravo zakona bi morala biti pripravljena na osnovi širše javne razprave, v delovno skupino bi morali imeti možnost imenovanja svojih predstavnikov vsi deležniki, ki jim ZViS priznava pomembno vlogo na tem področju z možnostjo imenovanja predstavnikov v Svet NAKVIS. Visokošolski sindikat Slovenije je že prejšnji teden protestiral pri MIZŠ nad takimi postopki in zahteval predložitev tistega osnutka zakona, ki je uradno izhodiščno gradivo za delo delovne skupine ministrstva in s tem informacija javnega značaja, vendar kaže, da ministrstvo vztraja pri ekskluzivizmu in netransparentnosti. Osnutek zakona smo pridobili drugje in ga objavljamo, zato da sprožimo razpravo v visokošolski in širši javnosti o primernosti njegove vsebine in načina njegovega nastajanja.

Vsebinsko je osnutek zakona sestavljanka iz že obstoječih členov ZViS, ki urejajo to področje, in Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov z določenimi dodatnimi spremembami. Nekatere izmed teh sprememb res naslavljajo povsem konkretne izzive, s katerimi se NAKVIS srečuje pri svojem delu in jih je potrebno urediti s spremembo zakonodaje, vendar ta osnutek zakona tega ne počne sistemsko.

Že naslov zakona se ne ujema z njegovo vsebino, saj kakovost v visokem šolstvu zajema tako sistem zunanjega kot notranjega (znotraj univerz in fakultet) zagotavljanja kakovosti. Osnutek zakona skoraj ne omenja slednjega, čeprav je od uvedbe institucionalne akreditacije v našem prostoru izjemnega pomena, saj institucije same sprejemajo spremembe študijskih programov, katerih le manjši del je vključen v postopke zunanjega zagotavljanja kakovosti.

Osnutek vsebuje tudi opuščanje odločanja v skladu z Zakonom o upravnem postopku (agencija naj bi ZUP uporabljala le smiselno in ne več dosledno), pri čemer ne gre za naslavljanje težav v vodenju postopkov, temveč za legalizacijo sedanjega načina vodenja postopkov, ki po mnenju nekaterih poznavalcev večkrat ni skladno z ZUP. S to uzakonitvijo arbitrarnega vodenja postopkov je povezan tudi 41. člen, ki določa, da kar svet agencije odloča o ugovoru zoper svojo odločitev.

Osnutek zakona vsebuje tudi določbe, ki sledijo strateškim, tudi finančnim interesom naravoslovja in tehnike, od koder prihajajo njegovi glavni akterji, na škodo tistih študijskih področij ter fakultet in akademij, ki niso prednostno usmerjene v servisiranje trenutnih potreb na trgu dela. V 6. in 10. členu vzpostavlja podlago za to, da bo NAKVIS v okviru standardov kakovosti uvedel kriterij zaposljivosti diplomantov oz. potrebe trga dela po diplomantih posameznih študijskih programov in na tej podlagi v reakreditacijskih postopkih silil zavode v zniževanje števila vpisnih mest. Metodološko solidne javne evidence po posameznih študijskih programih sicer trenutno še ne obstajajo. Poudarjamo, da so že po obstoječih merilih visokošolski zavodi zavezani k spremljanju zaposljivosti diplomantov, vendar teh podatkov ni mogoče mešati s kakovostjo študijskih programov, za kar je pristojen NAKVIS. Po evropskih standardih kakovosti (https://www.enqa.eu/wp-content/uploads/2015/11/ESG_2015.pdf) so podatki o zaposljivosti le v funkciji utemeljevanja razvoja in vzpostavljanja novih študijskih programov. Objavljanje podatkov o zaposljivosti, kar predvideva 54. člen, ne more doprinesti k višji kakovosti, ga je pa mogoče z neustreznimi interpretacijami zlorabiti za politično motivirane posege v razpisno politiko visokošolskih zavodov. Takemu poskusu smu bili priča letos spomladi. Takrat so nekateri dekani naravoslovnih in tehniških fakultet UL izjavljali, da bodo na podlagi sprememb števila vpisnih mest zahtevali prerazporeditev denarja za študijsko dejavnost od družboslovja in humanistike k naravoslovju in tehniki, čeprav je znano, da prva skupina članic že sedaj dobiva premalo denarja za stroške dela, ki se z manjšim vpisom ne bodo kaj dosti znižali, medtem ko drugi skupini članic denar za študijsko dejavnost ostaja in večkrat ne vedo, kako bi ga porabile. Prava pot k spreminjanju vpisne politike bi bila zagotovitev ustreznega financiranja podhranjenih članic univerz in odprava ostankov glavarinskega financiranja. Če želimo na nacionalni ravni čimbolj izkoristiti vse potenciale, je administrativni oz. planski pristop, ki spominja na usmerjeno izobraževanje, zgrešen. Smiseln je sistem financiranja, usmerjen v pridobivanje študentov, ki si bodo poklicno kariero ustvarili na podlagi lastne sposobnosti in motivacije. To pa pomeni dovolj avtonomno vpisno politiko na ravni univerz.

Poleg tega 54. člen osnutka zakona daje Nakvisu pravno podlago za objavljanje podatkov tudi o Sicris točkah izvajalcev posameznih študijskih programov, čeprav je ta sistem, ki ga je Agencija RS za raziskovanje v preteklosti uvedla prav pod vodstvom Francija Demšarja, usmerjen pretežno kvantitativno in ima učinke, ki so skladni z interesi založniških oz. bibliometričnih  korporacij, torej s sistemom, ki na področju objavljanja spodbuja najbolj kvarne prakse. Poudarjanje vloge tega sistema je v popolnem nasprotju s težnjami k bolj kvalitativnemu ocenjevanju raziskovalnega dela. Poleg tega je ta sistem diskriminatoren do humanistike in dela družboslovja, kjer znanstvene monografije povsod po svetu še vedno veljajo za najpomembnejši način objavljanja.

Posebej velja izpostaviti 57. člen, ki na željo agencije podaljšuje akreditacijsko obdobje samo za UL in UM, ker NAKVIS pač ugotavlja, da ne zmore izvesti akreditacijskih postopkov za vse univerze hkrati. Avtor osnutka zakona verjetno ni pomislil na problem neenake obravnave.

V besedilu zakona je še več drugih spornih vsebin, o katerih visokošolska javnost ne ve ničesar.

Glede na težnje po arbitrarnem odločanju, ki jih kaže osnutek zakona, in glede na politiko favoriziranja interesov enega dela univerze proti drugemu, bi lahko univerze odgovorile z zahtevo po razširitvi 53. člena, ki določa, da lahko slovenska agencija akreditira univerze v tujini. Zakaj ne bi zakon omogočil tudi obratnega, torej da se lahko slovenske univerze, samostojne fakultete in študijski programi akreditirajo pri tujih agencijah za kakovost v visokem šolstvu in si izberejo ustrezno prestižne akreditatorje?

Če povzamemo. Gre za lobistični zakon, ki utegne imeti zaradi odstopanja od ZUP pomembne sporne posledice za razmerje med agencijo NAKVIS in visokošolskimi zavodi. Poleg tega zaradi mešanja kakovosti in zaposljivosti ustreza interesom tistih delov visokega šolstva, ki so že zdaj bogato financirani in iz katerih prihajajo glavni akterji priprave tega zakona. Zakon nastaja izrazito netransparentno, visokošolska javnost o njem ne ve ničesar, njegovi akterji poskušajo doseči njegov čim hitrejši sprejem, dokler še imajo na položajih v vladi in DZ ideološko naklonjene partnerje. Zaradi vsega tega smo se v Visokošolskem sindikatu Slovenije odločili, da o nastajanju zakona in o njegovi trenutni vsebini seznanimo visokošolsko in širšo javnost.

Ljubljana, Maribor in Koper, 19. 10. 2021

Za Visokošolski sindikat Slovenije,

Gorazd Kovačič, predsednik