Po številnih razočaranih odzivih, ki so nam jih zaposleni na univerzah posredovali ob zastoju pogajanj, smo štirim sindikatom iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja naslovili naslednje pismo - v upanju, da bi bili sindikati sposobni preseči ozke interese in se povezati v enotnem prizadevanju za boljši položaj zaposlenih, a tudi za boljše materialne pogoje dela. Naša prizadevanja bodo še naprej uravnotežena: ob visoki gospodarski rasti morajo plače navzgor, obenem pa zahtevamo tudi boljše pogoje za študij in raziskovanje. Ne pristajamo na razmere, ko so nižje ravni izobraževanja financirane v celoti, univerze pa so v velikem delu prepuščene same sebi.
---
Visokošolski sindikat
Slovenije
Trg OF 14
1000 Ljubljana
Poziv sindikatom
iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja k sodelovanju
Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in
kulture Slovenije
Sindikat zdravstva in
socialnega varstva Slovenije
Sindikat delavcev v
zdravstveni negi Slovenije
Policijski sindikat Slovenije
Spoštovane
kolegice in kolegi,
V Visokošolskem
sindikatu Slovenije (VSS) se ne želimo več udeleževati javnih polemik o
odgovornosti za prekinitev pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja.
Zaposleni in javnost imajo na razpolago vsa ključna dejstva, na podlagi katerih
si lahko mnenje ustvarijo sami. Po našem prepričanju je za prodor ozko
interesne, občasno že darvinistične tekmovalnosti med poklicnimi skupinami
odgovorna predvsem vlada dr. Mira Cerarja, ki je nekaterim po njenem mnenju »močnim«
skupinam, kot so zdravniki in policisti, oportunistično in nenačelno namenila nekatere
neutemeljene privilegije. S tem je sprožila plaz, pred katerim se je predsednik
vlade tik pred volitvami preračunljivo umaknil in "vroči kostanj"
prepustil naslednji vladi. Nepoučenemu posamezniku, ki dogajanja ne spremlja, a
je spričo gospodarske rasti pričakoval izboljšanje svojega materialnega
položaja, bi se lahko zdelo, da sindikati zanj niso naredili ničesar. Glede na trenutni
rezultat bi imel v veliki meri prav.
V VSS na enotni plačni sistem ne prisegamo zato, ker bi se
nam trenutna ureditev zdela idealna. V enotnem sistemu, ki ga je vlada začela nepremišljeno
rušiti, smo ves čas videli predvsem oporo za enotno nastopanje zaposlenih v
javnem sektorju in mehanizem, ki spodbuja k solidarnosti. Poleg tega smo
izhajali iz načelnega prepričanja, da morajo med plačami javnih uslužbencev
vladati smiselna razmerja. Kompromisni predlog naše koordinacije, ki ga je
vlada tako rekoč sprejela in ga odslej razumemo kot absolutni minimum, bi
pomenil zvišanje vseh plač (razen zdravniških) za 2-3 plačne razrede (8-12%).
Pri tem bi se plače visokošolskih učiteljev, ki jim kolektivna pogodba
zagotavlja enake plače kot zdravnikom specialistom, zvišale nekoliko bolj, za 3
PR. Res je sicer, da so si zdravniki izborili zvišanje za povprečno 5 PR,
vendar samo teoretično, saj še vedno velja omejitev najvišje plače na 57.
plačni razred. Pri tej omejitvi bomo v sedanjih razmerah vztrajali.
Ker so zdravniški privilegiji porušili razmerja v celotnem
sistemu, želimo najmanj za 2 plačna razreda izboljšati tudi plače v drugih
skupinah, na univerzah zlasti v skupini J (tehnični in administrativni delavci).
Pri učiteljih v osnovni in srednji šoli smo na lastno pobudo
predlagali dodaten plačni razred za razredništvo. To je bilo mišljeno kot
koncesija SVIZ-u, saj smo iskreno želeli priti do dogovora z vlado. Nasprotovali
pa smo dodatnemu zviševanju plač učitelja svetovalca in svetnika, saj ne vidimo
razloga, da bi npr. učitelj tujega jezika v osnovni šoli še bolj kot zdaj prehiteval lektorja, ki na univerzi izobražuje
učitelje tujih jezikov, ali pa asistenta medicine s specializacijo, ki
izobražuje zdravnike in bi lahko bil kot zdravnik že ta hip 16 plačnih razredov
višje.
V trenutnem položaju, ko smo realno dosegli le manjši dvig
plač zaposlenih do 26. plačnega razreda, pogajanja pa so zastala, se nam zdi
nujno, da skušamo tudi med sindikati obnoviti enotnost, ki nam je v preteklosti
pomagala omejevati samovoljo strankarske politike. Sogovornik sindikatov je
Vlada RS ne glede na strankarsko sestavo; v razmerah, ko so lokalne politične elite
vedno bolj marionete v rokah globalnega kapitala, se nam zdi pogubno
razmišljanje, da je odstop nekega predsednika vlade usoden dogodek, ob katerem
se je treba nemo sesesti in sprijaznjeno čakati na novega vladarja. Vsaj v VSS
so odzivi članstva povsem drugačni: članstvo je ogorčeno nad mislijo, da bi nas
predsednik vlade s poceni predvolilno potezo "zamrznil" za tri mesece
in nato še za 100 dni "miru", ki jih bo zahtevala naslednja vlada. Predvolilna
poteza predsednika vlade se zdi prepričljiva in načelna zgolj zato, ker jo
sindikati s svojimi rivalstvi potrjujejo. Če bi bili sposobni ta rivalstva za
hip preseči, bi se odstop v trenutku razblinil v to, kar je: slepilni manever.
Predpogoj za skupen nastop pa je argumentirana razprava, v kateri bi si
izmenjali mnenja o stališčih, ki so imela doslej zelo pavšalno obliko (npr.
"učitelji za 500 evrov zaostajajo za javno upravo", "poklic
policista je odgovornejši od vojakovega" ipd.). Tovrstne zahteve bi
učinkovale veliko bolj prepričljivo, če bi jih bili sposobni utemeljiti s
konkretnimi primerjavami in predlagati popravke pri čisto določenih
primerljivih delovnih mestih. Prepričani smo, da bi ob takem pristopu med
sindikati prevladala racionalnost in bi bili sposobni v strpnem dialogu ustvariti
predlog s prepričljivo večinsko podporo. Če skupnega predloga zaradi ozkih
interesov ne bomo sposobni oblikovati, bodo napetosti med sindikati ostale,
delavci pa bodo razočarani in prikrajšani.
Poleg tega vaši konfederaciji in vsem sindikatom javnega
sektorja predlagamo, da več pozornosti posvetimo naši odgovornosti do
uporabnikov in se dosledno zavzamemo za proračunsko financiranje plačnih
dvigov. Menimo, da bi morali enako pozornost kot plačam posvetiti tudi drugim
pogojem dela, ki vplivajo na kvaliteto storitev, in se skupaj zoperstaviti
prelaganju stroškov na uporabnike. Prav v času, ko se bodo strankarske elite
obredno menjavale, bi morali ljudem jasno pokazati, da se sindikati morda še
edini organizirano zoperstavljamo plenilski politiki, ki ji potrebe ljudi
predstavljajo nepotreben strošek.
Če tega konceptualnega obrata ne bomo zmogli, nas bodo
ljudje upravičeno in še v večji meri dojemali kot interesne združbe, ki jih
druži zgolj grob materialistični interes.
V pričakovanju novih pobud za sodelovanje vas lepo
pozdravljamo,
Ljubljana - Maribor - Koper, 6. 4. 2018
za stavkovni odbor Visokošolskega sindikata Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, prof. dr. Marija Javornik Krečič,
doc. dr. Gorazd Kovačič in doc. dr. Elizabeta Zirnstein