Bistvene spremembe raziskovalne zakonodaje so čisto drugje

Predhodni odziv Visokošolskega sindikata Slovenije na besedilo, ki ga ni

V zadnjem času se je zlasti v tiskanih medijih in na družabnih omrežjih razplamtela razprava o predlogu Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki se omejuje na vprašanje o omejitvah proračunskega financiranja in umika z vodstvenih funkcij v primeru, če nekdo doseže pogoje za upokojitev. Naj poudarimo, da podobne ali še strožje omejitve obstajajo v večini evropskih držav, njihova odprava pa je imela v Združenih državah Amerike zelo kvarne učinke na zaposlovanje mlajših, kot je z empiričnimi podatki dokazal Richard C. Larson (revija Science, 1.11.2018, https://www.sciencemag.org/careers/2018/11/semiretirement-treating-me-well-and-it-made-room-younger-scientist). V sindikatu te omejitve podpiramo, vendar so trditve, da gre za prisilno upokojevanje, najnavadnejše zavajanje. Po prvotnem predlogu bi šlo za omejevanje zaposlitve iz proračunskih virov RS na 20%, po novem predlogu kar 50%, pri čemer bi bila v primeru evropskega projekta še vedno možna 100% zaposlitev. Se to res lahko imenuje prisilno upokojevanje?

Predvsem nas čudi, da je v tej in v številnih drugih objavah nastal vtis, da gre za najpomembnejšo, če ne kar edino točko zakona, o kateri smo se v Visokošolskem sindikatu Slovenije opredelili. Sindikat kljub dejstvu, da se približno polovica proračunskega denarja za raziskovanje steka na univerze, ni bil vključen v delovno skupino za zakon. S svojimi predlogi je sodeloval med javno razpravo in v usklajevanjih s predstavniki ministrstva. Nekateri so bili upoštevani, npr. tisti o avtonomnem oblikovanju programskih skupin in o ločitvi organizacije in evalvacije stabilno financirane znanosti: prva bi bila stvar raziskovalcev na ustanovah, druga stvar agencije. Vendar bi bilo delovanje takega sistema odvisno od učinkovitosti evalvacij na ARRS, ki pa na tem področju kaže katastrofalne rezultate, saj stabilno financiranje prek programskih skupin razume kot vzdrževanje statusa quo, ki zlasti na univerzah, a ne samo tam, pogosto pomeni povsem fevdalne razmere, nezamenljive vodje skupin in vzdrževanje položajnih rent (20% dopolnilno delo). Ta fevdalni sistem je v resnici že zdaj »varen«; situacije, ko kakšna programska skupina postane manj varna, če ne kar nevarna, so redke in politično zanimive – primer Marko Noč.

V kolikšni meri so upoštevani ali bodo upoštevani tudi drugi predlogi, še ne vemo, saj se osnutek zakona spreminja, kroži več različic, vse pa so zelo oddaljene od besedila, ki je bilo pred časom v javni razpravi.

Upati je, da namen ognjevitih razprav o upokojevanju ni v tem, da bi odvrnili pozornost od ključnih sprememb, ki bi s svojimi učinki segale daleč onkraj vsake posamezne akademske kariere, vendar o njih resne strokovne razprave ni bilo. Prva taka novost je uvedba Razvojnega sveta na ravni vlade, ki bi bil za razliko od sedanjega Sveta za znanost in tehnologijo v zelo majhni meri sestavljen iz raziskovalcev, v največji pa iz politično izbranih predstavnikov in delegatov ustanov ter interesnih skupin. Na dlani je, da bi to lahko vodilo v eksplicitno podrejanje znanosti političnim in korporacijskim interesom. Druga novost je »odprti dostop« pri objavah izsledkov raziskav, financiranih iz javnih sredstev. Kolikor je razprave o tem sploh bilo, je pokazala, da se vodilne evropske države in vodilne univerze učinkovito zoperstavljajo novi paradigmi, ki bi pomenila »plačevanje objav« in prelivanje proračunskega denarja v založniške korporacije, in sicer celo v primerih, ko si visokih naročnin ne moremo privoščiti. Slovenija ima kot država na periferiji očitno ambicijo, da bi se uveljavila kot mecen mednarodnih založniških in bibliometričnih korporacij, ki izčrpavajo in uničujejo znanost. Tretja novost so zloglasne »dvojne plače«, pri čemer ni jasno, kaj bi izstop iz veljavnega krovnega sistema javnih uslužbencev pomenil za sorazmernost plačil z opravljenim delom (tj. kdo in po kakšnih kriterijih bo dvojne plače deležen) in za stabilnost celotnega plačnega sistema – da o možnih političnih posledicah sploh ne ugibamo. Glede na dosedanje izkušnje bo institut dvojne plače, če bo to v Vladi in v Državnem zboru slučajno potrjeno, zanesljivo privilegij vodilnega sloja in neformalno orodje korporativnega upravljanja.

V Visokošolskem sindikatu se bomo na končni predlog zakona, ko bo naposled le objavljen, natančno in argumentirano odzvali. Vendar je treba že zdaj poudariti, da starostne omejitve niso niti edini niti ključni problem, čeprav bi nekateri očitno želeli ustvariti tak vtis. Ključni problem zakona je, da z »dvojnimi plačami« omogoča izstop iz javnega plačnega sistema, 20% dopolnilno delo (tudi iz proračunskih virov in tudi v programski skupini) na podlagi krovne zakonodaje ostaja, ob tem pa predlog zakona sploh ne prepoveduje civilnih (avtorskih in podjemnih) pogodb, s katerimi bo mogoče še naprej neomejeno črpati tudi iz proračunskih in posredno proračunskih virov, in to celo pri istem delodajalcu.

Žal se zdi, da bo skušal predlagatelj zakona ustreči predvsem apetitom vodstvenih struktur, ki se sicer ponašajo s svojo sposobnostjo pridobivanja evropskih sredstev, v resnici pa so karseda navezane na neposredne in posredne proračunske apanaže. Pogosto visoko nad 100% plačo.

Toliko o uspešnem pridobivanju evropskih virov in o priložnostih za mlade.

V Ljubljani, 9. 1. 2020

za Visokošolski sindikat Slovenije
prof. dr. Marko Marinčič, predsednik