Spoštovane kolegice in kolegi, zaposleni na univerzah,
v imenu Visokošolskega sindikata
Slovenije se vam zahvaljujemo za številčno udeležbo v stavki in na stavkovnem
shodu javnega sektorja 24. 1. 2018. Zaposleni v visokem šolstvu smo prispevali veliko udeležencev in močno
sporočilo, pomembna
je bila tudi podpora rektorjev vseh treh javnih univerz in številnih dekanov.
Stavki so sledila pogajanja z vlado
o stavkovnih zahtevah po odpravi varčevalnih ukrepov in anomalij v javnem
plačnem sistemu, zlasti tistih, ki so nastale z nesorazmernim dvigom
zdravniških plač. Z vladno stranjo smo se že na začetku dogovorili, da javnosti
ne bomo obveščali o podrobnostih pogajanj, dokler bodo ta potekala, zato vas
doslej nismo informirali o njih. Zdaj je vlada po odstopu sporočila, da se ne
bo več pogajala, zato nas ta konstruktivna zaveza ne obvezuje več. Povedati pa
je treba tudi, kakšna so bila razmerja med sindikati in kje se je zalomilo.
Pogajanja so sprva napredovala zelo
počasi in minister Koprivnikar je dvig plač ponujal le visokošolskim pedagogom,
raziskovalcem in še nekaterim manjšim poklicnim skupinam v drugih delih javnega
sektorja. Tak predlog ni imel možnosti, da dobi sindikalno
večino; poleg tega je šlo za simbolične dvige. Potem ko je vodenje vladne skupine prevzela Lilijana
Kozlovič, smo dosegli razširitev nabora delovnih mest in v ponedeljek, 12. 3.
je vladna stran dala ponudbo, ki je bila bistveno izdatnejša in bi
poleg tega nekaj prinesla vsem:
- delovna mesta z izhodiščnim
plačnim razredom (PR) pod minimalno plačo in tista do 26. izhodiščnega PR, ki
lani niso dobila nobenega zvišanja, bi dobila 2 PR;
- ostala delovna mesta do 26.
izhodiščnega PR bi dobila 1 PR, kar pomeni da bi vsi do 26. izhodiščnega PR
lani in letos skupaj pridobili 2 ali 3 PR, nekateri celo več;
- vsa delovna mesta nad 26.
izhodiščnim PR v VI. in VII. tarifnem razredu (TR) bi dobila 2 PR; to pomeni,
da bi administrativni in tehnični delavci iz skupine J z višjo ali
univerzitetno izobrazbo pridobili 2 PR;
- delovna mesta v VIII. in IX TR, za
katera je vlada že aprila lani priznala, da so primerljiva z zdravniki, bi
dobila 3 PR; to vključuje visokošolske učitelje in večino visokošolskih
sodelavcev, vprašanje tistih v VII/2 TR pa je bilo še odprto; enako bi se
dvignile plače raziskovalcev;
- vladna stran je pristala na našo
zahtevo, da bi delodajalcem dodatno financirala plačne dvige, kar bi finančno
okrepilo fakultete in tudi raziskovalce.
Delno odprta so bila še vprašanja
postopnosti plačnih dvigov, nekajletnega podaljšanja nekaterih splošnih
varčevalnih ukrepov, kot so zamiki napredovanj in delovne uspešnosti, ter
formule usklajevanja plač z rastjo produktivnosti od leta 2020 dalje. Stavkovno
zahtevo po splošnem zvišanju vrednosti PR za 8 % smo v pogajanjih zamenjali za
formulo eskalacije, in sicer zato, da smo lahko dosegli zvišanje izhodiščnih PR
tudi za skupino J in ostale poklicne skupine na sredini in v spodnjem delu
plačne lestvice. S tem bi se popravila porušena razmerja do zdravnikov,
direktorjev, ravnateljev, pa tudi podsekretarjev, ki so s svojim (pre)velikim
številom vzrok za povprečno plačno odstopanje javne uprave.
Na pogajanjih v ponedeljek, 12. 3.,
smo okvirno sprejeli vladni predlog. Kje se je zapletlo?
Zapletlo se je pri tem, da naša pogajalska
skupina (ne samo VSS, temveč celotna »Počivavškova« skupina) ni pristala na to,
da bi učitelji v OŠ in SŠ v skladu z nepremišljeno vladno ponudbo 12. 3. pridobili
2 do 4 PR, medtem ko bi vsi ostali v javnem sektorju v VII. TR pridobili samo 2
PR. Tako odstopanje smo razumeli kot načelni problem, kot še en privilegij neki
poklicni skupini, ki ruši razmerja znotraj enotnega plačnega sistema. Temeljni
razlog za našo stavko je bil ta, da je vlada pred dobrim letom porušila plačna
razmerja s privilegijem zdravnikom in zatem še direktorjem in ravnateljem. Zdaj
je hotela napako ponoviti še pri učiteljih. Ti bi že po našem predlogu, ki smo
ga z vlado uskladili 12. 3., pridobili 2 PR in še dodatno, za 1 PR višje
uvrščeno delovno mesto razrednika, torej skoraj vse, kar je zahteval SVIZ. Toda
SVIZ je hotel za učiteljstvo še več, medtem ko za ostale poklice ni zahteval
ničesar (razen za 200 evrov višjega regresa za tiste pod minimalno plačo). Ko
je med zadnjimi pogajanji 12. 3. vladna stran priznala, da je SVIZu na sočasnih
pogajanjih ponudila 3 PR za višja naziva učiteljskega delovnega mesta, smo ostali,
tudi dva sindikata iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ta privilegij
blokirali. Ga. Kozlovič je umaknila ta del ponudbe SVIZu, ta pa je izglasoval
ponovitev stavke in nato po besedah premierja Cerarja zahteval še več, in sicer celo višje plače za učitelje, kot jih
imajo univerzitetni profesorji in zdravniki. SVIZ je Cerarjevo trditev sicer zanikal, a v vladnem zapisniku o pogajanjih piše, da je ves čas in tudi še v
zadnjem krogu pogajanj 12. 3. zahteval določbo, ki bi mu omogočila kasnejše
zahteve po dodatnih plačnih dvigih. V vsakem primeru je dejstvo, da je bil cilj
SVIZove druge stavke zgolj ta, da učitelji dobijo več od ostalih.
Zdaj, ko je SVIZ z nesorazmernimi
zahtevami prispeval svoj delež k padcu vlade in propadu sindikalnih dosežkov, je
potrebno povedati ključna dejstva o njegovi stavki. Ta je bila po svoji vsebini poklicna stavka učiteljstva, ostalih poklicnih skupin
sploh ni bilo na njeni agendi. Govorjenje v imenu »vseh zaposlenih od vrtcev do
univerz« in o »strokovnih delavcih« je bilo zavajanje. SVIZa nista zanimala zvišanje plač v skupini J in dodatno
vladno financiranje delodajalcev, saj je MIZŠ že pred uradno napovedjo njegove
stavke rezerviralo denar za zvišanje plačne mase učiteljev. S svojim
ekskluzivizmom je SVIZ povzročil celo prestop dveh zdravstvenih sindikatov iz
njegove konfederacije v našo pogajalsko skupino. O sindikatu NSDLU, ki je
podprl SVIZ-ovo stavko, ni pa z izjemo dveh fakultetnih enot hotel podpreti
naše, čeprav v njem prevladujejo člani iz skupine J, ni vredno izgubljati besed.
Po odstopu premierja smo pozvali vlado k nadaljevanju
pogajanj, ki so bila
tik pred koncem. Odhajajoča vladna ekipa mora prevzeti odgovornost za napetosti
v javnem sektorju, ki jih je povzročila z nesorazmernimi dvigi plač zdravnikov,
direktorjev in ravnateljev, in urediti razmere in razmerja. Vlada je naš poziv zaenkrat zavrnila. Pretvarja se, da lahko na
naslednjo preloži problem plačnih nesorazmerij med privilegiranimi poklici in
ostalimi, ki ga je sama povzročila kar trikrat. Upa, da z odstopom predsednika
vlade to ne bo postalo predvolilna tema. Upa, da se 160.000 javnih uslužbencev
ne bo uprlo njenemu sprenevedanju in koristoljubnemu političnemu manevriranju.
Koordinacija stavkovnih odborov, v
kateri je večina sindikatov javnega sektorja, ki pokrivajo vse dejavnosti, je 19.
3. vladi postavila ultimat: ali naj se odloči za vrnitev na
pogajanja, ali pa bomo morali stopnjevati sindikalne aktivnosti.
Konkretnih odločitev o njih ta hip
še ni in vas bomo o njih obvestili kmalu. Vsekakor bo ponovno potrebna vaša čim
bolj množična udeležba. Obraniti bomo morali izpogajano, pri tem pa se ne bomo
mogli ozirati na izgovore te vlade, ki se odgovornosti izmika s sklicevanjem na
»tekoče posle«, ali prihodnje, ki bo hotela imeti 100 dni miru. Računamo na
vas!
Stavkovni odbor Visokošolskega
sindikata Slovenije, 23. 3. 2018